E-Stonija - Digitalizirajmo državo

Objavljeno: 25.8.2020 | Avtor: Gregor Stamejčič | Kategorija: Dosje | Revija: September 2020

Danes je Estonija ena najbolj naprednih dežel na svetu. Tega ji pred skoraj tridesetimi leti, ko se je osvobodila sovjetskega jarma, ne bi pripisali. A kombinacija progresivnih idej, strateške lege in dobro udejanjenih družbenih inovacij je omogočila točno to. Kako jim je torej uspelo?

Estonija zaradi široke uporabe digitalnih tehnologij tako v upravi kot v poslu, danes velja za eno najnaprednejših dežel na svetu.

Usoda baltskih dežel je tesno povezana z njihovo orjaško, grozečo vzhodno sosedo. Od 17. stoletja so bile Litva, Latvija in Estonija del ruskega cesarstva, izvzemši petindvajset let samostojnosti po prvi svetovni vojni in pet let nemške okupacije med drugo. Svoje bivše gospodarje in njihove metode zatorej poznajo zelo dobro, kar je dalo revnim, močvirnatim in pogozdenim deželam po padcu Sovjetske zveze velik pomen znotraj Nato pakta. Kot je povedal upokojeni ameriški general in bivši poveljnik Natovih sil v Evropi Benjamin Hodges: »Rusijo so spoznali bolje, kot bi jo mi v tisoč letih. Z njo imajo stoletja dolge izkušnje.« Postale so središča lova na ruske vohune, prestrezanja komunikacij z Moskvo in analiziranja tako pridobljenih podatkov, s tem pa ključne za vse zavezništvo. Dobro namreč poznajo neobičajne metode, ki jih Rusija uporablja v zunanji politiki, predvsem kar se tiče različnih dezinformacij in ustvarjanja družbenega nereda. Za to so potrebovale sodobno spletno infrastrukturo, ki so jo njihovi novi zavezniki rade volje prispevali. Podpora ameriških zaveznikov je omogočila program, ki so ga poimenovali Tigrov skok – že leta 1991, takoj po neodvisnosti od Sovjetske zveze, je Estonija začela vlagati vsa sredstva v naglo tehnološko rast. V njej so namreč videli priložnost za to majhno deželo.

Vizionar

Za nastanek sodobne Estonije sta bila ključna dva dejavnika – ruska grožnja in vizionarstvo njenega četrtega predsednika Toomasa Henrika Ilvesa. Ta velja za očeta E-stonije, saj je ta na švedskem rojeni psiholog z diplomami dveh ameriških univerz že leta 1993 zagovarjal računalništvo. V devetdesetih, ko je Estonija prehajala skozi obdobje modernizacije, je služil najprej kot ambasador v ZDA, kasneje pa kot zunanji minister. Ves čas je poudarjal pomen sodobnih tehnologij in ravno njemu gre zahvala, da je Estonija že leta 1998 priključila vse šole na splet, da so zgradili svoj, digitalni telefonski sistem, čeprav jim je Finska ponujala analognega, ter da je prost dostop do interneta zapisan med temeljne državljanske pravice. Ugotovil je, da so Sovjeti Estoniji res pobrali marsikaj, da pa so ji vseeno zapustili dober izobraževalni sistem, predvsem na področju tehnike in matematike. Ilves, ki je tudi samoizobraženi računalničar, je ravno v tem videl priložnost. Pomagala mu je tudi lastna interpretacija Rifkinove knjige The End of Work (Konec dela), ki napoveduje, da bo sodobna tehnologija spodkopala industrijsko proizvodnjo. Čeprav je delo napisano kot svarilo, Ilves poudarja, da ga je bral, tako rekoč, nazaj – težave industrijskih velikanov je videl kot priložnost za majhno Estonijo. V njej bi lahko že nekaj visoko izobraženih visokotehnoloških podjetnikov ustvarilo napredno, postindustrijsko družbo. Zanj je informacijska tehnologija »veliki izenačevalec«, ki omogoča majhnim državam veliko moči. Kar se je skozi vladno politiko in spodbude tudi udejanjilo, saj imajo danes največ zagonskih podjetij na prebivalca na svetu.

Estonci se radi hvalijo, da imajo 1,3 milijona ljudi in štiri samoroge. Ta izraz namreč označuje zagonska podjetja, ki presežejo tržno vrednost milijarde dolarjev. Prvemu je uspelo nekemu manjšemu programu za video komunikacijo, ki ga je za osem in pol milijard kupil Microsoft. Skype mu pravijo.

Čeprav je Ilves pred štirimi leti končal svoj drugi mandat in je predsedstvo prevzela Kersti Kaljulaid, je njegova zapuščina še vedno vidna. Estonija je z Združenim kraljestvom, Izraelom, Novo Zelandijo in Južno Korejo ustanovila skupino Digital 5, zaradi porasta članstva danes preimenovano v Digital Nations. To je mednarodni projekt, ki želi ob pomoči sodobne tehnologije dvigniti kakovost življenja v članicah in promovirati tehnološka podjetja. Pod Ilvesom so Estonci dobili digitalne identitetne kartice, ki niso le osebni dokument, ampak omogočajo tudi kopico drugih ugodnosti. Estonija za podjetnike začetnike ponuja e-bivanje, s katerim je mogoče tam registrirati podjetje in tako dobiti dostop do njihovih e-servisov in davčnih ugodnosti. Skratka, vizija tega politika z značilnim metuljčkom je drobno posocialistično močvirje preobrazila v državo, ki služi za zgled praktično vsemu svetu.

Estonija se poskuša skozi zavezanost demokraciji, spletno transparentnost in tehnološki napredek prikazati kot protipol sosednji Rusiji.

Rusi prihajajo

Dodaten zagon je vizija bivšega predsednika dobila po letu 2007, ko je država postala žrtev obsežnega kibernetskega napada. Čeprav ni bilo konkretnih dokazov, ki bi neizpodbitno dokazali krivdo, je jasno, da je za njimi stala Rusija. Bili so namreč preveč dobro organizirani in preobsežni, da bi jih lahko zagrešili običajni zločinci. Merili so na neobičajne, a pomembne tarče, denimo sisteme za prenos denarja ali telefonijo. Povod zanje pa je bil sovjetski kip padlim rdečearmejcem, ki so ga odstranili iz Talina, s tem pa sprožili jezo ruske manjšine. Napadi DDOS so zadeli strani estonske vlade, ministrstev in drugih sorodnih organizacij kot tudi mnogih bank in medijev. Četudi so bili obsežni in dobro koordinirani, zaradi česar so predmet več obrambnih študij, pa niso povzročili prehude škode. Vodilni znanstvenik ameriške agencije za napredne obrambne raziskave DARPA James Hendler je, denimo, pripomnil, da bolj spominjajo na kibernetski izgred kot pa na vojaško operacijo. Ne glede na to pa je bil odziv Estonije močan in učinkovit. Pripravili so kopico protokolov za odziv na morebitne sorodne napade, z Natom so pripravili več študij in priročnikov. Natov talinski center je v sodelovanju z estonskimi pravniki in akademiki objavil tudi Talinski priročnik, nezavezujoči dokument mednarodnega prava, ki opredeljuje zakonske vidike kibernetskega vojskovanja. Dokument med drugim pravi, da nima nobena država suverenosti nad internetom, da pa so deli spleta – recimo vladne strani – pod suverenostjo države, kjer domujejo.

Napad je le še pospešil prehod v digitalno družbo. Zaradi njega je Estonija začela svoj kiberprostor obravnavati kot sestavni del obrambne strategije. Članice Nata poučujejo o ravnanju v primeru kibernetskega napada, izvajajo kibernetske vojaške vaje, z ZDA pa so sklenile celo sporazum o deljenju podatkov. A izkušnje napada so se prelile tudi v vsakdanje življenje. Osnov kibernetske higiene so se priučili državni uslužbenci, danes pa jo poučujejo že v šolah. Država je ponudila kup iniciativ, od e-davkov, e-poslovanja in e-bančništva, prek spletnih šol in univerze do internetnih volitev. Digitalni podpis je v obči rabi, vladni strežniki imajo varnostne kopije v Luksemburgu, prek sistema X-road pa lahko pooblaščene osebe pridobivajo lokalne informacije, tudi o drugih osebah. To, recimo, omogoča estonskim reševalcem takojšen dostop do poškodovančevih zdravstvenih dokumentov. Ker njihov vladni sistem uporablja tehnologijo KSI, ki je derivat blockchaina, je vsak dostop do osebnih podatkov računalniško trajno zabeležen, kar lahko vidi tudi vsak državljan. Estonski digitalni sistem je zasnovan tako robustno, da bi lahko vlada prek spleta še naprej delovala celo v primeru ruske invazije. Preplet visokotehnoloških rešitev, pogojenih s strahom pred veliko sosedo, vizionarske usmeritve estonskih politikov in močne spletne infrastrukture pa je pripeljal tudi do finančnega uspeha.

Ena najpomembnejših figur estonskega Tigrovega skoka, kot so poimenovali proces modernizacije, je četrti predsednik Toomas Henrik Ilves.

Estonski samorogi

Estonci se radi hvalijo, da imajo 1,3 milijona ljudi in štiri samoroge. Ta izraz namreč označuje zagonska podjetja, ki presežejo tržno vrednost milijarde dolarjev. Prvemu je uspelo nekemu manjšemu programu za video komunikacijo, ki ga je za osem milijard in pol kupil Microsoft. Skype mu pravijo. Bolt, nekoč znan kot Taxify, je eden največjih Uberjevih konkurentov, magično mejo milijarde pa so presegli, ko so sklenili partnerstvo s skupino Daimler AG in s kitajskim orjakom Didi Chuxing, ki nudi soprevozne storitve v štiristo kitajskih mestih. Poleg tega so njihove storitve za deljenje prevozov in električnih skuterjev ter dostavo hrane prisotne v več kot 20 državah po svetu. Tretji je Playtech, ki ustvarja kockarsko programsko opremo, četrti pa TransferWise, ki je namenjen spletnemu prenosu denarja. Količina tako uspešnih zagonskih podjetij je presenetljiva, saj ima, na primer, Španija s skoraj tridesetkrat več prebivalci le eno.

V državi je na voljo več kot 4.000 različnih državnih e-servisov, od e-davkov do e-kabineta za hrambo dokumentov. Pravzaprav mora biti sodobni Estonec fizično prisoten le pri treh opravkih – poroki, ločitvi in prodaji nepremičnin. Celo te tri bi lahko izvedli elektronsko, a so ostale 'papirnate' zaradi političnih pomislekov.

Drobna pribaltska dežela s svojimi uspešnimi pašniki za samoroge seveda tudi privablja veliko investitorjev, ki se že ozirajo po naslednjem rogatem žrebičku. eAgronom, recimo, je na dobri poti. Kmetovalcem ponuja robusten nabor digitalnih orodij za digitalno upravljanje kmetije, dodatna orodja pa omogočajo pregled nad vso kmetijo, vključno s polji, z živalmi in zaposlenimi v resničnem času. MeetFrank je orodje, namenjeno rekrutaciji novih kadrov, Modash pa oglaševalcem ponuja dostop do mreže vplivnežev in njihovih branih strani na Instagramu ali Twitchu. Nowescape deluje podobno kot Booking.com, ampak je omejen na resničnostne igre, kot je, recimo, pobeg iz sobe. Veriff.me uporablja kopico orodij za prepoznavo obraza, da lahko prek videa potrdi identiteto neke osebe, kar je uporabno za zaposlovalce. HealthCode AI ob pomoči strojnega učenja in skupine izkušenih zdravnikov ponuja pomoč pri diagnosticiranju bolezni. SprayPrinter pa pomaga uličnim umetnikom – namesto da bi sprejali prek izrezljanih šablon iz lepenke, lahko kupijo posebno pločevinko barve. Ta ob pomoči pametnega telefona na zid nabrizga ustrezno količino barve v določeno obliko. Skratka v Estoniji ne manjka ne idej ne financiranja zanje in le vprašanje časa je, kdaj se bo tam pojavilo še več samorogov.

Leta 2007 je bila Estonija tarča obsežnega kibernetskega napada, za katerim je po vsej verjetnosti stala Rusija. Tudi zaradi njega se kibernetske varnosti otroci učijo že v šoli.

Sodelovanje

Ekonomski in tehnološki čudež Estonijo postavlja ob bok Izraelu, Silicijevi dolini in podobnim središčem. Že vse od spočetja – ali ponovnega vstajenja – samostojnosti so trmoglavo stremeli k istemu cilju. Digitalna družba namreč zahteva visoko stopnjo sodelovanja med državnim aparatom, akademiki in ekonomskim sektorjem. Premožni podjetniki vlagajo v zagonske projekte in privabljajo nove investitorje. Univerza ne skrbi le za izobraževanje novega kadra, ampak predvsem išče tehnične, digitalne rešitve za težave državljanov. Oblast te predloge implementira, hkrati pa spodbuja ekonomsko rast. Ni čudno torej, da imajo že vrsto let tamkajšnje vlade veliko podporo, ne glede na svojo barvo. Praktično vse stranke se namreč na oblasti obnašajo predvsem tehnokratsko, s tem pa gradijo in uresničujejo skupno idejo digitalne Estonije. Glavni razlog, da jim je uspelo privabiti toliko vlagateljev v zagonska podjetja, pa temelji na verjetno davčno najbolj liberalni zakonodaji v Evropi. Davek na dobiček za korporacije je namreč 0 odstotkov. Vendar pa najbrž tudi to ne bi bilo dovolj, če ne bi ob tem nudili še izjemne platforme za nova podjetja. Ustanovi ga namreč lahko kdorkoli na svetu, pred tem mora pridobiti le virtualno vizo ali pa postati digitalni rezident. Postopek za pridobitev teh dokumentov je preprost in v angleščini, na svojih spletnih straneh pa se Estonci hvalijo, da je po pridobitvi te dokumentacije mogoče podjetje odpreti v 15 minutah, davke pa plačati v treh.

Vendar pa ni vse tako enostavno – tako izraz »e-rezidenca« kot »0-odstotni davek« sta zavajajoča. Zadnje drži le, če denar ostaja znotraj podjetja – torej brez izplačila dividend, brez nakazovanja denarja iz podjetja, brez zunanjih investicij in tako naprej. Kar je pravzaprav pametno od Estonije, saj tako sredstva ohranja doma. Če je dobiček porabljen za vlaganje v razvoj podjetja, plače in podobno, je namreč resnično neobdavčen. E-rezidenca pa je zavajajoča zato, ker se nanaša le na podjetje, ne pa na posameznika. Z njo je namreč res mogoče postati pravni subjekt v Estoniji in zanj tudi hitro plačevati davke, vendar pa so iz kalkulacije izpadli digitalni nomadi, tujci in ostali, ki so pričakovali, da bodo z e-rezidenco postali skoraj polnopravni Estonci. Letos so sicer tudi za te ljudi, delavce, ki svoj spletni posel opravljajo od koderkoli po svetu, končno poskrbeli. Marca so zanje ustvarili posebno vizo, s katero lahko od prvega avgusta prijavijo virtualno rezidenco v Estoniji in tako, vsaj na papirju, delajo od tam, deležni pa so tudi drugih ugodnosti. Pred tem so namreč morali davke še vedno plačevati tam, kjer so imeli prijavljeno bivanje. Z digitalno vizo pa lahko samostojni delavci potujejo in delajo kjerkoli po svetu. Nadejajo se sicer predvsem prosilcev iz držav, ki niso članice EU, da bi tako nekoliko omejili škodo, ki jo povzroča beg možganov. Mnogo mladih, izobraženih Estoncev se namreč odloča za življenje drugod. Viza pa bo pomembna tudi – ali predvsem – za Angleže, ki so zapustili Evropsko unijo, mnogi tamkajšnji nomadi pa si še vedno želijo delati znotraj nje.

Že od leta 1998 so vse estonske šole priključene na splet, danes pa se v njih otroci učijo tudi programiranja in osnov kibernetske higiene.

Digitalni državljani

V Estoniji je digitalna kultura namenjena še čemu drugemu kot le poslu. V državi je na voljo več kot 4.000 različnih državnih e-servisov, od e-davkov do e-kabineta za hrambo dokumentov. Pravzaprav mora biti sodobni Estonec fizično prisoten le pri treh opravkih – poroki, ločitvi in prodaji nepremičnin. Celo te tri bi lahko izvedli elektronsko, a so ostale 'papirnate' zaradi političnih pomislekov. Mulci se večinoma učijo programirati že pred vpisom v osnovno šolo, zaradi državnih programov pa je spletna povezanost dosegla celo najbolj oddaljene kotičke te močvirnate in gozdne dežele. V nekaterih osnovnih šolah, na primer, učenci že ustvarjajo bitcoin aplikacije. Internetna pismenost med Estonci danes presega 90 odstotkov, čeprav je bila okoli preloma stoletja le nekaj večja od 20-odstotna. Država zastonj ponuja Wi-Fi, ki velja za najhitrejšega na svetu. Za dostop do e-storitev imajo ljudje na voljo svojo kartico eID, ki je v bistvu zelo napredna digitalna osebna izkaznica. Ta je eden od temeljev estonske digitalne družbe, saj omogoča dostop do vseh spletnih servisov. V bistvu je nekakšna kartica vse v enem, ki služi za dostop do javnih e-storitev, ker dokazuje istovetnost osebe, pa so jo prevzela tudi mnoga zasebna podjetja. Tako lahko služi tudi kot kartica ugodnosti v različnih trgovinah, kot kartica za spletno bančništvo ali kot kartica javnega prevoza. Zaradi vseprisotnosti in varnosti niža stroške storitev, saj zasebnemu sektorju, denimo bankam, za dostop do storitev ni treba razvijati lastnih varnostnih metod pa tudi ljudje ne nosijo več toliko plastike v svojih denarnicah. Z njo je mogoče podpisovati različne dokumente z digitalnim podpisom – ta pa je v vseh državah EU enakovreden ročnemu. Za uporabo kartice eID je potreben le čitalnik, ki omogoči dostop do uporabnikovih podatkov prek 2.048-bitnega enkripcijskega sistema javnega in zasebnega ključa. Prvega z eno PIN-številko uporabljajo za izkazovanje lastne identitete, drugega pa z drugačnim naborom številk za digitalno podpisovanje dokumentov. Vsaka uporaba kartice in vsak dostop do zasebnih podatkov se tudi beležita s tehnologijo KSI, kar močno omeji kakršnokoli možnost zlorabe, kot je kraja osebnih podatkov in podobno.

Prebivalstvo baltskega tigra šteje 1,3 milijona ljudi in štiri samoroge. Ta mitološki konj označuje zagonska podjetja, ki jim je uspelo preseči tržno vrednost milijarde dolarjev.

Kljub temu kartica ni popolna. Pred tremi leti je češki kriptograf Petr Švenda estonsko vlado obvestil o morebitni ranljivosti kartic, ki so jih uporabljali. Odkril je, da je zaradi algoritmične napake v podatkovni knjižnici za enkripcijski protokol RSA podjetja Infineon, ki jim je izdelalo čipe, mogoče izračunati zasebni ključ iz javnega. V praksi je to pomenilo, da je bilo ogroženih vseh 800.000 dotlej izdanih estonskih kartic eID kot tudi na milijone podobnih kartic po svetu, ki jih je izdelalo to nemško podjetje. Takšna ranljivost bi hekerjem teoretično lahko omogočila krajo identitete, vendar so vladne organizacije, od policije do Urada za informacijske sisteme (RIA) skupaj z nekaterimi zasebnimi podjetji krizo naslovili hitro in javno, kar je ohranilo zaupanje državljanov. Začasno so omejili dostop do državnih e-servisov, Estonci pa so morali obnoviti dopolnjene certifikate na svojih karticah, kar je že v mesecu dni storilo kar 94 odstotkov uporabnikov. Naslednje leto se je skoraj podvojilo število digitalnih podpisov s temi karticami, kar kaže na visoko stopnjo zaupanja v digitalni državni sistem, ki ga tam gradijo. Čeprav je mednarodni ugled pribaltskega tigra nekoliko trpel, vseeno niso zabeležili niti ene kraje identitete, neljubo izkušnjo pa so spet obrnili v lastni prid. Dogodek so namreč temeljito raziskali in popisali, s tem pa drugim omogočili, da ne ponavljajo storjenih napak.

S programi e-rezidence in vize za digitalne nomade želi Estonija privabiti čim več tehnično podkovanega in podjetnega kadra.

Spletne volitve

Logični korak naprej je e-demokracija in tudi v njej Estonci prednjačijo. Že februarja 2018, le nekaj mesecev po fiasku z ranljivimi karticami, je na tedanjih volitvah prek spleta svoj glas oddala skoraj tretjina Estoncev. Danes jih prek spleta voli skoraj polovica. Prve elektronske volitve so na lokalni ravni izvedli že pred 15 leti, in čeprav ne brez težav, so jih v preteklih letih zgladili. Šli so celo tako daleč, da lahko že od leta 2013 državljani prek spletnih platform oddajo svoje predloge za zakonodajo. Proces je sicer dolgotrajen in zapleten, saj vključuje ljudi, nevladnike, pravnike in politike, vendar so kljub temu že prvo leto trije predlagani zakoni od 15 prišli v veljavo, še štiri pa so stranke vključile v svojo koalicijsko pogodbo. A poštene volitve potrebujejo dvoje – zaupanje in anonimnost. Zadnjo zagotavljata digitalna enkripcija in sledljivost veh dokumentov. Kaj pa zaupanje?

Prve elektronske volitve so na lokalni ravni izvedli že pred 15 leti, in čeprav ne brez težav, so jih v preteklih letih zgladili. Šli so celo tako daleč, da lahko že od leta 2013 državljani prek spletnih platform oddajo svoje predloge za zakonodajo. Proces je sicer dolgotrajen in zapleten, saj vključuje ljudi, nevladnike, pravnike in politike, vendar so kljub temu že prvo leto trije predlagani zakoni od 15 prišli v veljavo, še štiri pa so stranke vključile v svojo koalicijsko pogodbo.

Tukaj se moramo vrniti k Ilvesu. Bivši predsednik je dosegel, da digitalna Estonija temelji na principu medsebojne odgovornosti. Povedano preprosteje: če lahko država nadzira državljane, morajo tudi ti njo. Transparentnost države je za Estonce zelo pomembna, saj gradi zaupanje med njo in prebivalstvom, kajti po Ilvesovem mnenju je zasebnost stvar preteklosti. Trdi, da zaradi kopičenja osebnih podatkov na spletu, bodisi prek uradne ali poslovne dokumentacije bodisi prek družabnih medijev, zasebnost za vsako ceno enostavno ni smiselna. Kar šteje, je integriteta podatkov, ki jo s sledljivostjo omogoča sistem KSI. Takšen medsebojni nadzor Ilves vidi kot novo obliko družbene pogodbe, o kateri je govoril Thomas Locke v 16. stoletju. Estonija kljub temu ostaja daleč od kakšne sodobne orwellovske Kitajske. Zakoni EU o varstvu podatkov so v veljavi, vsak državljan vidi, kako se uporabljajo njegovi osebni podatki, ti pa se rabijo po načelu najmanj nujno potrebnih. Tako, recimo, pri uporabi kartice eID na talinskem avtobusu uprava le preveri kraj bivanja, da vidi, ali je oseba upravičena do brezplačnega javnega prevoza po prestolnici. Kljub temu pa tolikšna količina osebnih podatkov v rokah oblasti pomeni grožnjo, ob kateri bi se, denimo, Nemci ali Francozi zgrozili. Ampak večina Estoncev je prepričanih, da se lahko totalitarna grozodejstva zgodijo tudi v papirnatih družbah. Kar so pred desetletji izkusili tudi na lastni koži.

Iz strahu pred Rusi so Estonci močno naslonjeni na Nato pakt, Talin pa je tudi sedež centra za kibernetsko obrambo tega zavezništva.

Antirusija

Sodobna Estonija je danes predvsem družben in tehnološki eksperiment. Napaja se iz idej najradikalnejših mislecev liberalnega kapitalizma in za svoje vodilo uporablja podobne mantre, kot bi jih lahko pripisali kakšnemu Googlu ali Applu. Hkrati so zaradi svojih nordijskih korenin že zgodovinsko bolj nagnjeni k odprti, vodoravni družbi z večjo enakopravnostjo. Kljub samorogom in spletni državi se soočajo z begom možganov, z množico depresivnih ljudi, s korupcijskimi škandali. Računalniško znanost so na koncu koncev v veliki meri vzeli za svojo, ker je bila alternativna možnost proizvodnja lesa. V vseh porah njihove družbe pa je čutiti tudi strah pred Rusi: do njihove brezbrižnosti do resnicoljubnosti podatkov, ki jih uporabljajo za dosego političnih ciljev, njihovega stalnega vohljanja in poskusov vmešavanja v estonske notranje zadeve, njihovih kibernetskih napadov, ki zaznamujejo vsakdan te pribaltske republike. Tako je za sodobno Estonijo pomembno predvsem to, da bi postali protipol svoje orjaške sosede. Zavezana je principom demokracije, transparentnosti in zaupanja v državo. To jo loči od sodobne Rusije, kjer so vse resnice ekvivalentne in ki je videti kot mračnjaški reality show. Dela jo za, kot trdi Ilves, antirusijo.

Prve spletne volitve so izvedli že leta 2005. Danes na takšen način voli več kot 40 odstotkov Estoncev.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki