Omreženi televizorji

Objavljeno: 27.1.2009 | Avtor: Boris Horvat | Kategorija: Veliki preizkusi | Revija: Januar 2009

O "digitalnem domu" poslušamo zgodbice že leta, če ne več. No, kot kaže, se nekaj v tej smeri vendarle dogaja - preizkusili smo dva vrhunska televizorja LCD, ki premoreta tudi omrežni vmesnik, prek njega pa se znata povezovati s t. i. strežniki DLNA.

Sony Bravia KDL Z4500 in Philips 42PFL9803H nakazujeta, v katero smer se bodo razvijale domače naprave zabavne elektronike, ki bodo v bližnji prihodnosti tako ali drugače medsebojno povezane sestavljale digitalni dom. V ta namen so izdelovalci zabavne elektronike že leta 2004 sprejeli standard DLNA, različico 1.0 (Digital Living Network Alliance), vendar so se ustrezne naprave začele pojavljati šele leta 2007, potem ko je bila leta 2006 sprejeta različica 1.5. O nekaterih zaenkrat še redkih takšnih napravah (n.pr. Sony Playstation 3, Sonyjev fotoaparat DSC-G1, Sony-Ericssonov mobilni telefon C905) smo v Monitorju v zadnjem letu že poročali. Do danes je standard sprejelo že več sto svetovnih izdelovalcev najrazličnejših "elektronskih igračk" (digitalni fotoaparati, videokamere, walkmani, dlančniki, mobilni telefoni, digitalni predvajalniki, televizorji, tiskalniki itd.), pa tudi številni razvijalci večpredstavne programske opreme.

Standard DLNA definira na eni strani komunikacijske protokole - naprave lahko povezujemo tako prek omrežnega kabla (ethernet ali fast ethernet) kot prek krajevnih brezžičnih povezav (WiFi ali bluetooth), na drugi strani pa formate večpredstavnih vsebin; na primer GIF, JPG, PNG za slike, MP3, WMA9, AC-3 za zvok oziroma MPEG-2, MPEG-4, WMV9 za video. Ni nujno, da vsaka naprava pozna vse formate standarda, smiselno je vsaj poznavanje osnovnih formatov, MP3 za glasbo, JPG za slike oziroma MPG za video.

Televizor kot del omrežja

Čeprav lahko televizor z računalnikom povežemo neposredno, kot monitor (s komponentnim ali HDMI kablom), je prihodnost najverjetneje v omrežnem povezovanju. Vsebine (glasbo, fotografije, video posnetke, spletne storitve) bo stregel računalnik, televizor jih bo le prikazoval, krmiljenje pa bo urejeno kar z daljincem.

Na novejših (in dražjih) televizorjih v množici različnih vtičnih, najdemo tudi omrežno

Za tak namen mora imeti televizor omrežni priključek in poznati mora standard DLNA, v računalniku pa mora teči ustrezna programska opremo za distribucijo medijskih vsebin (npr. Windows Media Player, Sony Vaio media server, Philips Media Manager, Nero MediaHome, TVersity, Ushare in podobni). Oba televizorja, ki smo ju tokrat preizkušali (Sony Bravia KDL Z4500 in Philips 42PFL9803H), že imata omrežni priključek in podpirata, vsaj deloma, standard DLNA.

Pri priključevanju obeh televizorjev v krajevno omrežje lahko uporabimo samodejno dodelitev naslova (DHCP), če imamo v omrežju ustrezni strežnik, ali pa naslov dodelimo ročno. Televizor lahko povežemo neposredno z računalnikom (prek križnega ethernetnega kabla) ali prek domačega usmerjevalnika. Pomaga, če vsaj malo razumemo, kako delujejo računalniška omrežja, saj nam tudi v laboratoriju uredništva povezava ni takoj uspela. Ko televizor priključimo v omrežje, moramo na osebnem računalniku pognati večpredstavni strežnik, ki pozna protokol DLNA, in dovoliti televizorju brskanje po izbranih imenikih vsebin v računalniku. Preizkusili smo (na računalniku Windows XP) tri različne večpredstavne strežnike, zloglasni Windows Media Player, Philips Media Manager in TVersity. Vse drugo potem naredimo z daljincem televizorja. Oba televizorja se lahko hkrati povežeta z več računalniki v krajevnem omrežju, na katerih tečejo medijski strežniki, ali tudi z različnimi medijskimi strežniki, ki so nameščeni v istem računalniku.

Primer 1: Philips 42PFL9803H

Na Philipsu lahko nastavimo le številko IP in masko omrežja, ne pa tudi prehoda in imenskega strežnika. To pomeni, da bo televizor omejen na krajevno omrežje - vendar bo pravzaprav tudi to zadostovalo. Program Windows Media Player je televizor zaznal kot "Unknown Device" in to tudi piše v navodilih, program TVersity (Philipsov!) pa je televizor prepoznal kot "Vaio MR100U" (Sonyjev (!) brezžični medijski strežnik). Ob tako dragem televizorju bi se že spodobilo, da bi se televizor računalniku znal predstaviti s pravim imenom. Čeprav se v navodilih televizorja omenja le predvajanje glasbenih datotek in prikazovanje slik, pa ima televizor tudi menu za video posnetke, in res smo lahko na njem takoj predvajali posnetke MPEG-2 iz računalnika (pa tudi s ključka USB).

Pripraven servis, ki smo si ga s pomočjo programa TVersity namestili v testni televizor - spletne kamere s smučišč

Spletni posnetki Youtube? Tudi to se da.

Windows Media Player je imel nekaj težav s prepoznavanjem oziroma posredovanjem imenikov. Od zastopnika za Philips smo izvedeli, da menda deluje bolje v okolju Windows Vista. Svetovali so, naj raje uporabimo Philipsov Media Manager, ki se je res bolje izkazal. Najbolj pa nas je navdušil program TVersity, ki je znal televizorju posredovati tudi posnetke v drugih formatih (npr. TS, VOB, AVI), poleg tega smo lahko z njegovim posredovanjem na televizorju neposredno uporabljali tudi različne medijske vsebine v internetu (npr. YouTube, Google Video, Flickr) ali celo televizijske programe (npr. CNN Live, NASA TV, Bloomberg Live, Sky News, itd.)! Vse sicer še ni teklo tako, kot bi si želeli, pa tudi za preizkušanje ni bilo dovolj časa, zato se bomo tega temeljiteje lotili v eni od prihodnjih številk.

Pregledovanje fotografij na USB ključkih postaja na televizorjih že precej običajno

Philipsu smo zamerili predvsem zelo neprijazen način pregledovanja fotografij, saj pozna le avtomatsko pregledovanje datotek v nekem imeniku od začetka do konca, pri tem pa lahko nastavljamo samo hitrost pregledovanja, počasno, srednje, ali hitro. Če se želimo na posamezni sliki ustaviti, moramo pregledovanje prekiniti in ga nato spet zagnati, to pa je zelo zamudno. Upajmo, da bodo v naslednji različici programske opreme za televizor pregledovalnik posodobili, da bo omogočal tudi najbolj običajno ročno pregledovanje "naslednja slika", "prejšnja slika".

Fotografije si lahko ogledamo tudi pomanjšane, v tem primeru jih je na zaslonu petnajst. Za popestritev fotoprojekcije lahko izbiramo med osmimi različnimi načini prelivanja med dvema zaporednima fotografijama.

Mimogrede, čeprav ima televizor omrežni priključek, nadgradnja programske opreme lahko poteka le prek ključa USB.

Primer 2: Sony Bravia KDL Z4500

Sony KDL Z4500 se že malo bolje "spozna" na internet, saj lahko ob številki IP in maski omrežja nastavimo tudi IP prehoda (če je računalnik morebiti v omrežju pri sosedih) in IP imenskega strežnika (tega pa v resnici ne potrebuje). Po potrebi lahko izberemo tudi proxy strežnik. Žal pa Sony pozna le glasbo in fotografije, ne pa tudi videa. Pri tem zna nekoliko bolje komunicirati z medijskim strežnikom v osebnem računalniku in zna prikazati vse fotografije in glasbene datoteke, vendar nima toliko različnih načinov pregledovanja kot Philips. Nekoliko nepriročen je hitri ogled fotografij (po 70 naenkrat) na zaslonu, saj traja kar nekaj časa, da se naložijo vse. Je pa zato bolj prijazen vmesnik za pregledovanje fotografij, saj razen avtomatske projekcije (ob eni sami hitrosti) lahko uporabljamo tudi pregledovanje "naslednja fotografija" in "prejšnja fotografija". Ima še dodatno možnost, da lahko fotografije prikazujemo ob spremljavi glasbe (najprej izberemo glasbo, potem pa fotografije) in da neko fotografijo prikazuje poljubno dolgo (nato se televizor samodejno izključi). Sony celo zna uporabljati internet - pri fotografijah, posnetih z oznako lokacije (GPS), zna iz interneta potegniti ustrezen zemljevid.

Tudi televizorji so danes računalniki - omrežne nastavitve Sonyjevega modela.

Pregledovanje fotografij na Sonyju je nekoliko nerodno, vendar deluje

Sony ima sicer rešitev tudi za predvajanje video posnetkov in posredovanje medijskih vsebin iz interneta, vendar moramo v ta namen dokupiti posebno napravo Bravia Video Internet Link DMX-NV1, ki jo lahko priključimo na različne Sonyjeve televizorje. Vendar ta ne pozna pravega protokola HTML oziroma spletnega brkljalnika, da bi lahko uporabljali poljubne spletne strani, temveč le s posebnim vmesnikom (ki je seveda tudi HTML) dostopa izključno do različnih, predvsem brezplačnih večpredstavnih vsebin v internetu (npr. YouTube, Blip.TV, Yahoo, Wired in podobni). Ni jasno (ali pač?), zakaj funkcionalnosti zunanjega video linka Sony ni vgradil kar v sam televizor. Glede na hiter razvoj programske opreme bi internetno povezavo, če jo televizor že ima, veljalo uporabiti tudi za nadgradnjo programske opreme (npr. vključitev možnosti predvajanja videovsebin), vendar Sony za ta namen uporablja televizijski signal ponudnika - to pa ni zanesljiva pot, saj nam nihče ne zagotavlja, da bo naš ponudnik televizijskih programov distribuiral tudi Sonyjevo programsko opremo. Na primer, novi Sonyjev predvajalnik Blu-ray BDP-S350 ima internetni priključek namenjen zgolj za posodabljanje programske opreme predvajalnika.

Sodobni televizorji se ponašajo s tolikšno množico kratic, da jim je težko slediti

Kako naprej

Povezava v internet pa se ne ustavi pri večpredstavnih vsebinah v domačem računalniku. Če bi televizor imel vgrajeno ustrezno programsko opremo (spletni brkljalnik), bi lahko uporabljali tudi vse vsebine v internetu, tako spletne strani kot tudi predvajalne večpredstavne vsebine. Do takrat pa si bomo morali do vsebin v internetu pomagati z osebnim računalnikom z ustreznim pretočnim medijskim strežnikom, ali pa se potruditi in uporabiti televizor kot računalniški monitor. "Peš" prenašanje medijskih vsebin na ključku USB od računalnika do televizorja in nazaj pa se tako nikomur ni nikoli ljubilo, oziroma se v času splošne računalniške povezljivosti niti "ne spodobi" več.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki