Ne, telefon ni dovolj!

Objavljeno: 26.1.2016 | Avtor: Jure Forstnerič | Kategorija: Mali test | Revija: Februar 2016

Komaj petnajst let nas loči od prvih pravih digitalnih zrcalno-refleksnih aparatov, a v svetu računalništva je to kar dolga doba. Danes imamo velikansko izbiro aparatov z izmenljivimi objektivi, poleg DLSRjev tudi vedno več aparatov brez sistema zrcal in prizme. Obenem so ti aparati bolj dosegljivi kot kdaj prej.

V nekaterih primerih si lahko omislimo objektive, ki pokrivajo večji razpon goriščnic, zanimivi so tudi paketi z dvema objektivoma.

V nekaterih primerih si lahko omislimo objektive, ki pokrivajo večji razpon goriščnic, zanimivi so tudi paketi z dvema objektivoma.

Tokrat smo se lotili najnižjega cenovnega segmenta teh modelov – vstopnih aparatov, ki predstavljajo prvo stopnico v prodajnih programih. Aparati, ki smo ji preizkusili, so vsi cenejši od 500 evrov (seveda z vključenim objektivom), povprečna cena se giblje nekje med 350 in 400 evri. Glede na lansko leto so se cene teh aparatov v povprečju še nekoliko znižale, je pa res, da letos ni bilo omembe vrednih novostih, torej gre za aparate, ki so na trgu že več kot leto dni.

V Monitorju spremljamo razvoj digitalnih aparatov že od samega začetka, trg je dosegel vrh leta 2010, zadnja leta usiha. Pri tem se še najbolje držijo ravno zmogljivejši aparati, h katerim prištevamo tudi tokrat preizkušene. Cenejše žepne modele so povsem zasenčili pametni telefoni, uporabniki, ki si želijo več, kot jim ponudi telefon, pa segajo vedno višje po zmogljivostnih lestvicah. A tudi ta zgornji del trga po prodajnih številkah počasi polzi navzdol, le da bistveno počasneje kot pri drugih modelih.

Menjava objektivov – da ali ne?

Zaradi nizkih cen so aparatom z izmenljivimi objektivi vedno resnejša konkurenca zmogljivejši kompaktni aparati. Bistvena prednost slednjih je predvsem v večji prilagodljivosti goriščnic, ki so na voljo. Aparati z izmenljivimi objektivi imajo namreč večja tipala, zato zahtevajo tudi občutno večje objektive – da bi dosegli goriščnice, kot jih poznamo iz kompaktnih aparatov, bi morali objektivi tehtati več kilogramov.

Za tiste, ki se ne nameravajo ukvarjati s podrobnostmi fotografiranja, je tako mnogokrat kompaktni aparat boljša izbira. Ponuja hkrati širši in ožji kot zajema od aparatov, ki so jim priloženi osnovni objektivi. Obenem so kompaktni modeli velikokrat manjši in lažji od tokrat opisanih (čeprav so tudi izjeme). Za to, da bi se z aparati z izmenljivimi objektivi približali goriščnici kompaktnih, mnogokrat potrebujemo vsaj dva, če ne kar tri objektive.

Večja tipala aparatov, ki jim lahko menjavamo objektive, so obenem njihova konkurenčna prednost. V zameno za ožji izbor goriščnic dobimo boljšo kakovost fotografij v slabših svetlobnih razmerah (zaradi večjih tipal imajo manj šuma), imamo tudi večjo prožnost pri naknadnemu urejanju fotografij v računalniku. Enostavno ponujajo fotografije (sploh ob uporabi RAW) več podatkov, zaradi katerih lahko dobimo več podrobnosti in bolje popravljamo nad- ali podosvetljene fotografije (ali tudi le dele fotografij). Seveda zahteva to več časa in znanja – aparat sam po sebi zaradi nekih tehničnih lastnosti še ne bo delal »lepih fotografij«.  

Majhnim brezzrcalnim aparatom se praviloma zelo dobro podajo tanki, fiksni objektivi. Aparat v tem primeru hitro pospraviš v velik žep ali manjšo torbico, vsekakor je bistveno manjši in lažji od večjih DSLRjev.

Majhnim brezzrcalnim aparatom se praviloma zelo dobro podajo tanki, fiksni objektivi. Aparat v tem primeru hitro pospraviš v velik žep ali manjšo torbico, vsekakor je bistveno manjši in lažji od večjih DSLRjev.

Preizkus

Prvo, kar ob preizkusu vselej opazimo, je kakovost ohišij in udobnost dela z njimi. Pri tem nam še vedno najbolj odgovarjajo majhni DSLRji, ki imajo močno odebeljen ročaj na desni strani. Sicer razumemo tudi prednosti manjših, ožjih ohišij, ki jih uporabljajo brezzrcalni modeli, a smo enostavno bolj vajeni aparatov, kakršna sta Nikonov D3300 in Canonov EOS 1200D. Med njima se nam zdi Nikonovo ohišje nekoliko bolj kakovostno. To sta tudi najtežja aparata na preizkusu (ob upoštevanju priloženih objektivov).

Preostali modeli imajo vsi ožje ohišje z manj odebeljenim ročajem. Še najbolj izstopa Sonyjeva Alpha A5000, ki ima razmeroma ozko ohišje, a občutno držalo; med preostalimi najbolje sedi v roki. Najbolj kakovostno ohišje od teh modelov ima Fujijev X-M1, ki pa je tudi najtežji med brezzrcalnimi modeli (a kljub temu dobrih 100 gramov lažji od Canona in Nikona).

Najlažji (in tudi najmanjši) je Nikonov One J5, ki ima tudi najmanjše in najlažje objektive. Nismo pa navdušeni nad njegovo rabo pomnilniških kartic MicroSD. Te so seveda zelo majhne in se rade izgubljajo, obenem pa potrebujemo zanje adapter, če jih hočemo uporabiti v navezi s prenosniki, ki imajo načeloma reže za kartice SD. Te kartice so uporabljali vsi preostali preizkušeni aparati.

Tanjšim aparatom brez sistema zrcal se še najbolj podajo tanki objektivi, sploh kakšni fiksni modeli. Take objektive (znane tudi kot »palačinke«) ponujajo vsi tokrat preizkušeni izdelovalci, z njimi postanejo ti aparati res prenosljivi, lahki in neinvazivni. Je pa zaradi manjših držal na teh aparatih manj udobna uporaba večjih objektivov, kar je pri Nikonovem D3300 in Canonu manjša ovira.

Zanimivo, da imajo vsi tokrat preizkušeni brezzrcalni modeli nagibni zaslon (a ne povsem vrtljivega), oba DSLRja pa povsem nepremičen zaslon. Pri DSLRjih se ta funkcionalnost očitno hrani za dražje in zmogljivejše modele. Pri drugih se vsi, razen zaslona na Olympusovem E-PL7, nagnejo navzgor in jih lahko uporabljamo tudi takrat, ko imamo aparat na stativu (pri E-PL7 se zaslon nagiba navzdol). Panasonicov GF6 in Olympusov E-PL7 sta tokrat edina preizkušena aparata, ki imata zaslon, občutljiv za dotik. Po našem mnenju to sicer na fotoaparatih ni tako uporabno (tudi delujejo slabše oziroma manj natančno kot na pametnih telefonih), a bo marsikomu kljub vsemu dobrodošlo.

Morda omenimo, da Sony, Nikonov J5 in Panasonic nimajo vmesnika hot-shoe za zunanjo bliskavico, Olympus pa je edini, ki sicer ima ta adapter, nima pa vgrajene bliskavice. Ob tem aparatu dobimo majhno zunanjo bliskavico (ki ne omogoča vrtenja) za omenjeni vmesnik.

Pri nadzoru delovanja prek funkcijskih tipk in kolesc se nam je najbolj prikupil Fujijev aparat, predvsem po zaslugi dveh funkcijskih kolesc – preostali aparati imajo vsi po eno. Nekoliko nenavadna se nam je zdela postavitev teh kolesc, saj je najbolje, da kar oba upravljamo s palcem. Canon in Nikon sta imela sicer kako funkcijsko tipko več od drugih. Sonyjev model je bil tokrat edini, ki ni imel kolesca za izbiro programa, se moramo pač spustiti na menuje.

Se pa pri Sonyju očitno najbolj spoznajo na uporabniške vmesnike, saj so se nam zdeli menuji pri njih najprijaznejši do uporabnika. Menujev pri vseh aparatih se razmeroma hitro naučimo oziroma navadimo. Po hitrostih delovanja so razlike razmeroma majhne, vsi preizkušeni aparati postrežejo z odzivnim, hitrim delovanjem.

Nekoliko večje so razlike pri ostrenju, kjer imajo razmeroma veliko vlogo tudi uporabljeni objektivi. Malenkost pod povprečjem je bila hitrost ostrenja pri Sonyju, prijetno je presenetil Fuji, primerljivo hitra sta tudi oba DSLRja, torej Canon in Nikon. Razlike pridejo do izraza predvsem v temnejših razmerah in pri večjih goriščnicah, pri dobrih razmerah pa jih praktično ni. Razlike, ki so včasih bile med DSLRji in brezzrcalniki, pa so zdaj načeloma že stvar preteklosti.

Razlike so tudi pri hitrosti zaporednega zajetja fotografij, kjer sta najpočasnejši Canonov in Sonyjev model (oba zmoreta tri fotografije na sekundo), malenkost hitrejši (slabe štiri fotografije na sekundo) je Panasonic, sledijo Nikonov D3300, Fuji in Olympus (5, 6 in 8 slik na sekundo). Razred zase je Nikonov J5, ki zmore do 20 slik na sekundo ob polni ločljivosti.

Velja omeniti, da gre tu za uporabo samodejnega ostrenja, kar močno vpliva na hitrost zajetja. Ob ugasnjenem oziroma zaklenjenem ostrenju zmore Nikon kar 60 slik na sekundo pri polni ločljivosti! Tu je seveda omejitev v pomnilniku, ki je na voljo, preden aparat zapiše fotografije na pomnilniško kartico, tako bomo v praksi lahko s tako hitrostjo zapisali le prvih dvajset fotografij. Podobno omejeni so tudi drugi modeli.

Najmanj hvaležno je ocenjevati kakovost fotografij, saj so aparati s tako velikimi tipali že dolgo časa res odlični. Razlike sicer so, a jih opazi le res pozorno oko. Sami uporabljamo ocene podjetja DXO Mark, kjer opravljajo preizkuse za šum (pri višjih občutljivostih ISO) ter dinamični razpon (torej koliko podrobnosti lahko aparat oziroma tipalo hkrati zazna na temnih in svetlih delih fotografije). Po njihovih ocenah se najbolje obnese tipalo v Nikonovem aparatu D3300, najslabše pa zopet Nikonov model, tokrat seveda One J5. Kot rečeno, razlike so majhne, še najbolj jih opazimo, ko kakšno fotografijo v formatu RAW na računalniku še dodatno osvetlimo.

Podobno je pri videu. Vsi aparati zmorejo video zajemati pri ločljivosti FullHD (torej 1920 × 1080 pik), spet so razlike razmeroma majhne. Na papirju je zanimiva možnost Nikonovega J5 snemanja pri ločljivosti 4K, a velja to le pri petnajstih slikah na sekundo – uporabno morda bolj za kakšne posnetke »time-lapse«. Pri teh aparatih bomo zaman iskali dodatne možnosti, ki jih uporabljajo resnejši snemalci, denimo vhod za zunanji mikrofon, za kaj takega bomo morali višje po zmogljivostnih lestvicah.  

Aparati so vsi po vrsti dobri, glavne razlike so predvsem pri delu in uporabniških vmesnikih. Kakovost fotografij je res odlična, počasi oziroma po malem se izboljšuje z vsako generacijo tipal. Ker podjetja tipala menjajo počasneje kot same aparate, se tako večji skoki v kakovosti fotografij opazijo šele vsakih nekaj generacij aparatov. So pa razlike manjše, kot so bile nekdaj, tudi izboljšave iz ene generacije  v drugo so počasnejše.

Modeli se med seboj ločijo po več manjših lastnostih, še največje oziroma najbolj ključno vprašanje je, ali imamo raje aparat, ki je po obliki (velikosti, teži) bolj soroden večjim DSLRjem, ali imamo raje nekaj manjšega in lažjega. Brezzrcalni modeli po velikosti in teži bolj spominjajo na stare, analogne aparate, v kombinaciji z manjšimi objektivi so manj vpadljivi, tako med fotografiranjem (recimo med počitnicami, na ulici, pri kakem dogodku) kot med nošenjem. Seveda pa nima nobeden od brez-zrcalnikov okularja, za vse uporabljamo zaslon. Moramo priznati, da nas je to še pred nekaj leti motilo, zdaj pa smo se že povsem navadili.

Pri dražjih brezzrcalnih aparatih in aparatih DSLR se priloženim objektivom praviloma ne posvečamo preveč, saj menimo, da veliko uporabnikov kupi bodisi le ohišje bodisi si hitro omislijo še kak objektiv. Pri teh vstopnih modelih pa verjamemo, da bo priloženi objektiv kar veliko v rabi.

Priloženi objektivi sicer pokrivajo zelo podobne goriščnice, še najbolj všeč sta nam bila objektiva pri Fujiju in Sonyju. Oba namreč začneta pri 24 milimetrih na širokem kotu (izraženo v klasičnem formatu). Oba Nikona se začneta pri 27 milimetrih, Canon malenkost pod 28 milimetri, tam se začneta tudi priložena objektiva Panasonicovega in Olympusovega aparata. Kot smo že večkrat poudarili, se milimetri na širokem območju občutno bolj poznajo.

Objektivi so po kakovosti izdelave vsi bolj vstopnega, cenejšega značaja. Noben nima skale za ročno ostrenje, je pa koristno, da imajo vsi aparati optično stabilizacijo slike, vgrajeno ali v ohišje ali v objektiv. Po občutku je manjša izjema Fujijev objektiv, kakovost izdelave pri njem deluje za spoznanje bolje od preostalih. Nikonov J5, Sonyjev A5000 in Panasonicov GF6 imajo vsi objektive, ki nimajo neposrednega nadzora nad zumom, temveč uporabljajo motorček (t. i. »power zoom«). To je za fotografijo po našem mnenju manj koristno, saj je delovanje manj posredno, načeloma pa naj bi bilo bolj koristno pri zajemu videa, kjer ponuja motorček bolj zvezno delovanje.

Seveda je za vse opisane aparate na voljo veliko različnih objektivov, tako posamezno kot tudi v paketih. Na voljo so tako kompleti s kakšnimi manjšimi, fiksnimi objektivi (to je zelo priljubljeno predvsem pri manjših brezzrcalnih modelih) kot tudi kompleti z zumi, ki pokrivajo več goriščnic (praviloma predvsem v tele območju). Omislimo si lahko tudi aparat z dvema objektivoma, poleg klasičnega zuma tudi kak daljši zum. Ti objektivi so večinoma vstopni modeli, a jih dobimo po res nizki ceni.

Na koncu velja omeniti še cene vseh preizkušenih modelov. Pri tem je zanimivo, da so se cene od vstopa večine preizkušenih aparatov na trg že občutno znižale. Kot zgled – Canonov EOS 1200D in Nikonov D3300 sta pred letom dni stala 400 evrov, danes pa le še 300 evrov. Olympusov E-PL7 je v osnovi s kit objektivom stal 600 evrov, zdaj pa se dobi za dobrih 400 evrov. Edina izjema pri tem je Fujijev X-M1, saj ima podjetje že kar nekaj let zelo agresivno cenovno politiko že pri novih modelih in se cene v prodajnem obdobju zelo malo spreminjajo.

Zlati Monitor

Priznanje zlati Monitor si je na tokratnem preizkusu prislužil Nikonov D3300. Gre za aparat, ki skoraj nima omembe vrednih slabosti (seveda glede na to cenovno skupino). Ponuja odlično tipalo v zelo dobrem, ergonomsko oblikovanem ohišju. Kakovost fotografij je povsem enako dobra kot pri dražjih modelih te znamke, tudi raba je dovolj enostavna. Ob tem si deli mesto najcenejšega aparata na preizkusu.

Takoj za petami mu je Fujijev model X-M1. Prav tako ponuja odlično tipalo z malo šuma in dobrim dinamičnim razponom, ima pa še nadpovprečno dober in uporaben objektiv. Res je nekoliko manj udoben za uporabo, a ima zato dve funkcijski kolesci – je pa to delno tudi osebna preferenca. Fujijev aparat je nekoliko dražji od Nikonovega, kar je v tem cenovnem razredu še nekoliko pomembneje kot sicer. Za tiste, ki bi si želeli predvsem manjši in lažji aparat, pa priporočamo Sonyjevo Alpha A5000, sploh v navezi z manjšim, fiksnim objektivom, recimo Sonyjevim E 20 mm F/2,8.

Tabela z rezultati [PDF]

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki