iOmega ZIP - vmesni podatkovni člen

Objavljeno: 27.2.2018 | Avtor: Miran Varga | Kategorija: Zgodovina | Revija: Marec 2018

Preskok med disketami in zgoščenkami je bil vsaj z vidika zmogljivosti hrambe podatkov res velik. Z 1,44 MB na 650 MB. Se še spomnite, kaj je bilo vmes? Drži, to so bili pogoni Zip.

Se spomnite časov, ko je disk vašega računalnika lahko shranil 250 ali 300 MB podatkov? Tako zelo davno pa to vendarle ni – pisalo se je leto 1995. Uporabniki smo si podatke izmenjevali ob pomoči disket, vsak izmed nas jih je imel vsaj 20 (nekateri pa še bistveno več), saj je posamezna disketa lahko shranila le 1,44 MB podatkov.

Kot rešilna bilka se je tistega leta na trgu znašel izdelek Iomega Zip drive, ki je bil sicer predstavljen že konec prejšnjega leta. Podjetja in zahtevnejši uporabniki so ga hipoma vzeli za svojega. Kako ga tudi ne bi, saj je lahko posamezna disketa shranila 100 MB podatkov, torej dobro tretjino ali polovico podatkov, ki jih je premogel takratni povprečni osebni računalnik. Diskete Zip so bile nekoliko večje in debelejše od 3,5-palčnih disket, ponudile pa so tudi bistveno hitrejše branje in zapisovanje podatkov – izvirnik je zmogel podatke zapisovati s hitrostjo okoli 1 MB/s, seveda odvisno od načina priklopa na računalnik (različica z vzporednimi vrati je bila v načinu najvišje združljivosti s svojimi 50 kB/s boleče počasna). V primerjavi s klasičnimi disketami so diskete Zip ponudile povsem drugo, znatno boljšo uporabniško izkušnjo. V trpežnejše ohišje zapakirana tehnologija ni blestela le po hitrostih prenosa (klasične diskete so zmogle 62,5 kB/s), temveč tudi po odzivnem času (28 ms proti nekaj sto milisekundam), s katerim se je znatno približala vgradnim diskom tistega časa, ki so zmogli okoli 3 do 10 MB/s ob dostopnem času 14 do 20 ms.

Meteorski vzpon

Pogon Iomega Zip Drive se je zato zelo hitro uveljavil, potreboval je le leto dni, uporabniki pa so lahko izbirali med vgradno in zunanjo različico naprave. Pogoni so bili na voljo s štirimi različnimi priključki – vzporednimi vrati, vmesnikom SCSI ali USB in za vodilo IDE (pozneje pa še FireWire). To je vsekakor pomagalo k hitremu osvajanju trga, saj je vsak lastnik računalnika – tako PC kot Mac – lahko izbral ustrezen pogon zanj.

Vgradni pogoni so bili še najbolj zanesljivi.

Manj znano je to, da je imel že od svojih začetkov Iomega Zip tudi tekmeca. Konkurenčna tehnologija LS-120 in diskete SuperDisk so sprva imele znatno podporo izdelovalcev računalnikov, a so uporabniki vzeli za svojega Zip in temu so se v nadaljevanju prilagodili tudi sestavljavci računalnikov. Diskete Zip so v ZDA postale tako priljubljene, da je celo Apple, ki se je takrat trmasto zanašal na svoje izume in pogruntavščine, podlegel in pogone Zip ponudil kot dodatno možnost v nekaterih modelih računalnikov Mac. Priljubljenost pogonov Zip je strmo rasla, bržkone največje zagovornike so te diskete imele med oblikovalci in inženirji, kar je razumljivo, saj so ti uporabniki imeli največjo potrebo po praktičnem prenašanju velikih datotek.

Klik smrti

Čeprav so bili pogoni Zip in diskete Zip robustnejši od klasičnih disket, so kljub temu razočarali prenekaterega uporabnika. Da so v težavah, so se uporabniki zavedli takoj, ko je enota namesto branja podatkov z diskete začela spuščati glasne glasove, podobne klikanju. Med uporabniki se je zato prijela fraza »klik smrti«, saj sta se ob tem poškodovala tako pogon kot disketa, ker pa je ta hranila za tiste čase veliko podatkov, je marsikomu ob misli na izgubo teh postalo pošteno vroče. Prav tako vroče je bilo tudi vodstvu podjetja, ko so septembra 1998 uporabniki pogonov Zip v ZDA vložili skupinsko odškodninsko tožbo proti podjetju. Ta se je leta 2001 končala z zunajsodno poravnavo – tožniki pa so prejeli popust ob nakupu naslednjega izdelka podjetja. Iomega je vztrajno trdila, da se kritično okvari manj kot 5 na 1000 pogonov, a so zgodbe ljudi in prodajalcev računalniške opreme pričale o nasprotnem.

Klik smrti je povzročila nepravilna postavitev bralno-pisalne glave, kar je bila pogosto posledica prahu in umazanije, ki sta se nabrala v pogonu. Nekatere serije pa so zaradi slabega nadzora kakovosti v proizvodnji še posebej pogosto klikale.

A to ni bila edina težava pogonov Zip. Precej muhaste so bile, denimo, zunanje različice teh naprav, posebej če so bile rabljene v kombinaciji s starejšimi računalniki, ki niso bili kos nalogi dovolj hitrega zalaganja naprave s podatki. Sporočilo o prekinitvi toka pomnilnika (angl. buffer underrun) je prav tako jezilo uporabnike. Računalniški strokovnjaki so že tedaj menili, da je vgradna enota Zip edina pravilna pot rabe disket Zip.

Čeprav je imela Iomega kaj hitro popoln monopol na trgu, se je zavedala, da ji strmo rast prihodkov prinaša le naraščanje števila uporabnikov, zato pogonov in disket vendarle ni smela prodajati po previsoki ceni. Čeprav so bile cene pogonov, posebej zunanjih, sprva zasoljene – prodajalci so za vgradni model s priloženo disketo želeli okoli 200 dolarjev – so cene disket kaj hitro postale realne. Za posamezno disketo Zip je bilo treba v ZDA odšteti okoli 10 dolarjev, za paket desetih pa 70 dolarjev. Prvo občutno znižanje cen je prinesla tekma med izdelovalci disket, saj so diskete Zip v nadaljevanju izdelovala tudi podjetja Fujifilm, Verbatim, Toshiba, Maxell, Epson in NEC. Cene so se z nastankom zapisljivih ploščkov CD še dodatno znižale.

Notranjost pogona Zip dokazuje, da je šlo za več kot le naprednejši disketnik.

250 in celo 750 MB na disketo!

Razvoj računalniške tehnologije je hitro napredoval, diski so postajali zmogljivejši, pojavili so se zapisljivi ploščki. Pritisk na Iomego, da ponudi dostojno rešitev, je bil velik. Podjetje je zato pripravilo dve nadgradnji pogona Zip. Prvi naslednik je letvico hrambe podatkov na disketi Zip dvignil do 250 MB, drugi pa kar na 750 MB. A ni šlo brez (delnega) žrtvovanja združljivosti. Pogon zmogljivosti 250 MB je znatno počasneje zapisoval 100 MB diskete (počasneje od izvirnika), pogon zmogljivosti 750 MB pa na 100 MB diskete sploh ni znal zapisovati, jih je pa lahko (pre)bral. Zmogljivejši različici pogonov Zip sta prinesli tudi nov vmesnik – podpirali sta izredno zmogljivi FireWire (IEEE 1394).

750 MB na disketi!

 

Ofenziva zapisljivih in prepisljivih ploščkov

Leta 1998 je bil zaton pogonov in disket Zip že očiten, pospešeno so jih začeli nadomeščati pogoni CD-R in CD-RW ter ustrezni zapisljivi in prepisljivi ploščki, ki so lahko (s)hranili od 650 do 700 MB podatkov. Prodaja pogonov Zip je med letoma 1999 in 2003 očitno upadala, na koncu svoje poti pa s ploščki preprosto niso več mogli tekmovati, saj so občutno izgubljali pri kriteriju cena na MB hrambe. Manj znano je, da bi lahko uporabniki v zgoščenkah uživali že leta prej, če si ne bi glasbena industrija na vse kriplje prizadevala za zaustavitev prodaje, a ji naposled ni uspelo. (Finančna) lakomnost glasbene industrije je bila nato nagrajena s prihodom formata zapisa MP3 in vemo, kakšno nadaljevanje je sledilo. Karma?

Vrnimo se k zgoščenkam. Prve generacije pogonov CD-R in CD-RW so bolehale za podobnimi težavami kot pogoni Zip, saj starejši računalniki niso zmogli zagotavljati zadostnega nepretrganega toka podatkov, zato se je snemanje prekinilo, plošček pa je bil (vsaj delno) neuporaben. Do leta 2000 so bile omenjene težave stvar preteklosti, saj so računalniki postali zmogljivejši. Že leto pozneje so pogoni Zip doživeli nov udarec, saj so se začeli pojavljati prvi pogoni DVD-R/RW, s katerimi pa diskete Zip niti približno niso mogle tekmovati – niti po zmogljivosti hrambe podatkov niti po hitrosti branja in zapisovanja, zato so počasi, a vztrajno odšle na smetišče zgodovine.

Čeprav se nam, gledano z današnjimi očmi, pogoni Zip zdijo podobno neuporabni kot diskete, so bili v času svojega nastanka zelo relevantni in pomembni, celo revolucionarni (Mar imamo danes na voljo prenosni medij, ki lahko shrani polovico podatkov najzmogljivejšega diska?). Industrija IT se mora podjetju Iomega zahvaliti, da je ustvarilo za tiste čase tako zmogljivo prenosljivo hrambo podatkov, ki je v nadaljevanju pospešila inoviranje v tem segmentu. Drugače bi verjetno še danes vse podatke prenašali z disketami (in ključki USB).

Pogonov Zip se bomo računalnikarji vedno spominjali s spoštovanjem.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki