Kje pa vas varnost žuli?
Varnost je danes resnično na tapeti, o njej lahko poslušamo in beremo dnevno. Ta pa oni vdor, napad, škoda … Kdo je kriv, da to tega prihaja? Ti grdi, zli in finančno ali politično motivirani napadalci ali nič hudega sluteči ali tudi (vsaj delno) nesposobni posamezniki in podjetja, ki naj bi poskrbeli za zaščito svojih podatkov oziroma poslovanja? Odgovori naj si vsak sam ...
Informacijska varnost je danes na prepihu. O njej se pogovarjajo celo politiki. In pogovarjajo se bistveno preveč in nepotrebno. Samo poglejte vmešavanje ameriške in drugih politik v poslovanje pretežno kitajskih podjetij. Naj ne zaupamo terminalski opremi velikana Huawei, nas svarijo. Še več, radi bi dosegli celo prepoved njene uporabe. A o t. i. stranskih vratih, ki jih je imela in zelo verjetno še ima terminalska oprema proizvajalcev Cisco, D-Link in drugih, se nič ne sliši. Vsaj ne v istem stavku. Ali pa o ranljivostih Microsoftove in Sonyjeve programske opreme. Ne, saj so oni »zavezniki« in ne os ali sila zla. Lepo vas prosim … Živimo v času, ko posamezne države ustvarjajo (in plačujejo) vojske hekerjev, zato se ne slepimo, da si želijo visokega praga kibernetske varnosti. Kako bi potem vedele, kaj počne bližnji sosed ali daljni »sovražnik«?
Podjetja so in bodo za zagotavljanje varnosti svojega IT-okolja in podatkov uporabljala opremo, ki ji lahko zaupajo. Torej bodo o njej sodila sama. Tako kot odločajo o varnostni strojni in programski opremi. Tudi ta je na tapeti – kitajski, ruski, izraelski in drugi »eksoti«, pa naj bodo še takšni specialisti, na Zahodu niso zaželeni. Prepoznate vzorec? Seveda ga.
Dejstvo je, da večina napadalcev danes v podjetja vstopa prek omrežja. Ta bi zato nujno morala urediti zaščito omrežja, vendarle je večina podjetij še nima. K sreči jim pri tem utegnejo nekoliko pomagati telekomunikacijska podjetja, predvsem ponudniki njihovega dostopa do interneta, ki so prepoznali poslovno priložnost v nudenju storitev varovanja njihove »pipice v svet«. Ali pa še bolje, če razmere in finance to dopuščajo, kar nudenje storitev varnostno-operativnega centra za najdonosnejše panoge.
A skoraj vse, z izjemo dejavnosti varnostno-operativnega centra, so pasivni varnostni mehanizmi. Ki so bili učinkoviti nekoč, danes pa je treba napadalce aktivno iskati. Po omrežju, v sistemih in aplikacijah, kodi … Predpostavljati je treba, da smo že napadeni, biti moramo na preži. Napadalcem je treba postaviti veliko ovir, saj si s tem kupimo čas za obrambo. Medtem ko se napadalec prebija prek požarne pregrade, protivirusnega programa, omrežnega skeniranja in celo algoritma umetne inteligence, ki išče anomalije v obnašanju programske ter strojne opreme in uporabnikov, lahko tudi varnostni strokovnjaki odkrijejo, da je nekaj narobe in napadalca blokirajo, še preden bi povzročil večjo škodo.
Za konec pa še o (delni) tabu temi. Najšibkejši člen varnostne verige smo ljudje. A če naj podjetja zaupajo zaposlenim, morajo ti najprej postati zaupanja vredni. Do dviga informacijske varnosti tako vodi predvsem (stalno) izobraževanje.
