"Modra" izbira?

Objavljeno: 28.4.2009 | Avtor: Matjaž Jeruc | Kategorija: Veliki preizkusi | Revija: Maj 2009 | Teme: preizkus, blu-ray

Vse od prihoda Sonyjeve igralne konzole Playstation 3 si blu-ray ali, v dobesednem prevodu, "modrožarkovni" nosilci, predvajalniki in zapisovalniki počasi utirajo pot na police naših trgovin. Raziskali smo zmožnosti "modre" tehnologije na računalniškem področju in pregledali trenutno stanje, ki vlada v naši podalpski deželici.

Blu-ray Disc (krajše, BD) je optični nosilec za shranjevanje podatkov, ki naj bi predvsem v filmski industriji s prihodom videa visoke ločljivosti izpodrinil zapis DVD. Izdelalo ga je podjetje Sony v sodelovanju s podjetjem Pioneer in združenjem BDA (Blu-Ray Disc Association). Največja prednost blu-raya je visoka zmogljivost hrambe podatkov na standardnih, 12 centimetrov velikih nosilcih, ki se na zunaj praktično niso spremenili vse od časov prvega CDja. Enoslojni zmore hraniti 25 GB podatkov, dvoslojni 50 GB, Pioneer trenutno drži rekord z eksperimentalnim 16-slojnim 400 GB nosilcem, do leta 2013 pa naj bi izdelali nosilec z zmogljivostjo 1 TB. Poleg enkratno zapisljivih nosilcev so v obtoku tudi prepisljivi nosilci z oznako BD-RE (eno- ali dvoslojni) in nosilci mini-BD-R/RE premera 8 cm z zmogljivostjo 7,5 oziroma 15 GB (za uporabo predvsem v kompaktnih videokamerah HD).

Tehnologija je zelo neizvirno poimenovana po laserskem modrem žarku (tehnično je pravzaprav vijoličen), ki je za potrebe branja in pisanja nadomestil rdečega in infrardečega (CDji, DVDji). Žarek je valovne dolžine 405 nm (DVD - 650 nm, CD - 780 nm), s pomočjo dodatnih optičnih rešitev pa je sposoben zapisovati pike velikosti zgolj 580 nm. Spremembe v primerjavi s starejšima tehnologijama so vidne tudi pri samem načinu zapisovanja, ki še dodatno povečajo zmogljivost hranjenja podatkov. Posamezni sloji zapisa so za razliko od CDjev in DVDjev precej bližje površini (tudi razdalje med sloji so precej manjše - od tod možnost prej omenjenih 16 slojev), zato so nosilci občutljivejši za praske. Danes izdelovalci ta problem rešujejo s posebnimi zaščitnimi prevlekami (na nosilcih najdemo oznake kot na primer Durabis in ScratchGuard), najprej pa so nosilce "oblačili" v zaščitne škatlice.

Današnji zapisovalniki in bralniki blu-ray v povprečju predvajajo in zapisujejo s hitrostjo 2x (v tabelici si lahko ogledate primerjavo hitrosti "x" za nosilce CD, DVD in BD), vse pogosteje pa se pojavljajo enote, ki tako berejo kot zapisujejo pri 4x ali 6x hitrosti. Dodatne težave povzroča inženirjem tudi priporočilo združenja BDA, naj izdelovalci ohranijo združljivost s standardom DVD in CD. A podjetji Buffalo in Sony kljub recesiji že pospešeno pripravljata enote z 8x hitrostjo zapisovanja.

Resnici na ljubo pa blu-ray ni edini zmogljivi nosilec za zapis video vsebin visoke ločljivosti. Nekaj časa je precej bolje kazalo formatu HD DVD in konkurenčnemu DVD Forumu pod vodstvom Toshibe. A pojdimo lepo po vrsti ...

Rešitev je v modri

Prvi komercialni televizorji HD so se na trgu začeli pojavljati okrog leta 1998, splošno sprejetega standarda za zapis in predvajanje vsebin HD pa še ni bilo. Pravzaprav razen digitalnega VHS (JVC) in HDCAM (Sony) ni bilo niti ustreznega nosilca vsebin HD. Upoštevajoč naravo optičnih nosilcev in tehnologijo laserskih valovnih dolžin, so strokovnjaki predvidevali, da je prihodnost prav v optičnih nosilcih z večjo gostoto zapisa.

Ko je Shuji Nakamura razvil prvo delujočo modro lasersko diodo, se je začel tudi razvoj na novih optičnih nosilcih. Prvenstvo je prevzelo podjetje Sony, ki je hkrati razvijalo kar dve vrsti nosilcev: Ultra Density Optical (UDO) in skupaj s Pioneerjem DVR Blue. Ta prepisljivi nosilec je sčasoma (februarja 2002) postal znan prav kot blu-ray Disc. Prve naprave so bile v trgovinah na Japonskem dostopne že spomladi leta 2003 po zelo "skromni" ceni 3800 dolarjev. Ker standardi za HD video še niso bili sprejeti in ker Hollywood ni bil zadovoljen z zaščito pred kopiranjem, za prve naprave ni bil izdan niti en sam samcat film (to jih je spremenilo v zelo drage zbiralce prahu).

Ko so junija 2006 vendarle izdali prve predvajalnike BD-ROM, je konkurenca že presegla združenje BDA. DVD Forum se je šele spomladi leta 2002 odločil razvijati nosilce na osnovi modrega žarka, prej so eksperimentirali s stiskanjem vsebin HD na dvoslojne DVDje. Toshiba in NEC sta v nekaj mesecih pripravila konkurenčni standard Advanced Optical Disc (AOD), ki se je po letu dni dokončno preimenoval v HD DVD. Na posamezen sloj je lahko zapisal 15 GB podatkov, na voljo pa so bili tudi dvoslojni in obojestranski nosilci.

V prvem letu spopada za trg je predvsem zaradi bolj dodelanih in cenejših predvajalnikov vodil format HD DVD. Vse se je spremenilo ob izdaji nove Sonyjeve igralne konzole Playstation 3: Sony je vse svoje upe (in prihodnost podjetja) položil v odločitev, da za nosilce iger in filmov v igralni konzoli uporabi svoj blu-ray Disc. Z novim Playstationom je tako kupec za isti denar poleg igralne dobil tudi filmsko zabavo in prodaja filmov na BD ROMih se je bliskovito povečala. Ko je na začetku leta 2008 največji filmski studio Warner Bros. obljubil podporo le blu-rayu, je bila vojna novih optičnih nosilcev končana.

Zaščita

Ker so nosilci blu-ray namenjeni predvsem hranjenju HD video zapisa, so hollywoodski studii zahtevali izboljšano varnost nosilcev pred kopiranjem (da se ne bi ponovila zgodba z DVDji). Poleg že znanih regijskih kod (ki omejujejo predvajanje v določenem delu sveta; pri blu-rayih so, recimo, samo tri regije) so inženirji razvili še tri različne zaščite DRM (Digital rights management, upravljanje digitalnih pravic).

Advanced Access Content System (AACS ali sistem naprednega dostopa do vsebin) je standard, pri katerem se za preverjanje pristnosti nosilcev uporabljajo opisni ključi (od avgusta 2008 so v celoti dostopni po internetu). BD+ je drugi napredni sistem, ki sam ugotovi, ali je bil predvajalnik kakorkoli prilagojen, ga poskuša popraviti in v najslabšem primeru do neprepoznavnosti premeša avdio in video signal (tudi ta standard je od decembra prejšnjega leta že "razbit"). Najučinkovitejša je pravzaprav najpreprostejša metoda: BD-ROM Mark standard na nosilec zapiše majhno količino kriptografskih podatkov, povsem ločeno od druge vsebine. Noben do zdaj znani način kopiranja ni sposoben teh podatkov ustrezno reproducirati brez ustrezne strojne opreme, kar naj bi zaustavilo predvsem serijsko nepooblaščeno kopiranje filmov.

Več si preberite v novi številki Monitorja

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki