Od izuma do nakupa

Objavljeno: 31.8.2010 | Avtor: Žiga Četrtič | Kategorija: Fokus | Revija: Julij 2010 | Teme: foto

Začelo in končalo se bo s filozofijo. Grški misleci so bili navdušeni in polno zaposleni z razmišljanjem o lomljenju svetlobe v krošnjah dreves, mi pa smo navdušeni in nato zmedeno razmišljajoči pred prodajnimi policami, na eni strani polnih raznobarvnih prikupnih in majhnih, na drugi okornejših in zmogljivejših fotoaparatov. Kako se je vse skupaj začelo, kako razvijalo, kaj vse nam je zato danes na voljo in kako se torej odločiti?

Fizikalne pojave, ki omogočajo fotografijo, so izobraženci opazili že krepko pred Kristusovim rojstvom. A ker so se v glavnem sprehajali in razmišljali z rokami, sklenjenimi za hrbtom, je do poustvaritve in natančnejšega opisa pojava preteklo več kot tisoč let. Iračan Ibn al-Haytham je v desetem stoletju prvi pisno predstavil zamisel, poimenovano "camera obscura" oz. temna soba. Gre za preprost zaprt prostor z drobno odprtino, skozi katero vanj prehaja svetloba in na nasprotno steno izriše obrnjeno podobo zunanjosti. Čim večja je odprtina, tem manj ostra, a svetlejša je slika. Sprva je bila naprava vse prej kot prenosna, saj je šlo za kolibo, v katero se je lahko spravilo nekaj ljudi. V trinajstem stoletju je bila opisana praktična uporabnost za varno opazovanje sončnega mrka ter možnost uporabe kot slikarskega pripomočka, s čimer se je v svojem idej polnem življenju poukvarjal tudi Leonardo da Vinci. Edini način ohranjanja projicirane slike je bilo namreč ročno obrisovanje.

"Skica iz 17. stoletja, ki ponazarja delovanje zgodnje prednice fotoaparatov."

Prva fotografija

Lesene sobe so začeli zamenjevati manjši zaboji, preprosto luknjico so nadomestile prve leče, vgrajevati so se začela zrcala, ki so sliko preslikala na prosojno površino na zgornji strani. Umetniki so vihali nosove nad "mazači", ki so za svoja dela uporabljali optične pripomočke, a kljub temu je med ljudmi vladala velika želja po ohranitvi projicirane podobe. Kemikalije, ki reagirajo s svetlobo, so bile znane že pred prvo pravo fotografijo, ki jo je leta 1822 posnel Nicéphore Niépce, a so bile neobstojne.

Potrebni čas osvetlitve je bil še vedno občutno predolg za udobno delo, ki je bilo še dodatno oteženo zaradi zapletene in časovno zahtevne priprave uporabljenih snovi, saj so fotografski medij predstavljale mokre plošče. Prve suhe plošče so bile na voljo sredi 19. stoletja, a so postale dovolj izpopolnjene leta 1871, ko je tehnologija začela omogočati tudi manjše, priročnejše kamere.

"Ena najstarejših ohranjenih fotografij: Pogled skozi okno, Nicéphore Niépce"

Fotografija za navadne smrtnike

Prvo pravo revolucijo v fotografiji pomeni fotoaparat z imenom Kodak. Razmeroma majhna črna škatlica z enostavnim objektivom je luč sveta ugledala leta 1888 v ZDA in se je tržila pod sloganom "vi pritisnete na sprožilec, vse drugo postorimo mi". Za razvijanje fotografij z vgrajenega papirnatega filmskega traku, ki je zadostoval za sto posnetkov, je bilo namreč treba celotno napravico poslati izdelovalcu, ki nam je nato vrnil razvite fotografije in kamero z novim filmom. Že prvi modeli so bili cenovno dostopni mnogim, resda premožnejšim navdušencem, leta 1900 pa so novejšo izvedenko z imenom Rjavček (brownie) začeli izdelovati množično.

Nemci niso stali križem rok. Izdelovalec Leitz je že pred prvo svetovno vojno zasnoval 35 mm format, leta 1925 pa je proizvodne linije zapustila prva Leica. Fotografija je začela doživljati razcvet, ki je doživel vrhunec po drugi svetovni vojni z množičnimi pojavi novih in novih modelov najrazličnejših, predvsem nemških, japonskih, ameriških in sovjetskih izdelovalcev. 35 mm format je postal najbolj razširjen standard vse do nastanka digitalnih fotoaparatov, ki kljub vsemu vsebujejo nekaj njegove dediščine v obliki podajanja goriščnic objektivov in tudi velikosti tipal profesionalnih digitalnih fotoaparatov. Na 35 mm film so slikali tako profesionalni fotografi z opremo, vredno celo premoženje, kot tudi osnovnošolci s plastičnimi aparati za enkratno rabo, ki so po poslikanem filmu končali v košu za smeti.

Digitalna doba

Prvi digitalni fotoaparati so nastali konec osemdesetih, a so bili po delovanju veliko bolj podobni video kameram kot fotoaparatom, saj so posnetke klavrne kakovosti shranjevali na magnetne kasete. Njihova glavna prednost je bila možnost prenosa fotografije prek telefonskih povezav, zato so se uporabljali le v tiskanih medijih, kjer je bila kakovost fotografij tako ali tako omejena s samim tiskom.

Do prve resne sinergije med fotografi in računalnikarji je prišlo v začetku devetdesetih let s Kodakovim izdelkom DCS-100, ki je uporabljal Nikonovo telo analognega fotoaparata, DSC-100 pa je predstavljal nadomestek filma in posebno enoto za hrambo fotografij, ki je morala biti priključena na fotoaparat. Tipalo je zajemalo sliko z ločljivostjo 1,3 milijona pik, 200 MB velik disk, vgrajen v zunanjo enoto, pa je shranil do 600 slik, če smo dokupili enoto za stiskanje JPEG.

Domači tehnološki navdušenci kljub vsemu niso ostali dolgo prikrajšani. Skoraj hkrati se je na trgu znašla napravica, ki po videzu ni prav dosti spominjala na fotoaparat. Imenovala se je "Dycam Model 1", črno-bele slike ločljivosti 320 x 240 pik pa je shranjevala v vgrajeni pomnilnik. 8-bitna "barvna" globina, prostora za 16 slik, vgrajena bliskavica in fiksni objektiv brez ostrenja za 1000 dolarjev, ki so bili tedaj še več vredni kot danes, niso povzročili nepreglednih vrst pred trgovinami. Na enega prvih mejnikov uporabnosti je bilo treba počakati vsaj še 4 leta. Casio QV-10 je bil prvi digitalec, ki je poleg sprejemljivega fotografskega znanja ponujal tudi zaslonček LCD, ki je postal najbolj prepoznavna lastnost novih digitalnih fotografskih igračk.

An ban, pet podgan ...

Danes (pre)slabe fotografije, če izvzamemo uporabnikovo krivdo, posname le večina prenosnih telefonov (ki se kljub vsemu pogosto hvalijo s foto mišicami) in res najcenejši fotoaparati, ki jih lahko dobimo celo kot darilo ob nakupu desetih vrtnih sadik. A to še zdaleč ne pomeni, da je izbira fotoaparata z izštevanko prava rešitev. Na voljo sta okvirno dva, pogosto med seboj prepletajoča se pristopa. Prepustimo se lahko toku želja in potreb ali pa si hkrati postavimo še cenovno mejo.

V nadaljevanju si bomo nekoliko površno ogledali možnosti, ki so nam na voljo. Za kaj več pa si preberite vsebino tokratnega obširnega preizkusa izdelkov.

Posebneži iz preteklosti

"Kompakt" in SLR. Je to res vse?

Še zdaleč ne. Pri prvih fotoaparatih smo informacijo o kadriranju dobili na zelo preproste načine. Pogosto je območje zajema nakazoval kar žičnat okvir, ki smo ga odprli nad fotoaparatom, ali prizma, na kateri smo videli približni zajem, če smo aparat držali v višini pasu. TLRji (twin reflex camera) pa imajo dva objektiva enakih goriščnic. Spodnji riše sliko na film, medtem ko zgornji zagotavlja svetlobo za projiciranje slike na površino zaslona iskala, ki je lahko celo večje kot današnji zasloni digitalnih fotoaparatov. Fotoaparat se torej drži v višini pasu, večinoma pa uporabljajo film srednjega formata kvadratne oblike.

Pred tehnološko zapletenimi SLR so bili priljubljeni t. i. rangefinder fotoaparati, ki jih v sodobni digitalni obliki še vedno izdeluje Leica. Posnetke ostrimo z optičnim določanjem oddaljenosti objekta, ki ga slikamo. Naprednejši aparati v iskalo projicirajo dodatno sliko, ki izkorišča pojav paralakse. Z vrtenjem gumba, ki je mehansko povezan z objektivom, obe sliki poravnamo in s tem zagotovimo oster posnetek. A iskalo ni optično povezano z objektivom, kar prinese nekaj prednosti in slabosti v povezavi z informacijami o kadru in možnosti uporabe različnih objektivov.

In ne nazadnje ne smemo pozabiti niti 3D fotografije, ki ni ravno sveža novost, čeprav ni dolgo, odkar se je na trgu znašel sodoben in cenovno sprejemljiv fotoaparat z dvema objektivoma Fujifilm FinePix Real 3D W1. "Dvooki" aparati so vrhunec priljubljenosti dosegli sredi dvajsetega stoletja, bile so tudi posebne izvedenke z največ štirimi objektivi, s katerimi smo lahko posneli fotografije za "lečasto" tiskanje (lenticular printing), kjer se je fotografija spreminjala glede na kot gledanja in je bil učinek zato viden brez optičnih pripomočkov.

"Čeprav imajo fotoaparati TLR dva objektiva, niso namenjeni zajemu 3D fotografij. Zgornji rabi le prikazu zajema v iskalu."

Ohranjanje spominov ali kaj več?

Fotoaparat nam predstavlja le orodje, s katerim si zagotovimo kasnejše obujanje spominov. Kaj več od gumba za vklop in zajem fotografije ne želimo uporabljati, prav tako ne bomo izgubljali časa z urejanjem fotografij za računalnikom. Posnetki naj bodo všečni in dovolj kakovostni, da si lahko omislimo tudi tisk manjših velikosti. Neštetemu zlahka ustrežejo fotoaparati s ceno tudi pod sto evri. V njih je sicer pogosto uporabljena malo starejša tehnologija, torej tipala, ki jih že nadomeščajo novejši modeli, ter manj zmogljivi objektivi, ki ne omogočajo ekstremnih širokih kotov in imajo "le" trikratni zum. Prikrajšani bomo tudi za možnosti ročnih posegov, a kot smo omenili, si teh niti ne želimo. Nizko ceno omogoča tudi uporaba cenejših materialov in ne ravno prestižen videz.

Veliko izdelovalcev v nepregledni množici podobno zmogljivih fotoaparatov stavi na zunanji videz in velikost. Žepni modeli so zelo priročni in nas lahko spremljajo praktično povsod, a je njihova majhnost botrovala manjšemu udobju ob uporabi. Z višanjem cene se praviloma povečujejo tudi optične zmogljivosti objektivov. Petkratni zum in preračunane vrednosti goriščnic pod 27 mm niti niso več prava redkost in so več kot dobrodošle, saj omogočajo tako zajem zelo širokega vidnega kota kot tudi veliko približevanje. Uporaba je še vedno zelo preprosta, hkrati pa nam je dovoljen tudi poseg v nekatere nastavitve. V grobem velja, da se pri cenah okrog 150 evrov odločamo med prikupnim videzom in fotografskimi zmogljivostmi.

Še malenkost više se začneta prekrivati območji manjših kompaktov in t. i. megazumov, ki omogočajo 10 in tudi večkratno optično približevanje. A dolge goriščnice prinesejo tudi nekaj tegob. Težko je namreč zagotoviti dovolj mirno roko za oster posnetek, pa čeprav nam pri tem pomaga vgrajeni sistem za stabilizacijo. Nekaj davka terja fleksibilnost še pri splošni kakovosti posnetka. Optično zmogljive objektive vedno pogosteje najdemo tudi v zgledno majhnih ohišjih, a se zaradi boljše ergonomije dobro prodajajo tudi modeli, ki po videzu spominjajo na pomanjšane DSLR in omogočajo podoben nadzor nad nastavitvami, hkrati pa se vstopnim modelom zrcalno refleksnežev približajo tudi s svojimi cenami.

Zaenkrat še veljajo za nišne izdelke vodoodporni in robustnejši izdelki, najdemo pa lahko tudi posebneže z vgrajenim mini projektorjem (Nikon COOLPIX S1000pj) ali dvema objektivoma za zajem 3D posnetkov (Fujifilm FinePix Real 3D W1). K ceni nekaj pripomorejo tudi video zmogljivosti, ki zahtevajo veliko procesorske moči. Nekateri modeli kompaktnih fotoaparatov zmorejo spodobno nadomestiti preprostejšo video kamero, saj snemajo z ločljivostjo 720p, prikrajšani pa bomo pri uporabi zuma in hitrosti ostrenja. Želje pri izbiri se torej lahko dotikajo tudi možnosti zajema filmskega zapisa.

"Pri kompaktnih fotoaparatih našo kreativnost omejuje velika globinska ostrina. A tudi pri DSLRjih moramo za doseganje občutnejše zamegljenosti ozadja pogosto kupiti dodaten, svetlobno močnejši objektiv."

"Široki koti nam ponujajo igranje s perspektivami. Prva slika je posneta pri preračunani vrednosti goriščnice 15 mm, spodnja pa 75 mm. Navidezna velikost rdeče in zelene table je na obeh fotografijah enaka."

Kako deluje fotoaparat?

Objektiv (1) zbere svetlobo in jo ob pomoči premikajočega sklopa leč ustrezno preusmeri, da dobimo na tipalu (4) ostro sliko. V objektivu je še zaslonka, ki lahko zmanjša njegovo svetlobno prepustnost in s tem omogoča uravnavanje globinske ostrine. Zrcalce (2) se ob fotografiranju dvigne, da prepusti svetlobo do zaklopa (3), ki se razpre za točno določen čas in s tem poskrbi za pravilno osvetlitev tipala. Ko je zrcalce spuščeno, pa preusmerja svetlobo skozi medlico (5), na kateri se prikazujejo tudi nekatere informacije o nastavitvah, v zbiralno lečo (6), pentaprizmo (7) in okular (8), kjer slika končno pride do našega očesa. Zrcalce v DSLRjih je nekoliko prosojno in prepušča nekaj svetlobe še na tipalo za ostrenje in merjenje svetlobe pod njim.

V kompaktnih aparatih in tudi pri naprednejših napravah standarda mikro štiri tretjine so načrtovalci izpustili optične elemente iskala, zrcalce in mehanski zaklop. Svetloba tako ves čas pada na tipalo, ki sliko posreduje na glavni zaslon oz. zaslonček v elektronskem iskalu. Zaradi opuščenih elementov so ti fotoaparati lahko veliko manjši, z uporabo manjših tipal pa so lahko občutno manjši in lažji tudi objektivi.

Zrcalno-refleksni aparati

Digitalni zrcalno-refleksni aparati ali DSLRji omogočajo menjavo objektivov, kar izjemno razširi fotografske možnosti, a hkrati pomeni, da je prvi nakup šele začetek. Vstopne in naprednejše amaterske modele sicer lahko kupimo skupaj z objektivom, a nam praviloma samo t. i. kit objektivi ne zadostujejo prav dolgo in začnemo svoj sistem kmalu nadgrajevati. Najugodnejši z goriščnico 18-55 mm (oz., preračunano, 27-82 mm) marsikaterega uporabnika zmogljivih kompaktov sprva razočarajo, saj ne premorejo znatnega približevanja, slabše se obnesejo tudi pri bližinskih oz. makro posnetkih. Hkrati so DSLRji veliko večji in težji. Omenimo še pritožbe v slogu: "Moj poceni aparat je naredil vso sliko ostro, zdaj pa je ostra samo ena oseba, drugo je zamegljeno." Nakup zato ni priporočljiv, če se zanj odločamo bolj zaradi dosegljivosti cen in razmišljanja "večje je bolje", kot pa zaradi veselja do resnejšega ukvarjanja s fotografijo. Brez ustreznega znanja ne bomo izkoristili ponujenih prednosti, zato bodo rezultati prej slabši kot boljši.

Še pred dobrim letom je bilo mogoče DSLRje razvstiti v tri razrede: vstopnega, napredno ljubiteljskega in profesionalnega. S splavitvijo novih vmesnih izvedenk so se ločnice zabrisale in širokost ponudbe že spominja na trg kompaktnih fotoaparatov. V Pentaxu so se celo odločili prodajati živobarvne predstavnike. Danes tako veliko ločnico predstavlja le velikost tipala. Profesionalni aparati se ponašajo s polno velikostjo (full frame), medtem ko imajo dostopnejši modeli tipala velikosti APS-C oz. pri Olympusu še nekoliko manjša.

Vstopni modeli so okleščeni številnih dobrot in praviloma vsebujejo generacijo starejšo tehnologijo. Optična iskala so manjša, imajo manj točk ostrenja, ki je tudi počasnejše kot pri dražjih bratih, nimajo dveh zaslonov, za posege v nastavitve pa nam je na voljo manj gumbov, zato so izleti na menuje pogostejši. Seveda omogočajo nadzor nad vsemi osnovnimi parametri, pri dodatnih pa so nekoliko bolj skopi. Pri Nikonu moramo paziti še na odsotnost motorčka za avtomatsko ostrenje s starejšimi objektivi.

Nekoliko više po cenovni lestvici že najdemo aparate z obilico dodatnih nastavitev, občutno boljšo ergonomijo ter večjim in svetlejšim iskalom. Njihova ohišja še niso prevelika za pogostejše nošenje naokrog (oz. profesionalne velikosti), izboljša se tudi kakovost posnetkov v slabših svetlobnih razmerah.

S tipali velikosti 35 mm filma se sklepanje kompromisov konča. Optična iskala so odlična, ostrenje je silno hitro in natančno, ohišja pa postanejo tako velika, da s fotografiranjem večamo tudi mišično maso. Odločitev, kako smiseln je nakup takšnega aparata, če z njim ne bomo služili, pa prepuščamo največjim zagnancem.

"Fotografije, posnete z istega mesta, z goriščnico 15 mm, ki predstavlja ekstremni široki kot, 27 mm, kar premorejo boljši kompaktni fotoaparati in kit objektivi DSLR-jev, 85 mm predstavlja trikratni zum najpreprostejših kit objektivov, in 200 mm, ki že sega v tele območje. Megazumi premorejo goriščnice nad 300 mm, medtem ko namenski objektivi za DSLRje sežejo še veliko dlje."

Ne tič ne miš

Predstavitev standarda mikro štiri tretjine, ki združuje razmeroma majhna ohišja, spodobno veliko tipalo in izmenljive objektive, je navdušila veliko ljubiteljskih fotografov, hkrati pa predstavlja enega večjih miselnih preskokov v digitalni fotografiji. Kompaktni fotoaparati zahtevnejših ne zadovoljijo s kakovostjo posnetkov in možnostmi nastavitev, medtem ko DSLRji zaradi velikosti in teže predstavljajo preveliko breme med prenašanjem, sploh na potovanjih in izletih. Pionirju štiritretjinskega standarda Olympusu se pridružuje vedno več izdelovalcev, zaradi večje ponudbe se nižajo tudi cene. In ravno (pre)visoke cene zaenkrat še omejujejo večjo razširjenost omenjenih fotoaparatov.

micro 4-3.jpg

Kaj izbrati?

Najprej se moramo odločiti za vrsto fotoaparata, ki nam najbolj ustreza. Če smo nezahtevni, se nam ni treba obremenjevati z dragimi modeli, a če imamo na voljo dovolj sredstev, je priporočljivejša izbira s sredine ponudbe. Za dobrih 200 evrov namreč dobimo več kot le solidnega malčka, ki ga lahko spravimo v vsak žep, njegove optične zmogljivosti pa nam bodo omogočile dobro fotografijo v najrazličnejših situacijah.

Vsak ne sodi med ljubitelje ročnega upravljanja in če se nastavitev celo malenkost bojimo, radi pa bi zmogljiv fotoaparat v enem kosu, saj nam menjavanje objektivov povzroča skomine, so prava izbira "megazumi". A velika optična povečava, na pogled resnejše ohišje z boljšim oprijemom in možnost odkrivanja nastavitev razredov DSLR niso ravno poceni.

Ko vemo, kaj hočemo, ko nam fotografija predstavlja resen hobi in smo vanjo pripravljeni vložiti več sredstev, je naslednja stopnička nakup DSLRja. Če je le mogoče, se morda splača popolnoma vstopne modele preskočiti. Že le malenkost naprednejši zrcalnorefleksni aparati nam bodo omogočali več let zadovoljstva ob uporabi, pri najcenejših pa bi hitro začeli odkrivati pomanjkljivosti. A če po nakupu ugotovimo, da DSLR preprosto ni za nas, smo z nakupom dražjih modelov izgubili več denarja. Nakup DSLRja obenem ni preprosta odločitev, saj se odločamo za izdelovalčev sistem, ki ga bomo nato postopno nadgrajevali. Prehodi iz enega v drug tabor so lahko zelo dragi.

Zelo mikavni pa so tudi mikro štiritretjinski fotoaparati. Njihova uporaba močno spominja na naprednejše kompaktne fotoaparate, a hkrati omogoča veliko več ustvarjalnosti. Pričakujemo, da bodo postajali tudi vedno ugodnejši.

Z izmenljivimi objektivi si nakopljemo še dodatne dileme. Na voljo so nam "multipraktiki" z velikim razponom goriščnic, fiksni objektivi z veliko svetlobno jakostjo, ki so ob daljših goriščnicah zelo primerni tudi za portrete, širokokotniki in na drugi strani tele objektivi, makro za bližinske posnetke in še in še. A za začetek svežim uporabnikom DSLRjev priporočamo nakup kit objektiva, ki naj bo po možnosti kaj več kot le najosnovnejši 18-55mm F/3,5-5,6, in dodatnega svetlobno močnega objektiva z nesprejemljivo goriščnico. Dobra izbira bi bil 50mm F/1,8 ali kaj podobnega.

Fotografsko srce

V digitalni fotografiji je res veliko več akrobacij s številkami, kot bi si mislili, in pogosto smo priča navedbam o tipih procesorjev, vgrajenih v fotoaparate. A najpomembnejši element ostaja svetlobno tipalo.

Poznamo dva osnovna načina delovanja svetlobnih tipal. CCD informacijo o sliki dobi s pomočjo fotonov, delcev svetlobe, ki s svojo energijo izbijejo elektrone iz ene polprevodniške plasti v drugo, kjer se izrazi kot napetost, medtem ko tipalo CMOS uporablja fotodiode, element, ki osvetljen s svetlobo prevaja električni tok. CCDji se počasi umikajo, saj so energetsko bolj lačni in občutno dražji za izdelavo, večino prejšnjih adutov pa je tehnologija CMOS z napredkom izničila. Ne dolgo nazaj je Sony razvil še izboljšana tipala CMOS, ki so jih poimenovali XMOR-R (pozor, XMOR ni enako XMOR-R). Spremenili so splošni proizvodni proces izdelave integriranih vezij in s tem za svetlobo občutljivo plast pomaknili v višje sloje, kar omogoča boljšo občutljivost.

Napredka smo bili deležni tudi pri drugih izdelovalcih, kjer so se presledki med posameznimi točkami tipala močno zmanjšali in s tem omogočili večjo občutljivost.

A posamezna pika svetlobnega tipala zazna le moč vpadne svetlobe. Da lahko zaznamo barve, so pred posamezne pike nameščeni barvni filtri, razporejeni v t. i. Bayerjev vzorec. Barvna informacija posamezne pike fotografije se nato izračuna s pomočjo podatkov sosednjih pik. Drugačen pristop so ubrali v podjetju Foveon s svojim tipalom X3, ki ga v fotoaparate vgrajuje le podjetje Sigma. Namesto množice pik s filtri se svetloba zaznava po plasteh. Zgornjo plast tipala sestavljajo modri detektorji, srednjo zeleni in spodnjo rdeči. Tako dobimo za vsako piko popolno barvno informacijo, a pik na tipalu je zato manj in tehnični podatki na papirju so videti v primerjavi s klasičnimi tipali veliko slabše. Tržniki zato podatek radi pomnožijo s tri, a dejstvo je, da so fotografije, posnete s Foveonovim tipalom, nekajkrat nižje ločljivosti barvno občutno boljše, v prikazu podrobnosti pa ne morejo dohajati konkurence.

"V klasičnih DSLRjih je tipalo za zaklopom in je vidno le ob dvignjenem zrcalcu in odprtem zaklopu, medtem ko je pri standardu mikro štiri tretjine ob menjavi objektivov povsem izpostavljeno."

"Klasična svetlobna tipala so prekrita z Bayerjevim barvnim filtrom. Zelenih pik je dvakrat več od modrih in rdečih."

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki