Kakovost vira slike kot omejitev
Kupci novih televizorjev bi se morali zavedati, da kakovost prikazane slike v prvi vrsti še vedno narekuje kakovost signala oziroma vira slike. Če bo ta slab, potem nam tudi najdražji televizor ne bo mogel pomagati.
Žal v zadnjih letih ugotavljamo, da kakovost virov slike televizijskih kanalov pri ponudnikih storitev televizije v Sloveniji ne sledi rasti diagonal zaslonov. Opažamo namreč, da so kanali standardne ločljivosti, ki jih v omrežje oddajajo predvsem ponudniki storitev televizije IP, že neprimerni za prikaz na zaslonih, večjih od 40 ali 42 palcev (torej diagonale okoli dobrega metra). V praksi je vsaka večja diagonala postregla z vidno slabšo sliko, saj se anomalije v sliki z rastjo diagonale le še potencirajo. Prav pri slabših signalih pa je opazno tudi to, da tehnologije izboljšave slike niso vsemogočne. Pravzaprav se včasih kar čudimo, kaj vse v televizor vgradijo izdelovalci, saj nekateri algoritmi enostavno niso sposobni izboljšati slike, celo nasprotno, njihovo vmešavanje v prikaz slike tega celo pokvari.
Povsem drugačna zgodba so vsebine visoke ločljivosti. Če sodimo med srečneže, ki na svoji lokaciji lahko spremljamo večje število televizijskih kanalov v visoki ločljivosti, nas bodo sodobni televizorji naravnost razvajali. V tem primeru si mirne duše lahko privoščimo večji televizor. To lahko storimo tudi, če imamo veliko ploščkov blu-ray ali poznamo načine, kako do visoko ločljivih vsebin prek spleta. Posebno tistih prvinsko filmskih, posnetih v filmskih formatih s 23,97 sličice na sekundo.
Tokratni preizkus nam je potrdil, da lahko tudi v primeru predvajanja HD video vsebin med televizorji še vedno nastanejo znatne razlike. Predvsem zaradi elektronike, ki se vmešava v prikaz slike. Načeloma je za prikaz virov HD slike ne potrebujemo, oziroma je dobrodošla le, dokler dela manjše poudarke in izboljšave. Zdi se, da se tega izdelovalci ne zavedajo, saj sta bila edina televizorja, ki sta kinotečno pripravljene vsebine pustila pri miru, Panasonicova modela, vsi drugi so se bolj ali manj uspešno igrali z algoritmi izboljšave slike in periodično ustvarjali nepotrebno trzanje ali rezanje delčkov slike. Vsem kupcem sodobnih digitalnih televizorjev zato svetujemo, da takrat, ko opazijo več anomalij v sliki, najprej izklopijo vse pomočnike za izboljšavo slike in nato njihove učinke postopno vklapljajo. Drži, tak postopek zna trajati tudi do eno uro, a se navadno splača, saj bomo na koncu dobili sliko, ki najbolj odgovarja našim očem. Matematikom v televizorjih preprosto ne gre sveto zaupati, še manj izdelovalčevim navedbam o blaznih osveževanjih slike (Hz).
Pametni vmesniki postajajo iz leta v leto bolj založeni z najrazličnejšimi aplikacijami.
Na preizkusu nas je zanimala tudi realističnost prikaza barv, saj smo bili v preteklosti večkrat priča zasičenim barvam pri številnih modelih. Tudi danes večina televizorjev v svojih osnovnih nastavitvah ponuja nekoliko bolj izrazite barve, morda zato, da lažje pritegnejo pozornost obiskovalca v trgovini, medtem ko jih na bolj realna tla spravijo šele različni filmski načini. Z vidika barve globine in realističnega prikaza barv sta blestela predvsem Samsungov in Sonyjev zastavonoša, navdušili pa so nas tudi vsi trije Philipsovi modeli. Slednji imajo po zaslugi tehnologije osvetljevanja okolice Ambilight XL svojevrstno prednost, saj jim tako uspe pričarati občutek še boljšega kontrasta celotne slike.
Kaj pa 3D slika?
Naj že na začetku priznamo, da smo bili nad napredkom, prikazanim na področju prikaza slike v treh dimenzijah, zelo pozitivno presenečeni. Posebno ob upoštevanju, da je imela večina tokrat preizkušenih televizorjev pasivno tehnologijo 3D prikaza, aktivna pa je očitno rezervirana zgolj za premijski razred teh naprav. Še celo Panasonic, do nedavna najglasnejši zagovornik aktivne tehnologije 3D očal, je z letošnjim modelnim letom pri cenejših televizorjih prestopil v pasivni tabor. Za takšno stanje na trgu je več možnih razlag, med verjetnejše pa sodijo kar tržne sile, poimenovane izdelovalci matrik.
Aktivna stereoskopska tehnologija prikazovanja 3D podob deluje tako, da televizor v kombinaciji z očali izmenično prikazuje slike za levo oziroma desno oko. Aktivna preklopna očala z izmeničnim zatemnjevanjem stekel poskrbijo, da vsako oko vidi samo sliko, ki mu je namenjena v določenem trenutku. Pri pasivnem načinu prikazovanja pa televizor hkrati prikazuje obe sliki, za levo oko v lihih vrsticah, za desno pa v sodih vrsticah televizijskega zaslona. Človeški možgani seveda sliki iz obeh očes združijo in tako dobijo 3D sliko.
Pasivno 3D tehnologijo najdemo predvsem v cenovno ugodnejših modelih televizorjev, saj očala zanje stanejo do 5 evrov, so tanka in lahka, aktivna očala s svojimi »računalniki« pa stanejo od 100 evrov naprej, pa še precej bolj »masivna« so, kar ne pripomore k udobju ob daljši rabi. Nič čudnega torej, da je aktivna tehnologija praktično rezervirana za dražje modele televizorjev. Pasivna očala imajo nekaj več omejitev, saj, denimo, kakovosten rezultat dobimo le, če so očala optimalno postavljena v osi sredine televizijskega zaslona (ali malenkost levo in desno). Zorni kot je tako v primeru gledanja 3D vsebin občutno zmanjšan (nad 15 stopinj navadno zaidemo že v težave). Pri gledanju vsebin v tretji dimenziji s pasivnimi očali glave ne smemo niti dvigovati niti spuščati. Če, recimo, vstanemo, se stereoskopski vtis popolnoma izgubi. Glave tudi ne smemo nagibati, saj se takoj poveča prelivanje slike, dodatno pa se še pokvarijo barvni odtenki.
Pasivna tehnologija ločljivost slike prepolovi; namesto polne visoke ločljivosti 1080 pik je ločljivost samo 540 pik (to je primerljivo z ločljivostjo 576 pik televizije standardne ločljivosti). Dodatna pomanjkljivost je tudi opaznost prog v očalih, če televizor gledamo s krajših razdalj (manjših od treh ali dveh metrov). Zavedati se velja tudi, da aktivna oziroma preklopna očala nekoliko bolj zatemnijo sliko, zato velja prikaz slike na televizorju nastaviti na katerega izmed svetlejših načinov (če televizor ob 3D preklopu tega ne opravi že samodejno). Tudi aktivna očala ne marajo nagibov in zasukov glave gledalca, saj takšni gibi hitro pokvarijo prikaz 3D podob.
Naš preizkus prikaza 3D slike, ki smo ga opravili tako s pomočjo 3D TV kanalov kot visoko ločljivih vsebin na ključku USB, je iz skeptikov naredil vernike. Zdaj smo prepričani, da lahko sodobni televizorji s prikazom slike v treh dimenzijah ponudijo boljšo uporabniško izkušnjo – seveda uporabnikom, ki jim je tak način gledanja vsebin všeč.
Zelo očitno je k temu dejstvu pripomogla tudi rast strojnih zmogljivosti televizorjev, v katerih že standardno domujejo dvojedrni procesorji, najdemo pa tudi že modele s štiri in celo šestjedrnimi matematiki. Njihove zmogljivosti očitno zadostujejo za precej natančen izračun zamaknjene slike, s predvajanjem katere nato televizor ustvari 3D učinek.
Podpora večpredstavnim vsebinam kot dodana vrednost
Naše izkušnje kažejo, da kupci pametnih televizorjev le redkeje uporabljajo spletni brskalnik in aplikacije, zato pa televizor s pridom zalagajo z različnimi avdio in video vsebinami. Te večinoma »dostavljajo« na ključkih in diskih USB, naprednejši med uporabniki pa televizor omrežijo in povežejo s krajevnimi viri vsebin (strežniki NAS, računalniki …). Prav zato smo znaten del točk namenili tudi zmogljivosti in priročnosti v televizorje vgrajenih predvajalnikov. Večina omogoča osnovne funkcije predvajanja in previjanja večpredstavnih datotek, tisti boljši pa, denimo, prebavijo skorajda vse mogoče avdio in video vire. Negativno nas je presenetil le Sonyjev zastavonoša, saj je bil glede predvajanja virov visoke ločljivosti nenavadno izbirčen, to pa pripisujemo le premeteni taktiki izdelovalca, ki želi s takšnim pristopom morebiti pospešiti še prodajo svojih medijskih predvajalnikov. Ugotovili smo tudi, da je povečanje strojnih zmogljivosti blagodejno vplivalo na funkcije predvajanja in še posebno previjanja vsebin, saj večina televizorjev omogoča vrtenje naprej in nazaj s hitrostmi 16x ali 32x. Žal se še vedno čudimo temu, da le redki modeli omogočajo natančen preskok na del filma z vpisom ure in minute …
Znatne razlike so na področju predvajanja podnapisov. Medtem ko LGjev vmesnik omogoča praktično neomejeno izbiro položaja, velikosti, barve itd. podnapisov, jih Philipsovi televizorji prikazujejo le v manjši pisavi, ki je ni mogoče povečati. Philips in še posebno Panasonic od uporabnika zahtevata tudi ročni vklop podnapisov, kot da izdelovalcema ni logično, da bi si uporabnik, ki si poleg filma naloži še datoteko s podnapisi, rad te tudi ogledal. Ko imamo datoteke .mkv, v katerih je poleg avdio in video zapisa shranjenih še več podnapisov, jih nekateri televizorji ne znajo prebrati, precej pa jih nato zahteva tudi ročno izbiro podnapisov.
Takole je videti osnovni vmesnik aplikacije za upravljanje televizorja ob pomoči mobilne naprave.
Omejena pamet
Modelno leto 2013 je prineslo velik napredek na področju povezljivosti, saj opažamo, da postaja brezžična povezljivost televizorjev že praktično standard, to pa lahko le pozdravimo. Pametni vmesniki televizorjev so še vedno poglavje zase. Gre za vmesnike, ki navadno v okvirju prikazujejo izbrani vir slike ter vrsto ikon do najpogosteje uporabljanih aplikacij in spletnih storitev. Tisti pametnejši celo vedo, v kateri državi in mestu smo, in nam že postrežejo z informacijo o vremenu. Ugotovili smo, da spletni brskalniki sami po sebi niso bistveno pridobili na uporabnosti, posebno če jih moramo upravljati s klasičnimi daljinci (prava mora). Povsem drugačno pa je stanje na področju aplikacij. Danes praktično vsak pametni televizor uporabniku ponudi možnost ogleda video vsebin priljubljenih spletnih dveri (YouTube, Vimeo …) in spremljanje dogajanja v družabnih omrežjih (Facebook, Twitter). A razlike med implementacijo »pameti« v televizorje so še vedno precej velike. Če menimo, da bo televizor lep del časa deloval kot spletni brskalnik, velja več pozornosti nameniti ogledu daljinca. Na tem področju so namreč največje razlike pri upravljanju – vnašanja naslovov strani ob pomoči gumiranih tipk številčnice se bomo kaj hitro naveličali. Dražji modeli uvajajo daljince z vgrajenimi žiroskopi, ki olajšajo premikanje krmilnika po zaslonu, nekateri imajo na hrbtni strani tudi manjše, a uporabne tipkovnice. K sreči vse več televizorjev že podpira priklop miške in tipkovnice, zato na tem mestu priporočamo kar izbiro ustreznega brezžičnega kompleta, če si želimo predvsem udobja.
Kljub strojnemu napredku lahko ugotovimo, da so televizorji le pogojno večopravilne naprave, saj je večina aplikacij napisana tako, da se zaženejo v posebnem oknu, televizor pa medtem ne opravlja drugih funkcij. To je pravzaprav škoda, saj se tako tudi zmanjšata odzivnost in uporabna vrednost pametnih vmesnikov.
Nekateri modeli televizorjev omogočajo tudi snemanje televizijskega programa na nosilce USB. Te želijo prej ustrezno pripraviti (formatirati) in poskrbijo, da bo vsebina naknadno gledljiva le na njih samih. S kakovostjo snemane vsebine ni težav, priporočamo pa uporabo diskov z višjo zmogljivostjo in snemanje v naravni ločljivosti vira, saj bo potem tudi predvajanje enako izvirniku. Ugotovili smo tudi, da nekateri izdelovalci to funkcijo/aplikacijo omejujejo le na posamezna področja, pri čemer Slovenija pogosto izpade. Če se nam zdi ta funkcija pomembna, preverimo, ali bomo morebiti morali za njeno uporabo trpeti angleške ali drugojezične menuje v televizorju.
Če želimo videti vse podrobnosti, moramo sedeti bliže
Nasvet, kako videti vse podrobnosti, ki jih je sposoben prikazati novodobni televizor, je nadvse preprost. Gledati ga moramo od blizu. Danes velja, tudi po priporočilih ameriškega združenja SMPTE (Society of Motion Pictures and Television Engineers), da je optimalna razdalja sedenja od visoko ločljivega televizorja dvakratnik dolžine njegove diagonale. Če to ponazorimo s praktičnim zgledom, bi ob nakupu 42-palčnega (107 cm) televizorja lahko vse njegove podrobnosti opazovali, če bi sedeli do poltretji meter stran (ali bliže, seveda). Na daljših razdaljah pa naše oko, pa če je še tako mlado, ne zmore zaznati vseh podrobnosti. Združenje SMPTE tudi priporoča, da kot gledanja na zaslon ne presega 30 stopinj, zato, če je le mogoče, televizor postavimo v prostor tako, da bomo čim večjemu številu gledalcev omogočili nenaporno spremljanje programa.
Zvok ostaja rakasta rana
Vsega nekaj centimetrov debeli televizorji modelnega leta 2013 imajo tudi svoje pomanjkljivosti. Shujševalna kura jih najbolj tepe na področju reprodukcije zvoka, saj izdelovalci vanje preprosto ne zmorejo vgraditi »globokih« zvočnikov, zato je tudi njihova zvočna podoba precej povprečna. Izdelovalci se sicer zatekajo k različnim tehnologijam zvočnih odbojev (prav zaradi tega priporočajo montažo sodobnega televizorja na steno), s katerimi si prizadevajo zvok poslati do gledalca, a so pri tem le delno uspešni.
Še večji izziv je prostorski zvok, ki ga je v praksi mogoče ustvariti le s postavitvijo vsaj dveh parov zvočnikov v prostor, tega pa v televizor vgrajeni zvočniki, kljub visokoletečim kraticam, ne bodo mogli nadomestiti. Tehnologij, ki ustvarjajo navidezen prostorski, tudi 3D zvok, je lepo število, med bolj znanimi so gotovo 3D Cinema Sound, SRS TruSound TX, SRS WoW, Surround MAX, Virual Dolby in druge. Vsem je skupno to, da posnemajo učinke prostorskih zvočnikov, vendar se pri tem izdelovalci spoprijemajo še z dodatno težavo – ne vedo namreč, kam bo uporabnik namestil televizor (na mizo, v omaro, na steno, na sredino prostora, v kot ...), zato je zvočni učinek teh tehnologij ob kakšni manj standardni postavitvi precej klavrn.
V zadnjih letih se je zato precej popravila prodaja s sodobnimi televizorji skladnih zvočniških sistemov v obliki polic (t. i. soundbar) in hišnih kino kompletov. Zvok namreč ostaja rakasta rana skoraj vseh digitalnih televizorjev, ki oči očarajo z lepo sliko in vitkim ohišjem s tankim robom.
Tudi naš preizkus je potrdil zvočno podhranjenost, pri čemer smo televizorjem dodatno zagrenili življenje s postavitvijo na sredino prostora. A smo zato prišli do skoraj laične ugotovitve – čim večji je premer zvočnikov na zadnji strani televizorja, tem boljši bo zvok. Vsekakor pa priporočamo, da se kupci pred nakupom v trgovini ogledanega modela za nekaj sekund kljub vsemu malce spozabijo in preizkusijo naviti glasnost proti maksimalni vrednosti. Če jim slišano ne bo všeč, bo poleg televizorja domov romala še zvočna polica.
Majhni zvočniki, vgrajeni v tanke televizorje, preprosto niso sposobni čudežev. Temu pravimo cena napredka.
Upravljanje televizorja kot izziv za prihodnost
Daljinci so danes pod velikim pritiskom. Oboroženi z več deset tipkami uporabnikom ne omogočajo več enostavnega upravljanja, saj se marsikateri uporabnik v poplavi funkcij z njimi preprosto ne znajde. Priznamo, ob iskanju posamezne funkcije smo tudi sami kdaj pa kdaj pogledali v navodila. Kot že omenjeno, so klasični daljinski upravljavci povsem neprimerni za delo s pametnimi vmesniki in spletnimi aplikacijami. Prav zato izdelovalci dražjim modelom že prilagajo privlačnejše in bolj praktične daljince z drsnimi ploščicami ali jih opremljajo z žiroskopi. Tudi rešitve, kjer na hrbtni strani klasičnega daljinca domuje tipkovnica, niso od muh.
A zdi se, da so daljincem šteti dnevi. Izdelovalci se namreč zavedajo, da velja omrežene televizorje upravljati tudi z aplikacijami, nameščenimi na mobilnih telefonih. Te ponujajo praktično vse tržno bolj prepoznavne blagovne znamke. Tudi sami ugotavljamo, da je ob pomoči na dotik občutljivih zaslonov telefonov upravljanje televizorja res najlažje opravilo, vsaj za uporabnike, ki so vajeni pametnih telefonov in/ali tablic.
Še zanimivost s tokratnega preizkusa. Sony svojima dvema najdražjima kategorijama televizorjev Bravia trenutno prilaga kar bon, s katerim kupec prejme pametni telefon Sony Xperia Z. S tem želi jasno pokazati, kam se seli prihodnost upravljanja televizorjev in premeteno skrbi za svoj ekosistem digitalnih naprav.
Pogled v laboratorij
Digitalne televizorje smo preizkušali ob dnevni svetlobi v Monitorjevem laboratoriju. Najprej smo jih nastavili na privzete nastavitve in slovenski jezik ter omrežili. Večina televizorjev nam je takoj samodejno postregla s predlogom po posodobitvi strojne programske kode na zadnjo različico, to smo seveda tudi storili. Še največ nadgradenj so bili deležni spletni vmesniki in aplikacije, kar nas seveda ne preseneča. Pri preizkušanju spletnih vsebin so nas zanimale najbolj razširjene aplikacije, kot so spletni brskalnik, dostop do spletišč z video vsebinami, glasbenih dveri ter drugih zanimivih vsebin. Preizkus spletnih vsebin je bil hkrati tudi pravi preizkus sposobnosti priloženih daljinskih upravljalnikov, saj so ti povečini še vedno »klasični«, to pomeni gruča gumijastih tipk, zapakiranih v plastično ohišje. Vnos besedila s slogom telefonske številčnice in navigiranje po spletnih straneh sta zato pri večini preizkušenih modelov prava mora. To bodo hitro spoznali tudi sami uporabniki. Pri nekaterih modelih televizorjev lahko to elegantno rešimo s priklopom miške in tipkovnice ali, še bolje, z namestitvijo namenske aplikacije na mobilno napravo, opremljeno z zaslonom, občutljivim na dotik. Veseli nas, da so izdelovalci že prepoznali težavo z upravljanjem, saj so bili boljši modeli opremljeni s kar dvema daljincema – klasičnim in takšnim, ki omogoča lažje upravljanje pametnega vmesnika in aplikacij. Te možnosti so sicer h končni oceni televizorja prispevale le manjši delež.
Glavni del točk so si televizorji prislužili s prikazom slike. Televizorjem smo najprej postregli s televizijskim signalom standardne ločljivosti, ki jim ga je prek vmesnika HDMI pošiljal sprejemnik lokalnega ponudnika storitev televizije IP. Že dlje časa tarnamo nad slabšim vzorčenjem domačih ponudnikov teh storitev, kar je še posebej očitno pri televizorjih z daljšimi diagonalami, saj je v primeru 55-palčnežev slika že tako velika, da so vse napake v sliki dobro vidne in naravnost grde. A tak vir slike je hitro pokazal tudi zmogljivosti v televizorje vgrajenih slikovnih procesorjev in njihovo spopadanje s slabšo sliko. Nekateri so bili pri tem početju bolj, drugi pa manj uspešni, a še vedno nismo prav navdušeni nad temi pomagali, saj večkrat dodajo precej anomalij v sliko. V praksi velja zato njihove učinke nastaviti na eno izmed blažjih nastavitev ali jih celo izklopiti.
Povsem druga pesem so vsebine visoke in polne visoke ločljivosti, ki smo jih televizorjem dali v predvajanje prek ključka USB. Tako smo dodobra preverili njihove sposobnosti prikaza kakovostne slike in zvoka, obenem pa hitro dobili občutek, česa je sposoben v televizorje vgrajen večpredstavni predvajalnik (delo s podnapisi, ID3 zapisi v glasbenih datotekah …). Tudi na tem področju so razlike med televizorji precej velike, nekateri prebavijo skoraj vse avdio in video zapise, spet drugi so glede vsebin bolj izbirčni. Preverili smo tudi, kako televizorji obvladujejo prikaz podnapisov, in ugotovili, da so na tem področju precejšnje razlike.
Ker se je večina tokrat preizkušenih televizorjev že hvalila s kraticami 3D, smo preizkusili tudi priložena očala in možnost predvajanja 3D vsebin. Na tem področju so razlike med televizorji pričakovano velike, prav tako kot prikazovanje slike v treh dimenzijah različno sprejemamo uporabniki. Zmogljivost prikaza 3D slike smo zato ocenili po primerjalni lestvici preizkušenih modelov, vendar ta ocena v končni oceni televizorja ni imela prav velike teže.
Preizkušanje televizorjev, ki so bili postavljeni sredi Monitorjevega laboratorija, je bil pravi izziv za njihove zvočne rešitve, ki so s hujšanjem ohišij doživele še največji udarec. Večina televizorjev danes za pošiljanje zvoka uporablja trik odboja od sten, kar v praksi zadovolji povprečnega uporabnika, že malce zahtevnejši pa bodo hitro spoznali, da dragi in tanki velikani preprosto zahtevajo družbo/naložbo v obliki zvočnega sistema.
LG 47LA6908
Izdeluje: www.lg.com.
Prodaja: www.bigbang.si.
Cena: 1100 EUR.
✓ Daljinec, popoln nabor funkcij in spletnih aplikacij, večpredstavni predvajalnik.
✗ Slabše predvajanje zvoka.
LG nam je za test odstopil le en televizor, je pa zato 47-palčni model LG 47LA6908 več kot dostojno zastopal barve korejskega velikana, saj sodi med najboljše na preizkusu. Televizor z diagonalo 119 cm prepriča že z zunanjo podobo: z izredno tankim robom zaslona in elegantnim podstavkom. Tudi prikazani 2D in 3D slika nista od muh, pri čemer je očitno, da ima televizor bistveno raje vsebine visoke ločljivosti kot standardne ločljivosti. 400 MHz »računalnik« (z dvojedrnim procesorjem) opravlja solidno delo, a čudežev od njega ne gre pričakovati.
Televizor za prikaz 3D podob uporablja pasivno tehnologijo, kar pomeni, da so očala lažja in cenovno dostopna, kar šest pa je tudi priloženih, pri čemer so štiri namenjena spremljanju video vsebin, par očal pa je namenjen uporabnikom, ki bi na televizorju poganjali igre, ki podpirajo hkratni prikaz slike dvema gledalcema. Pohvalno. Veliko je tudi možnosti nastavljanja 3D prikaza. Razveseljujeta še žična in brezžična povezljivost v splet in cel kup bolj ali manj uporabnih aplikacij, televizor pa zna komunicirati z vsemi napravami v omrežju, ki podpirajo standard DLNA. Odlično se odreže tudi v TV vgrajen večpredstavni predvajalnik (najboljši med tokrat preizkušenimi).
Spletni brskalnik, vgrajen v LG Smart TV platformo, je solidne zasnove. Je lep in uporaben, virtualna tipkovnica pa olajša vnos spletnih naslovov (že pozna različne končnice, kot sta .com in .net ter vnos www.). Daljinski upravljalnik, imenovan Magic Remote, je odlična zadeva za krmiljenje pametnega dela televizorja, saj se vanj vgrajeni žiroskop in krmilnik na zaslonu odlično ujemata.
Panasonic TX-L47ET60E
Izdeluje: www.panasonic.com.
Prodaja: www.ram2.si.
Cena: 1050 EUR.
✓ Kakovost slike.
✗ Daljinec, slabša izvedba nekaterih pametnih funkcij.
Panasonic je z letošnjim 47-palčnikom predstavil pravega lepotca, saj so ga opremili s tankimi zunanjimi robovi in tako tudi oblikovno približali konkurentom. Pri tehnološki rešitvi so posegli po prilagodljivi osvetlitvi LED zaslona, ki prinaša nizko porabo energije, a se obenem precej dobro odreže tudi na področjih hitro premikajoče se slike, globokih kontrastov in pravilnih barv. A le dokler televizor »hranimo« z visoko ločljivimi vsebinami. Elektronika, ki skrbi za obdelavo slabših vsebin (beri: standardnih TV programov), ima kup dela, a ga v primerjavi z nekaterimi konkurenti opravlja zelo dobro (1600 Hz preračunavanje slike). Televizor ima tudi senzor svetlobe in tako sam prilagaja stopnjo osvetlitve slike. Možnosti nastavljanja slike je veliko, za kar najbolj realističen prikaz pa svetujemo izbor prednastavljenih nastavitev True Cinema. Pasivna 3D tehnologija skrbi za ugodnejšo ceno televizorja, ki tako cenovno ne izstopa od bližnjih konkurentov.
Veseli to, da je Panasonic v zadnjem letu povsem prenovil svoj pametni vmesnik, ki ga je poimenoval My Home Screen. Ta v večjem delu na levi strani prikazuje izbrani vir slike, najpogosteje uporabljane aplikacije pa so desno in na dnu zaslona. Novi vmesnik je tudi izklopljiv, to bo verjetno bolj všeč tradicionalnim uporabnikom, ki pametnih funkcij televizorja ne želijo uporabljati.
Večpredstavni predvajalnik deluje kot ločena aplikacija in čeprav predvaja večino vsebin, nas je najbolj zmotila funkcija vklopa podnapisov, ki od uporabnika zahteva kar štiri korake. Noro. Tudi sicer bi predvajalnik vsebin potreboval nadgradnjo.
Panasonic TX-L55WT60E
Izdeluje: www.panasonic.com.
Prodaja: www.ram2.si.
Cena: 3000 EUR.
✓ Kakovost slike.
✗ Cena, slabša izvedba nekaterih pametnih funkcij.
Panasonicov zastavonoša s 55-palčnim zaslonom nas je očaral že kmalu zatem, ko smo ga vzeli iz škatle. S svojo belo zunanjo podobo meri predvsem na dnevne sobe uporabnikov s prefinjenim okusom. Velikan skuša svojo velikansko nalepko s ceno upravičiti z vrsto funkcij in dodatkov, ki jih pri manjšem modelu ne bomo našli. Ponuja namreč podvojene sprejemnike signala, kar bo všeč uporabnikom, ki želijo z uporabo funkcij slike-v-sliki ali slike-ob-sliki spremljati več vsebin hkrati. Glasovno upravljanje nam ni šlo pretirano dobro od rok, zato pa smo bili precej bolj navdušeni nad daljincema. Manj sicer nad klasičnim, ki pa premore osvetljavo tipk, medtem ko je novi Viera Touch Pad v obliki zaobljene drsne ploščice z osnovnimi krmilnimi gumbi pravi balzam za rabo pametnih funkcij. Vgrajena kamera omogoča udeležbo v videokonferencah, letošnjim trendom pa televizor sledi z možnostjo povezovanja in deljenja vsebin s pametnimi mobilnimi napravami. Panasonicov model je bil tudi edini z vgrajenim vmesnikom USB 3.0 za priklop hitrih ključkov in diskov. Opremljen s šestjedrnim procesorjem je pravi matematik, a nas je kljub temu presenetila oznaka, ki obljublja kar 3600 Hz osveževanje slike. Slednje je seveda »neumnost«, saj navito do konca slabo sliko dobesedno uniči, zelo dobre pa ne more bistveno izboljšati. Elektronska pomagala je zato najbolje ali izklopiti ali pa jih uporabljati na nižjih vrednostih. Že zaradi velikosti diagonale velja televizor zalagati z vsebinami visoke ločljivosti, razočarani pa ne bomo niti nad prikazom 3D podob. Žal prikaz slike ne odstopa bistveno od tistega, ki ga je sposobna družina televizorjev ET60, zato težje upraviči svojo ceno.
Philips 42PFL6008K
Izdeluje: www.philips.com.
Prodaja: www.philips.si.
Cena: 847 EUR.
✓ Tovarniške nastavitve slike, osvetlitev Ambilight XL, slovenske aplikacije.
✗ Delo s podnapisi, počasnejši vmesnik SmartTV.
Philips se je z modelnim letom 2013 resnično potrudil in prenovil vse modele televizorjev. 42-palčnik iz serije 6000 je predstavnik višjega srednjega razreda, saj že s svojo tanko kovinsko zunanjo podobo daje vedeti, da lahko uporabnik od njega pričakuje veliko. Všeč nam je Philipsov pristop k nastavitvam televizorja, saj uporabnika takoj po vklopu pričaka vrsta čarovnikov, ki mu pomaga nastaviti kakovost slike lastnemu okusu in televizor povezati v internet.
Že nastavljene nastavitve slike so zelo dobre in jih nismo bistveno spreminjali. 42-palčnik se zelo dobro odreže pri prikazu vseh vrst vsebin, priznamo, v več primerih celo bolje kot njegovi večji bratje. 500 Hz osveževanje slike se v praksi prav dobro obnese, zmesti ga znajo le hitrejši prehodi med povsem različnimi kadri v sliki. Matrika IPS v navezi z močno osvetlitvijo LED naredi televizor primeren za rabo v svetlejših prostorih in izdatno pomaga pri prikazu 3D slike (kljub pasivni tehnologiji). Nabrita osvetlitev, podprta z osvetljevanjem okolice Ambilight, pa ima tudi negativno plat – prikaz črne barve ni najbolj prepričljiv.
Čas bi že bil, da Philips nadgradi tudi večpredstavni predvajalnik, namenjen predvajanju vsebin prek krajevnega omrežja (podpira standard DLNA) in s ključkov USB, saj ta ostaja »spomin« na prejšnje čase. Podnapise moramo še vedno vklapljati ročno, pa tudi možnosti spreminjanja njihove velikosti ni na spregled. Daljinec je doživel delno prenovo, saj se je klasičnemu zgornjemu delu pridružila še tipkovnica na spodnjem, ki bistveno olajša spletne interakcije.
Zlati Monitor
S podelitvijo nagrade zlati Monitor tokrat resnično nismo imeli težav, kljub temu da je večina preizkušenih televizorjev prejela skupno oceno 8/10. Zlati Monitor tako roma v roke televizorju Philips 42PFL6008K, ki se zelo dobro znajde pri prikazu vseh vrst video virov, saj njegov slikovni procesor pametno obdela tudi slabše signale. Za odlično uporabniško izkušnjo poskrbita še tehnologija osvetljevanja okolice Ambilight XL in prenovljen daljinec. Pohvalili bi še nabor slovenskih aplikacij v pametnem vmesniku, ki sicer sodi med počasnejše. Želeli bi si doživeti tudi nadgradnjo večpredstavnega predvajalnika, saj ponuja le osnovne funkcije.
Blizu zmagovalcu sta bila tudi 47-palčna predstavnika iz LGjevega in Panasonicovega tabora. Prvega odlikuje predvsem dobra uporabniška izkušnja z zelo dobro izvedenimi vmesniki in nastavitvami, drugi pa vse stavi na kakovosten prikaz slike, a ga tepeta predvsem okoren daljinec in uporabniški vmesnik.
Verjamemo, da je na trgu moč kupiti tudi druge znamke televizorjev s podobnim razmerjem med ceno in prikazano sliko, a nam jih tokrat zastopniki preprosto niso odstopili za preizkus, zato nismo mogli oceniti, kako se v praksi obnesejo modeli srednjega razreda izdelovalcev Samsung in Sony. Priporočati določeno blagovno znamko na podlagi izkušenj preizkusa na okoli tri tisočake cenjenega premijskega modela pa praktično ni mogoče.
Drugače ugotavljamo, da se z rastjo diagonal in funkcionalnosti televizorjev dvigujejo tudi njihove cene. Ob precejšnji »neudeležbi« vstopnih modelov in modelov srednjega razreda na tokratnem preizkusu tako lahko priporočimo le nakup sodobnih televizorjev, katerih cene se gibljejo okoli evrskega tisočaka.
Philips 46PFL8008S
Izdeluje: www.philips.com.
Prodaja: www.philips.si.
Cena: 1800 EUR.
✓ Daljinec, osvetlitev Ambilight XL, aktivna 3D tehnologija.
✗ Cena, delo s podnapisi.
46-palčni Philipsov televizor je še eden v vrsti elegantnih izdelkov. Z rastjo diagonale in vgrajenih funkcij se je znatno zvišala tudi cena, ki tako prekaša večino konkurentov v tem razredu. V prid televizorju govori prikaz slike, ki pa je kljub zmogljivi obdelavi (1400 Hz osveževanje) v primeru predvajanja vsebin standardne ločljivosti postavljen pred velike izzive. A jih uspešno rešuje, še precej lepšo sliko pa je sposoben prikazati ob boljših vhodnih virih. Večpredstavni predvajalni del televizorja trpi za istimi hibami kot njegovi bratje, še najbolj smo mu zamerili ročni vklop podnapisov in nezmožnost nastavljanja njihove velikosti. Že na manjših diagonalah zaslonov so videti majhni, na velikih pa je ta težava še toliko bolj očitna.
Zmogljivejša strojna zasnova je k sreči poskrbela za nekaj več živahnosti na področju spletnih vsebin in aplikacij, a vse skupaj še vedno ni na ravni najboljših konkurentov. Zadrego k sreči vsaj delno rešuje daljinec z žiroskopom, ki pa zahteva nekaj privajanja. Se pa še za odtenek bolje obnese aplikacija MyRemote, ki uporabniku omogoča, da televizor upravlja s telefonom ali tabličnim računalnikom.
Za razliko od manjših in cenejših modelov ima družina izdelkov 8000 tudi vgrajeno kamero, visoko ceno pa skuša upravičiti predvsem z aktivno 3D tehnologijo prikaza slike. 3D Max, kot Philips imenuje svojo rešitev, je vsekakor ena najboljših možnosti ogleda 3D vsebin na trgu, saj postreže s pristno globino 3D slike in visokim kontrastom. Nadgrajena je tudi zvočna rešitev, saj so v ohišje vgrajeni zmogljivejši zvočniki.
Samsung UE55F8000
Izdeluje: www.samsung.com.
Prodaja: www.avtera.si.
Cena: 2900 EUR
✓ Kakovost slike, večpredstavni predvajalnik, pametni vmesnik, daljinca.
✗ Cena, nosilec televizorja.
Samsung je svoj premijski televizor modelnega leta 2013 predstavil že januarja. Samsung UE55F8000 izstopa po elegantno oblikovanem ohišju in nosilcu iz aluminija, pri čemer slednji s svojo ukrivljeno zasnovo zahteva zelo veliko površino. Na področju prikaza slike ni presenečenj, saj je televizor opremljen z eno najboljših matrik na trgu in napredno osvetlitvijo LED (mikro zatemnjevanje). Tovarniške nastavitve so žal daleč od optimalnih, zato kupcem priporočamo, da preživijo nekaj minut na menujih nastavitev, pri čemer smo v prid boljšemu prikazu slike sami kar izklopili večino funkcij, povezanih z obdelavo videa in šuma v sliki. Štirijedrni procesor, vgrajen v ta model, se namreč bistveno bolje odreže pri zagotavljanju odzivnosti spletnega vmesnika in aplikacij. Samsung veliko stavi na pametne funkcije, ki omogočajo povezovanje televizorja s pametnimi telefoni in tablicami. Preizkušena funkcija Screen Mirroring nas ni ravno navdušila, malce bolj zadovoljni smo bili s funkcijo S-Recommendation, ki na podlagi preteklih ogledov video vsebin servira predloge, skladne našemu okusu.
Vgrajena izskočna visoko ločljiva kamera s funkcionalnostjo prepoznavanja gest uporabnika je sicer lep poskus, a si težko predstavljamo, da bo večina uporabnikov mahala televizorju. Ali pa vpila nanj, saj pozna tudi govorne ukaze. Televizorju sta namreč priložena dva daljinca, poleg klasičnega tudi tak z drsno ploščico, ki solidno opravljata svojo nalogo.
K visoki ceni televizorja seveda sodi tudi par aktivnih 3D očal, ki dobro opravljajo svoje delo, čeprav smo kaj hitro dobili občutek, da so do uporabnikovih oči precej zahtevnejše.
Sony Bravia KDL-55W905A
Izdeluje: www.sony.com.
Prodaja: www.avtera.si.
Cena: 2800 EUR
✓ Kakovost slike, 3D z aktivnimi očali, zvok.
✗ Cena, pomanjkljivosti večpredstavnega predvajalnika.
Sonyjev televizor iz serije Bravia W905 sodi v sam vrh ponudbe tega izdelovalca. To s seboj prinaša odlične zmogljivosti prikaza slike, žal pa tudi zelo visoko ceno. Prikazana slika je zelo dobra, čeprav televizor ni ljubitelj ločljivosti SD. Elektronske pomočnike (800 Hz Motionflow) velja kar takoj izklopiti, oziroma njihovo pomoč omejiti na minimalne vrednosti. V tem primeru nas razveselita predvsem globina črne barve in zelo dober kontrast, slika je resnično živa. To velja tudi za prikaz 3D vsebin, ki jih spremljamo prek 3D očal z aktivno tehnologijo. Sony je televizorju priložil dva para očal.
Izvedba pametnih spletnih funkcij, aplikacij ter t. i. widgetov, ki uporabniku sporočajo različne informacije, je vsekakor domiselna. Televizor, ki se zna v omrežje povezati tako žično kot brezžično, pa ponuja le omejen nabor spletnih vsebin in aplikacij, pa tudi upravljanje menujev, imenovanih Sony Entertainment Network Hub, je naravnost nerodno.
Tako kot drugi dražji modeli tudi Sony Bravia 55W905A premore funkcijo snemanja TV programa na naprave USB. Precejšnje razočaranje pa je vgrajena funkcionalnost večpredstavnega predvajalnika, ki za razliko od vseh konkurentov ne prebavlja večine priljubljenih zapisov visoko ločljivih vsebin Matroska (.mkv), prav tako šepa tudi predvajanje avdio vsebin – ne deluje niti previjanje naprej/nazaj pri priljubljenih posnetkih mp3.
Tudi Sony svojemu paradnemu konju prilaga dva daljinca, a je za razliko od konkurentov manjši daljinec zgolj pomanjšana različica večjega z vsega nekaj tipkami. O drsnih ploščicah in žiroskopu ni ne duha ne sluha.
Toshiba 39L4333DG
Izdeluje: www.toshiba.com.
Prodaja: www.toshiba.si.
Cena: 490 EUR
✓ Vmesnik Cloud TV.
✗ Zastarelost zasnove in oblike, nezanesljiv podstavek brez možnosti zasuka.
Toshiba se je naskoka na trg sodobnih televizorjev lotila na sila nenavaden način, in sicer ob uporabi prepoznavnega imena in dostopne cene. A že prvo srečanje s televizorji te znamke postreže s pravcatim šokom. Iz škatle namreč vzamemo v neugledno plastično ohišje vgrajeni zaslon, debelina televizorja pa meri za današnje pojme nepredstavljivih 8,5 cm. Tudi podstavek ni pojem velike zanesljivosti, saj je očitno, da se je varčevalo na vsakem koraku. S takšnimi televizorji smo imeli opravka pred 5 in več leti …
Da se v njem kljub vsemu skriva nekaj let sodobnejša in pametnejša elektronika, opazimo že takoj po vklopu, ko nam predlaga najprej povezovanje v splet (na voljo sta tako žična kot brezžična povezljivost), zatem pa še nadgradnjo strojne programske opreme in vmesnikov. Žal tega ne počne z očem prijetno grafično podobo.
Prikazana slika k sreči rešuje televizor pred negativno oceno, saj se precej dobro znajde tako pri prikazu standardne kot tudi visoke ločljivosti. Čeprav vgrajeni procesor ne pozna toliko trikov kot bistveno dražji modeli konkurence, so hitre nastavitve slike v vsakem primeru uporabne.
Pametni vmesnik, imenovan Cloud TV, deluje nekoliko okorno, z mešanico sodobnih tehnologij (Intel WiDi, aplikacija Skype …) in starejših rešitev. Po odzivnosti nas je presenetil tudi spletni brskalnik, nekatere aplikacije so v tem pogledu delovale precej muhasto.
Daljinec je klasične vrste, s kombinacijo plastičnih in gumijastih tipk, predvsem prve, namenjene upravljanju pametnih vsebin, se pri svojem delu ne odrežejo najbolje.
Toshiba 50L4333DG
Izdeluje: www.toshiba.com.
Prodaja: www.toshiba.si.
Cena: 800 EUR.
✓ Vmesnik Cloud TV.
✗ Slabša slika, zastarelost zasnove in oblike, nezanesljiv podstavek brez možnosti zasuka.
Večji izmed preizkušenih Toshibinih modelov je, razen vgrajene večje matrike zaslona, praktično enak manjšemu bratu. Žal večja diagonala zaslona s seboj ne prinese tudi bolj kakovostne slike, saj ista ločljivost ob nekoliko večjih zaslonskih pikah pomeni tudi manj ostro sliko. Pogrešali smo tudi možnost 3D prikaza slike, ki bi jo od 800 evrov cenjenega televizorja vendarle pričakovali.
V Toshibina modela televizorjev vgrajen večpredstavnostni predvajalnik je povprečen, a svoje naloge opravlja dobro. Če so filmom priloženi podnapisi, zna te tudi predvajati, prav tako predvaja večino avdio in video datotek, ki jih danes najdemo v računalnikih uporabnikov in jih televizorju serviramo s pomočjo ključkov USB ali prek omrežja. Pohvalno pa zna televizor na ključke in diske USB vsebine tudi snemati (a ga moramo zato najprej pretentati, da smo v drugi državi).
Vmesnik Cloud TV premore enake vsebine kot pri manjšem modelu in deluje prav tako slabše odzivno v primerjavi s konkurenti. Zagon vsake aplikacije postreže še z motečim utripanjem med virom slike in aplikacijo, ki se nalaga. Poleg tega je nabor aplikacij, nameščenih v televizor, razmeroma skromen.
Kombinacija slabše kakovosti izdelave in nekoliko nižje cene ob ponujanju nekaterih naprednih funkcij pametnih televizorjev (Miracast) nas v tem primeru ni prepričala. Varčevanje pri matriki zaslona in vgrajeni osvetlitvi je namreč hitro kaznovano s slabšo in manj svetlo sliko, to pa na policah trgovin pomeni hitro kazen. Očitno je, da bo morala Toshiba na svojih televizorjih še trdo delati, če bo želela ob bok najboljšim.