Programska nadgradnja

Objavljeno: 25.11.2006 16:26 | Avtor: Peter Šepetavc | Kategorija: Nasveti | Revija: Oktober 2006

Ko govorimo o nadgrajevanju računalnika, nam takoj pridejo na misel večji disk, zmogljivejša grafična kartica, nov procesor. Pogosto pa se zgodi, da zanemarimo "mehkejši" del računalnika - programsko opremo. Tudi pri nadgrajevanju slednje lahko prihranimo marsikateri megahertz, ki bi sicer šel v nič.

Nadgrajevanje računalnika je bilo pred leti dokaj preprosto. Dokupili smo pomnilnik ali disk, in računalnik je bil spet dober za nekaj mesecev ali let, če nismo bili zahtevni. Pri programski opremi, gonilnikih in strojni programski opremi (firmwareu) smo uporabili diskete ali CD, ki je bil priložen napravi ali programu, vse skupaj namestili in naprave v računalniku so načeloma delovale - no, resnici na ljubo včasih tudi niso, a se je to štelo za muhavost računalnika.

Z nastankom naprednejših operacijskih sistemov, naprednejših programov in zahtevnejših sestavnih delov računalnika pa se je način dela z računalnikom spremenil. Za nedelovanje zvočne kartice ni bila več kriva strojna napaka na zvočni kartici, temveč slabo napisan gonilnik. Če je modem odpovedal poslušnost, je bil kar naenkrat kriv operacijski sistem in ne več Telekom. Izdelovalci grafičnih procesorjev pa so začeli tekmovati med seboj, kateri bo prej izdal novo različico gonilnika, ki bo v najbolj priljubljenih igrah iz procesorja iztisnil kar največ in na zaslonu prikazal nekaj slik na sekundo več.

Če smo v preteklosti za napake pri delovanju računalnikov krivili strojno opremo, dandanes najprej posumimo na programskega hrošča. Če se sesuje operacijski sistem, pogledamo v splet, ali je izdelovalec sistema ali programa, ki smo ga poganjali v danem trenutku, že odpravil težavo, na katero smo naleteli.

K resnejšemu vzdrževanju računalnika tako še zdaleč ne sodi več samo to, da nekajkrat na leto posesamo prah in hišni mlinček ob morebitni okvari odpeljemo na servis, oziroma se, če smo nekoliko bolj izkušeni, sami posvetimo odpravljanju napake. Spremljanje domačih strani izdelovalcev, ki nas včasih skoraj vsak dan razveselijo ali razočarajo z novo različico gonilnika ali strojne programske opreme, je prav tako pomembno kakor redno nadgrajevanje protivirusnega programa.

Gonilniki, ki so bili nekoč dokaj preprost kos programske kode, navadno pisan v strojnem jeziku, lahko dandanes zasedejo nekaj deset ali celo sto megabajtov na vašem disku. Tako obsežna in zahtevna programska oprema je seveda neprimerno bolj zapletena od gonilnikov, ki zasedejo le nekaj kilobajtov. Pri pisanju gonilnikov tako programerji naredijo marsikatero napako, ki jo odpravijo šele novejše različice. Isto velja za strojno programsko opremo naprav - navsezadnje smo se že skoraj vsi sprijaznili s tem, da mobilni telefon tu in tam "zamrzne". Pri računalniku, ki je sestavljen iz deset in več (zapletenih!) sestavnih delov, vsak izmed njih pa vsebuje tudi programsko kodo, ki je podobno ali še bolj zapletena kot tista v telefonu, je verjetnost, da pride do napake zaradi hrošča v sistemski programski opremi, še toliko večja.

"Modo" čedalje bolj hroščatih gonilnikov so sprožili izdelovalci grafičnih kartic. Ti nove modele predstavijo vsake pol leta, pogosto pa gre pri prehodu na novejši procesor za povsem novo, včasih celo revolucionarno arhitekturo. Čedalje hitrejše splavitve izdelkov so programerjem skrajšale čas, ki so ga imeli na voljo za pisanje kakovostnih gonilnikov. V praksi se tako pokaže, da šele po nekaj nadgradnjah gonilnikov iz grafičnega procesorja iztisnemo tisto, kar je strojna oprema omogočala že v samem začetku, pa programerji niso imeli dovolj časa, da bi že v začetku napisali dovolj dober gonilnik.

Dandanes lahko nadgrajujemo skoraj vsak kos programske kode. Popravki operacijskega sistema so pogosti, nujni in navadno ne odpravljajo le razpok v sistemu varnosti, temveč prave varnostne prepade. Celo tako preproste naprave, kot so zapisovalniki DVD, pri katerih je programja v sami napravi malo, v svoji kratki življenjski dobi zamenjajo nekaj različic strojne programske opreme. Bolj ali manj vsa programerska podjetja do predstavitve nove različice svojega programskega paketa predstavijo nekaj popravkov, ki odpravljajo napake v programski kodi.

Nadgrajujemo lahko torej vse, a niso vsi popravki nujno potrebni. Ne glede na to pa se tudi manj izkušenim uporabnikom splača vsakih nekaj mesecev poskrbeti za to, da se po njihovem sistemu sprehodi mojster in z nadgradnjami popravi vse napake, ki bi jih morali izdelovalci strojne in programske opreme odpraviti že pred predstavitvijo izdelka.

Procesor

Gonilniki za procesor so bili včasih najosnovnejši del operacijskega sistema - kos programske kode, ki je skrbel za bolj ali manj vse vitalne operacije v računalniku. Dandanes vsi izdelovalci procesorjev in sistemskih naborov poskrbijo za to, da je ta osnovna povezava med programsko in strojno opremo čim bolj izkoriščena. Šele s primernimi gonilniki lahko do konca izkoristimo vse, kar nam ponuja procesor.

Posebnosti pri dostopu do procesorjev so najprej prinesli večpredstavni ukazi za 3D grafiko. Razširitve, kot so 3DNow! in MMX, so zahtevali posebej spisano programsko opremo, ki je izkoristila nove ukaze in s tem prihranila nekaj procesorskih ciklov pri obdelavi podatkov. Dodatne zmožnosti novih naborov ukazov so najprej izkoriščali grafični in večpredstavni programi, sčasoma pa so novosti podprli tudi operacijski sistemi, ki so nove zmožnosti procesorjev tako lahko "ponudili" vsem programom, ki jih poganjamo.

Izdelovalci procesorjev dandanes vanje vgrajujejo podporo za celo vrsto dodatnih razširitev ukazov, ki pohitrijo določene pogosto rabljene operacije. Procesorski gonilniki morajo izkoristiti omenjene ukaze in tako izboljšati delovanje računalnika.

Nastanek dvojedrnih procesorjev je sprožil pravo malo revolucijo v načinu, kako obdelujemo podatke. Večje število procesov naenkrat ni več problem, ker lahko najbolj kritične operacije izvajamo na enem jedru, sistemski procesi in druga programska oprema pa lahko tečejo na drugem jedru. Žal današnja programska oprema, z operacijskimi sistemi vred, ni pisana tako, da bi dejansko izkoristila zmogljivost, ki jo ponuja več jeder.

Res, tudi procesorji so lahko tarča nadgradnje. Ponavadi to opravi že sam BIOS, zadnje čase pa so na voljo tudi okenski gonilniki za procesorje.

Težave nastanejo predvsem, ko poganjamo zahtevnejše programe, ki hkrati zaženejo več niti in procesov. Sistem Windows XP ima v teh primerih (predvsem gre za igre, ki so eden zahtevnejših kosov programske kode v domačih računalnikih) kar nekaj težav z razporejanjem procesov na dve jedri. Rezultat je bil večinoma slab - bolj ali manj vso obdelavo podatkov je prevzelo eno izmed jeder, drugo jedro pa je bilo povsem neizkoriščeno. Zahtevnejši večpredstavni in grafični programi so se že prej poganjali tudi v večprocesorskih delovnih postajah, tako da tovrstna programska oprema "preskoči" operacijski sistem in sama izkoristi procesorsko moč, ki ji je na voljo.

Nadgradnja poteka v dveh korakih. Najprej moramo nadgraditi procesorski gonilnik. Tega dobimo pri izdelovalcu procesorjev, gre pa za gonilnik, ki je nastal šele v zadnjem letu ali dveh. Dotlej je operacijski sistem v navezi z gonilnikom sistemskega nabora lahko poskrbel za nemoteno delovanje procesorja. Novi gonilniki obeh največjih izdelovalcev procesorjev poskrbijo za to, da sistem pravilno prepozna obe jedri in do konca izkoristi napredne zmožnosti, ki jih ponujata. Mednje sodi tudi varčevanje z energijo - šele z nadgradnjo zna operacijski sistem prilagajati porabo in delovanje vsakega posameznega jedra glede na njegovo zasedenost - brez nadgradnje se varčevalni mehanizmi lahko vklapljajo le za obe jedri skupaj. Dodatna nadgradnja operacijskega sistema Windows XP pa poskrbi za to, da sistem učinkovito razporeja procese na obe jedri. Žal servis za nadgradnje Windows Update, ki naj bi poskrbel za samodejno nadgrajevanje kritičnih napak v sistemu, omenjenega popravka nima na svojem seznamu. Uporabnik mora sam prebrskati Microsoftovo spletno stran in poiskati popravek, ki je sicer na voljo brezplačno.

Sistemski nabor in osnovna plošča

Današnje osnovne plošče podpirajo cel kup vmesnikov in dodatnih zmožnosti, ki so bile včasih na voljo le z razširitvenimi karticami. Te dodatne zmožnosti so skozi čas najprej na voljo kot dodaten čip na osnovni plošči, sčasoma pa za omenjene zmožnosti poskrbi kar sistemski nabor. Ti so tako čedalje bolj zapleteni, temu primerni pa so tudi njihovi gonilniki.

Največji izdelovalci sistemskih naborov ponujajo pakete gonilnikov, ki z eno namestitvijo poskrbijo za vse zmožnosti, ki jih ponuja nabor. Tako nVidia kot Intel in VIA ponujata velike gonilniške pakete, ki skrbijo tako za komunikacijo s pomnilnikom kot za omrežni vmesnik in zvočno kartico, ki so vgrajeni v sistemski nabor. Vsi izdelovalci te pakete pogosto nadgrajujejo, zato je redno pregledovanje spletnih strani posameznih izdelovalcev skoraj nujno.

Osnovna plošča ima navadno več gonilnikov. Poseben program pri nekaterih omogoča, da nadzorujemo in posodabljamo vse prek enega vmesnika.

Podjetje VIA je imelo v preteklosti nekaj smole pri novih izdajah gonilnikov - kar nekajkrat se je zgodilo, da je bila nova različica bolj hroščata od predhodnice, tako da se je precej uporabnikov opeklo, ko so pridno posodobili gonilnike na najnovejšo različico. Praksa (in jezne pritožbe osmoljencev) so poskrbeli za to, da izdelovalci pred izdajo nove različice gonilnikov to dodobra preizkusijo. Ne nazadnje je to tudi priložnost, da izvedejo meritve, s katerimi potem dokazujejo večjo zmogljivost računalnika in večjo prednost v primerjavi s konkurenco.

Pri zmogljivejših osnovnih ploščah izdelovalci osnovne zmožnosti, ki jih ponuja sistemski nabor, razširijo z dodatnimi čipi in vezji, ki poskrbijo za pestrejši nabor vmesnikov ali večjo zmogljivost sestavnih delov (npr. boljši zvočni procesor). Zanje moramo namestiti dodatne gonilnike, ki niso sestavni del gonilniškega paketa za sistemski nabor. Poleg gonilnikov s strani izdelovalcev naborov tako potrebujemo tudi gonilnike, ki jih najdemo na strani izdelovalca osnovne plošče. Večina jih, resnici na ljubo, osnovni paket gonilnikov posodablja redkeje, kot če gonilnik iščemo neposredno pri izdelovalcu nabora, vendar se pri gonilnikih za dodatne krmilnike in vmesnike ne moremo obrniti nikamor drugam.

Samodejno posodabljanje

Skrb za to, da imamo v računalniku vedno nameščeno najnovejšo različico vseh gonilnikov, lahko vzame precej časa. Za to, da pregledamo, ali imamo vse najnovejše gonilnike, moramo namreč pregledati tudi več kot deset spletnih strani in kaj hitro se lahko zgodi, da kakšno pomembno nadgradnjo spregledamo. Poleg tega si gonilnik ali popravek tako presnamemo k sebi šele, ko ga iščemo. Včasih je razpoka v varnosti ali hrošč, ki ga nadgradnja odpravlja, tolikšna, da bi bilo treba ukrepati v trenutku, ko je popravek na voljo.

Izdelovalci naprav in programske opreme so tako ponudili servise za samodejno nadgrajevanje. Programska oprema, nameščena v računalniku, vsake toliko časa (ali ko ročno sprožimo pregledovanje aktualnosti gonilnikov) pregleda, ali je na voljo nadgradnja ali popravek, nas nanju opozori in ju v določenih primerih celo samodejno namesti.

Uporabnikom je verjetno najbolj znan Microsoftov spletni servis Windows Update. Ta skrbi za to, da imamo vedno najbolj posodobljeno različico sistema Windows. S tem se omeji delovanje virusov, ki za širjenje večinoma izkoriščajo že pokrpane razpoke v sistemu varnosti. Sistem poleg sistemov Windows podpira tudi pregledovanje aktualnosti programskega paketa Office. Posodabljanja Offica sicer ne moremo nastaviti na samodejno, vendar lahko v vsakem trenutku "na roke" primerjamo aktualnost nameščene različice in morebitne popravke, ki so na voljo. Hkrati z modulom za posodabljanje sistema Windows Update teče tudi modul WGA (Windows Genuine Advantage) - ta ponuja dodatne nadgradnje in dodatke za uporabnike izvirne različice sistema Windows, tistim, ki uporabljajo piratsko različico, pa onemogoči dostop do nekritičnih popravkov in posodobitev.

Podobne načine posodabljanja programske opreme uporabljajo tudi druge večje programerske hiše. Adobe tako posodablja celotno paleto svoje programske opreme, protivirusni in protismetni programi pa tak način posodabljanja izkoriščajo že leta.

V zadnjem času so nekateri izdelovalci osnovnih plošč ubrali podoben pristop tudi pri gonilnikih za svoje izdelke. Programska oprema pregleda, katere različice gonilnikov imamo nameščene, in preveri, ali so v spletu na voljo novejše. Podoben spletni vmesnik uporablja tudi podjetje Creative, ki popravke za svoje zvočne kartice lahko namešča kar samodejno.

Obema načinoma posodabljanja, tako ročno sproženemu kot samodejnemu, je skupno to, da je "pobudnik" nadgradnje gonilnikov in programske opreme računalnik, v katerem je ta oprema nameščena. Pri posodobitvah, pri katerih je čas kritičnega pomena, lahko uberemo drugačen pristop. Svojo napravo registriramo pri izdelovalcu. Ta takoj, ko je na voljo posodobitev, le-to razpošlje vsem registriranim uporabnikom in popravek se pri teh uporabnikih namesti že nekaj minut po tem, ko je na voljo.

Grafična kartica

O gonilnikih grafičnih kartic bi skorajda lahko napisali samostojen članek. Gre za najbolj zapletene gonilnike v računalniku, pri katerih so razlike med posameznimi različicami včasih povsem nepomembne, včasih pa nadgradnja poleg odprave večjih hroščev ponuja tudi občutno boljše zmogljivosti v igrah in grafičnih programih.

Oba največja izdelovalca grafičnih procesorjev, ATI in nVidia, nove različice gonilnikov objavljata skoraj vsak mesec - v enem letu se tako zvrsti več kot deset nadgradenj. Novejše različice gonilnikov pogosto ponujajo precej novosti. Na prvem mestu je boljša zmogljivost v določenih igrah - namenski profili, spisani za najbolj priljubljene naslove med igričarji, poskrbijo za to, da iz procesorja iztisnemo več, kot je ponujala prejšnja različica. Pri tem ima izdelovalec, poleg tega, da doseže zadovoljstvo uporabnikov, tudi neposredno korist - preizkušanje grafičnih kartic večinoma poteka s pomočjo teh najbolj priljubljenih iger... Nekaj odstotkov boljša zmogljivost v določeni igri lahko hitro pomeni precej boljši rezultat pri preizkusih.

Poleg namenskih profilov novi gonilniki pogosto prinašajo tudi splošno pohitritev obdelave podatkov. Razlike med različicami pri tem niso tolikšne, kot če se programerji pri pisanju gonilnikov posvetijo specifičnim igram, kljub temu pa je lahko nekajodstotna - redke programske nadgradnje ponujajo takšno izboljšanje zmogljivosti samo z namestitvijo popravka ali novejše različice programa.

Gonilniki grafičnih kartic dandanes podpirajo tudi hkratno obdelavo podatkov na dveh ali celo štirih karticah. ATIjev sistem Crossfire za podporo deljenemu izrisovanju slike ne potrebuje vsaki igri prilagojenega gonilnika, nVidiin sistem SLI pa dve grafični kartici v enem računalniku izkoristi le, če gonilnik podpira igro ali program, ki ga poganjamo. Nove različice gonilnikov podporo SLI navadno razširijo na večje število iger in programov.

ATIjev vmesnik za krmiljenje nastavitev grafične kartice

Nastavljanje lastnosti grafične kartice je dandanes operacija, ki zahteva strokovnjaka. Bolj ali manj vse kartice ponujajo različne profile, ki omogočajo prilagoditev hitrosti in kakovosti izrisovanja glede na želje in potrebe uporabnika. Ker je med uporabniki računalnikov čedalje več takih, ki ne znajo in tudi nočejo porabiti veliko časa za nastavljanje nekaj tako osnovnega, kot je delovanje grafične kartice, mora gonilnik poskrbeti za to, da je nastavitveni vmesnik preprost in pregleden. Tako ATI kot nVidia sta v zadnjem letu prešla na povsem nov način nastavljanja grafičnih kartic. Bolj izkušeni uporabniki se sicer zmrdujejo, da imajo manj nadzora nad zmožnostmi, ki jih ponuja grafična kartica, manj vešči igričarji pa so pozdravili spremembe, ki z vsako različico nekoliko olajšajo nastavljanje in prilagajanje.

Zvočna kartica

Zvočne kartice so bile včasih nujen sestavni del vsakega bolj spodobno opremljenega računalnika. To sicer velja še danes, vendar jim večinoma ne posvečamo večje pozornosti. Zvočni vmesnik je namreč zadnjih nekaj let sestavni del vsakega spodobnejšega sistemskega nabora, kakovost zvoka, ki ga tak zvočni procesor ponuja, pa zadostuje za veliko večino uporabnikov. Navsezadnje podpirajo sodobni sistemski nabori večkanalni zvok, optične in koaksialne digitalne izhode ter napredne algoritme za boljšo kakovost zvoka, tako da je uporabnikov, ki bi potrebovali ali hoteli imeti ločeno zvočno kartico, precej malo.

Kljub temu gre za zavzeto in vendarle ne zanemarljivo majhno skupino uporabnikov, ki ima navadno ostrejša ušesa od slehernika in prepozna bolj ali manj kakovostno reprodukcijo glasbe in zvoka. Današnje zvočne kartice so torej namenjene bodisi poceni nadgradnji starih računalnikov, ki še nimajo sistemskega nabora z zvočnim procesorjem, bodisi zahtevnejšim uporabnikom, ki so pripravljeni za kakovostno reprodukcijo zvoka odšteti nekaj deset tisočakov.

Na kakovost zvoka in zadovoljstvo ob poslušanju glasbe brez uma pa seveda vplivajo tudi gonilniki. Če so vezja na osnovnih ploščah dokaj osnovna in temu primerno tudi gonilniki ne ponujajo naprednejših zmožnosti, od zvočne kartice pričakujemo obsežen kup programske opreme, ki omogoča, da do konca izkoristimo zmožnosti, ki nam jih ponuja kartica.

Gonilnike in programe za Creativove zvočne kartice lahko nadgrajujemo prek spletnega vmesnika

Pri zvočnih karticah za zahtevnejše domače uporabnike ima že več kot desetletje podjetje Creative skoraj monopol. Njihovi izdelki ponujajo dobro razmerje med zmogljivostjo strojne opreme in ceno zvočne kartice, izkušnje uporabnikov pa namigujejo na to, da se njihovi programerji pri pisanju gonilnikov ne potrudijo najbolj. Prve različice gonilnikov so navadno hroščate, nekatere zmožnosti, ki naj bi jih kartica ponujala, pa včasih celo manjkajo. Prva postaja po vgradnji in namestitvi zvočne kartice je tako domača stran izdelovalca, s katere nemudoma prenesemo in namestimo najnovejšo različico gonilnikov. Obilica hroščev v prvih različicah gonilnikov žal ni prevelika vzpodbuda za Creativove programerje - novi gonilniki so na voljo le vsakih nekaj mesecev, včasih pa tudi v novi različici spregledajo katerega izmed večjih hroščev, ne glede na pritožbe uporabnikov. Vsak prehod na novo različico je zaradi dolgega časa med posameznimi različicami tako rekoč revolucionaren - stabilnost sistema in zvočne kartice se opazno izboljša, novih zmožnosti je pogosto precej, včasih pa uporabnike preseneti tudi kak dodaten kos programske opreme, ki ga nismo dobili na CDju ob napravi.

Disk in optična enota

Diski in optične enote so, kar zadeva nadgradnje in gonilnike, manj zahtevni deli strojne opreme. Gre za preproste naprave, pri katerih so zaradi gibljivih in hitro vrtečih se delov mehanske napake še vedno pogostejše od programskih. Za izmenjavo podatkov med diski in optičnimi napravami ter procesorjem in operacijskim sistemom skrbi sistemski nabor, tako da gonilnike zanje nadgradimo hkrati z nadgradnjo drugih gonilnikov za sistemski nabor.

Gonilniki, ki bi prinašali nove zmožnosti, so pri teh napravah redki. Gre za preizkušeno tehnologijo, pri kateri je malo prostora za ustvarjalnost programerjev, ki bi iz naprave iztisnila še kaj več.

Nekaj več dela je s krmilniki, ki omogočajo vzpostavljanje diskovnih polj RAID. Pri njih imamo ob gonilniku navadno nameščen še program, ki skrbi za pregledovanje in nastavljanje lastnosti diskovnega polja. Na te krmilnike moramo biti pozorni že ob namestitvi operacijskega sistema - pogosto se lahko zgodi, da brez dodatnih gonilnikov, ki jih sistemu podamo med namestitvijo, sistem med namestitvijo ne prepozna diskov in zaradi tega namestitve ne moremo izpeljati.

Celo pogonu DVD lahko nadgradimo vgrajeno programsko opremo. Toda to je zadnje čase vedno manj smiselno.

Strojna programska oprema optičnih pogonov je včasih ponujala kar nekaj možnosti za izboljšave. Na prvem mestu bi omenili regijsko zaščito - pri pogonih DVD smo lahko predvajali le filmske DVDje iz določene regije. Nadgradnja strojne programske opreme (pri tem smo bili omejeni na izdelke veščih navdušencev, saj izdelovalci teh nadgradenj niso izdajali sami) je to zaščito odpravila. Včasih smo z novo različico dobili tudi podporo novim vrstam nosilcev ali višji hitrosti zapisovanja. Danes je razvoj zapisovalnikov DVD bolj ali manj končan in večjih sprememb ne moremo več pričakovati. S tem je izginila tudi smiselnost nadgrajevanja teh zapisovalnikov - prostora za izboljšave in nove zmožnosti je zelo malo, tako da se le redki uporabniki odločijo za to.

Zunanje naprave

Pri zunanjih napravah, kot so tiskalniki, optični bralniki in podobno, je smiselnost nadgradnje gonilnika ali priložene programske opreme odvisna od tega, kaj posamezen izdelovalec v novi različici gonilnika ponuja v primerjavi s prejšnjo. Večinoma so nove različice gonilnikov redke, razlike med posameznimi različicami pa majhne. Nadgradnja gonilnikov je tako smiselna, če slučajno opazimo, da je izšla nova različica, pa še to le, kadar imamo težave z gonilnikom. V nasprotnem primeru se je bolje držati reka, da ne popravljamo tistega, kar ni pokvarjeno.

Tudi omrežno opremo moramo pogosto nadgrajevati z novo različico strojne programske opreme.

Krmilniki in diskovna polja

Bolj ali manj vse današnje osnovne plošče omogočajo, da več diskov združujemo v diskovna polja RAID. Tako skoraj vsaka plošča danes podpira polja RAID 0 ali 1. Težave pa nastanejo med namestitvijo operacijskega sistema, ki navadno ne podpira naprednejših diskovnih krmilnikov. Operacijski sistem Windows XP, ki ga uporablja velika večina, omogoča nameščanje lastnih gonilnikov že ob samem začetku nameščanja sistema. Gonilnik za krmilnik tako namestimo med namestitvijo in namestitveni program tako prepozna diske, ki so priključeni na krmilnik.

Žal so se pri Microsoftu odločili za nekoliko nerodno dodajanje gonilnikov na začetku namestitve. Krmilnik lahko namestitvenemu programu podamo le z diskete. Namestitev operacijskega sistema, ki je že zadnjih deset let na voljo na optičnem nosilcu, tako v primerih, ko imamo sodoben in napreden diskovni krmilnik, zahteva, da imamo v računalnik vgrajeno tudi disketno enoto, ki je večina tistih, ki sistem namešča, ne bo več uporabila po namestitvi. Gre za zgovoren primer, kako je osnovni vmesnik med strojno in programsko opremo ugnezden globoko v sistem, posodabljanje gonilnikov pa je zaradi tega precej težje in bolj nerodno, kot bi lahko bilo.

BIOS

Nadgrajevanje biosa je smiselno le takrat, kadar nova različica ponuja zmožnost, ki jo nujno potrebujemo. Navadno gre pri tem za podporo novim procesorjem, ki so po strojni plati združljivi z dosedanjimi modeli, nadgradnja biosa pa poskrbi za to, da osnovna plošča procesor pravilno prepozna.

BIOSi pogosto pridobijo nove zmožnosti ob namestitvi nove različice.

Nekateri izdelovalci z novimi različicami biosa naprednejšim uporabnikom omogočajo nastavljanje dodatnih parametrov, ki v prejšnjih različicah niso bile na voljo. Večina uporabnikov računalnikov v nastavitve biosa sicer zaide le redko, bolj izkušeni pa lahko s finomehaničnim pristopom k nastavitvam poskrbijo za boljše delovanje sistema. Take nadgradnje so pomembne tudi za navijaško skupnost - osnovna plošča, ki ne omogoča nastavljanja večine lastnosti delovanja računalnika, se pri navijanju pogosto slabše obnese.

Operacijski sistem

Nadgrajevanje operacijskega sistema bi pravzaprav morali omeniti na prvem mestu. Čeprav ne gre za strojno opremo, je operacijski sistem tisti del računalnika, ki povezuje vse druge sestavne dele, tako strojne kot programske. Zaradi tega so morebitne razpoke in napake v programski kodi sistema navadno tiste, ki so najpogosteje odgovorne za slabo delovanje računalnika.

Spletni servis Windows Update je nujno orodje, s katerim bolj ali manj sproti krpamo razpoke v varnosti sistemov Windows.

Bolj ali manj skoraj vse prej omenjene posodobitve bi lahko omenili tudi v poglavju o posodabljanju sistema, saj so gonilniki samo en del operacijskega sistema. Nadgrajevanje sodobnih operacijskih sistemov poteka različno: različne distribucije Linuxa navadno nadgradimo s prehodom na novejšo različico jedra ali distribucije. Operacijski sistem Windows XP ima na voljo servisne pakete, ki jih po določenem obdobju izda Microsoft in vsebujejo vse dosedanje popravke, sprotno posodabljanje sistema pa poteka prek spletnega vmesnika. Apple svoj operacijski sistem stalno nadgrajuje in izdaja kot nove različice - kritični popravki so uporabnikom na voljo zastonj, za prehod na novo različico in nove zmožnosti, ki jih sistem ponuja, pa je treba plačati.

Skrb za računalnik se ne konča, ko poskrbimo za to, da vsi kosi strojne opreme delujejo, in ko namestimo operacijski sistem in protivirusni program. Računalnik ob redni uporabi zahteva tudi redno vzdrževanje. Z rednim nadgrajevanjem gonilnikov in strojne programske opreme poskrbimo za to, da programska oprema čim bolj izkoristi strojno opremo, ki ji je na voljo, obenem pa poskrbimo za bolj tekoče delovanje računalnika in redkejše obešanje sistema.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki