Računalniški monitor je nekoč bil … škatla(st)

Objavljeno: 27.3.2018 | Avtor: Miran Varga | Kategorija: Zgodovina | Revija: April 2018

Osebni računalniki so se sredi sredine prejšnjega stoletja komaj dobro znebili vakuumskih cevi (»elektronk«), že so katodne cevi priromale v računalniške monitorje in tam ostale več desetletij. Trpežna tehnologija sicer brezhibno deluje še danes.

Skrbniki računalnikov Univac leta 1951 še niso uporabljali računalniških monitorjev, delovanje računalnika so spremljali prek krmilne plošče, polne sijalk, ki je sporočala, kaj (približno) se v računalniku dogaja. Te sijalke so bile pravzaprav predhodnice računalniških monitorjev, ki pa se niso uveljavili čez noč, temveč so si vzeli čas. Prve škatle z zasloni, ki spominjajo na računalniške monitorje, so bile precej manjših mer, saj so navadno ti zasloni prikazovali le nekaj vrstic informacij – pred 70 leti je bila namreč najpomembnejša izhodna naprava tiskalnik, na katerem so se izpisovale informacije.

Prvi komercialni računalniški monitorji so tako nastali šele okoli leta 1960, a so bili v primerjavi z današnjimi lepotci, ki lahko prikažejo na milijone barv in barvnih odtenkov, videti skrajno primitivni. Monitorji tako v poslovnih okoljih niso zamenjali le papirja, temveč tudi luknjalnike kartic, saj so tudi ti predstavljali eno začetnih interakcij človeka z računalnikom.

Zgodovinske tehnične osnove

Začetek razvoja, ki je pripeljal do izuma katodne cevi, sega v leto 1855, ko je nemški fizik Henrich Geissler razvil živosrebrno črpalko. Ta je omogočala doseganje vakuuma v ceveh, predhodnicah katodne cevi. Prvo katodno cev kot prikazovalno napravo (predhodnico poznejšega televizorja) je izumil Karl Ferdinand Braun leta 1897. Prvotna različica katodne cevi je bila hladno-katodna dioda, spremenjena Crooksova cev z zaslonom, prevlečena s fosforescenčno snovjo, včasih imenovana Braunova cev. Prvo različico, ki je uporabljala vročo katodo, sta razvila J. B. Johnson (Johnsonov šum) in H. W. Winhart, komercialni izdelek pa je postala leta 1922. Leta 1934 je podjetje Telefunken iz Nemčije proizvedlo prvo električno televizijo s katodno svetlobno cevjo.

Prerez katodne cevi: 1 - elektronski top, 2 - elektronski žarek, 3 - maska za ločitev rdeče, zelene in modre komponente slike, 4 - fosforescenčni premaz z rdečimi, zelenimi in modrimi deli, 5 - povečava, s fosforescenčno snovjo prevlečene notranje strani zaslona. Vir: Wikipedia

Škatle, velike škatle

Tehnologija katodnih cevi in filtrov za prikaz slike se je dokazovala že na področju televizorjev, zato je bila njena selitev v računalništvo logičen razvojni korak. Katodna cev (CRT) je vakuumska cev, ki ima en konec prevlečen s fosforjem. Ko ga zadenejo s »topom« proženi elektroni, ti oddajo svetlobo. Izraz monitorji CRT se je hitro prijel v industriji računalniških monitorjev. Prvi uporabniki računalniških monitorjev še niso bili deležni razkošja barv, besedil in grafike, temveč so jim prvi monitorji prikazovali »brezbarvno« vektorsko grafiko.

Še pred prihodom domačih osebnih računalnikov (konec 70. let prejšnjega stoletja) se je računalniških monitorjev držal izraz »video terminali«, kar ni presenetljivo, če vemo, da so bile katodne cevi fizično integrirane v veliko gmoto računalniških komponent, s tipkovnico vred, ki je bila pogosto kar del ohišja. Prvi računalniški zasloni so tako prikazovali zgolj črno-belo, pozneje pa celo črno-zeleno sliko, ki je bila bistveno manj ostra od te, ki smo je vajeni danes. Slednje je tudi pomenilo, da so morali snovalci računalnikov uporabljati razmeroma velike pisave/znake, kar je dodatno omejilo količino informacij, ki so bile lahko prikazane na zaslonu. Danes uporabno zaslonsko površino enačimo z ločljivostjo zaslona, podano v pikah. Prvi računalniški monitorji z višjo ločljivostjo so bili namensko razviti za vojsko, industrijo in znanstvenike, zato so bili tudi pregrešno dragi in povprečnemu Zemljanu nedosegljivi.

Prvi računalnik, ki je uporabljal monitor CRT, je bil računalnik SAGE ameriške vojske. Računalniško podjetje Digital Equipment Corporation (DEC) je kot prvo komercialno ponudilo računalniški monitor PDP-1 šele leta 1959.

Prvi računalniški monitor PDP-1 je imel zanimivo obliko in barvno kombinacijo.

Z roko v roki z osebnimi računalniki

Nekateri primerki prvih domačih računalnikov (npr. TRS-80 in Commodore PET) so bili omejeni na enobarvne zaslone CRT, možnost barvnega prikaza slike pa je kot standardno lastnost uvedel pionirski računalnik Apple II leta 1977. Leta 1979 je na prizorišče stopil »grafično sofisticiran« Atari 800. Za osebne računalnike tedanjega časa je bilo značilno, da so si predvsem v gospodinjstvih močno pomagali s televizorji, saj so sliko pošiljali bodisi nanje, je pa res, da sta bili na pretežno pisarniških monitorjih CRT tako ločljivost kot kakovost prikaza barvni bistveno bolj optimalni. Računalniški klasiki so zaostajali za »garažisti«. IBM je, denimo, leta 1981 predstavil svoj grafični vmesnik (CGA), ki je lahko sliko prikazoval v dveh načinih – s štirimi barvami v ločljivosti 320 x 200 pik ali pa v dveh barvah in ločljivosti 640 x 200 pik. Leta 1984 ga je nadgradil, izboljšana različica (EGA) pa je zmogla prikazati 16 barv v ločljivosti 640 x 350 pik.

Šele konec 80. let so barvni monitorji postali dostopnejši, ločljivost pa je dosegla 1024 x 768 pik. V 90. letih so cene računalniških monitorjev vztrajno padale, tehnologija CRT pa je imela skoraj popolno prevlado na trgu. Z rastjo diagonal zaslonov je rasla tudi velikost »škatel«, 20- in večpalčni modeli so bili že pošteno težke naprave. Računalniške monitorje CRT je ob prelomu tisočletja izdelovalo več deset blagovnih znamk, cenovni pritiski so bili hudi, to je vplivalo tudi na iskanje različnih kompromisov.

Apple se je odločil, da bo v računalniški zaslon (zopet) vgradil cel računalnik (prostora je očitno dovolj). iMac je skoraj »lastnoročno« rešil podjetje, ki je bilo v finančnih težavah.

Nižje cene, še nižja kakovost

Kako negativno je cenitev proizvodnje računalniških monitorjev vplivala na kakovost prikaza slike, lahko ponazori osebna izpoved avtorja tega prispevka. »Ob splavitvi je bil Samsungov monitor SyncMaster 959NF eden najboljših na trgu, zato tudi eden najdražjih. Stal je okoli 150.000 tolarjev, zanj sem po zaslugi dobrih povezav s trgovcem z računalniško opremo plačal le 120.000 tolarjev. Slika je bila za tiste čase naravnost odlična, ostra, brez pripomb. Pol leta pozneje je prišla prva pocenitev, zato sem svoj 959NF še pravočasno prodal in si omislil novega – z enako oznako. Zanj sem plačal le še 90.000 tolarjev in si mislil, kako dobro kupčijo sem napravil. Ob prvem zagonu je sledil šok. Slika niti približno ni bila tako kakovostna, veliko je bilo rumenih lis itd. Monitor sem takoj prodal in trgovcu potožil, naj me obvesti, ko pride druga(čna) pošiljka, saj se morebiti ta serija izdelovalcu ni posrečila. Čez dobre tri mesece in pol sem dočakal svoj tretji Samsung 959NF, ga previdno priklopil na računalnik in skoraj zajokal. Slika je bila še bolj rumenkasta, nikakor vredna opisov, ki si jih je ta monitor prislužil leto prej. Dejstvo, da sem zanj plačal le še 75.000 tolarjev, je bilo bolj slaba tolažba. Monitorja sem se takoj znebil in v konkurenčnem taboru dobil »trinitron«, ki je zvesto služil več let, a tudi tega je nasledil monitor LCD. Svoj zadnji monitor CRT še hranim nekje na suhem podstrešju. Upal bi staviti, da še danes deluje.«

Najprej prenosniki, nato še monitorji

Škatlasti monitorji CRT seveda niso bili primerna izbira za računalnikarje, ki so si želeli večje mobilnosti. Izdelovalci prenosnih računalnikov so ustrezno alternativo našli v tehnologiji zaslonov s tekočimi kristali (LCD), ki so imeli poleg prednosti v manjših merah in teži še dodaten adut – nižjo porabo električne energije. Čeprav so bili zasloni LCD (beri: TFT) in posledično računalniški monitorji sprva pregrešno dragi, je ta tehnologija ponudila veliko prednosti, da so nanjo preskočili praktično vsi izdelovalci in ponovili prejšnjo zgodbo – po začetnih uspehih in dokazovanju prek tehničnih zmogljivosti je znova stopilo v ospredje varčevanje. Računalniški monitorji so danes resnično dostopne naprave. Zelo dobre modele lahko kupimo že za 150 evrov, odlične pa od dvakratnika tega zneska, kar je, v primerjavi z zneski, ki jih odštejemo za računalnik, nadvse ugodno. Sploh ker sodobni monitorji LCD z osvetlitvijo LED niso pokvarljive naprave in zlahka preživijo (uporabno življenjsko dobo) več računalnikov.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki