Grafika in vmesniki
Pri priklopu računalnika (grafične kartice) na monitor, televizor ali projektor imamo zadnja leta na izbiro dva ključna vmesnika – HDMI in DisplayPort. Oba sta digitalna, se pa je v zadnjem desetletju zvrstilo že kar nekaj različic obeh. Na televizorjih in projektorjih prevladuje HDMI, na monitorjih pa DisplayPort (DP). Trenutno aktualna različica standarda HDMI je 2.0, DP pa 1.4, s tem, da sta tudi naslednji različici že zakoličeni. HDMI tako na nekaterih napravah najdemo že v različici 2.1, naprave z DisplayPort 2.0 pa naj bi prišle v drugi polovici letošnjega leta.
Kot smo lani zapisali pri preizkusu igričarskih monitorjev – grafične kartice imajo vgrajeno različico vmesnikov, ki sovpada z zmogljivostjo kartice. Pri karticah, ki smo jih preizkušali tokrat, gre za DisplayPort 1.4 in HDMI 2.0, prvi podpira najvišjo ločljivost 4K pri hitrosti osveževanja 144 Hz, drugi pa 4K pri 60 Hz. Monitorji s podporo 4K pri 144 Hz so razmeroma redki in izredno dragi, še bolj redki (in dragi) pa so tovrstni televizorji. Če preverimo tabelo preizkušenih kartic, tudi vidimo, da je le najdražja kartica, Nvidijina RTX 3080Ti, v Far Cry 5 dosegla čez sto slik na sekundo pri ločljivosti 4K. Res je sicer, da smo pri tem uporabili »ultra« nastavitve za kakovost, a vseeno – redko kateri računalnik bo zmožen igre poganjati v tej kombinaciji ločljivosti in hitrosti.
Pozorni moramo biti na drugi strani, torej pri izbiri monitorja, televizorja ali projektorja. Pri vseh je pomembna kombinacija ločljivosti in osveževanja. Višja kot je ločljivost, zahtevnejša (in zato dražja) je visoka frekvenca osveževanja. Naprava 4K, ki ponudi osveževanje 60 Hz, bo pač cenejša od naprave 4K, ki ponudi 120 ali 144 Hz.
Pozornost je treba nameniti prodajnim trikom, saj proizvajalec televizorja pogosto zapiše, da ta podpira ločljivosti »do 4K« in osveževanje »do 144 Hz«. Pri tem pa je kavelj v dejstvu, da ne gre oboje hkrati – torej imamo na izbiro 4K pri 60 Hz ali FullHD (1.920 × 1.080 pik) pri 144 Hz. Enako velja za vmesnike, ki so vgrajeni. Kot smo omenili, sta DP in HDMI digitalna, omejena pa s pasovno širino, ki ju zmoreta. Pogosto tako srečamo televizor (projektor), ki ima HDMI 2.0 in s tem pridemo do prej omenjene omejene izbire med 4K pri 60 Hz ali FullHD pri 144 Hz (HDMI 2.0 sicer FullHD podpira do 240 Hz).
Najbolj varen je nakup televizorja z vmesnikom HDMI 2.1 – tega podpirata tudi najnovejši igralni konzoli PlayStation 5 in XBox Series X/S. Delovale bodo tudi prejšnje različice vmesnika, a z določenimi omejitvami. In še opozorilo – če v tej verigi naletimo na težave, velja preveriti tudi uporabljen kabel, saj se tudi ti med seboj razlikujejo.
Omeniti velja še kratico VRR, ki je del standarda HDMI 2.1. Ta se vse pogosteje pojavlja pri televizorjih, zlasti v navezi z igrami. Gre za spremenljivo frekvenco osveževanja (Variable Refresh Rate). Ta jo prilagaja številom sličic, ki jih servira grafična kartica. S tem se izognemo učinku trganja slike in nazobčenih robov, ki nastanejo, ko monitor (televizor) in grafična kartica nista usklajena. Brez te funkcije se rado dogaja, da televizor še ne izriše slike, pa že dobi novo. Enako ponujajo tudi igričarski monitorji – tam poznamo Nvidijino G-Sync in AMD Freesync. Obe novi konzoli podpirata VRR, enako velja tudi za novejše grafične kartice – torej tudi vse, ki so na tokratnem preizkusu.
