Objavljeno: 24.12.2019 | Monitor Januar 2020

Kaj uporabljamo - Raznolikost je zanimiva!

Monitorjevo uredništvo je že od svojih začetkov izredno raznoliko, avtorji so zbrani z vseh vetrov. Vsem pa nam je skupno, da nas zanima tehnika v vseh mogočih oblikah, od programiranja, »šraufanja« računalnikov, sistemske administracije in izdelave lastne elektronike do ne nazadnje izdelave električnih prevoznih sredstev. Vsi povrh vsega uporabljamo tudi klasične računalnike in pametne telefone, na njih pa so, spet, kar najbolj različni programi in aplikacije.

Odličen razlog, da se vsako leto navidezno zberemo v obliki polstranskih zapisov o tem, kaj vse nas v našem profesionalnem in domačem življenju zabava. Štirinajst avtorjev se je tokrat razpisalo o tako zelo različnih tematikah, da sem kot urednik prav ponosen, da nekateri skupaj vztrajamo že 28 let, pa nas radovednost še vedno ni zapustila.

Upam, da boste ob branju zapisov na naslednjih straneh uživali prav tako, kot sem jaz ob njihovem urejanju.

  Matjaž Klančar

  odgovorni urednik

  

Postal sem naročnik

Boris Šavc

V preteklem letu sem iz strojnih nadgradenj presedlal na programske. Res sem zamenjal telefon in bom v novem letu vihtel fotografsko usmerjenega Applovega lepotca iPhone 11 Pro Max, s katerim bo moja ustvarjalna žilica hitreje utripala tudi ponoči oziroma v šibkejših svetlobnih razmerah, a glavnino novosti v mojem digitalnem življenju predstavljajo naročnine.

S telefonom sem pridobil leto dni brezplačne uporabe storitve Apple TV+, ki bo z naročninama Netflix in HBO skrbela za filmsko in televizijsko zabavo brez posredovanja piratov. V Cupertinu so medtem splavili naročnino na igro Apple Arcade, ki me je med zastonjskim obdobjem tako navdušila, da igranja nisem opustil, četudi zdaj zanj plačujem pet evrov mesečno. Naslovi v zbirki, ki se redno širi, so kakovostne igralne izkušnje, ki ne skrivajo nobenih dodatnih stroškov in so mi vedno na voljo bodisi na računalniku, tablici ali telefonu. Applu plačujem še za poslušanje glasbe Apple Music in razširjeni oblačni prostor iCloud. Vse našteto je v vsakem trenutku na voljo vsem družinskim članom. Z Applom je povezana tudi naslednja naročnina, ki jo iz meseca v mesec z veseljem podaljšujem. Setapp je katalog izvrstnih programov za računalnike Mac, ki za dobrih deset evrov mesečno pokrije vse obstoječe in prihodnje programske potrebe slehernega jabolčnega navdušenca. Rad uporabljam najnovejše verzije programske opreme in preizkušam novosti, ki jih nikoli ne zmanjka.

Na telefonu imam še dve aktivni naročnini, prva je Blinkist, ki jo bojda uporabljajo številni uspešni poslovneži širom sveta. Omogoča mi, da v časovno natrpanem vsakdanjem urniku na veliko prebiram knjige. Skrbniki storitve knjige z najrazličnejših področij obdelajo in predstavijo njihove izvlečke, ki jih použijem z branjem med delovnimi odmori ali preposlušam na poti v službo. Ker od nekdaj poleg knjig rad berem revije, sem si za bralne užitke omislil še Readly, naročnino na digitalne izdaje več kot 4.000 naslovov različnih usmeritev. Najbolj mi je všeč, ko izbrana revija poleg običajnega pogleda PDF omogoča preklop na mobilno branje.

Med drugim sem investiral v zdravje, nabavil pametno tehtnico Withings Body Cardio in podlogo za spanje Withings Sleep. Tako rezultate hujšanja, nabiranja mišične mase, pretočnost žil kot tudi dolžino različnih faz spanca ter smrčanja spremljam v podporni aplikaciji Health Mate. Oboje sem kupil s kreditno kartico, povezano s slovensko storitvijo mobilnega plačevanja mBills. Ta je cenovno ugodna, nadvse priročna, za nameček pa jo je mogoče upariti s tekaško uro Garmin Forerunner 645, ki me spremlja na občasnem teku, s katerim privoščim hrbtenici uro ali dve odmora od napornega vsakodnevnega sedenja za računalnikom in drugimi tehnološkimi igračami.

Zgode in nezgode z Androidom

Uroš Mesojedec

Pravzaprav v primerjavi z lanskim letom ne uporabljam nič drastično novega. Očitno sem se, ali dokaj dobro odločil pri svojih nakupih ali pa sem že prestar in prelen za menjave. Kdo ve.

Osebni računalnik je še vedno pametni telefon Pixel 2 XL, je pa zdaj dobil sveži Android 10. Na njem se tudi desetka še vedno redno varnostno posodablja, res pa je decembrski varnostni popravek sesul glavni zaganjalnik programov, Pixel Launcher. Polomije s programskimi popravki so torej bolezen celotne industrije. Žal nimamo polomij le pri programju. Novi Pixel 4 je v vseh svojih različicah – bodimo iskreni – navadna sramota, ki si je Google ne bi smel privoščiti, še posebej pa ne po trojki in njeni »kopalni kadi«. Tako je 2 XL zame še vedno najboljši velik Pixel, ki je zdaj na kakšnem eBayu povrhu vsega še prav nesramno poceni. Če kdo želi manjši napravo, pa mu lahko priporočim prav tako starejši 3A.

Glavna novotarija pri mojih vsakdanjih razvadah je dostopnost storitve Youtube Music tudi v Sloveniji. Kot dolgoletni naročnik na Google Music lahko že lep čas uživam tudi v videih z Youtuba brez reklam, a njegov bratec Youtube Music dolgo časa v Sloveniji ni želel delovati, menda zaradi neurejenih avtorskih pravic. No, zdaj na srečo dela in ni več sramotenja na zabavah, ko plačani in hvaljeni GMusic (All Access!) ne najde kakšnega obskurnega štiklca, ki je na zastonjskem Youtubu na voljo v desetinah najrazličnejših videov.

Android je tudi na TV zgolj nadgradil moje dobre izkušnje od lani. Največja novost je, da poleg Kodija zdaj uporabljam tudi uradno aplikacijo mojega ponudnika digitalne televizije. Tako sta končno odpadla dodatni daljinec in še ena škatlica s svojimi kabli ob TV. Izkušnje so odlične in vsakomur, ki ima to možnost, jo toplo priporočam.

V avtomobilu mi je Android Auto na voljo le z žično povezavo telefona, tako da ga uporabljam predvsem na daljših potovanjih. Nedavna oblikovna prenova sistema je že tako enega najboljših grafičnih vmesnikov za avtomobil zdaj še dodatno izboljšala, tudi funkcionalno. Kar malo žalostno je po odklopu telefona spet gledati grafiko in storitve izvirnega proizvajalčevega infotainmenta. Ima pa Android v avtu prek telefona tudi svoje pomanjkljivosti. Predvsem ne pozna koncepta prisotnega sovoznika. Ob vsakem premikanju se zaradi naše varnosti kup opcij onemogoči, npr. ni mogoče odtipkati ciljnega naslova v navigaciji. Delujejo le govorni ukazi. In podpore slovenščini seveda ni. Tudi če se trudimo v angleščini, nam naslovov skoraj zagotovo ne bo uspelo izgovoriti na način, ki bi ga sistem razumel. Da, res je, sovoznik lahko vzame v roke priklopljeni telefon in se ukvarja z njim, ampak ideja sistema je, da namesto majhnega in nepreglednega telefona uporabimo večji zaslon avtomobila.

Android ima še druga razočaranja. Z desetko je bil najavljan namizni način (desktop mode), ki naj bi, podobno kot v avtu, nekoliko drugačen vmesnik telefona preslikal na večji zaslon, krmilimo pa ga z zunanjo tipkovnico in miško (nekaj takega kot Samsungov DEX, torej). Žal je ta način ostal le globoko zakopana možnost za razvijalce, ki sicer lahko počasi pripravljajo svoje aplikacije tudi za način namizja, za vsakdanjo rabo pa nikakor ni primeren. Res že kar dolgo čakam trenutek, ko bom pametni telefon lahko udobno priklopil na »dok«, ki bo odpravil potrebo po prenosniku. Morda drugo leto.

Ne, Kindle ne more nadomestiti knjige!

Damjan Matičič

Če je lansko leto zaznamovalo nakupovanje kupa novotarij, je bilo letošnje njegovo pravšnje nasprotje. Z izjemo menjave brezžičnega usmerjevalnika Linksys z Ubiquitijem namreč nisem kupil ničesar zares novega. Lahko bi rekli, da sem bolj odstranjeval neuporabljeno.

Moj zvesti prenosnik Lenovo se sicer bliža svoji deseti obletnici in bo prihodnje leto verjetno moral oditi skupaj z Windows 7, ki se jim izteče podpora. Kaj ga bo zamenjalo, še vedno ni povsem jasno. V zadnjem letu sem ugotovil, da vedno manj dela opravim na računalniku in vedno več na telefonu. Kar je pojasnilo tudi prvotno začudenje nad tem, da moram baterijo v njem menjati praktično vsako leto. A menjava baterije v iPhonu je največje darilo, ki si ga lahko podarite. Za nekaj deset evrov ste si namreč tako rekoč kupili nov telefon, če ga ravno ne mečete po tleh.

Nabor programske opreme, ki jo uporabljam na računalniku, se že nekaj časa zgolj krči. Pravzaprav se vse vrti le okrog brskalnikov (trenutno Brave in Chrome), Microsoftove Pisarne, Total Commanderja, nekaj programov za šifriranje in ustvarjanje varnostnih kopij ter zvestega Pythona, ki postori skorajda vse. Preostalo je v oblaku, predvsem v našem Koofru.

Nekoliko drugače je na telefonu. Tu se v zadnjem letu pozna predvsem večja usmerjenost v zasebnost ter dokončno slovo od aplikacij, ki sem jih redko uporabljal. Tako se je Lastpassu pridružil še fizični Yubikey, ki skrbi za dvostopenjsko avtentikacijo neodvisno od naprave in mobilne številke. Če aplikacija ne ponuja dvostopenjskega preverjanja, se mi z njo niti ne da ukvarjati. Komunikacija je tako prešla z Whatsappa in Vibra na Signal, Slack še vedno ostaja eden večjih porabnikov baterije, za razvedrilo pa skrbi v največji meri Apple Podcasts, občasno tudi Reddit in Netflix.

V preteklosti sem postal velik zagovornik zasebnosti, predvsem me motijo povsem nepotrebni vdori v našo zasebnost zaradi »izboljševanja uporabniške izkušnje in streženja oglasov«. Tako sem se odločil ves svoj promet usmeriti skozi lastno zasebno omrežje (VPN), ki mi omogoča preprečevanje dostopa do poljubnih strežnikov. Predvsem mi to omogoča vpogled v to, katera aplikacija pošilja kaj in komu, ter možnost, da takšna dejanja preprečim. Ste recimo vedeli, da Duolingo ob zagonu »kliče« na kitajski qq.com? In ne boste verjeli, kljub preprečitvi povezovanja z Googlovimi in Facebookovimi vohunskimi (pardon, analitskimi) strežniki internet še vedno deluje.

Za trenutek naj se vrnem še na širši ekosistem, saj danes skorajda nič več ni elektronsko in hkrati nepovezano. Lani sem dom nadgrajeval v pametnega, čez nekaj časa pa se je izkazalo, da se glasovni pomočniki ne obnesejo tako dobro, kot se sprva zdi. Tako so zdaj za upravljanje pametnega sistema Philips Hue spet odgovorna daljinska stikala in različna tipala. Podobno sem po več letih lani prvič kupil (res velik) kup pravih knjig in Kindla do nadaljnjega pospravil v predal. Dolgo sem se trudil verjeti v vse prednosti eBralnikov, a žal ugotavljam, da na njih veliko počasneje in manj preberem kot na papirju. Še vedno pa ostajam zvest Amazonovemu Audiblu, ki mi omogoča poslušanje zvočnih knjig med tekom, in to kar neposredno z moje Garmin ročne ure prek slušalk bluetooth. Maratoni res niso več, kar so nekoč bili.

Resnična strast so električna vozila

Marko Kovač

Letos je bilo zelo zahtevno leto za družinsko računalniško opremo, saj sta kar dva računalnika storila konec in se napotila k računalniški Valhali. Spotoma pa mi je uspelo preizkusiti in tudi potrditi učinkovitost mojih varnostnih kopij.

A lepo po vrsti, najprej je odpovedal glavni računalnik, ki je stregel večini besedil pa tudi drugih opravil ¬– zelo všečni, a nekoliko trmasti Gigabytov Brix. Konkretneje, odpovedala je matična plošča, a že par dni pred dokončno odpovedjo je računalnik dajal znamenja, da zadeva postaja resna, vse do usodnega dne, ko računalnika k življenju ni obudila niti obljuba o dodatnem pomnilniku ali manjši zasedenosti procesorja. No, šalo na stan, za odpoved je verjetno res bila kriva obremenitev, saj je majhna škatla vseeno porabila tja do 45 W energije, kar pa je odločno preveč za računalnik te velikosti in verjetno se je kak spoj pregrel in počil. Pregrevanje matične plošče v pečici bi verjetno za nekaj časa odložilo neizbežno, a muhavost računalnika je dosegla svoje. Nadomestil ga je podobno kompakten le manj barvit Intelov NUC 8. generacije s procesorjem i5-8259U in z vgrajeno Intelovo grafično kartico Iris Plus Graphics 655. Novejši računalnik je opremljen z vsem, kar je prinesla zadnja računalniška petletka – pomnilnik DDR4, priključka USB 3.0 in Thunderbolt, »disk« pa je tipa M.2. Čeprav je novejši računalnik na papirju le nekoliko varčnejši od starega (28 W : 45 W), je v praksi precejšnja razlika, saj le redko doseže polno obremenjenost, hkrati pa zadovoljivo poganja nekatere nezahtevne igre.

Čez nekaj mesecev pa je podobno usodo delil družinski starosta – 12-letni Asus Terminator, še iz časov, ko je Asus bil nekakšni tajvanski Apple. Ta je nekoč bil osrednji računalnik, nazadnje pa ga je uporabljal najmlajši član družine in verjetno je prav to pripomoglo k bridkemu koncu. Čeprav je bil računalnik opremljen s starejšim, a legendarnim Intelovim procesorjem Q6600, verjetno ni bil kos eksperimentom enajstletnika, ki je kombiniral občasno programiranje Skratcha, sestavljanje predstavitev za šolo in gledanje Youtube kanalov ter eksperimentiranje z raznovrstnimi igrami. Nadomestil ga je nekaj let star, rabljeni, a prenovljeni desktop HP EliteDesk 800 G1 z Intelovim procesorjem i5 4570 in grafiko Nvidia GT 1030, kar bi moralo zadoščati za nekaj let. Še sploh, ker nekje pod televizorjem še vedno ždi Playstation 4.

A na srečo leto ni bilo omejeno le na nadomeščanje računalniške crkovine. Nadaljevali smo projekt električnih vozil, tokrat je bil na vrsti Drift trike, kar je trikolesno vozilo novozelandskega izvora, mešanica kolesa in gokarta. Na zadnjem paru koles je plastična prevleka, ki omogoča drsenje skozi zavoje, prednje kolo pa je opremljeno z električnim motorjem250 W, saj v nasprotju z Novo Zelandijo tu ni na voljo dovolj neobljudenih klancev, driftanje po praznih parkiriščih pa je veliko zabavnejše z (električnim) pogonom. Kakorkoli že, sestavljanje vozila se je izkazalo za zanimivo učno uro elektrifikacije.

Prehod v žep in oblak

Vladimir Djurdjič

Kot osebi, ki je zrasla ob računalnikih PC, mi bo leto 2019 ostalo v spominu zaradi še bolj izrazitega prehajanja na storitve v oblaku in mobilne naprave. Čeprav ostaja PC še vedno primarno orodje za delo, vse manj uporabljam lokalne programe in vse bolj spletne storitve, kot so Google Apps, Slack, Trello, Evernote, Feedly. Ob teh pa še kopico drugih spletnih storitev, ki so povezane z razvojem programske opreme.

Ob tem so primarno orodje postale tudi številne mobilne aplikacije, kjer je njihova spletna (in morda tudi računalniška) različica bolj dopolnilo kot osnova. Brez programov, kot so Strava, Lifesum in Tenis Plus, ter ure Apple Watch, bi težko naredil preskok v skrbi za kondicijo in zdravje. Novi iPhone XR, ki ima končno spodobno velik pomnilnik (128 GB), je kos vsaki nalogi, postal pa je tako rekoč edini resnično uporabljen »fotoaparat«.

Kar se tiče domačega kina, je letošnja novost televizor Philips s 70-palčno diagonalo in z ločljivostjo 4K. Pri izbiri je odtehtalo tudi to, da ima vgrajen Android, ker drugi operacijski sistemi za TV niso vredni zaupanja (zarečene obljube o posodobitvah). Tudi kitajski predvajalniki so ravno tu razočarali, zato pa sem bil zelo prijetno presenečen nad predvajalnikom Amazon Fire TV, ki za ceno 25 evrov ponuja vse, kar rabim.

V zadnjem letu je doma program za hišni kino Plex nekoliko izgubil priljubljenost zaradi programa Kodi, ki na novi strojni opremi preprosto deluje hitreje in bolj zanesljivo. Oba pa sta nedvomno ostala v senci na račun gledanja vsebin na Youtubu, kjer kar mrgoli zanimivih tematskih vsebin. Lahko bi rekli, da je to izbira števila ena.

Prehod na visoko ločljivost, povečanje števila odjemalcev v hiši in priklop številnih naprav IoT so povzročili potrebo po zamenjavi domačega usmerjevalnika, ki ni bil več kos brezžičnemu prometu. Asusov RT-AC86U je omogočil, da je Wi-Fi spet »neviden« oziroma dela brez težav.

V avtu, na kolesu, celo med sprehajanjem po mestih je Google Maps povsem nadvladal druge navigacijske naprave. Z izjemo kolesarjenja zunaj utrjenih poti, kjer prisegam na program Bikemap. Google Maps je postal privzeti navigacijski sistem tudi zato, ker ima zdaj večina vozil, ki jih vozim, vgrajen Apple CarPlay. Zaradi tega sem začel uporabljati servis Apple Music, ki prek iste platforme v vozilu zagotovi tudi kakovostno glasbo. Če bi avtomobili že podpirali brezžično povezavo za CarPlay, pa bi bila to sploh zmaga. A tako daleč še nismo prišli.

Pri spletnih nakupih sem končno lahko uporabnik plačilnega sistema Apple Pay, ki deluje tako na pametni uri kot telefonu. Brezhibno, preizkušeno v različnih državah in na različnih prodajnih mestih. Trenutno še iščem prodajno mesto, kjer bi imel s tem plačilnim sistemom težavo. Nadvse uporabno. Če to združimo še z mobilno aplikacijo izbrane banke, kjer je podprto tako rekoč vse, za domače bančništvo skoraj ne uporabljam več spletne aplikacije, zagotovo pa porabim manj časa kot nekoč.

Vsako leto boljši …

Simon Peter Vavpotič

Leto je naokoli in priznati moram, da se doma narejeni dodatki za domače računalnike niso kaj dosti spremenili, vseeno pa so postali boljši in uporabnejši. Robotski tovornjak si je iz gasilskega vozila iz novega kompleta kock lego technik »izposodil« prepotrebni diferencial in mu za vožnjo po preprogi zdaj namesto štirih zadnjih koles zadoščata le dve, ki hkrati manj spodrsujeta. Nov je tudi tog zobniški prenos za vrtenje prednjih koles. Prav zato sem moral tudi nekoliko spremeniti programsko opremo v robotovem mikrokrmilniku, ki zdaj smerni motor v začetku požene z majhno močjo, da se ta ustavi, ko obračanje prednjih koles ni več mogoče, pri čemer merilnik zasuka prebere skrajni položaj vrtenja. Nato kalibracijo ponovi še za vrtenje v nasprotno smer. Kolesa se tako hitro in zanesljivo obračajo, ne glede na podlago.

Notesnik, ki je, z izjemo enote DVD, brez gibljivih delov, še vedno odlično deluje, a je vročina poletnih mesecev na njem vseeno pustila pečat. Čeprav se procesor ni pregreval, je sorazmerno visoka temperatura zraka v ohišju zaradi segrevanja notranjih hladilnih reber ukrivila del ohišja s tipkovnico in ob stiku s spodnjim delom ohišja ustvarila »režo za zračenje«. Pri temperaturi prostora okoli 23 °C je zdaj temperatura mikroprocesorskega čipa okoli 48 °C, kar je daleč od Intelovih najvišjih dovoljenih vrednosti. Odlično, če le ne bi začel monitor v sklopljenem položaju že poleti nevarno zadevati ob del ohišja s tipkovnico, kar od poletja naprej preprečujejo dodatne opore.

Microsoftovo ergonomsko tipkovnico, ki sem jo pred leti sestavil iz nemške in poslovenjene angleške različice, uporabljam skoraj brez prestanka. Vseeno ne morem pohvaliti počasi izginjajočih belih črk, številk in posebnih znakov s črnih tipk, ki si zato postajajo zlovešče podobne. K sreči si razpored tipk zapomnijo tudi mali možgani, ki sami usmerjajo prste k pravim tipkam med gledanjem na zaslon. Po drugi strani moram pohvaliti zastonjski programček Microsoft Keyboard Layout Creator, s katerim sem ob nakupu tipkovnic Microsoftovo okolje Windows prilagodil za uporabo doma izdelanega razporeda tipk. K sreči deluje tudi v najnovejših različicah tega operacijskega sistema.

Doma narejena vremenska postaja je še vedno nesporna pika na i vseh domačih napravic. Ob tem, da z novim sistemom napajanja v celoti deluje tudi brez pomoči računalnika, jo vsakodnevno uporabljamo vsi domači. Glavno enoto sestavljajo dva Microchipova mikrokrmilnika, tipala in priročen modro-beli grafični prikazovalnik. Prek vmesnika USB je povezana s pecejem, z brezžičnim vmesnikom pa z oddaljenimi merilnimi enotami, od katerih ima vsaka svoj mikrokrmilnik.

Nazaj h koreninam

Primož Gabrijelčič

Enkrat na leto pride naokrog moj urednik in mi zastavi na videz enostavno, a težko vprašanje: »Kaj pa trenutno zanimivega uporabljaš?« Pa je zadnja leta kar prelahko odgovoriti, da »isto kot lani, nič novega«. No, vsaj prejšnjih nekaj let je veljalo tako. Letos pa sem malo obrnil list in se prepustil stari strasti – nadzoru »realnega sveta« z računalnikom.

Davno nazaj, tam nekje okoli preloma tisočletja, je moje programiranje pogosto presegalo meje računalnika. S kolegi smo pisali programje, ki je poganjalo velike veziljske stroje, gravirke in še marsikaj. Od takrat sem obdržal ljubezen do naprav, ki plešejo po navodilih, ko pritisneš gumb. Z leti pa je ta del programiranja nekako poniknil. Od DOS sem se obrnil k Windows in moje programiranje je običajno imelo učinke le še v digitalnem svetu.

Letos pa je naneslo tako, da smo se s kolegi – ne s tistimi iz prejšnjega odstavka – zbrali in si privoščili spodoben tiskalnik 3D. (Prusa i3 MK3S, če že vprašate. Zraven pa še dodatek MMU2S za tiskanje v do petih barvah hkrati.) Zelo raznovrstni razlogi so nas vodili pri tem – od izobraževanja otrok do čiste zabave in nekaj malega biznisa. Zdelo se nam je, da je tiskanje 3D z nanosom materiala (FDM, po domače) postalo dovolj zanesljivo, da bomo tiskalnik lahko tudi zares uporabljali in se ne bomo večino časa ukvarjali z reševanjem problemov.

Smo imeli prav? Niti ne. Kadar dela, je tiskalnik sicer pesmica in iz njega je padlo cel kup uporabnih in manj uporabnih rezultatov, se pa približno enkrat na teden vse skupaj ustavi za kakšen dan, ko se zaletimo v novo glavolomko. Saj je fino razhroščevati težave s strojno opremo, nič ne rečem, a malce me je stanje tiska 3D vseeno razočaralo.

A nova igračka je prinesla tudi cel kup motivacije za učenje. Nečak poganja Tinkercad in v njem producira prav hude izdelke. Žena se bo menda začela zabavati s Sculptrisom. Jaz, ki sem bolj programer, pa sem se tiska 3D lotil v okolju OpenSCAD, v katerem izdelke 3D enostavno – sprogramiram. Oziroma, ker sem programer, pišem knjižnice, ki jih bom uporabljal pri izdelavi izdelkov, namesto da bi pripravljal končne produkte. Pa še prav zabavno je, ker OpenSCAD ne uporablja nekega priljudnega programskega jezika, temveč nekakšen svoj funkcionalni dialekt, ki ni podoben ničemur. (No, zabavno za take, ki radi rešujemo programerske zagonetke. Bralec se morda ne bo strinjal z mano.)

Ker pa samo z enim programom ne prideš nikamor, sem začel osveževati svoje znanje vektorskega risarskega programa Inkscape, spotoma pa si ogledujem še neverjetno zmogljivo risarsko in modelirno okolje FreeCAD. Prav lepo je videti prosto programsko opremo, ki je zmogljiva, dodelana in uporabna. (To, da je sprogramirana v Pythonu, ji odpustim.)

Ob klikanju po programju se – kot sem že napisal – zabavam z realnim svetom in nedodelanostjo tiskalnikov 3D. Tako prav zdaj sedim v kleti, iščem prave nastavitve za tiskanje novih filamentov, ki smo jih dobili prejšnji teden, in spotoma pišem ta članek. Pa sem jaz srečen in urednik zadovoljen.

Nova služba, novi izzivi

Matic Zupančič

Leto 2019 je bilo zame polno sprememb: na eni strani sem zamenjal kar precej hardvera, a drugje se kot pijanec plota držim stvari, ki so z menoj že leta in leta. Tako se doma ne nameravam odpovedati preizkušeni kombinaciji Synology omrežnih diskov in Veeam rešitve za rezervno kopiranje. Prastari in še vedno delujoči Synology DS710 in novi DS418play sta nepogrešljiva kosa mojega »backup pogona«. Skupaj z orodji, ki jih dobim v paketih Office365 (OneDrive in Flow), je to jedro razmeroma enostavnega, a učinkovitega backupa podatkov, ki jih »varujem« po principu 3-2-1, torej tri kopije na dveh različnih nosilcih in vsaj ena kopija zunaj doma.

Letos sem se, predvsem zaradi spremembe zaposlitve, po 15 letih odpovedal blagovni znamki HP. Opremili so me z računalnikom Lenovo Thinkpad. Kaj naj rečem? Odlični računalniki, tako kot so odlični tudi HP. Edina stvar, ki me moti, je čudna lastnost Lenovo tipkovnic, na katerih sta zamenjani tipki FN in CTRL, a k sreči se to da popraviti v nastavitvah naprave.

Ob službenem računalniku sem, očitno zato, da mi ne bi bilo treba poslušati kolegov v oceanskem tipu pisarne, dobil tudi odlične bluetooth slušalke JBL Live650BTNC. Te izredno mehko sedejo na glavo in pokrijejo celotne uhlje, zato jih je zato moč nositi tudi ves dan.

Kot zanimivost naj povem še, da sem po osmih letih zamenjal tudi miško. Majhna stvar z zelo velikim učinkom. Že prej sem prisegal na najboljše Logitech miške in tudi tokrat nisem sklepal kompromisa – omislil sem si Logitech Anywhere MX S2, ki velja za eno najboljših in neuničljivih. Tudi cena kaže na to.

Telefone menjavam na približno tri leta in letos je bil že čas za zamenjavo. Samsung Galaxy S7 je pristal pri otrocih, sebi sem pa privoščil Samsung Galaxy S10. S količino pomnilnika, ki ga ima, se končno da dihati, ne da bi ob vsakem videu gledal na sekunde. S S10 pa sem prvič videl tudi DEX v praksi. Zdi se mi zdi zanimiva rešitev, če bi hotel telefon uporabljati kot edino napravo. A nikakor pri sebi ne najdem pravega scenarija za uporabo, saj se še nisem pripravljen odpovedati surovi moči prenosnika in množici programov, ki tečejo le v Windows okolju.

Branje je moja strast in že dalj časa sem pogledoval za ugodnim nakupom Kindla. Podlegel sem Black Friday akciji in po resnično ugodni ceni na Amazonu naročil Kindle Oasis 8 GB. Posebni gumbi, namenjeni obračanju strani, precej izboljšana odzivnost zaslona ter vgrajena lučka s spremenljivo barvno temperaturo, ki ne krati zdravega spanca, so glavne izboljšave, ki so me prepričale, da sem zamenjal svoj stari Paperwhite druge generacije. Ta še vedno deluje kot švicarska ura in je zato dobil mesto na nočnih omaricah otrok.

Na strani programske opreme ne uporabljam prav veliko. Office365 premore storitev OneNote, ki je odlična beležnica in jo z veseljem dnevno uporabljam. Windows 10 ne premore pametnega orodja za obdelavo zaslonskih slik, zato je brezplačni Greenshot edina resna opcija. Ko pa moram na hitro obdelati kakšno fotografijo za blog, posežem kar po spletni storitvi Photopea. Če Photopee še niste odkrili, jo res toplo priporočam.

Wi-Fi je (lahko tudi) vir stresa

Matjaž Klančar

Brezžično omrežje v hiši imam že od samih začetkov, od takrat, ko celo osnovnega standarda 802.11b še ni bilo. In vendar sem šele letos zaradi njega začel dobivati sive lase. Za vsako nadstropje hiše sem si namreč omislil svoj usmerjevalnik in amatersko zaupal, da si bodo uporabnike, ki se sprehajajo med nadstropji, samodejno podajali. Napaka. V sestavku »Kaj uporabljam 2021« boste lahko torej zelo verjetno brali o tem, da sem si omislil omrežje tipa »mesh«. Za zdaj pa še ne.

Kar se resne nove tehnike v mojem letošnjem življenju tiče, je to vse. Omislil pa sem si novo profesionalno miš Logitech MX Master 2s, ko je njena predhodnica neslavno preminila. V upanju tipa »saj je vse isto« sem za drug računalnik kupil še veliko cenejšo nekakšno »na videz kopijo«, ki jo »izdeluje« Amazon (program Amazon Basics), vendar – malo denarja malo muzike. Ne priporočam. Miš = Logitech, še vedno.

Nov je tudi moj službeni monitor – prastarega Philipsa z matriko TN je zamenjal malo resnejši Dell P2419H z matriko IPS. Razlog menjave? Stalne pritožbe oblikovalca in video snemalca – da njuni izdelki na mojem monitorju izgledajo grozno. Upam, da bo zdaj mir.

Bolje se počutim tudi doma, ker sem res že zelo star prenosnik Lenovo Thinkpad X1 zamenjal za Dellov Latitude 5590. Ravno tako ima vgrajen procesor i5, vendar šest generacij novejši, zato je razlika v hitrosti delovanja drastična. Ključen razlog menjave pa je bila baterija – nova zdrži okoli 10 ur, stara, vmes že menjana »pri Kitajcih«, pa je zmogla slabe tri.

Sicer pa vas verjetno ne bom presenetil z izjavo, da (časovno) veliko več uporabljam telefon kot vse namizne in prenosne računalnike skupaj. Moj Samsung Galaxy S10+ je dovolj hiter in dovolj velik, da mi služi za skoraj celotno konzumacijo informacij. Le »produkcijo« le-teh (tipkanje …) prepuščam večjim napravam.

Še celo televizor se mora resno potruditi, da me kdaj pa kdaj premami iz rok telefona. Najbolj mu to uspeva s Kodijem, ki je prek zunanje škatlice vezan nanj (LG WebOS Kodija pač ne podpira in ga nikoli ne bo), v zadnjem času pa sem na televiziji »odkril« TV-aplikacijo Youtube. Malce sem pozen, mar ne?

Kaj pa telefonske aplikacije? Od novih sem odkril Splitwise, s katerim si s kolegi razdelimo večje stroške, Seconds, ki mi natančno odmerja intervalne treninge, od starih pa sem se odločil za prehod na plačljivi Deezer. Radijske postaje mi gredo z govorom (in oglasi) vse bolj na živce, zato sem pripravljen plačati za »čisto« glasbo.

Naj omenim še »programerski« Scratch in CAD-ovski TinkerCAD, s katerima pa se pri hiši igra – moj sin. Kolikor vidim, gre za odlični zadevi.

In seveda – moje že tradicionalno slabe izkušnje z internetom stvari. Moja nova klimatska naprava Fujitsu ima vgrajen modul Wi-fi (ki ga je bilo treba posebej doplačati!), ki prav lepo dela, kadar slučajno delata tudi pripadajoča aplikacija in zadaj stoječi Fujitsujev »oblak«. Da ne govorim o tem, da sem potreboval kar nekaj dni in pogovor s tehnično pomočjo, da sem se z oblakom sploh povezal. Katastrofa. Ali pa Internet of Shit.

Na zahodu nič novega

Jure Forstnerič

Moram priznati, da si letos nisem privoščil tako rekoč nobene novosti na računalniškem področju. Edina je nov telefon iPhone XS, a še to bolj po službeni dolžnosti. Opažam sicer, da so telefoni (podobno kot je bilo pred tem računalniki) že nekaj let »dovolj dobri« in bi brez resnejših težav še naprej shajal tudi s starejšim modelom (iPhone 7).

A morda bi v povezavi s telefoni omenil zanimiv dodatek, na katerega sem se v zadnjih dveh letih noro navadil – majhno plastično držalo, ki se prilepi na zadnjo stranico telefona in pomaga pri držanju. Zadeva se imenuje Pop socket in jo je prva vzljubila mladina po vsem svetu. To držalo omogoča, da telefon držimo s prsti, ne da bi morali pri tem stiskati stranice. Držalo se ob neuporabi stisne k telefonu, tako da ne moti med nošenjem v žepu, v praksi pa noro olajša upravljanje razmeroma velikega telefona z eno roko. Kako temeljito sem se nanj navadil, se je pokazalo, ko sem ga po enem letu moral zaradi dotrajanosti zamenjati – po nekaj urah brez sem obupal nad idejo, da bi čakal dostavo iz spletnih trgovin in sem se raje zapeljal do najbližje trgovine z elektroniko.

Iz prve roke lahko povem, da se zadeva odlično obnese tudi v kombinaciji z Amazonovim Kindlom. Tega omenjam, ker je po mojem še vedno ena najboljših naprav, kar si jih lastim. Preprosta, poceni, baterija pa zdrži tako dolgo, da sploh ne vem, koliko.

Lani sem omenil svojo vse pogostejšo rabo Pythona za avtomatizacijo dolgočasnih opravil, letos pa sem z ogrodjem Selenium avtomatiziral še nekatera pogosta opravila pri spletnih obrazcih oziroma na spletnih straneh. V osnovi lahko v Seleniumu posnamemo določeno zaporedje opravil (odpri to stran, klikni tja, nastavi določen datum, vnesi neko besedilo), z malo programerskega znanja pa to še razširimo. Zadeva je prvotno namenjena programerjem spletnih strani za izvajanje samodejnih preizkusov, a zna biti koristna za vse, ki na spletnih straneh večkrat izvajajo isto zaporedje akcij in vnosov.

Mogoče omenim še par malih orodji, ki jih uporabljam tako pogosto, da o njih sploh ne razmišljam več. Prvo je odlično orodje za hrambo zaznamkov. Vem, da se je kar nekaj kolegov navadilo na storitev Raindrop.io, sam pa raje prisegam na Saved.io. Deluje podobno, torej oblačna hramba zaznamkov, prepričala pa me je zaradi enostavnega dodajanja zaznamka – ko smo na strani, ki jo želimo shraniti, pred URL le vpišemo še »saved.io/«, torej »saved.io/www.monitor.si«. S tem ne potrebujemo nobenih dodatkov v brskalnikih, le prijavljeni moramo biti v storitev (kar se seveda shrani v piškotku).

Omeniti velja še urejevalnik odložišča (clipboarda) Ditto, ki deluje tako v okolju Windows kot v Linuxu. Razložiti koristnost takega urejevalnika je žal sizifovo delo – tisti, ki to uporabljamo, si ne predstavljamo življenja brez, oni, ki tega ne poznajo, pa ne morejo razumeti, zakaj bi bilo uporabno. Pa je. Zelo.

Premetavanje evrov

Matej Huš

Včasih se zamislim, koliko človeške energije, časa in pameti se troši v neskončnem primerjanju ponudb in lovu za najugodnejšimi izdelki in kombinacijami. Finančni produkti niso v tem nobena izjema, razvoj tehnologije in vdor tehnoloških podjetij na prizorišče pa sta trg precej razburkala in ga pomaknila tudi v polje naše revije.

Bančni račun imam pri spletni banki N26, kjer je brezplačen, ni stroškov vodenja ali provizij pri nakazilih v evroobmočju ali direktnih bremenitvah. Vsebuje še kartico Mastercard. Ker je debetna, se z njo zatakne le, kjer izrecno zahtevajo kreditno kartico – običajno je to rent-a-car. Tudi pet dvigov gotovine mesečno v evroobmočju je zastonj. V mobilni aplikaciji N26, prek katere poteka celotno poslovanje, lahko nastavim limit, menjam PIN, začasno onemogočim kartico, blokiram spletna plačila, spremljam porabo itd. Imam še DKB, tradicionalno nemško banko, ki prav tako ne zaračunava stroškov vodenja računa in provizij pri plačilih, omogoča pa še zelo poceni trgovanje na borzah.

Obvezna spremljevalca sta Revolut in njegova mobilna aplikacija. S to kartico je moč brezplačno dvigniti le 200 funtov mesečno, a to po vsem svetu. Revolut je namenjen zlasti ljudem, ki živijo z več valutami, in tako so menjave do 6.000 evrov mesečno brez provizije (razen med vikendi!). Velika prednost je možnost brezplačnega nalaganja denarja nanj, saj se Revolut lahko obnaša kot trgovec, ki bremeni poljubno plačilno kartico, znesek pa se potem brez provizije znajde na Revolutu. Ker so nakazila z Revoluta brezplačna, lahko tako po ovinku denar spravim tudi na N26, DKB ali drugam.

Koristno je imeti tudi slovensko banko, kjer je NLB med najcenejšimi, odkar sem se odpovedal paketu in zahteval najosnovnejši račun brez vsega, razen elektronskega bančništva. Na namiznem računalniku je to Klik, na telefonu pa KlikIn. V aplikaciji NLB Pay imam dodane tudi plačilne kartice, tako da lahko plačujem kar s telefonom. Nekoč bo Google Pay podpiral tudi slovenske kartice, trenutno pa jih še ne.

Za natančno vodenje financ na osebnem računalniku uporabljam dobri stari odprtokodni program Gnucash. Ta me je prisilil v uporabo logike dvostavnega računovodstva. Na prvi pogled strašljiva tehničnost je zelo prikladna, ker omogoča enostavno spremljanje vseh prihodkov, izdatkov in stanja na računih. Vsak teden posvetim 15 minut vpisu vseh transakcij v Gnucash in imam pregled nad osebnimi financami. Obvlada tudi obrestnoobrestni račun, anuitetne načrte itd.

Mobilna aplikacija Splitwise omogoča, da s prijatelji enostavno razdelimo stroške za skupne projekte, recimo za celotedensko smučanje. Omogoča vnos različnih stroškov, kjer določimo, kdo je plačal in na koga ter v kolikšnem razmerju se deli. Ko vpišemo še morebitna denarna vplačila, aplikacija takoj izpljune, koliko mora kdo vreči v skupno malho ali iz nje vzeti.

Ko bo prihodnje leto bančne račune, sprva sicer le v ZDA, začel ponujati tudi Google, bo morda to ta težko pričakovana enotna najenostavnejša in najcenejša rešitev. In multinacionalke bodo dobile še en kos naših življenj.

Raspberry Pi, vendar tudi Jabolka

David Vidmar

Med strojnimi spremembami letošnje leto prinaša velik in dramatičen korak v meni manj znani svet – po mnogih letih prvič uporabljam iPhone pa tudi jabolčno tablico s tipkovnico in svinčnikom. Kar brez skrbi, ta nikakor ne nadomešča prenosnika, omogoča pa, da v službenem in zasebnem času ne razmišljam o zamudni prijavi, preostali bateriji in ostalih nadležnostih Okenskega okolja.

Domačemu PC so šteti dnevi, a se nikakor ne morem spraviti k izbiri in nakupu komponent, v kar bom skoraj gotovo prisiljen v letu 2020. Domači strežnik še kar vztraja, zdaj šteje že več kot 10 let, vsako leto le dodam kakšen disk in ga zrcalim za dodatno varnost. Pametni dom še naprej počasi priklapljam na lokalno omrežje, katerega jedro je Home Assistant. Stikala so Sonoff, ki jih ne poganja več Tasmota, ampak ESPHome ter nekaj napravic Wyze in Homematic IP. A domača pamet ne teče več na Raspberry Pi, saj so nenehne težave s pomnilniškimi karticami prepričale, da je bolje namestiti virtualni strežnik na prej omenjeni strežnik. Večje zmogljivosti so omogočile namestitev dodatnih storitev, med katerimi je najpomembnejša AdGuard, ki vse naprave v domačem omrežju varuje pred oglasi in sledilnimi skripti, nekako tako bolj znani Pi-hole.

Za glasbeno zabavo še vedno skrbi Spotify, vedno bolj me navdušuje njegova ponudba, sploh prilagojeni seznami glasbe. Nikakor se ne morem sprijazniti z množico ponudnikov pretočnega videa, zato nisem naročnik nobenega in sem se televiziji večinoma enostavno odpovedal. Razpršenost pretočnih video vsebin je zame gotovo najbolj zoprna tehnološka stvar leta.

Potrebe po pisani besedi zadovoljuje Book Depository za knjige, ki jih želim prijeti v roke in kdaj potisniti tudi v druge. Na Audiblu kupujem avdio knjige, a nisem naročen ves čas – občasno izkoristim znižano naročnino, naberem zalogo knjig in se čim prej odjavim. Naročen sem še na obvestila Bookbub o ugodnih nakupih na Kindlu in večkrat za funt ali dva kupim, kar je na seznamu za branje. Večja sprememba je tudi aplikacija za poslušanje podkastov. Namesto Pocket Casts uporabljam Castro, ki »nima uporabniškega vmesnika«, kar je idealno za v avto, kjer poslušam večino poddaj.

Po nasvetih kolega pisca iz Monitorja sem začel uporabljati Raindrop.io, kamor arhiviram zanimive spletne povezave, a spletni članki še vedno pristanejo v Pocketu. Del zasebnih in službenih beležk še naprej beležim v OneNote, bolj podrobne sezname pa od letos hranim v Notionu, ki me še vedno fascinira, a hkrati pogledujem proti podobni storitvi Coda. Novost med uporabljanimi aplikacijami je še Adobe Scan, ob katerem sem se opogumil in znebil vseh papirnih računov, obvestil, izvidov in podobno ter jih hranim le še v digitalni obliki. Od konkurence je boljši zaradi odlične optične prepoznave besedila. Od pogosto uporabljanih aplikacij me najbolj žuli Google Photos.

Ker imamo končno spet delovno mesto, kjer z glasnim tipkanjem ne motim drugih, sem končno skočil v svet mehaničnih tipkovnic. Izbral sem Das Keyboard 4, seveda z (zlo)glasnimi stikali MX Blue, in navdušen sem nad njo.

PC so skorajda za odpad, iOS pa kar lepo živi

Arnold Marko

V zadnjem letu se strojno nisem kaj dosti posodabljal, saj vse še vedno deluje, tako kot mora oziroma kot pričakujem. O. K., za bagatelo sem kupil rabljeno konzolo PS3 s petnajstimi igrami, da lahko svoje otroke vzgajam v prvoosebnih streljačinah in dirkaških igrah, vendar gre v tem primeru prej za ekološko osveščeno reciklažo, kot pa posodobitev.

Sicer vztrajam pri svojem nekaj let starem i5 hackintoshu, ki ima 32 GB rama, GeForce 870, 2 × 240 GB SSD in 4 TB RAID. Ker dela, ga niti ne posodabljam. Poleg tega uporabljam še star Pentium Quad za zvok z osemkanalno, 20 let staro Terratec kartico z zunanjim modulom. Zadeva dela in ima še vedno najmanjšo, meni znano latenco med zvočnimi karticami. Pri hiši imamo dva notesnika. Eden je že vsaj deset let star (Centrino, se mi zdi) in sem ga posodobil z diskom SSD ter nanj naložil MX Linux, tako da dela zdaj bolje kot tisti drugi s procesorjem i3 in z Windows 10, ki se odziva približno tako kot upravne enote. Hčerki sem za spoznavanje z računalniki (z miško in s tipkovnico – brez zaslona na dotik) namenil še prastar, niti ne vem več, kateri, AMD, na katerem prav tako teče MX Linux.

Sicer imamo pri hiši tri iPhone (dva SE in en 5S) ter tri iPade, ki jih uporabljamo tako za komunikacijo, družabna omrežja, fotografije, brskanje po spletu in tudi za upravljanje zadev, kot so ogrevanje (toplotna črpalka), zalivanje vrta in nadzor Kodija, ki je priklopljen na našo staro dobro plazmo, na katero prisegamo zaradi neverjetnega kontrasta in mehčanja signala SD, ki je v naših hribih še vedno primarna ločljivost TV-vsebin. Za te sicer uporabljamo ADSL, vendar je zaradi oddaljenosti od centrale ta precej ubog, zato imamo za internet še dve yagi anteni (polarizirani) za LTE, kar nam omogoča hitrost do 50/10 (v praksi sicer okoli 20/10).

Kodi teče na računalniku Raspberry Pi 2, v hiši pa imamo še RPi Zero in A3+. Tadva sta namenjena še nedokončani »pametizaciji« določenih hišnih zadev, kot sta (že omenjeno) zalivanje vrta ter spremljanje vremenskih sprememb, v kratkem pa bom dodal (odvisno od časa) še kakšno drugo funkcijo (kamere, nadzor čistilne, zunanje luči …). Za to sicer uporabljam Node-Red in mnoštvo kitajskih senzorjev ter stikal. Za gledanje zaslona iOS se poleg omenjenega Raspberryja pod TV nahaja še star Apple TV 2, ki ga uporabljamo izključno za AirPlay. Resda je slika le 720p, a kot rečeno … Imamo plazmo, pa nas to niti ne moti.

Ugotovim lahko, da se je čas pri nas, kar se tiče tehnologije, nekako ustavil, pa vendar po drugi strani tudi s temi zadevami uspešno lovimo korak s časom. Hčerka pri svojih osmih letih ustvarja lastne igre v Scratchu, na tistem kamenodobnem računalniku, jaz pa na svojih še vedno zmontiram poljuben video ali zvok in tudi animacije 3D niso problem, le potrpljenja je potrebno nekoliko več. Največji približek napredka je verjetno družinska naročnina na Apple Music, kaj več pa skorajda ne moremo prikazati. O. K., notesniki so res omejeno uporabni, tako da bo 2020 verjetno dovolj dobro leto za nabavo kakšnega novega, kaj več pa za zdaj niti ne potrebujemo … Če se seveda kaj od opisanega ne bo pokvarilo, kar zaradi priletnosti ni izključeno. In če že nismo ultra sodobni, se pa vsaj tolažimo, da imamo zaradi dolge rabe stare opreme bistveno nižji ogljični odtis. Ah, da, skorajda bi pozabil … Imam tudi Amigo 500 … Delujočo … Za deževne dni. Kupil sem jo za 30 evrov.

Novih igrač nikoli ne zmanjka

Anže Tomić

Najprej vse, kar je ostalo enako kot lani. Kišta je še vedno i5, 32 GB pomnilnika, Radeon rx460 in terabajt na Samsungovem m.2 NvME SSD. Monitor je LG Ultrawide, ki me je zdaj uničil, in ko v službi sedim pred dvema 24-palčnima zaslonoma, nisem zadovoljen. Miš je še kar mx518, a se vedno bolj spogledujem s kakšno novo, me pa ni še nobena zares prepričala. Tipkovnici sta enaki kot lani. V službi Vortex Race 3 z rjavimi stikali in izvirnimi tipkami. Doma pa Das Keyboard Ultimate, ki je letos dobila nove tipke s sovjetsko tematiko. Matt3o Nerd DSA so belo-rdeče tipke s cirilico in z latinico. Prenosni računalnik ostaja Chromebook Asus c302 flip, ki se je na dolgi rok (zdaj ga imam že tretje leto) izkazal za izjemno dobro napravo, ki brskanje po spletu in pisanje opravlja z odliko.

Telefon je še kar Pixel 2 XL, ki sem ga kupil rabljenega, ko je že bil star eno leto. Še vedno dobro dela. Slike so še kar izjemne. Res pa je, da za Monitor preizkušam telefone, tako da imam nenehno nekaj drugega v žepu in ni velike težnje, da bi kupil kaj novega.

Televizija je še kar Full HD Sony Bravia, a modelom LG OLED cena nenehno upada, in ko enkrat vidiš OLED v živo, je težko doma gledati »LED«. Vseeno so LG še predragi, a vsak mesec manj. Na usmerjevalnik Netgear Nighthawk R700P sem skoraj pozabil, ker z njim nimam dela. Z izjemo posodabljanja programske opreme sploh ne vem, da obstaja. To pa je najbrž največji kompliment za usmerjevalnik.

Sijalke Philips Hue so zdaj zamenjale bolj ali manj vse neumne luči v stanovanju. Dodal sem še nekaj Hue senzorjev za zaznavanje premikanja, tako da na hodniku in v shrambi ter kopalnici ne prižigamo in ugašamo luči, ker znajo to same. Google Home še je vedno v uporabi, večinoma kot zvočnik in ukazovalnik Chromecastu Ultra, da predvaja kaj na Netflixu.

Za snemanje podkastov skrbijo Focusrite 18i20 in štirje DBX 286s procesorji glasu. Letos sta se jim pridružila še dva Yamaha HS5 monitorska zvočnika, ki glasove, posnete na mikrofone Neumann KMS 105, verodostojno predvajata med montažo. Na terenu sem do zdaj snemal s snemalnikom Zoom H6, ki pa ga je letos zamenjal Zoom F6. Ta naprava meji na magijo, saj je z njo nemogoče posneti preglasen zvok. Ima namreč dva pretvornika iz analognega zapisa v digitalnega. Eden skrbi za tihe zvoke, drugi pa za glasne, in ko snemam v 32-bitnem zapisu wav, je praktično nemogoče dobiti pretih ali preglasen posnetek. Pri F6 mi ni treba nastavljati jakosti vhodnega signala (gain). Čarovnija.

Programska oprema ostaja večinoma nespremenjena. Okna 10, Chrome OS in Android. Pišem še vedno v Writemonkeyju in vse shranjujem v Google Drive. Za varnostno kopijo skrbi Backblaze.

Zvok montiram v Reaperju, ki je še z nekaj aplikacijami nameščen v Dropboxu, tako da se mi zrcalijo med različnimi računalniki.

Na telefonih največ uporabljam Flamingo za Twitter, Instagram, 1Password, Newsfold za RSS, Pocketcasts za podkaste in Youtube Music za glasbo. Vsa opravila so v Todoistu in za slike skrbi Google Photos.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki

Monitor na Facebooku

Monitor TV na YouTube

0dAqUiHKe3c

  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji