Dodana vrednost v obliki izogibanja napakam
Načrtovanje s programskimi CAD-orodji ponuja številne prednosti pred tradicionalnimi načini risanja, ki uporabljajo ravnila, svinčnike in kompase. Modele ali risbe je mogoče spremeniti brez brisanja in ponovnega risanja. CAD-sistemi ponujajo tudi funkcijo povečave, ki še olajša pregled posameznih elementov »v drobovju« modela. Računalniški modeli so navadno tridimenzionalni in jih je mogoče zasukati okoli katerekoli osi, podobno kot bi v svoji roki vrteli dejanski predmet, kar oblikovalcu da popolnejši občutek predmeta. CAD-sistemi so nadvse uporabni tudi pri ponazoritvi prostorskih razmerij med posameznimi gradniki.
A za dobro razumevanje orodij CAD in njihove uporabnosti velja najprej razumeti, česa orodja CAD ne zmorejo storiti. CAD-sistemi nimajo možnosti razumevanja konceptov v resničnem svetu, npr. narave predmeta, ki ga oblikujemo. Delujejo pač na sposobnosti upodobitve geometrijskih konceptov v točkah. Postopek oblikovanja z uporabo orodja CAD tako vključuje prenos oblikovalčeve ideje v formalni geometrijski model. Tudi prizadevanjem za razvoj računalniške umetne inteligence vsaj za zdaj še ni uspelo preseči mehanskega okolja, zastopanega z geometrijskim modelom (in pravili).
Proizvajalcem rešitev CAD je treba priznati, da so v zadnjih letih naredili ogromen napredek. To je očitno predvsem na področju materialov, saj večina pridno vnaša lastnosti posameznih materialov v svoja orodja in tako oblikovalec ter razvojnik že poznata podatke o njihovi teži, natezni trdnosti, prilagodljivosti itd. Z vključitvijo teh in drugih informacij bi lahko sistem CAD nato že »vedel«, kaj želi doseči inženir s posamezno zasnovo. Danes smo na stopnji, ko sistem lahko posnema miselni vzorec inženirja in dejansko ustvari boljši dizajn. Predvsem na račun tega, da na podlagi omejitev in podatkov, ki jih ima, naredi manj napak. Je to napredek? Seveda je, saj so izdelki vse bolj kompleksni, napake pa vse dražje.
Sistemi lahko vključujejo tudi izvajanje bolj abstraktnih načel, kot je težnost, trenje ali soodvisno delovanje (npr. ročic, matic in vijakov). Aktualni sistemi CAD in CAM so precej hierarhični, a bi se to v prihodnje utegnilo spremeniti. Futuristični koncepti bodo zelo odvisni od naših sposobnosti analiziranja človeških odločitvenih procesov in njihovega prevajanja v mehanske ustreznike. A do tja je še daleč.
Velika dodana vrednost orodij CAD je tudi v njihovi funkcionalnosti izvajanja simulacij. Med najpogostejšimi vrstami simulacij sta testiranje odziva gradnika na obremenitev (mehansko, toplotno itd.) in modeliranje procesa, ki upošteva dinamične odnose med več komponentami/gradniki. Dinamični testi delujejo kot dopolnilo ali nadomestek za gradnjo delujočih prototipov. Enostavnost, s katero je mogoče spremeniti specifikacije posameznega dela s par kliki v programu, olajša razvoj optimalnih gradnikov in končnih izdelkov. Simulacije se uporabljajo tudi pri avtomatizaciji preverjanja elektronskih komponent, denimo, kako se vezje odziva na različne konfiguracije komponent.
Toda vse boljša orodja CAD in CAM niso nadomestek za pomanjkljivo znanje oblikovalcev in inženirjev. Kdor želi ustvariti vrhunski izdelek, še vedno potrebuje vrhunske razvijalce.