"Jailbraking" - Pro et contra

"Jailbraking" - Pro et contra
Objavljeno: 11.6.2019 | Avtor: Boris Šavc | Kategorija: Mnenja | Revija: Posebna 2019

Je res smiselno odklepati drago kupljene naprave in se igrati z garancijskim jamstvom le teh?

Vsekakor, za svoj denar hočem dobiti vse!

Boris Šavc

Pred davnimi časi je ob nakupu nekega izdelka veljalo, da višja cena pomeni superioren model. Danes ni več tako. Proizvajalci so spoznali, da se veliko bolj izplača proizvajati enake izdelke ter jim naknadno omejiti zmožnosti. Lep primer tovrstne prakse so avtomobilski in drugi motorji, ki imajo del vgrajenih karakteristik zaklenjenih. Čeprav kupimo šibkejši avto, ga lahko s programskim odklepom nadgradimo v močnejšega. Nadgradnja vozila je navidezna, precej bolj fizični pa sta hitrost in moč, ki ju po njej ponudi sicer cenejši jekleni konjiček.

Podobno velja za pametne telefone. Korenski dostop in druge vrste odklepanja omogočijo nalaganje aplikacij, ki jih naprava privzeto ne podpira. Telefonu po želji zamenjamo celo operacijski sistem ali odstranimo neželene programe, ki jih je v podobi preoblečenega Androida na napravo »zapekel« proizvajalec. Navedene in sorodne aktivnosti v zvezi z odklepanjem telefona imajo le en namen, tj. do konca izkoristiti strojni potencial izbranega pametnjakoviča. S posebnimi programi napravi navijemo procesor, sprostimo delovni pomnilnik ali počistimo lokalno shrambo. Sleherni odklenjeni telefon ima možnost hitrejšega delovanja kot sicer, hkrati pa se izognemo načrtnemu upočasnjevanju naprave, ki ga proizvajalec vrši z uradnimi posodobitvami sistema.

Igralne konzole se običajno odklepajo zaradi igranja piratskih iger. To je opravičljivo le v primeru, ko si igro v resnici tudi lastimo. Primer je igralna konzola Playstation 4, ki ne podpira iger tretje generacije, zato nam Japonci želijo marsikateri naslov prodati še enkrat. Zakaj bi isto igro kupovali dvakrat? Na odklenjeno konzolo lahko poleg uradnih programskih izdelkov naložimo tudi domače umotvore. Navsezadnje si strojno opremo lastimo in pošteno je, da na njej zaganjamo, kar nam srce poželi. Odklenjeno konzolo je lažje vzdrževati, ji zamenjati disk in drugo strojno opremo. Naslednja generacija japonske konzole bo bojda imela hitri disk SSD, ki bo igre nalagal desetkrat hitreje. Na odklenjenem Playstationu si ga zlahka omislimo že danes in uživamo v brzini prihodnosti.

Za konec omenimo pozitivni vidik odklepanja, ki se kaže v pridobljenem znanju uporabnika. Odklepanje tovarniško zaklenjenih naprav je odlična priložnost za učenje, aktualni stik s tehnologijo, ki kroji življenje vsakdanjiku. S postopki odklepanja pridobimo samozavest, občutek izrednega dosežka, s katerim se bomo lažje lotili tudi resnejših projektov ali spočeli obetajočo kariero na področju informacijske in tehnologije nasploh.

Ne vidim potrebe

Matej Šmid

Priznam, tudi sam sem bil nekoč med tistimi, ki so vsak novi telefon programsko razstavili na prafaktorje, nanj namestili najnovejši in seveda (naj)boljši Android, prek njega pa potem množico sistemskih aplikacij, s katerimi smo ga še razširili. Na ta način sem imel v rokah vedno »oh in sploh« najnovejši telefon, ki je bil v vseh pogledih boljši od originala. No, razen, da je bolj ali manj redno »crkoval«. K sreči se mi vsaj z mojim programsko nadgrajenim avtomobilom to ne dogaja. Še.

Življenje na konici rezila je zanimivo, če ne kar razburljivo, vendar si človek sčasoma vendarle zaželi umirjenosti, zanesljivosti in lagodja. Uporabe naprave, kot si jo je zamislil proizvajalec.

Množica navdušencev sicer še vedno izdeluje t. i. »ROM«, kamor »zapečejo« prav vse novosti, ki jih Google predvidi za naslednjo inačico Androida, in še marsikaj. Omogočajo celo spreminjanje hitrosti delovanja vgrajenega procesorja, moči oddajnika WiFi, frekvenčnih kanalov in varčevalnih načinov celotnega sistema, natančno »uspavanje« le določenih programov in podsistemov, odnamestitev prav vseh sistemskih aplikacij in platform ter še kaj. Igranje s takimi ROM je zanimivo in zabavno, vendar v resnici smiselno le na ločeni napravi, ne na tisti, ki jo potrebujemo vsakodnevno. ROM so namreč največkrat nedokončani, ker se »sestavljavcem« ne da ukvarjati z manj zanimivimi deli in ker za vse navadno zmanjka časa. Imeti telefon, ki je sicer dva odstotka hitrejši, ker smo mu zvišali procesorski takt, je sicer res »kul«, toda če ta isti telefon občasno pozabi zvoniti, ko nas kdo pokliče, je jasno, da gre le za igračo.

Predvsem pa – razlika med tovarniško programsko opremo in zgoraj omenjenimi predelanimi ROM je čedalje manjša. Včasih so bili mobilni operacijski sistemi dejansko zelo omejeni in zaklenjeni, uporabniku je res proste roke omogočil le skrbniški način dostopa. V vseh teh letih je Google v svoj operacijski sistem vnesel marsikaj izmed tistega, za kar je bilo včasih treba Android »rutati«. Še celo programi za polno varnostno kopijo celotnega datotečnega sistema so že skorajda nepotrebni, odkar za varnostne kopije skrbi Googlov oblak.

Stanje je drugačno na platformi Apple, predvsem zato, ker je na Androidu že v osnovi omogočeno nalaganje aplikacij tudi mimo uradne trgovine, na sistemu iOS pa tega ni. Toda iOS je tako neprodušno zaprt, da se tam odklepanja še posebej ni smiselno lotiti.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki