Računalniški oblak je kompleksnejši, kot si mislite

Objavljeno: 27.8.2019 | Avtor: Miran Varga | Kategorija: Monitor Pro | Revija: September 2019

Poslovne fantazije o tem, kako v oblaku vse deluje »na klik«, v praksi kaj hitro naletijo na trdna tla. Resnica je, da je prenos poslovanja v računalniški oblak precej zahtevna naloga, med katero podjetja čakajo številni izzivi.

V vedno več podjetjih se ne sprašujejo več, ali bi aplikacije in razvojne platforme premaknili v oblak, temveč predvsem, kdaj to storiti. Računalniški oblak se je dodobra uveljavil v poslovnem IT-svetu, vse težje si je predstavljati poslovanje brez njega. Kljub temu pa prehod na storitve v oblaku ni brez težav, nekatere lahko podjetja mimogrede presenetijo, saj so povsem nepričakovane.

Nedavno objavljeno poročilo svetovalnega podjetja Accenture ugotavlja, da dve tretjini velikih podjetij ne koristita vseh prednosti migracije v oblak. Med ključnimi ovirami so kompleksnost poslovanja in operativne spremembe, ki so takoj za »večno prvo« skrbjo za varnost in skladnost poslovanja. Medtem ko oblak oziroma ponudniki storitev v oblaku podjetjem obljubljajo skalabilno avtomatizacijo, dosegljivo na klik, pa doseganje poslovnih prednosti uporabe oblaka zahteva čas in krivuljo učenja. V nadaljevanju izpostavljamo nekaj pasti oziroma težav, na katere podjetja najpogosteje naletijo ob selitvi poslovanja v oblak.

Zagotavljanje IT-storitev

Podjetja z lastnim IT-okoljem in informatiki navadno posedujejo in upravljajo poslovno programsko opremo. V tem scenariju IT-oddelek zagotavlja, da imajo projekti podjetja na voljo tehnično okolje, ki je potrebno za njihovo podporo in izvedbo, bodisi za razvoj, testiranje, usposabljanje ali proizvodnjo, in skrbi tudi za to, da je uporabnikom na voljo ustrezna infrastruktura.

To pa ne velja za rešitve gostovanja v oblaku, saj je tam ponudnik oblačnih storitev odgovoren za zagotavljanje okolij in njihovo vzdrževanje ter podporo. Vse odločitve o okolju torej sprejema ponudnik, ki deluje podobno kot podjetje z velikim IT-oddelkom. Tako sam odloča o tem, koliko opreme in kakšno strojno ter programsko opremo bo vgradil v svoj podatkovni center in koliko licenc bo na voljo. Ponudniki namreč sodelujejo z več sto ali celo tisoč strankami, občasno pa se primeri, da tudi tako opevana neomejena skalabilnost oblaka zadane ob njegove meje. Denimo, ko želimo naslednji dan zagnati tisoč novih virtualnih strojev za posamezen projekt, a je ponudnik že dosegel svoje tehnične meje.

Še bolj pa utegne biti zagotavljanje IT-storitev iz oblaka na preizkušnji takrat, ko stranka zahteva spremembe v okolju (velike stranke si lahko privoščijo marsikaj). V tem primeru potrebuje tudi ponudnik dodaten čas za prilagoditev okolja. Kakšne večje spremembe in želje zato velja napovedati vnaprej in se tako izogniti negativnim presenečenjem. Večja podjetja že premorejo informatike, ki stalno spremljajo lastno okolje in potrebe usklajujejo z oblačnimi ponudniki.

Izzivi na področju upravljanja in obvladovanja stroškov

Enostavnost rabe oblačnih storitev je čudovita, a hitro vodi tudi do izzivov na področju upravljanja in obvladovanja stroškov. Podjetja se zato hitro ulovijo v zanko iskanja idealnega ravnovesja med potrebami zaposlenih, stroški in obvladovanjem tveganj pri varnosti in skladnosti. Podjetja morajo imeti tudi lastne strokovnjake za oblak, ki spremljajo rabo storitev v oblaku, virtualnih strojev, upravljanih podatkovnih zbirk in delovnih tokov, saj je treba tudi v oblaku naročene storitve plačati, ob selitvi celotnega poslovanja podjetja v oblak pa to niso majhni zneski. Upravljanje storitev in njihova optimizacija namreč lahko postrežeta z znatnimi stroškovnimi prihranki, »brezvladje« na tem področju pa vodi v proračunsko luknjo.

Nekaj k temu prispevajo tudi navade uporabnikov. V okoljih, kjer si zaposleni mimogrede lahko naklikajo nova testna okolja, je treba uvesti tudi skrbnike – ljudi, ki preverjajo, ali so ta okolja še v uporabi in koliko virov porabljajo, sicer se kaj hitro primeri, da podjetje plačuje za stvari, ki jih sploh ne potrebuje (več).

Izziv testiranja programske opreme

Ena izmed kritičnih sprememb, s katero se morajo podjetja spoprijeti pri prehodu v oblak, je dejstvo, da ponudniki redno izdajajo nove različice programske opreme v oblaku. Nekateri ponudniki oblačnih storitev imajo mesečni cikel posodobitev, večina pa četrt- ali polletnega, s katerimi zakrpajo kakšne luknje, odpravijo napake ali dodajo nove funkcije. Čeprav za podjetja ni nujno, da aktivirajo in uporabljajo nove funkcije, pa morajo novo različico programske opreme sprejeti v določenem časovnem okviru. To pomeni, da morajo sprejeti spremembo in jo uvesti tudi v svoje z oblakom povezano okolje, še prej pa zagotoviti, da spremembe ne bodo negativno vplivale na trenutno produkcijsko okolje.

Zaradi pogostosti izdaj popravkov in posodobitev ter dejstva, da morajo organizacije sprejeti novo kodo v svoje okolje, morajo stranke uvesti proces sodelovanja z oblačnim ponudnikom programske opreme, saj morajo razumeti spremembe v programski kodi in njihov vpliv na lastno poslovno okolje. Prav tako potrebujejo zanesljiv proces preizkušanja in preverjanja oblačnega okolja, saj morajo zagotoviti, da njegova posodobitev ne bo pomenila prekinitve delovanja okolja na lokaciji podjetja oziroma pri uporabnikih. Testiranje posodobitev pa zahteva ljudi in čas, kar marsikje predstavlja strošek, ki ga podjetje pred selitvijo v oblak ni predvidelo.

Obvladovanje (glomaznosti) selitve v oblak

Selitev celotnega IT v oblak ni šala. Zahteva namreč skrbno načrtovanje, in če zanj podjetja v navezi s ponudniki (pogosto gre za več kot enega) še nekako poskrbijo, po selitvi ostane še veliko dela na lokaciji. Pospraviti je treba »garažo« oziroma obstoječe okolje IT. Večina podjetij takšnega načrta sploh nima, saj razmišlja v smeri, da bo obstoječe okolje na začetku vsekakor potrebno, saj bo delovalo kot varen pristan, če bi šlo v oblaku oziroma ob selitvi kaj navzkriž. Toda vsako okolje stane, skrb za IT-okolje na lokaciji ob sočasnem delovanju v oblaku pa je izjemno velik strošek. Sploh v luči dejstva, da številna podjetja za popoln prehod v oblak potrebujejo več let. Si lahko to privoščite?

Podcenjevanje glomaznosti selitve v oblak je lahko zelo drago. Predvsem so pri tovrstni selitvi problematične zastarele aplikacije in vsa infrastruktura, ki je luč sveta ugledala še pred oblačnimi trendi. Ta strojna in programska oprema ni zasnovana za delovanje v oblaku in se slabo odziva na tovrstne spremembe. Podjetje mora zato sprejeti odločitev, ali se zastarelim tehnologijam povsem odreče ali pa jih nekako vendarle spravi v novo okolje – a to je spet zelo draga izbira.

Čiščenje IT-okolja po selitvi v oblak lahko postreže še s kakšnim presenečenjem. V številnih podjetjih nato ugotovijo, da za okoli petino sistemov in aplikacij, ki tečejo v okolju sistema, sploh ne vedo, kaj počno, kdo jih je postavil, kako so konfigurirane in kdo jih upravlja. Jih lahko sploh ugasnejo, kakšne bodo posledice?

Prav zato se podjetja selitve v oblak lotevajo večfazno. V prvi fazi gredo v oblak enostavne stvari – tiste, za katere že obstaja namenska oblačna platforma in je prehod samo vprašanje povezav ali ustvarjanja pravilnega imenika uporabnikov. Modernizacija zastarelih aplikacij pa je trd oreh, v katerega ne želi prostovoljno ugrizniti nihče. A včasih alternative ni oziroma je še precej dražja – investirati v novo produkcijsko okolje.

Omejitve pasovne širine

Premik velikih količin podatkov iz lokalnih sistemov v oblak lahko postreže z novim ozkim grlom – omejitvami v pasovni širini povezav. Če podjetje na lokaciji obdeluje ogromno količino podatkov, mora računati z izjemno široko povezavo do podatkovnega centra ponudnika. Ta je lahko pregrešno draga, sploh če mora biti zaradi zagotavljanja neprekinjenega poslovanja (vsaj) podvojena. Časovno občutljiva analitična bremena, ki uporabljajo cel kup podatkov, je izredno nehvaležno seliti v oblak. Podatki imajo namreč tudi svojo težo, zato se oblačna podatkovna jezera oblikujejo počasneje od pričakovanj, odvisno od lokacije, na kateri se nahajajo podjetje in njegovi podatki. Morebiti sploh ni na voljo ustreznih povezav z veliko pasovno širino, ki bi omogočale popolno selitev poslovanja v oblak. Zagotavljanje dodatnih ter hitrejših povezav in njihovo usklajevanje pa v poslovanje vnaša dodatno kompleksnost (in stroške). Samo pomislite, kako hitro lahko pretočite 100 terabajtov podatkov v podatkovni center ponudnika – s povezavo zmogljivosti 1 Gbps to traja več kot sto dni. Boste k ponudniku vozili svoje diske?

Izogibanje primežu ponudnika

Pristop, s katerim se podjetje odloči za le enega oblačnega ponudnika, je nevaren. Sčasoma namreč lahko podjetje postane povsem odvisno od tega ponudnika, ta pa mu zviša cene, vedoč, da ga stranka ne more (čez noč) zapustiti. T. i. primež ponudnika (angl. vendor lock-in) je zelo pogost v IT-svetu, priče smo mu tudi v oblačnih okoljih.

Menjava ponudnika pogosto ni enostavna. Novi oziroma cenejši ponudnik morebiti ne omogoča vseh storitev, ki jih podjetje potrebuje. Morebiti ne nudi vseh storitev na lokaciji, kjer bi jih podjetje potrebovalo. Zamenjava ponudnika pogosto zahteva tudi gradnjo novega odnosa, saj drug ponudnik morebiti uporablja drugačno terminologijo in opremo, zato podjetje potrebuje dodatna izobraževanja osebja.

Prav zato se velja že ob prenosu poslovanja v oblak odločiti za več oblačnih ponudnikov in mednje razdeliti bremena in področja. A to prinaša nove izzive, predvsem na področju upravljanja in doseganja stroškovno učinkovitega poslovanja. Ne, selitev poslovanja v oblak resnično ni enostavno, zato zahteva skrajno premišljen pristop.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki