Pionirji varčnih strežnikov
Do vzpona mobilnih telefonov in prenosnih računalnikov se inženirji niso pretirano ukvarjali z energijsko varčnostjo elektronskih in računalniških komponent. Sploh ne pri strežnikih.
Strogo računalniški svet v zadnjih letih ne vidi prav veliko resnih obračunov med uveljavljenimi podjetji in novinci. Prag vstopa v panogo IT je namreč precej visok. A to še ne pomeni, da presenečenja niso možna. Enega izmed njih je imel v mislih tudi Barry Evans, nekdanji Intelov in Marvellov inženir, ko je leta 2008 skupaj z Larryjem Wikeliusom in Davidom Borlandom ustanovil novo ime v polprevodniški industriji. Družba Calxeda, sprva imenovana Smooth-Stone, je imela smel načrt – v svetu strežnikov je želela uveljaviti arhitekturo ARM, ki so jo sicer uporabljale manj zmogljive, a zato toliko varčnejše naprave. Zamisel teksaškega podjetja je bila mamljiva. Podjetje je prepričalo precej vlagateljev (predvsem skladov tveganega kapitala). Bolje obveščeni viri ocenjujejo, da je podjetje tako pridobilo nekaj več kot 90 milijonov dolarjev sredstev, da teorijo prelije v prakso.
Marca 2011 je Calxeda napovedala prvi izdelek. Razvijala je strežnik, sestavljen iz kar 120 štirijedrnih procesorjev arhitekture ARM Cortex-A9. 480-jedrna pošast naj bi še vedno porabila manj energije kot takratni strežniki z arhitekturo x86 in imela obenem znatno nižje stroške delovanja (pa ne zgolj po zaslugi manjše porabe energije). S tem se podjetje ni spustilo le v boj z velikanoma Intelom in AMD, temveč je dvignilo veliko prahu tudi pri dveh butičnih izdelovalcih naprednejših sistemov, opremljenih s procesorji ARM, družbah Marvell Technology (ta je že prodajala sistem Armada XP) in Tilera.
Strežniki HP Moonshot so bili edina »resna« referenca Calxede. Danes jih poganjajo varčni procesorji Intel Atom.
Prototipni izdelki so se izkazali za zrele in novembra 2011 je ugledala luč sveta tiskovina Calxeda EnergyCore ECX-1000. Sestavljena je bila iz štirih procesorjev, grajenih iz 32-bitnih sredic ARM Cortex-A9, katerih jedra so premogla po 2x 32 KB L1-predpomnilnika, delila pa so si skupno 4 MB predpomnilnika L2. Ob delovnih taktih med 1,1 in 1,4 GHz je posamezen procesor porabil vsega 1,5 W energije, strežniška sestava s 4 GB pomnilnika DDR3 pa zgolj 5 W (in le desetino tega v mirovanju). Vsak čip je premogel tudi stikalni del, sestavljen iz petih 10-gigabitnih omrežnih vmesnikov, zato je bilo hitro jasno, da je namenjen predvsem omrežnim stikalom in usmerjevalnikom ter manj zahtevnim strežnikom.
Težave so nastale kaj hitro, saj Calxedi za izdelke ni uspelo najti kupcev. Kot prvi jih je v svoje strežnike Moonshot vgradil HP, a v industriji ni imel pravih posnemovalcev. V Calxedi jim je zatem v letu dni uspelo pridobiti šele drugega zanimivejšega partnerja, ko se je podjetje Boston Limited odločilo izdelati vrsto naprav Viridis, opremljenih s procesorji Calxeda EnergyCore. A to je bila bržkone zadnja zmaga podjetja Calxeda, ki je na vrhuncu svoje inženirske poti zaposlovalo okoli 125 ljudi.
Podjetju jo je zagodel tudi utrip industrije IT. Ta je ravno doživljala prehod z 32-bitnih rešitev na 64-bitne, kar se je še posebej očitno kazalo prav na področju strežnikov. Podjetja so preprosto čakala, da 64-bitne različice strežnikov zaživijo, preden so se odločila za nakup.
Calxedi se je porodila pionirska zamisel – v podatkovnih centrih naj bi delovali strežniki, ki bi jih sestavljali sorodni procesorji, kot jih imamo v mobilnikih.
Calxeda je nato vse upe stavila na HP, s katerim se je dogovarjala za vsaj začasno ekskluzivno dobavo procesorjev ali celo morebiten prevzem. Ko so pogovori z družbo HP padli v vodo, pa je Calxeda potegnila kratko in bila konec leta 2013 prisiljena razmišljati o stečaju in zaprtju vrat ter prestrukturiranju. Decembra 2014 je intelektualne pravice podjetja kupila družba Silver Lining Systems.
Čeprav je imela Calxeda na risalnih deskah že načrte za 64-bitno varčno strežniško arhitekturo ARM, jih nikoli ni uresničila. Podjetju je preprosto zmanjkalo denarja, glede na neuspešno zgodovino pa jim novih naložbenikov ni uspelo pridobiti. Poznavalci industrije IT so sicer prepričani, da bi bila slika danes bistveno drugačna, če bi Calxedi uspelo prepričati vsaj enega izmed velikanov, ki sta aktivno iskala strežniške alternative za svoje podatkovne centre. A na malčka nista upala staviti niti Google niti Facebook.
