Divji glodavci

Objavljeno: 30.10.2018 | Avtor: Jure Forstnerič | Kategorija: Mali test | Revija: November 2018

Gaming oziroma igranje računalniških iger je priljubljeno kot še nikoli. Na voljo je vedno več različnih dodatkov, po samem računalniku pa bo najpomembnejši nakup zmogljiva miška.

Izbiri računalniške miši večina uporabnikov ne namenja praktično nič časa in energije. V službah pač uporabljamo, kar nam da delodajalec, doma pa večinoma tisto, kar smo nekoč nekje kupili ali dobili. Pri prenosnikih se praviloma kupujejo brezžični modeli, nekateri si malo ogledajo barve in oblike, le redki se spustijo v resnejše raziskave.

A igričarji nismo ravno navadni uporabniki. Tako, kot cenimo strojno (predvsem grafično) moč in hitrost, cenimo tudi kakovostno in, roko na srce, nekoliko lepšo zunanjo opremo. Izdelovalci našim željam seveda z veseljem ugodijo, in trg miši je danes resnično velik. Na voljo imamo modele različnih velikosti, oblik, videza in seveda tudi cen. Zato je lahko iskanje prave miši resen zalogaj, če ne kar muka. Pravega odgovora na to, kaj kupiti, pravzaprav ni, a napačen nakup lahko v najskrajnejši obliki vodi do bolečin v zapestju, da o stran vrženemu denarju niti ne govorimo.

Široka izbira

Eno izmed prvih vprašanj, ki si ga moramo postaviti pri izbiri miši, je, kako sploh miš držimo. To je sicer pogosto povezano tudi z velikostjo naše roke oziroma dlani. Na splošno poznamo tri prijeme, nekateri uporabniki imajo prijem, ki je kombinacija dveh, nekaj uporabnikov glede na delo celo menjava med prijemi. Na splošno pa se večina uporabnikov niti ne zaveda, kako zares držijo miš.

Prvi je prijem z dlanjo, ta naj bi bil, vsaj sodeč po zapisih v spletu, najpogostejši. Gre za to, da miš držimo s prsti, na njej pa imamo položeno celotno dlan. Za tak prijem so na splošno najprimernejše večje, težje in bolj ergonomsko oblikovane miši (denimo Asusov ROG Gladius II in večina Razerjevih miši). Ta prijem velja za najudobnejšega, a naj bi bil hkrati najpočasnejši, premike izvajamo praktično s celotno roko, tudi s podlahtjo.

Na nasprotni strani je prijem s prsti. Tu so stik s mišjo le končnice prstov, za držanje skrbita dva ali trije prsti (palec in mezinec, lahko tudi prstanec), s sredincem in kazalcem pa klikamo oziroma vrtimo kolesca. Ta prijem velja za najhitrejšega, a obenem tudi najbolj napornega. Hkrati je lahko manj natančen pri finih popravkih. Gibe izvajamo bolj ali manj le z zapestjem, podlaht je pri večidel pri miru. Tak način je najprimernejši pri manjših ali srednje velikih (in težkih) miškah, odvisno tudi od velikosti naše roke oziroma dolžine prstov. Med preizkušenimi bodo tako nekoliko primernejši Logitechovi modeli in Asusov Strix Impact.

Zadnji prijem je nekje na polovici med prvim in drugim, to je prijem »kremplja« (claw). Tu miš držimo s konicami prstov, a imamo tudi zadnji del dlani malce naslonjen nanjo. Ta prijem se uvršča med prej omenjena tako po natančnosti kot po udobnosti, hitrosti in glede velikosti ter teži miši.

Ti trije prijemi so bolj za iztočnico kot pa v kamen vklesana pravila. Pisec teh vrstic uporabljam bolj ali manj prijem s prsti, s tem, da imam na miš občasno naslonjen zadnji del dlani, torej prehajam s prijema s prsti na prijem kremplja. Pri tem so bile čisto vse preizkušene miši udobne za uporabo, le pri vsaki pač potrebujemo nekaj privajanja. Jasno gre tako pri obliki miške kot pri velikosti in tudi teži za osebne preference, je pa naš prijem kljub vsemu iztočnica, iz katere lahko izhajamo pri izbiri.

Kaj pa specifikacije?

Izdelovalci miši se pri specifikacijah pogosto hvalijo z ločljivostjo miši, imenovano DPI (»Dots Per Inch«). Gre za to, koliko pik na zaslonu se premakne kazalec, če miš premaknemo čez podlago za en palec (2,54 cm). Laično bi morda pomislili, da je višja številka tudi boljša, a to načeloma nima nobene povezave. V praksi gre le za hitrost, s katero kazalec poleti čez zaslon ob določenem premiku. Če imamo zaslon širine 1920 pik in DPI 800, bomo za premik z ene strani zaslona na drugo morali miš premakniti za 2,4 palca (1920 deljeno z 800). Čim višji je DPI, tem manjši premik je potreben.

Pri zaslonih višjih ločljivosti je tako pogosto uporabnejša višja nastavitev DPI, pri manjših zaslonih oziroma tistih z nižjo ločljivostjo pa manjša. Za končno razmerje med premikom miši in premikom kazalca sta sicer še dva dejavnika – prvi je programska nastavitev operacijskega sistema, drugi pa programska nastavitev uporabljenega programa (v igrah). V Windows se načeloma priporoča, da na nadzorni plošči pod hitrostnimi nastavitvami miši izberemo srednjo nastavitev (6 od 11), saj s tem dobimo hitrost, neprilagojeno s strani operacijskega sistema. Tako bomo s hitrostjo raje upravljali v gonilniku za miš ali pa z namenskimi tipkami na miši.

Po naših izkušnjah se najbolj obnesejo nastavitve nekje med 800 in 1600 DPI, vsaj za normalno delo z računalnikom. Druga zgodba so seveda igre, tam so optimalne nastavitve seveda stvar osebne izbire pa tudi konkretne igre in načina igranja. Zahtevnejši igričarji imajo tako pogosto nastavljene namenske tipke, s katerimi lahko prilagajajo to hitrost, ali pa tipko, s katero v hipu preklopijo na vnaprej določeno hitrost.

Zgled za to, kje je taka nastavitev koristna, so strelske igre. Tam imamo pogosto nastavljen razmeroma visok DPI, da se lahko zelo hitro obračamo in lovimo tarče. A pri preklopu na ostrostrelsko puško potrebujemo ravno nasprotno – nizek DPI, da se premiki upočasnijo in omogočajo res natančno umeritev. Tako si nastavimo, da je DPI (recimo) 1600, a imamo tipko, ki ob pridržanju DPI zniža na 800, torej se premiki takoj razpolovijo.

Nekateri izdelovalci podajajo še frekvenco osveževanja (v angleščini znano tudi kot »Polling«). Ta je pri preizkušenih miši praviloma 1000 Hz, a jo lahko v programski opremi tudi znižamo. Gre za to, kako pogosto se bo miš sporazumela z računalnikom, a pri naših preizkusih praktične razlike med 1000 Hz in nižjimi vrednostmi (denimo 500 Hz) nismo zaznali.

Če smo v zadnjih desetih letih vse bolj vajeni rabe brezžičnih miši, tako pri prenosnikih kot pri namiznih računalnikih, nemara nekoliko preseneti to, da večina miši, namenjenih igričarjem, uporablja povezavo USB. Načeloma ponujajo žične miši boljšo odzivnost in bolj natančno delovanje, tudi ni bojazni, da bi bila povezava kakorkoli motena. Sami s tem tudi pri brezžičnih miši nismo imeli težav, a moramo priznati, da nismo dovolj zahtevni, niti približno dovolj dobri v igrah, ki potrebujejo hitre reflekse, da bi opazili razliko.

Spet gre bolj ali manj tudi za osebno izbiro, tudi med igričarskimi mišmi je nekaj brezžičnih modelov. Velja pa opozoriti, da veliko brezžičnih miši ne podpira standarda Bluetooth, temveč imajo svoj oddajnik, ki ga pri računalniku vstavimo v vmesnik USB. To smo sicer tudi označili v naši tabeli, kjer smo ločeno zabeležili, ali gre za brezžično miš (ki ima sicer oddajnik) ali za miš, ki podpira tudi Bluetooth in pri napravah z vgrajenim BT modulom ne potrebuje dodatnega oddajnika.

Zadnja leta pri miših izbiramo med laserskimi in optičnimi tipali. Delujejo po istem načelu, pri obeh imamo svetlobni oddajnik in tipalo, ki prebere odbito svetlobo. Pri optičnih tipalih gre za svetlečo LED, pri laserskih pa za laser, ki oddaja infrardečo svetlobo. V praksi naj bi optična tipala bolje delovala pri površinah brez odsevov, laserska pa delujejo tudi na steklu. Preizkušene miši so bile čisto vse opremljene z optičnimi tipali, preizkusili smo jih na različnih površinah, tudi prozornih, in nismo imeli resnejših težav. Se pa za udobno (in natančno) delo priporoča temu primerna površina, za preizkus smo tako uporabili kakovostno podlogo za miši.

Preizkus

Pri tokratnem preizkusu ne moremo govoriti o tem, da je neka miš boljša od druge. Enostavno gre za povsem osebno izbiro, kjer ima vsak uporabnik svoje preference glede velikosti, teže, oblike, števila tipk in koles, veliko je odvisno tudi od tega, katere igre igramo in kako.

Smo pa vse miši nekaj časa uporabljali, da smo dobili občutek za razlike. Za preizkus smo pri vseh uporabljali kakovostno podlogo podjetja Razer (več o podlogah v okvirju). V oknih smo nastavili zgoraj omenjeno nevtralno hitrost, obenem smo izključili pospeševanje (temu okna pravijo »Enhance pointer precision«). Gre za to, da se ob višji hitrosti premika kazalec premakne dlje, a je to pri večini iger nezaželeno, saj je teže ocenjevati, natanko koliko se bo kazalec premaknil z določenim premikom miši.

Pri vseh smo seveda namestili tudi namensko programsko opremo za upravljanje z vsemi funkcijami in nastavitvami, ki jih te napredne miši ponujajo. Asusov program se imenuje ROG Armoury. Logitech ima svoj preprosto imenovan Gaming Software, Razerjev se imenuje Synapse. Vsi omogočajo nastavljanje posamičnih tipk in kolesc, na tipke lahko obešamo tudi zahtevnejše kombinacije in makre, torej zaporedje določenih ukazov oziroma vnosov. Nastavljamo lahko seveda tudi prej opisano hitrost DPI, določamo lahko različne »korake«, med katerimi lahko preklapljamo s katero izmed tipk. Nastavimo pa lahko tudi vrsto podloge, ki jo uporabljamo, kar naj bi prilagodilo nekatere nastavitve oziroma izboljšalo natančnost premikov.

Povsem estetske narave je nastavljanje osvetlitve LED v različnih barvah. Praviloma imamo na voljo izbiro posamezne barve ali izbiro enega izmed posameznih učinkov, tu sta najbolj priljubljena menjavanje barv (torej da miš kroži med vsem možnimi barvami) in »dihanje«, kjer osvetlitev nežno utripa.

Mišji dodatki

Ob miškah smo preizkusili tudi nekaj zanimivih dodatkov. Eden izmed pomembnih členov je namreč tudi podloga, na kateri miš dejansko uporabljamo. Na voljo je kar nekaj različnih podlog, med bolj priljubljenimi so mehke, neoprenske podloge, na voljo so tudi bolj gladke, trše podloge. Te so boljše za hitre premike, mehkejše podloge iz neoprena in blaga pa so boljše za natančnejše premike.

Zelo zanimiva je možnost podloge, ki je obenem brezžični napajalnik za miš. Preizkusili smo Logitechovo podlogo Powerplay in Razerjevo Firefly Hyperflux. Obe ponujata veliko, izredno kakovostno podlogo, pri obeh imamo na voljo dve različni površini, tršo, bolj gladko, in mehkejšo z malo več upora. Razerjev model ima vgrajene tudi barvne svetlobne učinke, ki jih seveda lahko sinhroniziramo z miško in drugimi zunanjimi napravami.

Bolj zanimivo pa je to, da imata ti dve v podlogi vgrajeno tuljavo za brezžično polnjenje uporabljene miši. Razer svojo podlogo prodaja skupaj z mišjo Mamba Hyperflux (to je brezžična različica modela Mamba), Logitechova pa deluje kot vmesnik za njihov brezžični standard Lightspeed, obenem pa tudi kot polnilec za modele G903 in G703.

Obe podlogi se odlično obneseta, a sta tudi zelo dragi – Logitechova stane 140 evrov, Razerjev komplet miške Mamba Hyperflux in podloge pa 280 evrov. Obenem zasedata kar veliko prostora na pisalni mizi, Razerjeva podloga meri 35 × 28 centimetrov, Logitechova pa le centimeter manj v širino.

Nekoliko nenavaden dodatek je Razerjevo držalo za kabel, imenovan Mouse Bungee. Gre za stojalo z dobro obteženim podstavkom, čez katero speljemo kabel, da se ne zapleta, oziroma da ga imamo vedno ravno prav za optimalne premike miši. Stane 25 evrov, svoje delo dobro opravi, a nismo povsem prepričani, da ga zares potrebujemo.

Če uporabljamo več naprav istega izdelovalca, jih lahko med seboj tudi sinhroniziramo. Zanimiva je tudi možnost prehoda neke določene barve, kjer se barva začne na (recimo) levi strani tipkovnice in tekoče preide čez tipkovnico in nato še miš. Še bolj ekstremna pa je povezava s pametnimi barvnimi žarnicami Philips Hue – to zaenkrat omogoča Razer, glede na to, da pri Logitechu sicer sodelujejo s Philipsom. Pri nekaterih izdelkih računamo, da bodo tudi oni prej ali slej ponudili kaj takega.

Te naprave podpirajo tudi shranjevanje določenih profilov, med katerimi lahko hitro preklapljamo. Tako si lahko vnaprej pripravimo en profil za navadno rabo računalnika, drug profil za igre vrste MOBA, tretjega za strelske igre. Pri tem imamo v profilu shranjeno tako razporeditev tipk oziroma bližnjic kot tudi hitrost premika in celo barvno shemo oziroma osvetlitev.

Vstopni razred

Miši smo zaradi boljšega pregleda razdelili v tri grobe razrede – vstopni, kjer imamo tri nekoliko cenejše modele, srednji s šestimi modeli in dražji spet s tremi. V tem vstopnem razredu smo preizkusili Asusove miši ROG Strix Impact in Cerberus Fortus ter Logitechovo G305 Lightspeed. Cenovno so vse praktično enake, prvi dve staneta približno petdeset evrov, Logitechova je približno pet evrov dražja (cene se sicer razlikujejo od trgovine do trgovine).

G305 je ena redkih brezžičnih miši, ki smo jih preizkusili tokrat. Žal pri tem ne podpira standarda Bluetooth, temveč uporablja Logitechov lastni adapter. Tega lahko pospravimo pod gornji pokrov miške. Tu je tudi prostor za navadno baterijo AA, eno tako baterijo dobimo tudi priloženo. Oba Asusova predstavnika uporabljata vmesnik USB, s tem, da ima model Cerberus Fortus kabel, oblečen v vezeno blago, Strix pa navaden plastični kabel.

Vse tri miši so primerljive velikosti, Strix Impact je za spoznanje manjša in lažja od drugih dveh, Cerberus Fortus pa malenkost izstopa po malo večji teži, spodaj opazimo manjšo železno ploščico. Strix je povsem simetrična miš, drugi dve pa imata simetrični ohišji, a imata obe tipki na levi strani, torej tam, kjer počiva palec desne roke. Levičarji ju lahko tako uporabljajo z levico, a bosta ti dve tipki manj udobni za rabo.

G305 je edina miš na preizkusu, ki ne ponuja barvne osvetlitve. Pri teh treh imamo razmeroma skopo izbiro tipk, najmanj jih ima Strix, poleg glavnih dveh tipk in kolesca je dodana le ena funkcijska tipka. Kolesca so pri vseh treh povsem klasična, torej ne omogočajo ne nagiba, ne prostega vrtenja (to prosto vrtenje je pri igričarskih miših sicer bolj redkost).

Srednji razred

Srednji razred tokrat zajema šest različnih miši: to so Asusov ROG Gladius II, Logitechov trojec G Pro USB, G502 Hero in G603 Lightspeed ter Razerjeva Basilisk in DeathAdder Elite. Po ceni segajo te miši od 70 (G502) pa do 85 evrov (DeathAdder Elite), spet se cene med posameznimi trgovinami malce razlikujejo.

G603 Lightspeed je edini brezžični predstavnik v tej skupini, podpira tako Logitechov lastni standard z adapterjem USB (priložen je tudi podaljšek USB za omenjeni adapter) kot standard Bluetooth. Druge miši uporabljajo USB, s tem, da ima G Pro USB navaden plastični kabel, pri drugih je kabel ovit v blago, pri Gladiusu pa lahko celo menjavamo med obema vrstama kabla.

Razerjeve miši so med večjimi, to velja tudi za Asusov Gladius in Logitechova G502 in G603, G Pro pa je malenkost manjša in lažja. Po masi izstopa G502 Hero, tam dobimo set petih uteži (vsaka po 3,6 grama), ki jih lahko razporedimo pod pokrov na spodnjem delu miši. Tako lahko spreminjamo tako skupno težo kot tudi razporeditev teže. Edina druga miš na preizkusu, ki ji je dodana utež, je Logitechova G903, tam lahko dodamo eno utež z maso 10 gramov.

G Pro je tokrat v tej skupini edina simetrična miš, pa še to le delno, saj ima na levi strani dve funkcijski tipki. G502 in Basilisk sta močneje ukrivljeni oziroma bolj ergonomično oblikovani, G603 in DeathAdder Elite pa le rahlo asimetrični in bi se ju vsaj teoretično dalo uporabljati tudi z levo roko. Razer ponuja sicer tudi model DeathAdder za levičarje. Vse te miši omogočajo tudi nastavljivo barvno osvetlitev.

S tipkami je najbogateje založena G502. Ta poleg nagibnega kolesca (ki ima tudi možnost prostega vrtenja) in dveh glavnih tipk ponuja še šest dodatnih tipk. G603 in G Pro ponujata skupaj po šest tipk (s kolescem vred), Basilisk, DeathAdder in ROG Gladius imajo po sedem tipk, spet s kolescem vred. Basilisk pri tem ponuja prilagodljiv upor kolesca prek dodatnega majhnega kolesca, skritega na spodnji strani. Najbogateje založen pa je G502, kjer imamo skupaj kar enajst posameznih tipk (in nagibno kolesce). Dodatno velja omeniti še Basilisk, ta ima na strani (pod palcem) tipko, ki ji lahko zamenjamo dolžimo. V paketu namreč dobimo tri različne pokrove, ki se pritrdijo ob pomoči močnejšega magneta. Nam je najbolj odgovarjal najdaljši, z njim je postala tipka nadvse priročna za lahkoten preklop med hitrostmi (DPI).

Višji razred

V višjem razredu smo imeli tokrat tri miši, Logitechovo G903 Lightspeed in Razerjevi Mamba Elite in Naga Trinity. Mamba Elite stane približno sto evrov, Naga Trinity še deset evrov več, G903 pa 140 evrov.

Te tri miši so razmeroma velike, Mamba Elite je srednje težka, drugi dve sta malenkost težji. Kot smo že omenili, lahko pri G903 dodamo še manjšo utež. Mamba Elite je zelo podobna cenejšemu modelu DeathAdder, s tem, da ponuja malo več svetlečih detajlov, nagibno kolesce in namensko tipko za menjavo med profili (skrito na spodnji strani). Nagibno kolesce ponujata tudi drugi dve, Logitechova ima za povrh tudi možnost prostega vrtenja.

Kar zadeva namenske tipke, sodi Naga Trinity vsekakor v svoj razred. Na levi strani je namreč ploščica, ki se drži miške ob pomoči magnetov. To lahko zamenjamo oziroma preklapljamo med tremi priloženimi. Najbolj navadna ponuja dve tipki, podobno kot pri večini drugih miši, zraven imamo tako, ki ima sedem tipk, razporejenih v krog, najbolj nenavadna pa ponuja dvanajst tipk, razporejenih kot v številčnici, torej s tremi stolpci po štiri tipke. Slednja bo koristna predvsem v igrah, kjer potrebujemo veliko bližnjic ali makrojev, denimo v realnočasovnih strategijah.

Obe Razerjevi miši sta asimetrični, Logitechova G903 pa je simetrična, a prilagodljiva. Na levi strani ima namreč dve tipki, ki pa ju lahko zamenjamo s trdim kosom plastike. Priloženi sta namreč še enaki tipki za drugo stran, torej za desno stran miške. Seveda lahko postavimo tipke na obe strani ali pa jih povsem odstranimo. Ta miš tudi omogoča delovanje tako v brezžičnem načinu kot s priključenim kablom USB, priložen je tudi podaljšek za brezžični vmesnik.

Tabela [PDF]

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki