Pisma bralcev: maj 2008

Objavljeno: 27.5.2008 15:19 | Kategorija: Pisma bralcev | Revija: Maj 2008

Videonadzor ne zmanjšuje kriminala

V aprilskem izvodu revije Monitor je objavljena kolumna Matjaža Gamsa Kako bi slovenski informatiki spremenili Slovenijo, v kateri avtor med drugim navaja, da je po uvedbi videonadzora v Londonu stopnja kriminalitete drastično upadla. Žal statistični podatki in kriminološke raziskave kažejo drugačno sliko.

Britanski Home Office (ministrstvo za notranje zadeve) na spletni strani www.crimestatistics.org prikazuje stopnjo kriminalitete v Londonu in Veliki Britaniji skozi daljše časovno obdobje. Z izjemo občasnih nihanj, ki jih ni mogoče zreducirati zgolj na vpliv enega samega dejavnika (npr. uvedbe videonadzora), je stopnja kriminalitete v zadnjem desetletju precej konstantna. Tudi podatki londonske mestne policije (www.cityoflondon.police.uk) ne kažejo na drastičen upad kriminalitete.

Pri iskanju odgovora na vprašanje, ali videonadzor kot sredstvo za zmanjšanje kriminalitete v družbi deluje, sem bil previden. Kolumne, blogi in poljudni teksti so vsebinsko večinoma razdeljeni na dva tabora: zagovornike videonadzora in zagovornike zasebnosti. Upošteval nisem niti enih niti drugih, temveč sem poizkusil dognati, kaj pravi kriminološka znanost. Prebral sem nekaj empiričnih raziskav in ugotovil, da so rezultati karseda raznoliki. Ponekod so raziskovalci ugotovili, da je kriminaliteta po uvedbi videonadzora drastično upadla, drugod, da ni posebnega učinka. Ob takšnem navzkrižju podatkov, analiz in interpretacij so se me lotevali podobni dvomi kakor med prebiranjem bolj poljudnih tekstov. Tudi tu je bil v ozadju (vsaj ponekod) vpliv političnih dilem, ki sem jih prej omenil. Še posebej, ker uporaba videonadzora v Veliki Britaniji predstavlja poglavitno ("nepolicijsko") sredstvo boja proti kriminalu, za katerega vlada na leto potroši več kot 60 milijonov funtov. Pričakovanja izvajalcev so v takšnih primerih precej visoka, pritisk politike (naročnikov raziskav) na inštitute pa tudi.

Vedel sem torej, da opiranje na izsledke ene ali dveh raziskav ne bo zadostno. Na srečo sem dobil v roke obsežno raziskavo z naslovom Crime prevention effects of closed circuit television: a systematic review, ki jo je naročil in financiral britanski Home Office. Glavna raziskovalca sta bila Brandon C. Walsh in David P. Farrington, oba ugledna kriminologa.

Raziskava je pravzaprav metaanaliza skoraj vseh odmevnejših študij s tega področja. Zajela je 46 študij, vendar pa jih je zaradi metodoloških pomanjkljivosti (predvsem odsotnosti kontrolnih skupin oz. področji) izločila 24. Kljub temu je 22 raziskav zadostilo (za družboslovje) razmeroma strogim kriterijem.

Trditev, da se kriminal na območjih z videonadzorom močno zmanjša je, kot kažejo ti empirični podatki, v marsičem sporna in vprašljiva. Še bolj problematična je teza, da je človek bolj varen, če ga obkrožajo kamere. Soočimo se namreč z vprašanjem, ali je nekdo dejansko bolj varen ali pa se zgolj počuti bolj varno. Ta problem skušajo pojasniti študije strahu pred kriminalom, pri katerih so (najbrž to niti ni presenetljivo) rezultati prav tako zelo različni in strokovna mnenja močno deljena.
Z boljšim odstotkom odkritja pod režimom videonadzora bi se načeloma lahko strinjal, čeprav je res, da mora biti kamera precej natančna, vsekakor dovolj za zanesljivo prepoznavo posameznikovega obraza.

Vprašanje čistosti londonskih podzemnih železnic v zadnjih desetih letih zgolj zaradi uvedbe videonadzora je sporno. Kolikor vem, so bile v vsem tem času podzemne precej čiste in tudi pod nadzorom, predvsem zaradi nevarnosti bombnih napadov IRE. Ko sem bil pred leti prvič v Londonu, sem se spraševal, zakaj ni skoraj nikjer košev za smeti, še manj pa kakšnih odvrženih škatel. Prav tako nisem opazil grafitov in podobnih nečednosti. Res pa je, da so danes podzemne videti lepše, a ne toliko zaradi učinkovitosti videonadzora, temveč zato, ker so pred približno sedmimi leti začeli velik projekt temeljite obnove in polepšave postajališč ter zamenjave dotrajanih vagonov.

V kontekstu čistosti londonske podzemne in učinkovitosti boja proti kriminalu pod Giulianijevim županovanjem velja omeniti teorijo razbitih oken (broken windows theory). Leta 1982 sta jo domislila in objavila James Wilson in George Kelling. Osnovna poanta je v tem, da naj bi umazane in razsute četrti privabljale razgrajače, skvoterje in drugo drhal. Skratka, po tej teoriji je nered dobro gojišče za vandalizem, ki povzroči še več nereda, iz tega pa se posledično izcimijo nova kazniva dejanja.
Domnevam, da ste v tem oziru omenili čistost londonske podzemne. Načeloma se strinjam, da ohranjanje urejenosti okolice lahko razmeroma uspešno odganja nekatere vrste prestopnikov, predvsem razgrajače. Vendar kamere niso dovolj, potrebna je tudi pogosta prisotnost policistov, ki hitro naredijo red. In s tem se dotaknemo New Yorka pod Giulianijem.

Pregledal in priložil sem statistične podatke za kazniva dejanja v New Yorku med letoma 1965 in 2006. Kakor se lahko sami prepričate, je število prebivalcev v tem obdobju v mestu razmeroma stabilno in konstantno, kazniva dejanja pa nihajo v "krivulji", ki doseže vrh v osemdesetih letih. Potem začne v devetdesetih čedalje bolj drastično upadati. Ni kaj, zanimivo. Po drugi strani pa je razvidno, da je bilo v šestdesetih letih število kaznivih dejanj precej podobno, čeprav takrat ne moremo govoriti o množičnem videonadzoru.

Uspeha boja proti kriminalu ne gre pripisati zgolj obdobju Giulianijevega županovanja, saj je število kaznivih dejanj upadalo tudi kasneje, pod Bloombergom. Uspeh enega in drugega pojasnjujejo z uvedbo nekaterih novih pristopov "community policinga", teorije razbitih oken, koncepta "zero tolerance" (po domače, "nepopuščanja"), Compstata (uporaba statističnih metod, drugačni managerski pristopi, GIS) idr. Skratka, videonadzor je, če sploh je, zgolj delček newyorške zgodbe o uspehu. Prav tako ne gre spregledati, da so v tem obdobju zaposlili največ policistov.
Načeloma ne oporekam, da je londonska podzemna bolj čista in da je kriminal v New Yorku pod Giulianijem drastično upadel. Toda ne enega ne drugega ni mogoče pripisati uporabi množičnega videonadzora. Nasprotujem pa trditvi (in sicer na podlagi navedenih argumentov in empiričnih podatkov), da je zaradi videonadzora v Londonu (ali kateremkoli drugem mestu) kriminal drastično upadel.
Prav gotovo je videonadzor v določenih situacijah ustrezen, koristen in morda celo nujen. Brez dvoma lahko poveča varnost nekaterih objektov in služi kot dopolnilo pri varovanju omejenih območji. Toda panaceja za kriminal to vsekakor ni in tudi koristi pri videonadziranju celih mestnih jeder ali okolišev so (še posebej, če upoštevamo ceno nakupa in vzdrževanja tovrstnih sistemov, pa tudi probleme okoli zasebnosti) relativno majhne.


Matjaž Drev

Ocene glede na ceno

Predlagam, da v prihodnje testom izdelkov (npr. test procesorjev v zadnji številki) dodate še vrednosti testov (Winstone itd.), ponderirane s ceno izdelka.

Če tega ni mogoče storiti v reviji na papirju, ker bi vzelo preveč prostora, naredite to vsaj v elektronski obliki in omogočite dostop do tabele vsaj nam naročnikom.

Blaž

Res je, tokrat tega nismo naredili. Hvala za opozorili, bomo upoštevali.

Preizkus večnamenskih laserjev

Prosim za obrazložitev optičnega testa večfunkcijskih laserskih naprav.
Vzel bom samo en primer:

Testirani DEL MFP 1815 DN je po vaši kratki oceni dobil na vseh testih dokaj dobre cene in tudi v opisu naprave ste omenili, da nimate pripomb na delovanje. Pri pregledu testov sem opazil, da se je pri testu optičnega branja (A4,300 dpi) zelo slabo odrezal, celo več, je na samem repu po hitrosti in po mojem mnenju si skoraj ne zasluži nobene "črtice" pri hitrem ocenjevanju optičnega branja.

Ali pa ste napačno sestavili oceno optičnega testa vseh testiranih naprav, ker sta povprečje kvarila Konica Minolta Bizhub 163 in Kyocera Mita KM 1635, ki sploh nimata rezultata (kako to?). Tu bi morali narediti razmerje med prvim in zadnjim dobljenim rezultatom.

 
Boris Puncer

Najprej moramo omeniti, da so razlike pri hitrostih optičnega branja med napravami majhne. Omenjeni Dell, ki ste ga dali kot primer, je sicer res zelo počasen pri barvnem branju in pri branju sivinskih odtenkov, a je zato hitrost črno-belega branja dobra - le sedem sekund pri strani A4, kar je v samem vrhu teh naprav. Ta hitrost pa ima v naših tabelah večjo tezo kot na primer hitrost branja sivin.

Pri modelu Bizhub 163 je ocena taka, kot je, ker naprava ne zmore barvnega optičnega branja (!), zaradi tega tudi v tabeli manjka čas barvnega branja. Kyocerina naprava KM-1635 pa ne omogoča branja neposredno na računalnik, torej ga ne moremo uporabljati kot samostojni bralnik. Tako je dobila v tabelah najnižjo možno oceno za branje (to smo v članku obrazložili).

Pri izračunih ocen dejansko uporabljamo razmerje med najslabšimi in najboljšimi napravami, a je v izračunu še kar nekaj različnih uteži. Te se razlikujejo tudi po cenovnih razredih.

32 ali 64 bitov?

Imam računalnik, ki podpira tako 32- kot 64-bitno Visto. Odločil sem se za Visto Ultimate.

Sem pa v dilemi, ali 32 ali 64 bitov? Mi lahko, prosim, poveste, kaj bi pridobil, če se odločim za 64-bitno? Poleg večje največje količine RAMa še kaj? Je mogoče računalnik hitrejši?

Jože

Bolj ali manj bi s 64-bitno različico pridobili le morebitne težave z nekaterimi programi, ki pod tem ne delujejo. Priporočamo 32-bitno ...

Izdelava foto predstavitev

Pri brskanju po spletu sem odkrila veliko programov za obdelavo fotografij, enega sem dobila tudi poleg fotoaparata. Ta je le osnovni, prav vsi pa imajo na žalost skopa orodja za obdelavo. Nekaj programov v spletu je zastonj, in imajo seveda precejšnje omejitve ...

Pri vseh teh programih pa pogrešam en dodatek, ki ga do zdaj še nisem našla, vem pa, da si ga pred leti pri nakupu fotoaparata Sony dobil zraven. Gre za dodatno orodje za vstavljanje glasbe oziroma glasov k fotografijam.

Zanima me, ali morda veste za kak podoben program, ki poleg tega, da zna obdelati fotografije, na koncu pri predstavitvi omogoča dodajanje glasbe po želji.

Seveda bi bilo dobrodošlo, če bi bil program zastonj ...

Irena

Eden takih programov je npr. ACDsee (www.acdsee.com), a je plačljiv ...

Sicer pa Google s "free slideshow maker" najde kar nekaj takih programov, ki so zastonj in omogočajo tudi dodajanje glasbe.

Wimax in Iskratel

V članku o Wimaxu ste napisali, da ima Telekom nameščeno testno opremo Telsime, ki na presenečenje sodeluje z Iskratelom.

Čisto na hitro v vednost, če morda niste vedeli. Razvojni oddelek Telsime je v Trzinu. Sicer je kapital indijskega porekla, vendar je v teh izdelkih precej slovenskega znanja. Ob teh dejstvih tudi sodelovanje z Iskratelom ni presenečenje.

Blaž

Nisem vedel, hvala.

Poanta mojega sarkastičnega "presenečenja" je bila sicer bolj v tem, da je, kot vedno, tudi tokrat zraven Iskratel. Kolikor vem, je tako že od nekdaj, pri vseh Telekomovih projektih.

Matjaž Klančar, odgovorni urednik

Kateri tiskalnik?

Pišem vam kot vodja tehnološkega tima v eni od organizacij Univerzitetnega kliničnega centra, obenem smo vaš dolgoletni naročnik, poznam pa tudi probleme sorodnih inštitucij znotraj UKC.

Za kaj gre?

V naši organizaciji je predvsem v administraciji veliko tiskanja na različne obrazce, kot so recepti, napotnice itd. Ti so zelo različnih manjših nestandardnih formatov. Tak tiskalnik mora tudi podpirati PCL5e/PCL6.

Za uporabnika je idealno, da lahko tak obrazec posamično vstavi v odprtino za posamične liste papirja na mehansko omejeni levi rob predala. V UKC v ta namen uspešno uporabljamo starejše matrične tiskalnike, kot je na primer Lexmark 2390, ki je glede fizičnega vnosa obrazcev za uporabnika optimalen. Slabosti teh tiskalnikov so glasnost pri tiskanju in razmeroma visoka cena.

Pri iskanju cenejših in tišjih laserskih tiskalnikov smo naleteli na problem, da noben od nam znanih tiskalnikov ne omogoča vsega zaželenega.

- manjši tiskalniki ne podpirajo tiskanja PCL5e/PCL6.

- malce dražji sicer podpirajo to tiskanje, vendar imajo vlečno kolesce za papir le na sredini vstopne odprtine in papirja, vstavljenega na levi rob pa sploh ne potegne (ali pa ga potegne asimetrično in ponavadi zmečka).

- nekateri tiskalniki imajo vstopno odprtino le v obliki reže z levo/desnim simetričnim omejevalnikom (recimo Lexmark 232/250)). Prilagajanje tega omejevalnika pri vsakokratnem tiskanju (različnih) obrazcev ni primerno za rutinsko delo.

Upam, da sem opisal problem - vsaj v UKC je pred zamenjavo množica matričnih tiskalnikov, ki bi jih radi menjali za tišje in cenejše laserske, vendar sami ne najdemo primernega.

Marjan Mihelin

Žal bi vam tu težko pomagali. Naše izkušnje so podobne vašim, prav posebej pa se s to problematiko pri posamičnih modelih nismo ukvarjali.

Thecus N3200

V februarski številki ste objavili članek o Thecus N3200. Glede na to, kar sem prebral v vaši reviji, sem si ga tudi kupil. Zanima me, kako lahko prek interneta dostopam do mape, v kateri imam svoje datoteke? Prav tako me zanima, ali se da delati backup prek interneta, tako da je Thecus izza usmerjevalnika?

Boštjan

Iz interneta lahko do datotek na Thecusu dostopate le, če na njem vklopite servis FTP.

In seveda odprete ustrezna vrata (21) na vašem omrežnem usmerjevalniku.

Enak odgovor velja tudi za drugo vprašanje - FTP.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki