Objavljeno: 29.9.2020 | Avtor: Matic Gselman | Monitor Oktober 2020

Podatkovni centri v Sloveniji - Butični, a v koraku s časom

Google jim ima 20, še trije so v gradnji, Microsoft kar 160. Za Amazon niti ne poznamo števila, vemo pa, da ima po svetu vzpostavljen nekakšen svoj vzporedni internet. Govorimo o podatkovnih centrih. Kaj pa slovenska podjetja? Drži, večina jih je premajhnih, da bi vzdrževala svoje strežniške gredice, kljub temu pa se tudi pri nas, za sedmimi ključavnicami skrivnosti, skrivajo solidne in zmogljive ustanove.

Da se izognemo dolgoveznemu uvodu, ga zastavimo s trditvijo: danes velika večina med nami, tako posamezniki, še bolj pa podjetja, za svoje normalno preživetje sodobnega dneva potrebuje podatkovni center. Bodisi lastnega ali pa vsaj povezavo s tujim. Saj ste danes že bili na Facebooku ali vsaj poslali elektronsko sporočilo, kajne? In ko govorimo o podatkovnih centrih, si pogosto predstavljamo omare z veliko diski in procesorji. Premalo. Gre za zapletene skupke strežnikov, usmerjevalnikov, stikal, varnostnih sistemov, sistemov za hrambo podatkov. Da pa vse skupaj deluje nemoteno, kar je v resnici najpomembnejša prioriteta vsakega upravljavca, so tu še sistemi, ki skrbijo za nepretrgano napajanje, kamor sodijo UPS in nadomestni generatorji, sistemi za prezračevanje in hlajenje ter povezave. Najprej tiste, ki med sabo povezujejo strežnike in gruče ter tudi tiste, ki vodijo do zunanjih omrežij. Ker se v takih ustanovah hranijo tudi najgloblje skrivnosti podjetij, a tudi držav, je seveda vse skupaj zavarovano kot bančni trezorji. V podatkovni center obiskovalce povabijo bolj izjemoma. V nekaterih, tako je tudi pri peščici slovenskih, vas ob vstopu in izstopu celo po tihem stehtajo, pač da preverijo, ali ni iz centra kaj odšlo z vami. Ali pa da niste – kar je pogosto še huje – česa pustili tam.

Slovenija s svojimi vročimi poletji za podatkovne centre ni najprimernejša država. Globalni velikani jih zato najraje gradijo v hladnih severnih deželah, kjer lahko potem velik del hlajenja poverijo kar materi naravi. Kljub temu pa je takih ustanov tudi pri nas zraslo kar nekaj. K sodelovanju smo povabili tiste največje in tudi nekaj butičnih. Večina se je prijazno odzvala in nam posredovala bolj ali manj podrobne podatke, nekateri so nas povabili kar na obisk, so pa bili tudi taki, ki so sodelovanje odklonili.

Kanček zgodovine

Vsekakor začnimo z nekaj zgodovinskega pregleda. Geneza podatkovnih centrov je pravzaprav stara toliko kot računalništvo. Unix, ki se je pojavil v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, je bil v veliki meri zasnovan na razmerju odjemalec – strežnik, kar je omogočalo souporabo virov med več uporabniki. V osemdesetih so računalniki PC začeli počasi nadomeščati drage in okorne osrednje računalnike, mainframe, kot jih tudi imenujemo, obenem smo dobili še dovolj prepustne omrežne protokole in računalniki so potrebno datoteko z oddaljenega strežnika nenadoma lahko pridobili malone enako hitro kot z lastnega diska. No, nato je v zgodbo vstopil še internet, ki je vsemu skupaj dodal krepko brco pospeška.

Skratka, tam nekje konec devetdesetih, v času dot.com evforije, je vsakodnevna izmenjava digitalnih vsebin za resna podjetja prerasla majhno, bolj ali manj lično zasnovano strežniško omarico v direktorjevi pisarni. Ko gre za zasebne uporabnike, pa je bil prelomen trenutek, ko je postalo jasno, da bo prostor za hrambo naših podatkov brezplačen, če bomo v zameno pozabili na zasebnost in privolili v trženje tistega, kar pač v njih hranimo. To je bil čas, ko je potreba po strežniških farmah, tako smo jih pogosto imenovali v tistih časih, naravnost eksplodirala.

Potem je prišla oblačna era, ki je potrebe po podatkovnih centrih še povečala. Za začetnika moramo šteti Amazon, ki je leta 2002 predstavil svoj AWS, sledil je Google, ki je leta 2004, kot se spomnimo, vsakemu uporabniku Gmaila revolucionarno pripisal še (zastonjski!) gigabajt prostora na svojih strežnikih. Slabih deset let pozneje je že kakih 40 odstotkov svetovnih podjetij večino svojega poslovanja preneslo tja gor. V oblak.

Tam okoli leta 2000 je postalo jasno, da podatkovni centri na tak način ne bodo dolgo dobičkonosni. V prvi vrsti zaradi strojne opreme, ki je zaradi lovljenja Moorovega zakona postajala vse bolj energetsko požrešna, obenem pa je prav zaradi tega proizvajala tudi enormne količine toplote in zato potrebovala veliko hlajenja. Energetski stroški še danes lahko predstavljajo tudi polovico obratovalnih stroškov posameznega centra. Začel se je trend izboljšanja učinkovitosti, ekološkosti, dobili smo prve t. i. zelene podatkovne centre.

Dandanašnji gre pogosto za skupek velikih industrijskih objektov, okoli katerih se je izoblikovala cela industrija storitev. Podjetja lahko najamejo zgolj prostor, varovanje, hlajenje in druge postranske storitve ali pa se preprosto odločijo, da se ne želijo več ubadati z nakupi in vzdrževanjem strojne in programske opreme ter najamejo vse. Oziroma natanko tisto, kar potrebujejo in kolikor časa potrebujejo.

Kam vodi pot v bodoče, je verjetno jasno vsem. Kmalu bodo doma in v pisarnah le še odjemalci z zasloni, medtem ko se bosta hramba in procesiranje podatkov odvijala nekje tam daleč, v podatkovnih centrih. Celo igre se bodo počasi odselile v oblak.

Razvrščanje

Podatkovni centri so različni. Največkrat naletimo na klasifikacijo po lestvici Uptime Instituta. Ta upošteva zagotovljeni čas razpoložljivosti, s čimer določa bolj njihovo namembnost kot zmogljivost. Podatkovni center pač najamemo glede na pomembnost podatkov in procesov ter na drugi strani glede na ponudnikovo zagotavljanje primerno neprekinjenega poslovanja. Uptime centre deli v štiri stopnje (angl. tiers). Prva, tj. Tier I (zagotovljena 99,671-odstotna razpoložljivost), je osnovna in zahteva le neprekinjeno dovajanje električne energije. Naslednja, Tier II (zagotovljena 99,741-odstotna razpoložljivost), zahteva večino podvojenih kapacitet, kar velja tudi za generatorje in sisteme za hlajenje. Centri Tier III (zagotovljena 99,982-odstotna razpoložljivost) zagotavljajo možnost vzporednega vzdrževanja, kar pomeni, da lahko odpove katerakoli komponenta, pa bo delovanje še vedno nemoteno. Zadnja, Tier IV (zagotovljena 99,995-odstotna razpoložljivost), pa se imenuje tudi Fault tolerant in zagotavlja redundanco čisto vsakega procesa in elementov zaščite podatkovnega toka. Noben izpad ali napaka ne pomeni zaustavitve delovanja.

Obiskani centri so večinoma razporejeni v Tier III, štirice pri nas nima certificirane še nihče. Telekomovi centri so z njo skladni (ne pa tudi certificirani), o uradnem prehodu pa razmišljajo ob snovanju novega podatkovnega centra. Težava je, da pri nas še ni dovolj povpraševanja po takih storitvah, zato drago certificiranje za zdaj ne bi imelo preveč smisla. Še tole: vmes bomo tu in tam dolgočasno navajali certifikate. Ne zato, da bi zveneli birokratsko, pač pa zato, ker tole morda bere kdo, ki išče primernega ponudnika. Certifikati in standardi so v tem poslu nekakšni ekvivalenti diplomam in doktoratom nas običajnih smrtnikov.

Pošta Slovenije

Pošta Slovenije je svoj prvi podatkovni center, namenjen trženju s tem povezanih storitev, postavila leta 2002. Kot Amazon. A v resnici tudi oni z vizijo nekakšne tranzicije, po kateri bi svoje tradicionalne storitve pospremili z naborom najsodobnejših. Pošta trenutno razpolaga z osmimi lokacijami, v skupni izmeri več kot 800 m2, geografsko pa se nahajajo v Mariboru in Ljubljani. Z lokacijsko podvojenostjo poskrbijo za zakonsko zagotavljanje smernic pri upravljanju IT-infrastrukture, ki zahteva dve najmanj 30 km oddaljeni ločeni lokaciji, na ločenih potresnih conah. Centri Pošte Slovenija so skladni z razredom TIER III, infrastrukturo in povezane dejavnosti pa izvajajo skladno s certifikati ISO/IEC 27001 pri varovanju informacij, ISO 50001 pri upravljanju energije in BS OHSAS 18001:2007, ko gre za zdravje in varnost pri izvajanju procesov.

Pošta ponuja več ravni podatkovnih centrov. Tržijo jih pod imeni Premium, Standard in Kontejnerski podatkovni center. Glavna razlika je, da so Premium podatkovni centri zasnovani in narejeni z modularno celico Lampertz, ki zagotavlja najvišjo raven varnosti sistemskega prostora. Tudi zgoraj omenjeno tehtanje.

Med storitvami ponujajo strankam samostojno varnostno celico, kjer lahko namestijo svojo opremo, po želji pa oddajo tudi pisarno, če je infrastrukture toliko, da potrebuje navzoče zaposlene. Zanimivi so že omenjeni kontejnerski podatkovni centri, ki so modularno zasnovani in jih dostavijo in postavijo pred domača vrata, če lokacija v ponudbi Pošte ni ustrezna. Seveda pa si je mogoče pri njih omisliti celoten paket rešitev, torej infrastrukturo kot storitev (IaaS).

Trenutno pri njih gostujejo podjetja vseh mogočih branž, denimo iz avtomobilske industrije, finančnih institucij, telekomunikacijski operaterji, sistemski integratorji, del prostora pa je namenjen tudi Javni upravi Republike Slovenije. Kot zanimivost omenimo, da pri njih gostuje tudi nekaj oblačnih ponudnikov. Med drugim so v prvi v regiji vzpostavili obrobni oblak za storitve Microsoftovega Azure Stack HUB.

Telekom Slovenije

Telekom Slovenije nas je prijetno presenetil. Po prvem pisnem stiku je prišlo prijazno vabilo na ogled, ki se je nato izkazal za pravo malo inventuro, saj so nam na široko odprli vrata s podatki pa tudi tista, za katerimi se skrivajo strežniški racki, klimatske naprave, agregati in druga zaledna oprema. Zato se pripravite na podatke. Veliko njih.

Svoje centre so začeli snovati leta 2006. Najprej za lastne potrebe, leta 2011 pa so začeli vzpostavljati infrastrukturo tudi za stranke. Njihovi centri so razdeljeni na tri enote; dve, tista na Cigaletovi in druga v Stegnah, se nahajata v Ljubljani, tretja je v Mariboru. Omenimo še, da ima Telekom poleg treh omenjenih osnovnih celic v Sloveniji še 65 lokacij s sistemskimi prostori ravni Tier II, kjer hranijo komunikacijsko infrastrukturo, so pa za najem na voljo tudi zunanjim strankam. Za nameček imajo po Evropi še 20 komunikacijskih vozlišč, ki segajo od Milana, Londona, Frankfurta in tudi do vseh držav Balkana.

Med obema lokacijama v prestolnici je vzpostavljen t. i. metro cluster, kar pomeni, da v praksi obe delujeta kot enoten podatkovni center, v primeru izpada ene pa druga samodejno prevzame delovanje obeh. Mariborski center služi obenem kot rezervna lokacija za t. i. obnovitev po katastrofi oziroma disaster recovery site. Skupna površina vseh treh enot znaša okroglih 2.100 m2, povezane so z enotno omrežno infrastrukturo, zasnovano na principih programsko krmiljenih omrežij, vzpostavljene so tudi medsebojne povezave SAN (Storage Area Network), ki zagotavljajo visoko stopnjo medsebojne prepustnosti.

Za podatke je na razpolago 5.000 TB diskovnega prostora, od tega dobra četrtina ali 1.300 TB na pogonih SSD (flash). Diskovni sistemi so virtualizirani, kar omogoča hitro sinhronizacijo podatkov med vsemi tremi podatkovnimi centri.

Telekomov zasebni oblak je postavljen na VMware tehnologiji in teče na 75 strežniških rezinah. Starejše rezine imajo 2×16 jeder in 512 GB pomnilnika, novejše pa 2×24 jeder, pomnilnika je terabajt. Skupaj je pomnilnika 46 TB. Na vsem tem trenutno teče okoli 2.300 različnih strežnikov, sistem pa omogoča alokacijo kar 8.000 virtualnih procesorjev. V javnem delu oblaka je rezin 23, procesorji imajo po 2×14 jeder in 768 GB pomnilnika. Ob tej zares visoki stopnji virtualizacije, s katero se tako mimogrede radi pohvalijo, imajo še 560 samostojnih namenskih strežnikov, ki se uporabljajo za zelo zahtevne procese, kot so aplikacijski in bazni strežniki ter pomnilniške (in-memory) podatkovne zbirke.

Telekom stranki trenutno zagotavlja 99,999-odstotno razpoložljivost, kar pomeni, da bi jim samo ura izpada letno povsem pokvarila povprečje. Sicer so njihovi centri načrtovani in zgrajeni v skladu s smernicami Tier III. Vse tri lokacije imajo varen sistemski prostor po standardu SIST EN1047-2, ki govori o požarni varnosti, za varovanje informacij imajo izobešen tudi ISO 27001. Vsi podatkovni centri so opremljeni z nadzornimi sistemi za spremljanje delovanja naprav, okolijskih parametrov, požara, dostopa, ves čas je v vseh navzoča varnostna služba.

Ko gre za varnost, imajo vzpostavljen svoj Operativni center kibernetske varnosti, ki deluje vsak trenutek v letu, enako tudi Operativni center nadzora omrežij in storitev.

Zdaj pa k energetiki. Telekom ima ISO 50001 za vzpostavljen sistem energetskega menedžmenta in ISO 22301, ki govori o upravljanju neprekinjenega poslovanja. Skupna osnovna moč, torej brez podvojenih kapacitet, elektroenergetskih in klimatskih sistemov na vseh treh lokacijah znaša več kot 4 MW za sisteme rezervnega napajanja, 2 MW za hladilne sisteme in 1 MW za sisteme neprekinjenega enosmernega napajanja UPS in DC. Veliko? Da, sploh če pomislite, da ima v sili vse našteto v ozadju na voljo še podvojene kapacitete. Z razpoložljivo infrastrukturo lahko za lastne potrebe ali potrebe strank vsak trenutek vzpostavijo mini podatkovni center (50–100 kW) praktično v vsakem mestu v Sloveniji. Na Cigaletovi ulici v Ljubljani so tudi štiri lastne transformatorske postaje, od katerih za normalno delovanje zadostujeta dve. V primeru resnega izpada poprimejo dizelski agregati, ki so ves čas v topli pripravljenosti in se zaženejo v 30 sekundah, vsaka dva tedna pa jih tudi preizkusijo. Če vas spustijo v klet, kot so nas, si lahko ogledate tudi cisterno, ki za te primere skladiščih kar 30 ton goriva.

Telekom svoje centre uporablja za svoj zasebni oblak, torej za infrastrukturo za potrebe lastnega delovanja, ločen pa je še telekomunikacijski oblak, kjer domuje infrastruktura njihovega mobilnega in fiksnega omrežja. Ob tem pa na poslovnem trgu ponujajo še celo vrsto storitev, od najema virtualnega podatkovnega centra (vDC), varnostnih kopij podatkov (BaaS), SAP kot storitev (SAPaaS), vse v zvezi z okrevanjem po katastrofi (vDR), vCloud Director in druge.

Mimogrede, pri strežnikih za zdaj vodi Intelova arhitektura, vendar preizkušajo tudi nekaj AMD in celo nekaj najnovejših strežnikov z varčnimi procesorji ARM. Pri vsakem večjem nakupu opreme tehniki zahtevajo, da gre za dva različna proizvajalca.

V naslednjih dveh letih imajo precejšnje načrte, svoje strežniške kapacitete nameravajo povečati za 250 odstotkov, kar bo prineslo precej izzivov, v prvi vrsti povezanih z energetiko.

A1

Pri A1 Slovenija so bili nekoliko skrivnostni. Delno najverjetneje zato, ker svoje podatkovne centre uporabljajo zgolj za zagotavljanje svojih storitev in podpornih sistemov, zunanjim strankam pa storitev ne ponujajo v najem.

V ta namen imajo dva večja podatkovna centra. Prostori v Ljubljani in Mariboru so narejeni po zadnjih smernicah energetske varčnosti in visokih standardih varnosti. Skupna velikost je nekaj manj kot 500 kvadratnih metrov, oba centra se nahajata na ločenih potresnih conah, skladno z zahtevami georedundance.

Centra zagotavljata visoko stopnjo razpoložljivosti, zato neprekinjeno napajanje omogočajo s sistemi UPS in z enosmernim napajanjem prek baterij, ki premostijo izpad do zagona dveh dizelskih agregatov. Kot so nam povedali, je v agregatih rezervnega goriva dovolj, da bi lahko z avtomobilom po ekvatorju napravili krog okoli sveta. (Res so tako zapisali!)

Za delovanje storitev je vprežena različna omrežna, telekomunikacijska in IT-oprema, skladno s trendi so vsi strežniki virtualizirani. Za učinkovito delovanje klimatskih naprav je poskrbljeno s hladno-toplimi conami, stroške pa še dodatno znižujejo z uporabo sistema za hlajenje Free-cooling, ki se poslužuje zunanjega, naravno hladnega zraka. Klimatske agregate tako zaženejo šele pozno spomladi, ko je ozračje že močneje segreto.

Za fizično varnost prostorov skrbi kar nekaj elementov, od protivlomnih vrat in dvojnega nadzora dostopa pa vse do visoko zmogljivega video nadzornega sistema.

T2

T2 je svoj prvi center vzpostavil že takoj ob svoji ustanovitvi leta 2004. Takrat so na Brnčičevi v Ljubljani postavili osrednji podatkovni center, ki ga prav letos posodabljajo po najzahtevnejših svetovnih standardih in smernicah TIER III z redundanco pri napajalnem delu in klimatskih napravah.

V prostorskem smislu sta dve območji namenjeni opremi T-2, fizično ločena pa je cona za gostovalni del, ki ga nudijo strankam, najpogosteje za redundantne postavitve lastnega sistema. Ponujajo še storitve, kot so dostop do interneta, programska oprema kot storitev (SaaS) v različnih programskih okoljih ter platforma kot storitev (PaaS), ki obsega različne rešitve v oblaku. Strankam omogočajo možnost oddaljenega dela, če potrebujejo fizični dostop, pa je na voljo tudi za to posebej predviden prostor.

Podatkovni center skrbi za razpoložljivost z omrežjem MPLS (Multiprotocol Label Switching), ima pa tudi točko MEET-ME, kjer poskrbijo za povezavo do darkfiber ali zgolj optične valovne dolžine do domačih in tujih operaterjev. V tem pogledu so povezani z vsemi domačimi operaterji, poslopje pa ima dostop z vlakni z dveh fizično ločenih strani, kar zagotavlja popolno redundanco.

V isti stavbi deluje tudi nadzorno-operativni center (NOC), ki v primeru okvare omrežnega elementa to zazna v nekaj sekundah in zamenjavo izvede nemudoma, podobno storitev pa ponujajo tudi uporabnikom v gostovalnem delu. NOC opravlja nadzor nad delovanjem vseh strojnih naprav, povezav in aplikacij ter tudi varovanjem dostopa do podatkovnega centra.

Za celoten podatkovni center energetsko avtonomijo zagotavljajo z modularnimi napravami UPS, ki premostijo čas, dokler bremena ne prevzame dizelski agregat z močjo 1.000 kVA. Ta pri 75-odstotni obremenitvi zagotovi deset ur delovanja. Agregat deluje tudi kot virtualna elektrarna in v primeru nuje zagotavlja terciarno rezervo za njihovo mobilno omrežje. Varnost sleherni trenutek omogočajo s fizičnim in z video varovanjem. V primeru požara sistem gašenja poteka prek aspiralnih senzorjev, ki aktivirajo gašenje s plinom NOVEC. Stopnja požarne varnosti ustreza certifikatu EI60/90.

Visoko stopnjo energetske učinkovitosti dosegajo z ločenimi hladno-toplimi conami in osvetlitvijo LED. Klimatski napravi pa poleg klasičnega izvajata tudi adiabatsko hlajenje, ki deluje na osnovi naravnega procesa hlajenja okolice z izhlapevanjem.

Za nadzor hlajenja, napajanja, vlage in temperature pretoka hladilne tekočine v klimatskih napravah uporabljajo sistem Supervisory Control and Data Acquisition – SCADA, ki so ga za spremljanje zgodovine uvozili v odprtokodno nadzorno orodje Zabbix in služi za nekakšen osrednji monitoring naprav in celotnega omrežja.

Za bližnjo prihodnost imajo na ravni idejne zasnove izdelan tudi portal, ki bo naročnikom nudil pregled nad strežniško omaro, in sicer podatek o temperaturi, vlagi in porabi električne energije. Na voljo bo tudi podatek o tem, kdo je nazadnje vstopil v prostor, kar se vsakič zabeleži prek bralnika RFID, na vratih pa je v ta namen nameščen senzor. Portal bo namenjen tudi najavi vstopa, za vse posege bo nudil možnost obveščanja prek sporočila SMS in spletne pošte.

V uvodoma omenjenem prenovljenem centru so doslej namestili že čez 100 strežnikov, ki skrbijo za nemoteno delovanje storitev T-2. Ker so pred kratkim postali tudi kabelski operater, so na novo lokacijo namestili tudi opremo, s katero dobavljajo signal CATV, pa posodobljeno farmo za kodiranje videa, kjer trenutno intenzivno testirajo kodek H.265. Hrbtenično omrežje novega centra predstavljajo povsem novi usmerjevalniki, ki so zaradi nenehne rasti prometa do oddaljenih lokacij po Sloveniji vpeti s povezavami po 100 Gb/s.

Končno, za celoten ekološki vtis na stavbi izvajajo projekt fotovoltaične elektrarne, hkrati pa nameravajo s temi celicami poskrbeti tudi za polnjenje vozil partnerskega podjetja, namenjenih urbani souporabi.

UnistarPro

Unistarjev oblak (podjetje je sicer del italijanske skupine DBA Group S.p.A.), ki ga ponujajo pod blagovno znamko PRO.cloud, se razteza na dveh lokacijah, med sabo oddaljenih več kot sto kilometrov, s skupno površino 400 m2. Infrastruktura, namenjena strankam, ima na voljo skupno več kot 1 PB diskovnega prostora, od česar je približno tretjina na SSD. Diskovno polje je porazdeljeno po obeh operativnih lokacijah, podatki med njima so replicirani. Natančnejših podatkov o procesorjih nam niso posredovali, imajo pa strežniki na voljo več kot 20 TB pomnilnika.

Omrežna infrastruktura je naslonjena na Ciscovo opremo, kjer standardne vhodno-izhodne hitrosti znašajo 10 GbE. Obe lokaciji med seboj povezuje podvojena optična povezava.

Varovanje podatkov se med obema lokacijama izvaja navzkrižno, poskrbljeno je tudi za izvoz tretje kopije podatkov na oddaljeno lokacijo. Ko gre za varnost pred zunanjimi dejavniki, zanjo skrbijo požarne pregrade pete generacije, prav tako se redno izvajajo zunanji varnostni pregledi s certificiranimi etičnimi hekerji.

Za fizično varnost skrbijo zaposleni in tudi varnostne službe z neprekinjeno prisotnostjo. Fizična varnost dostopa v sam prostor je zagotovljena tudi s preverjanjem dostopa ter z video nadzorom. V primeru požara se v prostorih sproži samodejno gašenje, oba podatkovna centra pa ves čas spremljajo v lastnem nadzorno-varnostnem centru (SOC). Načrt neprekinjenega poslovanja je izdelan po najvišjih standardih, če pa bi se vendarle zgodilo tisto najhujše, so vedno v pripravljenosti, saj redno izvajajo vaje za okrevanje po katastrofi. Strankam zagotavljajo razpoložljivost SLA tja do 99,99 odstotka.

Za hlajenje na obeh lokacijah skrbijo klimatske naprav, centra pa sta zaradi boljšega energetskega izkoristka razdeljena na hladno-tople cone, kot jim veleva tudi pridobljeni standard 14.001. Enako so skladno z ISO 27.001 podvojene tudi zmogljivosti električnih agregatov.

Zmogljivosti obeh centrov, ki so na voljo strankam: infrastruktura kot storitev (IaaS), platforma kot storitev (PaaS), programska oprema kot storitev (SaaS), podatkovno skladišče kot storitev (StaaS), varnostna kopija in obnova podatkov kot storitev (DraaS) ter tudi namizji kot storitev (DaaS) in gostovanje IT-opreme. Ponudbo dopolnjujejo še z upravljanimi namizji pri strankah različnih velikosti.

V bližnji prihodnosti bodo v ponudbo vključili tudi povezljivost ter koriščenje sredstev pri večjih globalnih ponudnikih, kot sta MS Azure ter Amazon, ter tako ponudili možnost hibridnih postavitev, prav tako bodo ponudbeni portfelj razširili še z upravljanimi varnostnimi rešitvami.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki

Monitor na Facebooku

Monitor TV na YouTube

0dAqUiHKe3c

  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji