Nikolaj Pečenko: Konec zabave?

Nikolaj Pečenko: Konec zabave?
Objavljeno: 12.7.2007 02:10 | Avtor: Nikolaj Pečenko | Kategorija: Mnenja | Revija: Junij 2007

O glasbi v internetu sem na tej strani sicer že večkrat pisal, povod za tokratno razmišljanje pa je nedavna ukinitev oziroma onemogočen dostop do dveh zanimivih glasbenih storitev, od katerih je prvo žalostna usoda doletela zato, ker je imela premalo uporabnikov, druga pa jih je imela očitno celo preveč.

Pred meseci sem si zaželel slišati eno od novejših glasbenih uspešnic in čeprav bi jo lahko brezplačno dobil v katerem od omrežij za izmenjavo datotek, sem sklenil, da bom za poslušanje raje pošteno plačal v spletni glasbeni trgovini Zabavaj.se. Žal me je namesto želene skladbe pričakalo obvestilo: "Spletna glasbena prodajalna www.zabavaj.se je s 1. februarjem 2007 prenehala z delovanjem."

V Zabavaj.se sem glasbo sicer redko poslušal, a ne zato, ker bi jo bilo treba plačati - tisti tolar za enkratno poslušanje posamezne skladbe se mi je namreč zdel zelo poštena cena - temveč ker je bil izbor glasbe kljub milijonu skladb, s katerimi so se hvalili, preskromen, vsaj za moj ne najbolj vsakdanji okus, pa še uporabniški vmesnik je bil hudo lesen. Ukinitev me zaradi tega ni posebno prizadela.

Čisto nekaj drugega pa je bila ukinitev, ki smo jo doživeli v začetku maja. Nekega lepega dne me je namreč v e-poštnem nabiralniku pričakalo obvestilo: "Z najglobljim obžalovanjem vam moramo sporočiti, da zaradi licenčnih omejitev ne moremo več ponuditi dostopa do Pandore uporabnikom zunaj Združenih držav. (...) Na podlagi vašega internetnega naslova IP smo ugotovili, da ste iz Slovenije."

To, da Pandoro, eno najboljših internetnih iznajdb zadnjih let, zakonito poslušajo samo v Združenih državah, je bilo sicer jasno že od začetka njenega delovanja, a je zadoščalo, da smo v prijavi zapisali številko, ki bi lahko bila ameriška poštna številka. Na žalost je Pandora postala preveč priljubljena in ko so ameriški glasbeni monopolisti ugotovili, da jo poslušajo po vsem svetu, plačuje pa samo licenco za Združene države, so pritisnili na lastnike in dosegli, da začnejo kraj, od koder prihaja poslušalec, prepoznavati po internetnem naslovu.

Resnici na ljubo moram priznati, da me je to sicer pošteno ujezilo, ni pa me niti najmanj presenetilo. Že vse, odkar je Pandora dobila stalno mesto na mojem računalniškem namizju, sem namreč z bojaznijo čakal na nekaj takega. Bilo je enostavno prelepo, da bi trajalo. Sicer pa se tudi ameriškim poslušalcem ne obeta nič dobrega. Če bo 16. julija uveljavljena predlagana zakonodaja, bo zaradi (pre)visoke licenčnina Pandora prisiljena izklopiti svoje gramofone ali vsaj korenito spremeniti svoj način delovanja, zaradi katerega je postala tako zelo priljubljena.

Z avtorskimi pravicami za glasbo so težave predvsem zato, ker je tehnologija prehitela zakonodajo in ker se glasbeniki, pa tudi tisti, ki v njihovem imenu zbirajo denar od avtorskih pravic, težko sprijaznijo s spremembami. Odkar je začel denar od prodaje plošč usihati, poskušajo čim bolj izkoristiti druge vire. Na primer s prispevki, ki jih morajo plačevati vsi, ki hočejo imeti v javnem prostoru prižgan radio. Prav komična je, recimo, trditev, ki jo je nedavno izrekel eden od strogih izterjevalcev tovrstnih nadomestil, da je namreč čisto pošteno, če mora prispevek za javno predvajanje glasbe plačevati tudi mesar, saj ljudje raje hodijo v tisto mesnico, v kateri lahko med čakanjem na svoj kos mesa poslušajo dobro glasbo. Zdaj vsaj vem, zakaj eni od domačih zvrsti glasbe pravijo "goveja".

Da ne bo pomote - kristalno jasno mi je, da želijo glasbeniki s svojim delom zaslužiti največ, kar se da. Tako pač, kot to menda želi večina ljudi. Jasno mi je tudi, da marsikdo zahaja v ta ali oni gostinski lokal tudi zaradi glasbe, ki jo tam vrtijo. A zaračunavanje mesarjem in vulkanizerjem, ki imajo v delavnici prižgan radio, je po eni strani smešno, predvsem pa kontraproduktivno. Avtorske pravice zaradi tega prihajajo na slab glas in marsikdo si prav zaradi tega raje iz interneta "sposodi" najnovejšo glasbeno uspešnico, kot da bi jo pošteno plačal v tej ali oni trgovini. Zanalašč, zgolj iz kljubovanja monopolistični RIAA ali njihovemu krajevnemu nadomestku.

Za povrh niso težave samo z izterjavo nadomestil za poslušanje glasbe, temveč tudi s plačevanjem. Marsikateri slovenski lastnik iPoda bi z veseljem v spletni trgovini iTunes kupil to ali ono skladbo, pa enostavno ne more, ker je pri nas ni, v tujih pa ne smemo kupovati. V iTunes sicer ne preverjajo internetnih naslovov, zato pa kreditne kartice, in učinek je enak. Prepričan sem tudi, da bi marsikateri tujec rad plačal mesečno naročnino na Pandoro - če bi jo lahko.

Glasbeni posel se je očitno znašel v začaranem krogu. Tistih, ki so za glasbo še pripravljeni plačevati, je čedalje manj, zato hoče glasbena industrija od njih iztržiti čim več. Zaradi tega je tistih, ki so za glasbo pripravljeni plačevati, še manj. In jih bo, če bo šlo tako naprej, čedalje manj, še posebej, ker je poti do brezplačne glasbe v internetu veliko in vseh ne bo nikoli mogoče zapreti. V spletu so se na primer takoj znašli recepti, kako obiti prepoznavanje spletnega naslova in še naprej uživati v Pandori. Ali pa se, če se nam ne ljubi ukvarjati z različnimi vmesnimi strežniki ali programi za anonimno brskanje po spletu, enostavno odločimo za katero od podobnih internetnih radijskih postaj, ki jim RIAA še ne diha za ovratnik, recimo Last.FM ali, morda, Musicovery.

Pot iz začaranega kroga je načeloma enostavna, kljub temu pa bo verjetno trajalo še kar nekaj let, preden bodo vsi vpleteni spoznali, da je za vse ne samo najugodnejša, temveč verjetno tudi edina mogoča. Namesto da je čedalje manj ljudi prisiljeno plačevati čedalje dražjo glasbo, bi moralo biti ravno nasprotno - čim več ljudi bi moralo plačevati čim cenejšo glasbo.

Ali, povedano drugače, glasbeni "davek" bi moral biti vštet v ceno internetnega dostopa, dostop do vse glasbe, vsaj v pretočni obliki, pa brezplačen. S sodobno tehnologijo tudi ne bi smelo biti pretežko ugotoviti, koliko poslušalcev ima posamezen glasbenik, in temu ustrezno pošteno razdeliti tako spečeno glasbeno pogačo. Nadomestilo za prosto poslušanje glasbe bi moralo biti seveda primerno nizko, in bi tudi lahko bilo, še posebej, če bi del stroškov prevzeli nase ponudniki internetnih storitev, ki imajo od pretakanja digitalne glasbe tudi določeno korist. Volkovi bodo siti, ovce ne bodo pretirano ostrižene, pastirčki pa bodo še naprej veselo igrali na svoje piščalke.

Lahko pa se seveda tudi motim.

Z najglobljim obžalovanjem vam moramo sporočiti, da zaradi licenčnih omejitev ne moremo več ponuditi dostopa do Pandore.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki