Ko se nam stoži po analognem

Objavljeno: 17.12.2013 | Avtor: Žiga Četrtič | Kategorija: Mali test | Revija: Januar 2014 | Teme: skener

Dojemanje fotografij se je z digitalno fotografijo korenito spremenilo. Nekajkrat smo že opozarjali na nevarnost mačehovskega odnosa do digitalnih fotografij, ki životarijo razmetane po diskih in optičnih nosilcih, se razdajajo v spletu in izginjajo skupaj z okvarami naših računalnikov, ter svetovali izdelavo otipljivih kopij na fotografski papir. Tokrat se posvečamo ravno nasprotnemu procesu – digitalizaciji analognih posnetkov.

Analogna fotografija zaradi neponovljivosti in nepredvidljivih učinkov pridobiva na priljubljenosti.

Analogna fotografija zaradi neponovljivosti in nepredvidljivih učinkov pridobiva na priljubljenosti.

Arhiviranje je znanost. Čeprav nas minljivost obdaja vse življenje, se je pri hranjenju fotografij še premalo zavedamo. Zob časa gloda tako fotografije v škatlah od čevljev kot tiste, ki so shranjene v albumih. In nihče ne more zanikati pozitivnih strani digitalnih fotografij. Z razmnoževanjem se kakovost ne slabša, pošiljanje po spletu in ogled na velikih zaslonih pa tudi nista od muh.

Ne smemo zanemariti niti tega, da analogna fotografija ne upada več. Res le redki dopustniki in preprosti uporabniki še posežejo po petintridesetmilimetrskem traku, pa še ti le zato, ker se preprosto bojijo sprememb ali pa se ne morejo prilagoditi sodobni fotografiji, ki le stežka živi brez uporabe računalnika. Dostopnost digitalne fotografije je pri delu amaterjev povzročila povečanje zanimanja za analogni film kot dodatno možnost izražanja. Če k vsemu prištejemo še modernost vsega, kar je »retro«, lahko trdimo, da fotografskemu filmu še niso šteti dnevi. A čeprav posežemo po filmu, si želimo rezultate deliti na sodoben način.

Pričakovanja

Čeprav smo trg označili za nišen, je gneča v nizkem cenovnem razredu velika. Svojo priložnost so namreč zavohala tudi fotografom in računalnikarjem manj znana podjetja. Čim bolj smo popustljivi pri kakovosti, tem večjo izbiro imamo. Zato smo se odločili, da s člankom ne bomo iskali majhnih razlik med posameznimi izdelki istega razreda, temveč si bomo raje ogledali naše možnosti.

Pri želji po digitalizaciji družinskih arhivov so bolj kot brezkompromisna kakovost pomembni za postopek potrebni čas, preprostost rabe in seveda cena. Ljubiteljskega fotografa, ki ga je zamikalo izkustvo mešanja kemikalij in sušenja filmov, ne bo tako hitro zmotilo čakanje na dober rezultat. Še zahtevnejši pa si bodo zaželeli tudi možnost branja večjih filmskih formatov. Za konec bomo predstavili še alternativno metodo, pri kateri namesto čitalnikov uporabimo enakomeren svetlobni vir in običajni fotoaparat DSLR.

Kako se lotiti

Podrobnosti, ki jih nosi negativ, so res miniaturne, zato jih še toliko bolj zmoti vsaka praska in nesnaga. Prostemu očesu nevidni prašni delci na digitalizirani fotografiji postanejo očitne bele pike, zato je skrbno ravnanje z negativi in pravilna priprava neposredno pred odhodom v bralnik zelo pomembna. Priporočena je uporaba puhalke in sintetičnega čopiča, najbolj trdovratnih nebodigatreba pa se lahko na koncu previdno lotimo tudi s krpico iz mikrovlaken. Pihanje z usti se pri večji povečavi izraža kot pljuvanje na lastno delo, tega pa si naše fotografije res ne zaslužijo. Negativov ne digitalizirajmo v prašnih prostorih z mačkom v naročju, saj se nekaj prahu useda že na negative, ki na pladnju pri številnih bralnikih čakajo v vrsti.

Veliko nevšečnosti nam lahko povzročajo tudi prstni odtisi. Priporočljiva je uporaba rokavic iz blaga, ki ne pušča nitk. Morda se zdi vse skupaj pretirano, a tudi ob pazljivem vstavljanju v pladnje pri poravnavi posnetkov na okenca držala nimamo druge izbire, kot da občutljivi negativ primemo s prsti.

Za površno digitalizirane zamaščene in zaprašene diapozitive računalniški popravki niso rešitev.

Za površno digitalizirane zamaščene in zaprašene diapozitive računalniški popravki niso rešitev.

A tudi ob zelo skrbnem ravnanju in čistem okolju bodo rezultati težko brezhibni. Občutljivi nanos emulzije filma se namreč rahlo opraska tudi v samem fotoaparatu, fotolaboratoriji pa tudi različno skrbno ravnajo z našimi izdelki med razvijanjem. Najboljši čitalniki za odpravo prahu in prask uporabljajo odčitek z infrardečo svetlobo. Film je namreč povsem prepusten za omenjeni spekter, tako da odčitek predstavlja masko za kasnejše programsko odstranjevanje nepravilnosti. Algoritmi, ki si z odčitkom IR ne morejo pomagati, pa svojo nalogo opravijo bolj za silo. Pri najljubših fotografijah je zato še najbolje uporabiti ročno digitalno retuširanje.

Čeprav poskrbimo, da med digitalizacijo vnašamo čim manj napak, se moramo zavedati, da neuspelih fotografij za računalnikom ne bomo mogli čudežno izboljšati. Raven popravka osvetljenosti, ki nam jo negativ dovoljuje, je odvisna od kakovosti in tudi starosti filma. Enako velja za barvno pravilnost. Staranje barvil v barvnem negativu namreč ni enakomerno, zato fotografije najpogosteje postajajo bolj rdečkaste. Različni filmi se tudi različno odzivajo na svetlobo, zato je kalibracija barv lahko značilna za določeno znamko. Nekateri programi tako ponujajo profile nastavitev, a lahko se zgodi, da bo nekaj ročnih posegov kljub temu potrebnih. Ravnovesje beline, denimo, je odvisno od vira svetlobe pri fotografiranju. In pri vsem zgoraj napisanem se v kakovost optičnega bralnika sploh še nismo spustili.

Neostri posnetki pa bodo ostali neostri tudi po še tako napredni obdelavi. Preglavice nam lahko povzroča še neenakomeren razmik med posnetki na filmskem traku, saj pladnji številnih bralnikov vsak posnetek v želji po zagotovitvi ravne površine objamejo iz vseh štirih strani. Če se sosednji fotografiji skoraj prekrivata, bomo morali zato med zajemi posameznih posnetkov negativ prestavljati, to pa bo močno upočasnilo proces digitalizacije.

Najpomembneje pa je, da se zavedamo, da iz istega negativa pridobljena fotografija velikosti 10 × 15 centimetrov na pogled ne bo nujno tehnično popolna, ko bo povečana na televizorju z metrsko diagonalo ali ocenjevana pod velikimi povečavami na računalniškem zaslonu.

Če nam negativ ni na voljo, je lahko digitalizacija natisnjene fotografije povsem dobra rešitev. Canon 9000F Mark II je slednje opravil celo bolje. Desno zgoraj njegov odčitek negativa, desno spodaj pa razvite fotografije.

Če nam negativ ni na voljo, je lahko digitalizacija natisnjene fotografije povsem dobra rešitev. Canon 9000F Mark II je slednje opravil celo bolje. Desno zgoraj njegov odčitek negativa, desno spodaj pa razvite fotografije.

■ Dnt DigiScan 2in1. Simpatična napravica DigiScan TV 2in1 je najmanjši bralnik s tokratnega testa in spominja na mali futuristični interaktivni nagrobnik. Čvrsto grajen črn monolit z gumijastimi nožicami, vgrajenim zaslončkom in štirimi gumbki zajete slike shranjuje bodisi v skromen notranji pomnilnik ali na pomnilniško kartico SD, ki se mu vstavi v zatilje. Kartica mikro SD zmogljivosti 4 GB z adapterjem je celo priložena napravi. A to še ni vse. Med odpiranjem embalaže nas je poleg dveh pričakovanih pladnjev za diapozitive v okvirčkih in negative navdušil še svinčnik za čiščenje negativov, nastavek za nerazrezan film ter pladenj za diapozitive s polavtomatskim podajanjem, ki ni naveden niti v navodilih.

Napravica se napaja prek kabla USB (z dvema velikima feritnima filtroma proti motnjam, kakršnih še nismo videli), priložen pa je tudi stenski napajalnik, če se odločimo za samostojno delo. DigScan namreč za delovanje ne potrebuje računalnika, saj gre v resnici za fotoaparat, zaprt v priročno ohišje. Na voljo nam je celo analogni prikaz fotografij iz pomnilnika ali kar v živo iz negativov neposredno na televizijo. Od tod bržkone izhaja oznaka v imenu naprave – dva v enem.

Menuji so precej špartanski in nekatere simbole si bomo lahko razložili le z navodili v roki, tako ali tako pa nam podrobne nastavitve niso omogočene. Izberemo si lahko vrsto filma – negativ, pozitiv ali črno beli – ter orientacijo prikaza. Zaslonček s predogledom v živo je sicer povsem zadovoljivo informativen, a ima res piškavo kotno vidljivost.

Za zajem fotografije moramo pritisniti največji gumb dvakrat zapored, nato je na vrsti ročni premik pladnja. Ob želji po prenosu fotografij v računalnik z menujev izberemo ikono USB in DigiScan se predstavi kot zunanji disk ter se odtlej posveča zgolj tej nalogi.

DigiScanovi odčitki so brez dodatnega truda prijetni očem in za nezahtevne uporabnike zadovoljive kakovosti.

DigiScanovi odčitki so brez dodatnega truda prijetni očem in za nezahtevne uporabnike zadovoljive kakovosti.

Pladnji so čvrsto izdelani, a je razrezane negative zaradi vzdolžnega zapiranja in zobčkov za filmsko perforacijo zoprno vstavljati. Če ne uporabljamo rokavic, je raven otipavanja onkraj okusnega. Pohvaliti pa velja vgrajene magnetke, ki poskrbijo za čvrst oprijem in le eno prečno letvico, ki tako manj ovira morebiti neenakomerno razporejene posnetke. Pri nastavku za nerazrezan film bi bili najbrž pripravljeni plačati nekaj centov več za zaplato mehkobe, saj sicer film med odčitavanjem vlečemo neposredno po plastiki.

Glede na specifikacije naj bi bilo v napravo vgrajeno tipalo CMOS z ločljivostjo pet milijonov pik, a izhodne datoteke jpeg štejejo tri četrt milijona manj. Več kot očitno je, da so fotografije posnete z malim tipalom in da algoritmi bijejo boj za dodatno ostrino. A v resnici smo bili nad rezultati prijetno presenečeni. Barve so ustrezno izbrane, dinamični razpon ni slab, tudi črno-bele fotografije so povsem uporabne. Užalostilo nas je le nekoliko ravnodušno obrezovanje negativov, saj smo na končnih fotografijah pogrešali nekaj površine.

Seveda je treba naše navdušenje jemati s pridržkom. Od naprave smo res pričakovali bistveno manj. Tako pa po zmerni ceni dobimo bralnik, ki je sposoben delovati samostojno, zaseda res malo prostora, obenem pa lahko manj zahtevnim hitro in preprosto digitalizira družinske arhive negativov in diapozitivov. Najbrž bi DigiScan zadovoljil tudi potrebe novodobnih »lomografistov«, kdorkoli pa v filmu išče zrna, naj raje bere naprej.

■ Plustek OpticFilm 8100. V iskanju najboljšega razmerja med ceno in kakovostjo številni naprednejši amaterji, ki še vedno poslikajo kak analogni film, izberejo Plustekove izdelke družine OpticFilm, ki se počasi, a vendarle vztrajno razvijajo in izkoriščajo ozko tržno nišo. Preizkusili smo trenutno najugodnejšo rešitev z oznako 8100.

Čvrsto izdelana temno modra opeka že ob prvem pogledu daje vedeti, da oblikovalci ob snovanju izdelka niso potočili niti kapljice potu. Pladenj s prostorom za negativ, dolg šest posnetkov oz. štiri okvirjene diapozitive, vstavimo s strani, spredaj pa so nam na voljo trije gumbi in ledica. Zunanji napajalnik in kabel USB priklopimo zadaj.

Priložene aplikacije, ki se odpre ob pritisku na gumb »QuickScan«, bodo veseli le redki. Mi smo se nekaj časa ukvarjali z njo, a naposled obupali. K sreči je čitalniku priložen še program SilverFast SE Plus 8. Omogoča nam nadzor nad nastavitvami oblike izhodne datoteke, izbiro vstavljenega nosilnika in nastavitev ločljivosti branja. In še veliko več, a če smo vajeni kakega drugega urejevalnika fotografij, bo po zajemu skoraj zagotovo bolj smiselno uporabiti slednjega. Žal pa Adobe Camera Raw ni prepoznal iz SilverFasta izvoženih 16-bitnih tiffov v polni barvni globini, Photoshop pa jih je. Za nameček so 16-bitne datoteke pri negativih ostale invertirane.

Praske in prah na fotografijah so zelo izraziti. Ohranjanje čistih in nepoškodovanih negativov je zato nuja, pa čeprav je v priloženi programski opremi na voljo avtomatsko odstranjevanje. Boljši in dražji Plustekovi filmski bralniki sicer zajemajo infrardeče zaznavanje prahu, ki naj bi se obneslo bistveno bolje.  

Plustek OpticFilm zahteva nekaj privajanja in učenja, a končni rezultati so vredni truda.

Plustek OpticFilm zahteva nekaj privajanja in učenja, a končni rezultati so vredni truda.

Odčitki so na splošno več kot solidni, a bi si naše razvajeno oko želelo kaj več. Pri črno-belih fotografijah je trpel dinamični razpon, pri barvnih pa se pojavlja kar občuten barvni šum. Predvsem smo več pričakovali od odčitkov pri ločljivosti 7200 dpi, saj je obdelava fotografije po štiriminutnem skeniranju trajala skoraj tri četrt ure. Razlika med odčitkom ločljivosti 2400 pik na palec, ki nam vrne fotografijo, veliko dobrih šest milijonov pik, je minimalna in vidna le pri res ostrih posnetkih in največjih povečavah.

Sam potek dela za hitro skeniranje domačega arhiva je pogojno sprejemljiv. Avtomatsko nastavljanje parametrov pri običajnem odčitavanju deluje zadovoljivo, žal pa nam je večji predogled na voljo le, če ga posebej zahtevamo. To pomeni dvajset sekund čakanja. Po samem odčitku se ne obnovi. Tako je treba rezultate pregledovati ločeno, če želimo sproti odkrivati morebitne napake.

Plustek OpticFilm 8100 ni slaba naprava. Daleč od tega. Zahteva pa nekaj privajanja in iskanja alternativnih poti za urejanje negativov. Vztrajnim bo dobro rabil in s pridobivanjem izkušenj bodo rezultati vedno boljši. Zavedati pa se je treba njegovih omejitev.

Čudaki analogne fotografije

Najpogostejši obliki analognih filmov, ki ju še vedno lahko brez večjih težav kupimo, nosita oznako 135 in 120. Prvi je vsem dobro znani 35 mm film v valjastih posodicah, ki bi mu zaradi razširjenosti lahko rekli kar »navadni film«, drugi pa pripada srednjemu formatu in omogoča zajem fizično večjih posnetkov, ki zato lahko vsebujejo več podrobnosti.

Stereoskopski fotoaparat Revere uporablja klasični 35 mm film, a zajema manjše negative, ki se ne skladajo z odprtinami na pladnjih optičnih bralnikov.

Stereoskopski fotoaparat Revere uporablja klasični 35 mm film, a zajema manjše negative, ki se ne skladajo z odprtinami na pladnjih optičnih bralnikov.

Večina bralnikov je prilagojena velikosti posnetka 24 × 36 mm, kakršne zajema glavnina fotoaparatov na 135 film. Običajna velikost posnetka srednjega formata je 56 × 56 mm in smo ga na tokratnem preizkusu lahko prebrali le s Canonovim bralnikom.

A fotografski film ni razdeljen na posnetke. Za svetlobo je občutljiva celotna površina. Nekateri fotoaparati tako zajemajo fotografije polovične velikosti 24 × 18 mm, večjo težavo pri digitalizaciji pa imamo s panoramskimi fotografijami, ki se na 35 mm filmu razprostirajo prek daljše površine, tudi do 24 × 110 mm.

V zgodovini fotografije so si drugačni formati zapisa utirali pot tudi na ljubiteljsko področje. Priljubljeni so bili majhni aparati, ki so uporabljali film v kasetkah (110), v devetdesetih je pohod začel (in ga kmalu tudi končal) APS, Kodak pa je skupaj s cenovno ugodnimi preprostimi fotoaparati serije Instamatic v šestdesetih predstavil film z oznako 126. Pozabiti ne smemo niti na »instantno« fotografijo, katere najbolj znano ime je Polaroid. Fotografije so zajete neposredno na papir, tako da ni izvirnika v obliki filma.

■ Canon CanoScan 9000F Mark II. CanoScan 9000F Mark II je bržkone najbolj izpopolnjen izdelek s tokratnega preizkusa. Čeprav sodi v razred ploskih bralnikov, so njegove mere v vseh treh razsežnostih kar spoštovanja vredne. Čvrst pokrov prispeva k debelini zaradi vgrajene osvetlitve za zajem filmov, v telesu naprave ima veliko življenjskega prostora vgrajeno tipalo CCD. Kombinacija lakaste črne in mat srebrne plastike daje nekoliko bolj prestižen pisarniški kot pa industrijski videz.

Priložena programska oprema je sicer prijetna za oko, a na trenutke nelogična. Canon Quick Menu nam ponuja gumbe, ki jih izberemo glede na naše namere, nastavitve po meri pa nam omogočijo svobodnejše odločanje. A svoboda se konča, ko si želimo izbrati višjo 48-bitno barvno globino. Tedaj priskoči na pomoč aplikacija ScanGear, ki nam ponudi vse napredne nastavitve in celo osnovno urejanje zajema. A ne ponuja nastavitve vrste izhodne datoteke. Nečimrni, kot smo, v trenutku, ko vzamemo v roke navodila, označimo izdelek za kontraintuitiven. Izkaže se, da ScanGear in siceršnji gonilniki bralnika med seboj sodelujejo nekoliko čudno, tako da moramo CanoScanu nekatere nastavitve nastaviti zunaj v Canon Quick Menuju. Za nameček se fotografije na dogovorjenem mestu na disku pokažejo šele ob zaprtju ScanGeara, saj jih šele takrat dobi v roke Canon Quick Menu.

A ko pustimo manj pomembno frustracijo ob strani, smo s potekom dela lahko več kot zadovoljni. Na pladnju za vstavljanje petintridesetmilimetrskih negativov je namreč prostora za dva trakova s po šestimi negativi, hiter predogled pa skupek samodejno razbije na posamezne sličice. Ob potrditvi izbora se tako kar ducat fotografij digitalizira brez dodatnih ročnih posegov, da pa ne bi pozabili na naše delo, si lahko izberemo opozorilo, ki naj se predvaja ob koncu operacije.

CanoScan omogoča hitro delo, saj prebere do dvanajst negativov hkrati.

CanoScan omogoča hitro delo, saj prebere do dvanajst negativov hkrati.

Med branjem z najvišjimi nastavljenimi ločljivostmi smo imeli nekaj težav z odzivnostjo računalnika, na novo večjo oviro pa smo naleteli ob delno presvetljenem negativu, ki je samodejno prepoznavo posnetkov tako zmedel, da druge fotografije na traku niso bile prepoznane. Tako nam ni preostalo drugega, kot da ga izrežemo. Fizično, da ne bo pomote.

Poleg pladnja za običajni film formata 135 sta bralniku priložena še pladenj za okvirjene diapozitive in držalo za film srednjega formata. Razveselili smo se, da pladnja nimata prečnih plastičnih paličic, ki bi med seboj razmejevale posnetke na negativih, saj smo zato pričakovali, da bomo lahko zajeli tudi neobičajne panoramske posnetke. A žal ni bilo tako, saj jih ScanGear ni želel prepoznati, obenem pa ni dopuščal ročnih nastavitev velikosti negativa. Kljub temu bomo imeli nekaj manj težav, če naši negativi nimajo povsem enakomernega razmika med posnetki. So pa v Canonu pomislili na uporabnike srednjega formata tudi manj običajnih mer, tako da so bile med našim preizkusom uspešno zaznane ne le fotografije formata 6 × 6, temveč tudi 6 × 7 in 6 × 9. Omejitev pri panoramskih posnetkih je tako zagotovo le programske narave in bo morda v prihodnje rešena.

Končni rezultati digitalizacije so bili resda zadovoljivi, a visoke gostote branja, navedene v specifikacijah, žal nismo opazili. Odčitki so bili nekoliko neostri, na nekaterih kontrastnih prehodih smo, zanimivo, naleteli na kromatično aberacijo. Na splošno so podrobnosti zamegljene. Razlog morda tiči v algoritmih za odpravljanje šuma, saj ta ni opazen v obliki posameznih pik, temveč se bolj izraža v večjih, nekaj pik velikih barvnih madežih. Zaradi neostrosti zajetih posnetkov je zato najpogosteje nesmiselno posegati po ločljivostih, višjih od 2400 dpi. Pri fotografijah srednjega formata je težava z ostrino manj opazna, a ob zavedanju, da bi lahko bilo bistveno bolje, vendarle ostaja grenak priokus. Potolaži pa nas dober dinamični razpon in tudi prijeten zajem črno-belih fotografij.

Velika prednost ploskih bralnikov predstavlja možnost zajema že natisnjenih fotografij. In čeprav na splošno vedno velja, da je bolje poseči po izvirniku, nas je primerjava med zajemom fotografije, natisnjene v fotolaboratoriju, in zajemom neposredno z negativa, presenetila. Canon 9000F Mark II ima s podrobnostmi žal toliko težav, da je bil odčitek natisnjene fotografije ostrejši.

Profesionalni fotografi bodo bržkone želeli kaj več, saj bralnik ne zmore videti celotne informacije, ki jo nosijo negativi. Zagotovo pa CanoScan 9000F Mark II ponuja najhitrejši tok dela med bralniki s tokratnega preizkusa in je obenem tudi daleč najbolj vsestranski.

■ Gverila. Za digitalizacijo posnetkov pa ne potrebujemo nujno bralnika. Ob predpostavki, da ima vsak naprednejši fotografski navdušenec tudi fotoaparat DSLR, si lahko nadomestek za kakovosten bralnik sestavi za manj kot evrskega stotaka.

Najdražji sestavni del je vir enakomerne svetlobe. Uporabimo lahko pregledovalnik negativov (Keiser Slimlite 2421), najbolj varčni in spretni pa se lahko lotijo tudi lastne izdelave svetlobne škatlice z mlečnim prosojnim steklom. Če sodimo med srečneže z makro objektivom, smo praktično že na konju. A tudi za prave gverilce ni še nič izgubljeno. Obisk na spletnih dražbah nas bo stal približno štirideset evrov, vrečko pa bomo napolnili z eno izmed izvedenk starega sovjetskega objektiva Helios 58 mm f/2, M42 makro obročki in M42 adapterjem, ki bo omogočil namestitev na naš DSLR.

Negativ položimo na pregledovalnik negativov in ga primerno obtežimo, da dosežemo čim bolj ravno površino. Fotoaparat namestimo na stojalo in ustrezno pravokotno na negativ. Z uporabo makro obročkov lahko ostrimo le na točno določenih razdaljah, tako da si izberemo ustrezno kombinacijo, izostrimo posnetek, pripremo zaslonko in fotografiramo. Čas ekspozicije je odvisen od moči svetlobnega vira in je za omenjeni pregledovalnik približno sekundo. Med tem časom moramo seveda poskrbeti, da se fotoaparat na stojalu ne premika. Če bi svetlobno škatlico izdelali sami, pa lahko za osvetlitev uporabimo bliskavico. V tem primeru lahko slikamo celo iz roke, saj je čas ekspozicije zelo kratek.

Za primerjavo rezultatov s filmskimi bralniki smo tokrat kot alternativni način uporabili doma izdelano svetlobno škatlico, dve enaki poceni bliskavici, ki smo jih prožili s svetlobo v fotoaparat vgrajene bliskavice, fotoaparat Nikon D7000 in makro objektiv Tamron 90 mm F/2,8. Kakovost črno-belega zajema je zelo dobra, surove slikovne datoteke pa ponudijo veliko prostora za popravke pri kasnejši obdelavi. Zanimivo je tudi, da so praske in prah na negativih manj očitne kot pri bralnikih. Zaradi priprtosti zaslonke na F/22 je vsaka nesnaga na tipalu fotoaparat toliko bolj očitna. Prijetno nas je presenetil dinamični razpon in pa ostrina posnetkov. Pri zajetih posnetkih črno-belega filma občutljivosti ISO400 je na zajemu jasno vidna zrnatost filma. To pomeni, da smo dosegli mejno ločljivost samega negativa. Omeniti pa velja, da z večanjem negativa izgubljamo na podrobnostih, saj ohranjamo ločljivost celotne fotografije, pravi bralniki pa ohranjajo ločljivost na enoto površine.

Nekaj več preglavic nam povzroča zajemanje barvnih negativov. Barvna informacija je namreč nagnetena v okolici rdečega spektra, zato je temperatura beline nastavljena v skrajni vrednosti, ki jo še podpira Adobe Camera Raw (nekateri drugi urejevalniki fotografij imajo mejo postavljeno niže). Pri določenih vrstah filmov in razmerah ob fotografiranju smo zato porabili veliko časa, da smo dosegli želene tonalne vrednosti.

Na splošno za omenjena gverilska pristopa velja, da priprava zahteva svoj čas, sam zajem pa lahko poteka zelo hitro. Ob idealno izpeljanem postopku je končna ostrina odvisna od uporabljenega objektiva, dinamični razpon in nivo šuma pa od kakovosti zajema fotoaparata. Že s povprečnim DSLR lahko dosežemo, če ne celo presežemo kakovost marsikaterega namenskega bralnika. Z manjšanjem zahtevnosti je mogoče uporabiti tudi kompaktne aparate, nekaj brskanja po spletu pa razkrije celo podobne rešitve, izvedene s prenosnimi telefoni.  

Čemu bi to počeli sami

Storitve skeniranja analognih posnetkov nam ponuja praktično vsak foto studio, ki razvija fotografije. Cena je pogosto odvisna od ločljivosti in formata zapisa, a smo našli tudi ponudbe za zajem večje količine filmov v ločljivosti 5700 × 3900 pik in v surovem zapisu (RAW) za 4 evre na film. To je, realno gledano, ugodna cena. Pri manjših količinah se cene gibljejo okrog 0,40 evra na posnetek.

Kakovost zajema med ponudniki močno niha. Pri digitalizaciji je pomembna tako kakovost in vrsta opreme kot vestnost upravljavca. A če nam skeniranje predstavlja nujno zlo, se bomo bržkone odrezali slabše kot zunanji ponudniki, gmotno smotrnost početja pa lahko ocenimo s količino posnetkov, ki jih želimo pretvoriti v sodobne zapise. Vsekakor je priporočljivo pred predajo celotnega arhiva ponudnika preizkusiti.

Če še vedno fotografiramo na film, so naše želje pogosto velike ali specifične, potreba po digitalizaciji pa se javlja sproti, zato ne moremo izkoristiti diskontnih cen. Račun se spremeni, pomembno vlogo pa odigra tudi veselje.

Kako torej?

Več kot očitno je, da tako, kot za vsako bolezen raste rožica, tudi na vsakega digitalizacije analognih posnetkov željnega slehernika čaka bralnik. Običajnemu nezahtevnemu skrbniku domačega arhiva lahko brez slabe vesti priporočamo preprost, a časovno učinkovit dnt DigiScan TV 2in1. Napredni amaterji, ki so pripravljeni v digitalni temnici preždeti več časa, bodo s Plustek OpticFilm 8100 prišli do bistveno boljših rezultatov, omenjeni bralnik pa je vse prej kot primeren za digitalizacijo večje množice posnetkov. Tu bo najboljši rezultat omogočil Canon CanoScan9000F Mark II, a če ne bomo izkoriščali tudi njegovih drugih potencialov, je smiselnost nakupa vprašljiva. Res pa je tokrat edini, ki omogoča tudi zajem razvitih fotografij in filmov srednjega formata.

Najzahtevnejšim pa preostane le, da se naloge lotijo z iznajdljivostjo in potrpežljivostjo. Izkazalo se je, da metoda z zajemom z DSLRjem ob pravilnem postopku premaga vse tokrat preizkušene naprave.

Rezultati testa [PDF]

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki