Več kot očala

Če Google želi, da bodo uporabniki sprejeli njihov nosljivi računalnik, jih bo moral  prepričati, da napravica ni nespodobna.

Googlova očala Glass in pametni telefoni imajo sicer, kar se elektronike in programske opreme tiče, veliko skupnega, a so očala vseeno nekaj čisto drugega.

Pametni telefon držimo v rokah. To počnemo vsepovsod – v restavraciji, kinodvorani, ko prečkamo cesto in celo v postelji. S pametnim telefonom beremo e-pošto, posodabljamo svojo stran na Facebooku, si pomagamo pri vožnji po neznanem mestu, brskamo po spletu in včasih celo telefoniramo. Pametna očala pa imamo ves čas pred očmi in to v osnovi spreminja način rabe računalnika. Naše razmerje z računalnikom postane precej intimnejše. Ker ne uporabljamo rok, ker vidimo sliko na prosojnem zaslonu, nameščenem pred očesom, in ker z notranjim ušesom zaznavamo njegove tresljaje, se pri rabi Googlovih očal počutimo, kot bi bil računalnik neposredno priključen na naša čutila.

Glass je naglavni računalnik s kamero in mikrofonom. Vidi, kar vidi uporabnik, in sliši, kar sliši uporabnik. Vendar ni namenjen snemanju uporabnikovega življenja. Za razliko od kamer, kakršna je recimo Narrative Clip, ni namenjen dokumentiranju uporabnikovega vsakdanjega življenja. Nima dovolj zmogljivega akumulatorja za kaj takšnega, pa tudi programska oprema ni temu namenjena. Googlova očala so priročna pametna napravica, ki odgovarja na vaša vprašanja, vas opozarja na sporočila in vam daje navodila za vožnjo. Prosojen zaslon ne zastira neposrednega pogleda. Ko pogledate nanj, je videti kot zaslon pametnega telefona, ki ga držite 20 centimetrov pred sabo, ko počnete kaj drugega, pa vas Googlova očala ne motijo. A če naj Glass postane uspešen potrošniški izdelek, bo moral Google na nek način prepričati tudi vse okoli vas, da jih vaša očala ne bodo motila.

Drugi namreč, za razliko od uporabnika, Googlovih očal ne morejo spregledati. Ni sicer čisto jasno, ali je to zaradi tega, ker so še tako nova, ali pa so tovrstne naprave po svoji naravi tako vsiljive. Ko nosim Googlova očala, drugi takoj opazijo plastični okvir nad mojim desnim očesom, s kamero, usmerjeno naravnost vanje. Jih pravkar snemam? Tu je še majhna prosojna prizma z drobnim osvetljenim zaslonom, s katerega nihče drug ne more brati. Se posvečam sogovorniku, ali berem z zaslona? Ničesar ne slišijo, a vedo, da mi Glass morda pravkar nekaj šepeta v uho.

Ko k očesu prislonim običajno kamero in pritisnem na gumb, je vsakomur jasno, da snemam. Googlovim očalom lahko samo pomežiknem in bodo posnela fotografijo. Z dotikom gumba na očalih sprožim snemanje videa in očala bodo snemala, dokler snemanja ne prekinem, ali dokler jim ne zmanjka pomnilnika oziroma se ne izprazni akumulator.

Googlova očala so čudež elektronske miniaturizacije, čeprav na prvi pogled tehnične lastnosti niso nič posebnega. Fotografije imajo 5 megapik (2528 × 1856 pik) in video navadno visoko ločljivost (720p). Vgrajen je dvojedrni procesor OMAP4430. Skratka, zdi se kot tehnologija izpred treh let. A počasnejši, starejši procesor, v navezi z varčnim zaslonom kljub majhnemu akumulatorju omogoča pet do osem ur občasne rabe. Googlova očala zaradi tega tehtajo samo 42 gramov in ker okvir iz titana težo razporedi okoli vse glave, na nosu občutim podobno težo kot s svojimi izjemni lahkimi 14-gramskimi očali.

V očala vgrajeni procesor je dovolj zmogljiv, kajti večina računalniškega dela se ne odvija pred vašim obrazom, temveč v oblaku. Glass se v internet poveže bodisi z vgrajenim vmesnikom wi-fi, ali pa se z vmesnikom bluetooth poveže z vašim prenosnim telefonom in uporablja njegovo podatkovno povezavo. Za zvok skrbi pretvornik, ki na glavo pritiska tik za ušesom in zvok prenaša prek lobanjskih kosti. Prenos prek kosti omogoča presenetljivo dobre nizke in srednje tone, visoki toni pa so bolj pridušeni. Če bi radi očala bolje slišali, si lahko v uho vtaknete priloženo slušalko, priključeno na vhod mikro-USB, dokupite pa lahko tudi stereofonske slušalke.

Uporabniški vmesnik temelji na menijskem ukazovanju z glasom in časovnici s »kartami«, podobno kot program Google Now za Android in iOS. Po časovnici se sprehajate s premikanjem prsta po sledilni ploščici, vgrajeni v okvir očal. Vsaka posneta fotografija je pripeta na časovnico, na kateri so tudi časopisne novice, stanje vašega računa Google+, e-poštna sporočila in obvestila drugih »očalnih« programov. Na voljo imamo tudi spletni brskalnik, ki pa je na tako majhnem zaslonu bolj ali manj neuporaben.

Očalna skupnost

Googlova očala še niso nared za splošno rabo in pri Googlu se tega dobro zavedajo. Napravica je preveč drugačna od drugih prenosnih računalnikov (pametnih telefonov, prenosnikov ali avtomobilskih navigacijskih naprav), programska oprema še ni dozorela, ves koncept pa preveč »računalniški«, da bi lahko postal uspešen tržni izdelek za najširše množice.

Namesto tega je Google večino lanskega leta postopno dostavljal Glass čedalje večjemu številu »očalnih raziskovalcev«, za katere so bili prepričani, da jih bo nova tehnologija neizmerno navduševala. Prvih 2000 so izbrali med udeleženci Googlove razvoje konference junija 2012. Naslednji so bili na vrsti zmagovalci mikroblogerskega tekmovanja – 8000 avtorjev najboljših tvitov in sporočil na Google+ s ključno besedo #čebiimeločala. Dovolili so jim plačati 1500 dolarjev in priti v New York, Los Angeles ali San Francisco, kjer so osebno prevzeli napravico in se udeležili nekajurnega usposabljanja. Cena, potni stroški in časovni vložek je zagotavljal, da bodo očalni raziskovalci dejavno sodelovali z Googlom pri razvoju naprave. Očalni raziskovalci so poskusni zajčki, ki prostovoljno spreminjajo svoje domove, delovna mesta in prijatelje v Googlov živi laboratorij – in so za to pripravljeni še plačati.

Sledil je val pohvalnih odzivov. Mlado podjetje CrowdOptic je z Googlovimi očali opremilo nekaj igralcev, trenerjev in navijačic na Standfordovi univerzi. Videoposnetki so kratki in tresoči, a gledalci dobijo občutek, da se družijo z moštvom. Nekaj kirurgov je Googlova očala uporabilo v operacijski dvorani. iJustine, znana in prikupna uporabnica YouTuba, je lanskega junija objavila petminutno video-oceno, ki je v naslednjega pol leta doživela 1,2 milijona ogledov. V septembrski številki revije Vogue so bila Googlova očala predstavljena v kar 12 strani dolgem foto-prispevku.

Googlovi raziskovalci so rabo očal predstavljali kot zabavno, sodobno, moderno, zanimivo, celo blagodejno. Objavljali so nasmejane selfije in videoposnetke – prvoosebni pogled z vratolomnega vlakca v zabaviščnem parku, med sprehodom v parku, prisrčen trenutek z otrokom. (vse posneto #zočali). Ogledujoč si te posnetke smo se tudi vsi, ki nismo očalni raziskovalci, počutili povezane v skupnost. Občutek je čisto drugačen, če dejansko stojim poleg takšnega raziskovalca. Takrat se namreč počutim opazovanega, nadzorovanega in analiziranega. Ali, kar je morda še huje, ignoriranega.

Očalni raziskovalci so se medtem povezali v skupnost. Izkušenejši svetujejo začetnikom in jim pomagajo reševati različne težave. Problemi z akumulatorjem? Eden od raziskovalcev je napisal brezplačen program, ki uporabniku pove, koliko časa bo še lahko uporabljal očala. Drug je ustanovil podjetje, ki izdeluje držalo z vgrajenim dodatnim akumulatorjem, ki za trikrat podaljša delovanje očala.

Večina tehničnih težav je zlahka rešljivih, kočljivejša vprašanja o zasebnosti – ali, bolje rečeno, o dojemanju zasebnosti – pa ostajajo nerešena. Uporabnikom Googlovih očal se dogaja, da jih nadlegujejo neznanci, prepričani, da jih snemajo. A kako takšne prepričati, da jih v resnici ne snemate? Običajen forumski predlog o dodani majhni rdeči lučki ima dve očitni težavi -  s preprostim hekerskim posegom bi bilo mogoče lučko med snemanjem ugasniti, na drugi strani pa bi bila očala z rdečo lučko med snemanjem videti še bolj vsiljiva.

Decembra lani so program očalnih raziskovalcev odprli za vse naročnike Googlovega naročniškega (9,99 dolarjev na mesec) internetnega radija. Glass še vedno stane 1500 dolarjev, a ponj ni več potrebno proti osebno, saj jih vsakomur pošljejo po pošti.  No, skoraj vsakomur. Uslužbenec podjetniškega foruma MIT, ki deluje v okviru revije MIT Technology Review, je na tak način kupil Googlova očala in mi jih posodil. A pri Googlu pravijo, da novinarjem še ne posojajo očal za običajne preizkuse, ker so to še vedno le  poskusne serije, ki niso namenjene prosti prodaji. Ta preizkus zaradi tega ni uraden.

Visoka cena naj bi še vedno zagotavljala, da napravice ne bodo kupovali uporabniki, ki bi jih motilo, da vsi okoli zijajo vanje. A če naj bodo Googlova očala uspešna, jih mora sprejeti tudi širša javnost. V nasprotnem primeru bodo ostala orodje za različne ozko usmerjene uporabnike, na primer prej omenjene kirurge.

Evolucija, ne revolucija

Prvi pravi nosljivi računalnik je bila naprava, ki sta jo izumila matematika Edward Thorp in Claude Shannon, da bi z njo zmagovala na ruleti. Sestavila sta ga v Shannonovem kletnem laboratoriju in (tako pravijo) leta 1961 preizkusila v eni od lasvegaških igralnic. Podobne v čevljih skrite računalnike so leta 1983 naredili za štetje kart pri igri blackjack. Ti računalniki so uporabnikom dali nadčloveške sposobnosti, a so bili uporabni le, če so ostali skriti.

Naglavni nosljivi računalniki so se pojavili nekaj let kasneje. Vse te naprave so bile namenjene učinkovitejši obdelavi informacij – uporabniku so pomagale zabeležiti in zapomniti si različne dogodke ter priti do različnih informacij. Skupna značilnost nosljivih računalnikov tega obdobja so bili naglavni zasloni, nameščeni pred uporabnikovimi očmi, ter za rabo nerodne enoročne akordne tipkovnice (tipkovnice s manj tipkami, pri katerih posamezno črko predstavlja pritisk na različne kombinacije tipk, podobno kot igramo akorde na klaviaturi). Ko se je s takšnim računalnikom na glavi kdo sprehodil po mestu, so vsi zijali vanj, uporabniki (večinoma akademski raziskovalci) pa so si ponosno pravili »kiborgi«. Uživali so v svoji čudaški podobi, nekje med piflarjem in pankerjem.

Leta 2001 je eden od pionirjev nosljivega računalništva, Thad Starner (diplomiral je na znamenitem Media Labu univerze MIT, sedaj pa je profesor na tehniški univerzi v Georgiji, svetovalec pri Googlu in vodilni razumnik projekta Glass), v reviji IEEE Micro pisal o izzivih, s katerimi se soočajo nosljive naprave. Ko po 13 letih znova beremo njegove prispevke, vidimo, da so ostali nerešeni trije ključni problemi – vnos podatkov, prikaz podatkov in programska oprema.

Vnos podatkov: Glass je dobro opremljen za zajem podatkov, vključno s kamero za snemanje videa in fotografij, sledilni ploščico in devetosnim tipalom (triosni merilnik pospeška, triosno tipalo položaja in triosni magnetometer). A vnos besedila je še vedno težaven. Namesto akordne tipkovnice Googlova očala uporabljajo prepoznavo govora. Googlovo prepoznavanje govora se odlično izkaže pri izbiranju menijev, saj ni težko ugotoviti, katerega od ducata menijev bi uporabnik rad izbral. Pri fotografiranju in odgovarjanju na sporočila se tehnologija na obnese tako dobro, a z nekaj vaje in potrpežljivosti je vseeno lahko osupljivo zanesljiva – ne sme pa vas motiti, da drugi slišijo, kaj pripovedujete računalniku.

Prikaz podatkov: drobna prizma, ki predstavlja Glassov zaslon, je sicer videti futuristično, a je v resnici potomka več kot dve desetletji stare tehnologije. V devetdesetih letih 20. stoletja je podjetje Reflection Technology razvilo podoben sistem, imenovan Private Eye (zasebno oko). V plastični škatlici, veliki kot sodoben prenosni telefon, je bil zapleten optični sistem, ki je pred uporabnikovim obrazom prikazoval navidezen zaslon. Ti zasloni so bili za razvijalce prvih nosljivih računalnikov nepogrešljivi, a ker so bili veliki in so zastirali uporabnikov pogled, so bili uporabniki teh računalnikov videti kot kiborgi. V primerjavi s tem »zasebnim očesom« je zaslon Googlovih očal majhen in precej nevpadljiv. Drugi podatkovni izhod je zvočni. Googlova očala uporabljajo zvok za branje besedila, predvajanje glasbe in opozorila, to je pa tudi bolj ali manj vse.

Programska oprema: podobno, kot to velja za številne druge informacijske naprave, največjega izziva za uporabnike ne bo predstavljala strojna, temveč programska oprema. Googlova očala so nedvomno uporabna, a na govoru temelječ uporabniški vmesnik zahteva izgovarjanje ukazov v točno določenem zaporedju, kot so nanizani v menijih. Če denimo rečete »OK, Glass … posnemi fotografijo,« in želite fotografijo komu poslati, sistem pričakuje, da mu najprej poveste, kako bi radi sliko poslali, nato morate izbrati prejemnika ter na koncu dodati še opis slike. Vse to morate računalniku narekovati v točno tem zaporedju. Uporabniki bi vse to raje povedali v poljubno oblikovanem stavku, da bi lahko, recimo, naenkrat posneli tri zaporedne fotografije.

Tudi sistem za opozorila in obvestila je hudo potreben nadgradnje z dobršno mero umetne pameti in prilagajanja uporabniku. Če na dan dobite po par sto e-sporočil, so lahko opozorila nanje zelo moteča,. Googlova očala so ves čas z vami in ne vedo le tega, kje ste, temveč tudi kaj počnete – ali hodite, stojite, se s kom pogovarjate, vam kdo kaj pripoveduje … In vendar me računalnik z obvestilom, da mi je e-sporočilo poslal nekdo s seznama prednostnih stikov, nadleguje ne glede na to, kaj pravkar počnem, o drugih pa me ne obvešča niti takrat, ko se brezdelno dolgočasim. Še precej dela bo verjetno potrebnega, da bo znal računalnik ugotoviti, kdaj je primeren čas za različna obvestila, in kdaj je bolje, če je tiho, potrebni pa bodo verjetno tudi algoritmi, ki se bodo znali prilagoditi vsakemu posameznemu uporabniku.  

Tudi strojna oprema Googlovih očal je deležna negodovanja. Še zlasti glasen je Steve Mann, ki se z razvojem nosljive tehnologije ukvarja že 35 let in je bil v devetdesetih letih prejšnjega stoletja eden od prej omenjenih »kiborgov« iz Media Laba, sedaj pa poučuje na univerzi v Torontu. Pravi, da Glassov zaslon v primerih, ko se njegova slika prekriva z resničnim svetom, sili oči v ostrenje na različnih daljavah, kar lahko pri nekaterih povzroči utrujenost oči in druge težave. Mannov naglavni zaslon uporablja drugačen pristop. Z dvostranskim zrcalom in drobnim projektorjem sliko predvaja na očesnem zrklu in podpira vrsto programov za »nadgrajeno resničnost«, na primer tistega, ki z naslovi samodejno opremlja stavbe, ki jih med sprehodom po tujem mestu pravkar gledate.

»Osupljivo se mi zdi, da Googlu in drugim podjetjem, ki bi rada tržila naglavne računalnike s kamerami in zasloni, ni uspelo močno prekositi mojega najboljšega načrta,« je Mann lani zapisal na spletni strani IEEE Spectrum.

Pri Googlu pravijo, da so svoja očala namenoma zasnovali tako, ker je za ljudi pomemben neposreden stik z očmi. Tudi najbolj nevsiljivi Mannovi zasloni namreč onemogočajo človeku pogledati v oči. Pri Googlu so se verjetno pravilno odločili. Zaslon s kamero, ki zakriva oči, bi se kot potrošniški izdelek, ki ga imamo ves čas na glavi, težko uveljavil, vsaj v bližnji prihodnosti.

Pametna očala in zakoni

Oktobra 2013 so kalifornijski prometniki zaradi prehitre vožnje ustavili očalno raziskovalko Cecilio Abadie. Ko je policist opazil, da nosi Googlova očala, je dobila še dodatno kazen za prepovedano rabo televizijskega zaslona med vožnjo. »So #Googlovaočala med vožnjo prepovedana, ali se je policaj zmotil?«, je tvitnila.

Abadiejevi kazni zaradi pomanjkanja dokazov sicer ni bilo potrebno plačati, kajti policist ni videl, ali so bila očala med vožnjo vklopljena, za povrhu pa še radar ni bil pravilno kalibriran. Kakorkoli že, Russ Martin z ameriške avtomobilistične zveze AAA pravi, da ima Kalifornija, skupaj s še najmanj 37 drugimi ameriškimi zveznimi državami in območjem Columbio, zakone, ki med vožnjo prepovedujejo rabo televizijskih zaslonov, ki jih lahko vidi voznik.  Za primer, da bi uporabniki Googlovih očal našli kakšno luknjo v  zakonih, so zakonodajalci v zveznih državah Illinois, Delaware, New Jersey in Zahodna Virginija že predlagali prepoved, ki bi veljala posebej za rabo nosljivih računalnikov z naglavnimi zasloni med vožnjo.

Sam Googlovih očal med vožnjo sicer ne bi uporabljal, sem pa uporabljal njihov navigacijski program, ko je vozila žena. Še dobro, da nisem bil za volanom. Toliko sem se namreč ukvarjal z očali, da bi skoraj zanesljivo zapeljal s ceste, spregledal prometni znak ali še kaj hujšega. A ne zaradi tega, ker bi ne mogel ves čas gledati na cesto, temveč ker zaradi očal na promet ne bi mogel biti pozoren. Martin z ameriške avtomobilistične zveze mi pritrjuje in opozarja na čedalje več raziskav, ki kažejo, da »prostoročno telefoniranje ni nič varnejše od telefoniranja s telefonom v roki,« in da je »glasovno pošiljanje sporočil ali e-pošte ena od najbolj miselno motečih dejavnosti, ki se jih lahko loti voznik.«

Googlova paragrafarska zavrnitev odgovornosti, ki se pojavi ob zagonu navigacijskega programa, se sklada s stališčem ameriške avtomobilistične zveze in gre še korak dlje. »Prosimo, glejte na cesto in upoštevajte ustrezne zakone. Med vožnjo ne spreminjajte nastavitev tega programa. Navodila za pot so morda nenatančna, nepopolna, nevarna, neprimerna ali prepovedana. Podatki niso sproti osveževani in krajevna natančnost ni zagotovljena. Tapnite za nadaljevanje.«

Raba Googlovih očal med vožnjo je morda res nevarnejša od poslušanja avtoradia, a na drugi strani verjetno manj nevarna od pošiljanja besedilnih sporočil z iPhonom. Poleg tega utegnejo pametna očala sčasoma varnost tudi zelo povečati. Program DriveSafe denimo s pomočjo tipala za položaj zazna, ali ste za volanom morda zakinkali in vas napoti na počivališče. Morda bodo nekoč tovrstni programi, skupaj z izboljšanimi navigacijskimi programi, ki bodo bolje razumeli človeški način dojemanja informacij, poskrbeli, da bo vožnja z Googlovimi očali celo varnejša kot vožnja brez njih.

A ne samo za volanom, tudi sicer utegnejo uporabniki Googlovih očal naleteti na čedalje več krajev, kjer očal ne smejo uporabljati. Znana restavracija Lost Lake Cafe and Lounge v Seattlu jih je denimo že prepovedala. »Želimo, da se naše stranke počutijo udobno, ne da imajo občutek, da jih opazujejo,« je za revijo Forbes povedal njen lastnik Jason Lejeunesse. Verjetno je odveč povedati, da so Googlova očala prepovedana v igralnicah. Google jih je prepovedal celo na eni od lastnih tiskovnih konferenc. In če boste obiskali Washington, jih boste morali med obiskom Bele hiše, Pentagona (vključno s tamkajšnjo postajo podzemne železnice), parlamenta ali vrhovnega sodišča lepo pospraviti v žep.

Za povrhu morajo uporabniki Googlovih očal upoštevati še različna Googlova pravila. Pravila v licenčni pogodbi za razvijalce programov so namenjena ohranjanju videza blagodejnosti. Za zdaj Google prepoveduje rabo programov za prepoznavanje obrazov in glasovno identifikacijo ljudi, ter »prikazovanje osebnih podatkov za identifikacijo kogarkoli drugega razen uporabnika samega.« Prepovedano je uporabljati kamero ob ugasnjenem zaslonu, morda zato, ker bi bilo lahko snemanje z na videz izklopljeno napravo videti potuhnjeno. Lani poleti je Google sicer prepovedal program »za odrasle«, poimenovan Joški & očala (Tits & Glass), a nedvomno bo za tovrstnimi programi še veliko povpraševanja.

Programerji so seveda nekatera od Googlovih pravil že zaobšli. Podjetje FacialNetwork je naredilo program NameTag, ki »pogleda skozi očala«, na hitro pregleda zbirko podatkov in vam pove, ali je oseba, ki jo pravkar gledate, na seznamu 450.000 registriranih spolnih prestopnikov (oziroma je kateremu od njih vsej precej podobna). Drug program, Seks z Googlovimi očali, bo uporabnikom omogočal, da se bodo videli skozi partnerjeve oči, ugasnili luči in dobili celo kakšen koristen napotek od računalnika. Teh programov v Googlovi uradni prodajalni programov ne boste našli, a jih lahko naložite skozi »stranska vrata« – očala preklopite v programerski način delovanja in jih prenesete prek vmesnika mikro-USB.

Ampak to bi bilo nespodobno.

Ves svet je oder

Večina začetnega navdušenja nad Googlovimi očali je posledica dejstva, da lahko uporabniki z njimi na svojih blogih objavljajo fotografije in videoposnetke tistega, kar pravkar gledajo. A sčasoma bomo verjetno lahko uporabljati tudi številne uporabnejše programe, kakršen je recimo Word Lens, s katerim lahko sproti prevajamo besedila med angleščino in petimi drugimi jeziki.

Glass je za Google zanimiv tudi zaradi tega, ker postane z njim Google neločljiv del uporabnikovega vsakdanjega življenja. Očala tako zalagajo Google s številnimi osebnimi, občutljivimi podatki, kar je kot nalašč za podjetje, ki si prizadeva organizirati vse svetovne informacije in ki približno 90 odstotkov denarja zasluži z oglaševanjem. Pričakujem, da bo cena Googlovih očala padla proti 300 dolarjem, saj jih bo Google subvencioniral. Operacijski sistem bodo licenčno lahko uporabljali tudi drugi proizvajalci, prav kot Android. Hyundai je že najavil, da bo prihodnje leto njihova razkošna limuzina Genesis opremljena s programom za pametna očala, ki bo med drugim omogočal odklepanje vrat in zagon motorja ter iskanje avtomobila na parkirišču.

Za zdaj še največjo težavo, na katero sem naletel med rabo Googlovih očal, predstavlja njihov zaslon. Prijatelj, ki sicer nima težav z vidom,  je po polurni rabi očal občutil pritisk v očeh in dobil blažji glavobol. Moja žena je levičarka in se nikakor ni mogla navadit uporabljati očala z desnim očesom – očitno je njeno levo oko dominantno.

»Googlova očala niso za vsakogar«, piše v navodilih za rabo, ki poleg tega opozarjajo uporabnike, ki so imeli lasersko operacijo oči, da se pred rabo posvetujejo z zdravnikom. »Mlajšim od 13 let ne dovolite uporabljati Googlova očala, ker lahko škodijo razvoju vida«, še piše v navodilih, čeprav sumim, da čarobna številka 13 tu ni toliko zaradi razvoja otroškega vida, kot zaradi zakona o varovanju zasebnosti v internetu, ki podjetjem prepoveduje zbiranje podatkov o mladostnikih brez privoljenja njihovih staršev. Kakorkoli že, Google vsem, ki so očala kupili, pa se je nato izkazalo, da jih ne morejo uporabljati, vrne kupnino.

Googlova očala so vsekakor lahko zelo koristna za različne industrijske, znanstvene in medicinske namene. Mislim tudi, da lahko izjemno koristijo invalidom. Lahko pomagajo slabovidnim. Z jasnimi, razumljivimi navodili lahko pomagajo tistim, ki se težje znajdejo v okolju. Paraliziranim lahko pomagajo brskati po spletu in se sporazumevati. Različne tehnologija za pomoč invalidom sicer razvijajo že desetletja, a so pogosto za marsikoga predrage. S Googlovimi očali bodo lahko dobili potrebno napravo za ceno nekaj boljših kosil.

Ko bodo Googlova očala postala uporabnejša za več ljudi, bodo morda postala tudi bolj vsakdanja. Če bo nosljive računalnike jutrišnjega dne uporabljalo veliko ljudi, ne bodo več vzbujali toliko pozornosti. Vseeno pa se mi zdi, da marsikdo Googlovih očal nikakor ne bo hotel uporabljati. Grda so kot smrtni greh in nemogoče jih je spregledati. Eden od mojih prijateljev, ki programira za Android in je sicer pravi tehno-utopist, pravi, da sicer razume koncept – in na roki nosi pametno uro -, a pametna očala ga ne zanimajo. Ima brezhiben vid in noče računalnika nositi na glavi. Čaka na vgradno različico.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki