Vokitoki namesto telefona
Mobilne telefone imamo danes vsi in bolj ali manj vedno in povsod. Pa vendar se je včasih smiselno ozreti tudi po drugih, bolj primitivnih načinih brezžične komunikacije. Vstopimo v svet vokitokijev!
Kaj smo ugotovili?
Poznavalci, ki vokitokije uporabljajo že dolgo, v zasebne in službene namene, so neusmiljeni - velika večina naprav se razlikuje le "po barvi" in vzdržljivosti baterij oziroma akumulatorjev. Ker so omejeni s predpisi in tehnologijo, so si tudi v resnici zelo podobni, tako da resne prednosti najdemo le pri modelih, ki stanejo nekaj sto evrov in med drugim omogočajo tudi (nelegalno) izogibanje zakonskim predpisom.
Ročne oddajno-sprejemne naprave, po domače kar vokitokiji, so bile nekoč domena različnih javnih služb - predvsem vojske, policije, gasilcev in podobnih. Marsikdo si predstavlja, da je še vedno tako, pa čeprav so te naprave pred časom doživele razmah tudi pri domačih uporabnikih. Povod za to je Evropski sistem PMR (Personal Mobile Radio), ki je odprl nekaj frekvenc za prosto rabo, brez licence.
Predhodnike današnjih vokitokijev so razvili med drugo svetovno vojno, prva naprava, za katero se je začel uporabljati ta termin, pa je bil nahrbtnik iz podjetja Motorola. V tem času so razvili tudi ročne modele, ki so jih imenovali "handy talkie". Današnji modeli, ki smo jih preizkusili, so po principu delovanja (in tudi po funkcionalnosti) zelo podobni, če ne celo enaki, tem prvim modelom.
Za domačo brezžično komunikacijo so danes alfa in omega mobilni telefoni, tako da redko kdo sploh pomisli na vokitokije. Kljub temu imajo te naprave svoje odločilne prednosti. Osnova je cena, tako naprav kot rabe. Povsem uporabne ročne radie dobimo že za nekaj deset evrov, pogovori pa so seveda brezplačni. Zato se jih veliko uporablja povsod, kjer je obilo krajših pogovorov, recimo pri kakih delovnih akcijah, dogodkih itd. Navsezadnje so za to tudi precej bolj učinkoviti kot pogovor prek mobilnega telefona, kjer na začetku potrebujemo kar nekaj časa, da se zveza sploh vzpostavi.
Zaradi brezplačnih pogovorov so še kako uporabni v tujini. Recimo med poletnimi počitnicami, da lahko otroke prikličemo, naj pridejo s plaže, da je kosilo že na mizi. Podobno velja na smučiščih, da nam ni treba plačevati za to, da se domenimo, na kateri postaji žičnice se dobimo. Tudi v drugih športih zanje hitro najdemo uporabo, denimo v alpinizmu. Zabavna je tudi raba na avtomobilskih izletih, ko se z večjo družbo (torej več avti) odpravljamo kam dlje. Glede na starost (tudi če morda le po srcu) voznikov lahko hitro začnejo padati komentarji v slogu "bogie at six o'clock", tudi vzdevki iz filmov (Iceman, Maverick) niso nič nenavadnega.
V preizkus smo se spustili bolj ali manj iz lastnega zanimanja. V zgornjem odstavku smo se našli tudi sami, pri brskanju po spletu pa se je izkazalo, da je teh naprav pravzaprav malo morje. Tako smo si po preizkusu tudi sami omislili nekaj teh naprav, kupili smo jih torej za lastno rabo. Pri nas in v tujini.
Brezžični sleng: Enosmerno ni najenostavneje
Ker so vokitokiji v osnovi precej zastarele naprave in hkrati omogočajo le enosmerno komunikacijo, so v dolgih letih razvili kar nekaj protokolov komunikacije, ki sodelujočim omogočajo kar najhitreje povedati želeno, obenem pa kar najzanesljiveje preprečujejo govorjenje "drug čez drugega", ki se pri začetnikih izkaže kot največja težava. Tako poznamo izgovarjavo kratic z besedami, uporabo šifer za določene dogodke in seveda ključno besedo za konec sporočila, t. i. roger, ki nastopa tudi v naslovu tega prispevka.
en.wikipedia.org/wiki/Voice_procedure