Vedno manj nas je

Vedno manj nas je
Objavljeno: 30.8.2011 | Avtor: Matjaž Klančar | Kategorija: Mnenja | Revija: September 2011

Revolucija osebnega računalništva se je začela nekje v mojih časih, če štejem še kak Altair, tudi nekaj prej. Toda v mojih časih smo se imeli priložnost igrati s Spectrumi in Commodorji, jaz že malce prej tudi z ZX 81. Neskromno lahko povem, da je prav to botrovalo temu, da danes pišem te vrstice v to revijo. Tisti 8-bitni mlinčki so bili dovolj poceni, da so jih lahko kupili tudi starši iz revnejših socialističnih dežel, kot je bila takrat Jugoslavija, predvsem pa so bili pripravljeni za programiranje, takoj ko smo jih vzeli iz škatle! Edino, kar je bilo na njih, je bil namreč programski jezik basic. Le nekaj pritiskov po tipkovnici in v pomnilnik je bil vnesen prvi program, klasični "Hello world!".

Vem, rekli boste, večina jih je iz vzela iz škatle zato, da je na njih igrala piratske igre, pa vendar, veliko nas je bilo takih, ki smo jih uporabljali tudi, ali pa predvsem, za učenje programiranja. Iz čiste želje do znanja, želje, da bi se naučili nadzorovati Stroj. Da smo razumeli zanke For in While, pogojne stavke If, se lotili podprogramov in še česa. Da smo se navsezadnje lotili tudi programiranja v strojnem jeziku, s katerim smo se s Strojem res pogovarjali v njegovem domačem jeziku. Spomnim se, da sem nekaj osnovnih programov dejansko napisal, da sem v pomnilnik vpisoval ustrezne številke, ki so predstavljale strojne ukaze. Šele kasneje sem iz lenobe presedlal na zbirnik (assembler) kot simbolično predstavitev strojnega jezika.

Danes je drugače. Res, računalnik, tak ali drugačen, je že v večini gospodinjstev, vendar le kot orodje za dostop do interneta, pisalni stroj in, spet, igralni avtomat. Ko računalnik prižgemo, ni pripravljen za programiranje, temveč za tipkanje in deskanje. Če ga želimo uporabljati za učenje programiranja, moramo namestiti posebna programerska okolja, ki niti približno niso enostavna, pa še draga so največkrat. Res, lahko se gremo tudi programiranje v java scriptu, ki ga zna izvajati vsak spletni brskalnik, a je to še vedno daleč od basica, vgrajenega v Spectrum. Da niti ne govorim o vedno večji kompleksnosti programskih jezikov, o njihovi objektni naravnanosti, o povezovanju z zbirkami podatkov, o nujnosti poznavanja uporabniških vmesnikov in grafike. Kaj šele o kompleksnosti današnjih programskih izdelkov, med katerimi zagotovo vodijo vrhunske igre. Ne, današnji osebni računalniki in današnje stanje v računalništvu res ne spodbujajo radovednosti za znanje programiranja.

Tako kot tega ne vzpodbuja niti današnje šolstvo. Navdušenju nad osebnimi računalniki so namreč pred leti dokaj hitro sledile tudi šole - spomnim se, da so nas programiranja učili že v osnovni šoli (oz. smo učenci malodane učili učitelje, a pustimo zdaj to). Kmalu pa je prevladala miselnost, da ni smiselno iz celotne splošne populacije ustvarjati programerjev, da je bolj koristno učiti uporabo računalnika. In s tem smo prišli do današnjega stanja, ko v šolah bolj ali manj učijo le še Word, Excel, internet in "multimedije", karkoli že to je. Prav, se strinjam, za splošno populacijo so to veščine, ki so gotovo bolj uporabne, pa vendar - ali ni smisel šole tudi splošno učenje, o znanostih, ki naj v otroku morda spodbudijo zanimanje/zanimanja? Saj učimo tudi o fotosintezi na celični ravni in o kemijskih reakcijah, mar ne? Zakaj ne o osnovah računalništva, o arhitekturi računalniških sistemov, o programiranju?

Pred kratkim sem nekje prebral, da je stanje alarmantno, da "računalnikarjev" v najširši obliki že zdaj manjka, še bolj pa jih bo. In še posebej programerjev. In to je slabo. Spomnimo se le, kaj nam je že pred časom prineslo pomanjkanje obrtnikov vseh vrst - težko jih je dobiti, nezanesljivi so, za povrh pa še dragi. Če se družba ne bo zganila, se bo enako in še huje zgodilo tudi z računalnikarji in programerji, le da bodo rezultati še veliko hujši in dražji. Za vso družbo, kot celoto. Kako naj se zgane? Za začetek s spremembami v učnih načrtih, če si že vrnitev "Spectrumov" težko predstavljam.

V šolah bolj ali manj učijo le še Word, Excel, internet in "multimedije", karkoli že to je. Pa vendar - ali ni smisel šole tudi splošno učenje, o znanostih, ki naj v otroku morda spodbudijo zanimanje/zanimanja?

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki