Dan, ko se je glasba osvobodila

Objavljeno: 30.6.2015 | Avtor: Miran Varga | Kategorija: Zgodovina | Revija: Julij - avgust 2015

Pred šestnajstimi leti je ugledal luč sveta program Napster, s katerim sta dva najstnika v vsega nekaj mesecih svet naučila, da je treba vsebine deliti. Njuni starosti primerno je prednost dobila glasba, po Napsterjevi zaslugi pa številni glasbo še danes »gledajo« z bistveno svobodnejšimi očmi kot v času, ko smo jo poslušali le na različnih magnetnih in/ali optičnih nosilcih.

Medtem ko se je večina prebivalstva, tako laičnega kot bolj tehnološko podkovanega, v prvi polovici leta 1999 spraševala predvsem to, kaj bo svetu prinesel prehod v novo tisočletje in kako uničujoč bo dejansko hrošč Y2K, je 18-letni študent Shawn Fanning z bratom Johnom in prijateljem Seanom Parkerjem poskrbel za nesluteno internetno revolucijo. Trojica se je namreč ubadala s tem, kako izvesti zamisel o programu, ki bi omogočal enostavno izmenjavo datotek, predvsem glasbe, med računalniki prek osrednjega datotečnega strežnika. Številni uporabniki spleta so namreč tarnali nad tem, kako težko je v spletu najti dobro glasbo in jo prenesti v računalnik. Shawnov odgovor je bil naravnost neverjeten. 60 ur programiranja je poskrbelo za izvirno kodo programa, ki je združil funkcijo iskanja glasbe s sistemom izmenjave datotek in obenem še poenostavil komunikacijo in dodal funkcije sporočanja. Rodila se je neodvisna storitev P2P (angl. peer-to-peer), poimenovana Napster, ki je uporabnikom omogočala prav to – kar najenostavnejše iskanje in deljenje glasbe v zapisu mp3. Svet se je skoraj v hipu razdelil na dva tabora – na uporabnike, ki so program in njegovo delovanje naravnost oboževali, in besne založnike ter glasbene ustvarjalce, ki so z grozo v očeh spremljali, kako jim potencialni zaslužki polzijo skozi ničle in enice, in so se z vsemi pravnimi sredstvi lotili mladih nadebudnežev.

Čeprav smo uporabniki na prelomu tisočletja že prenašali datoteke po internetu bolj ali manj zakonito na različne načine in po različnih poteh, predvsem prek klepetalnice IRC in storitev Hotline in Usenet, je Napster napredoval tam, kjer je bilo najpomembneje. Pri uporabniški izkušnji. Pregleden in do uporabnika prijazen grafični vmesnik in enostavnost rabe sta prepričala. Storitev Napster je kljub razmeroma kratki življenjski dobi delovala zgolj med junijem 1999 in julijem 2001, a je avtorjem uspelo prepričati več kot 80 milijonov uporabnikov, da so opravili brezplačno registracijo – za uporabo so potrebovali le uporabniško ime in geslo. Podatek o tem, da je imela storitev v najboljših časih 60 milijonov aktivnih uporabnikov, je že sam po sebi dovolj zgovoren.

Danes 35-letni Shawn Fanning je bil eden izmed ustanoviteljev podjetja Napster in ključni programer. Shawn, ki je Napster zasnoval po tem, ko je predčasno obesil študij na klin, je »težak« več milijonov dolarjev.

Danes 35-letni Shawn Fanning je bil eden izmed ustanoviteljev podjetja Napster in ključni programer. Shawn, ki je Napster zasnoval po tem, ko je predčasno obesil študij na klin, je »težak« več milijonov dolarjev.

Napster je uporabnikom in glasbi dal svobodo. Vsi glasbeni navdušenci so z njegovo pomočjo lahko prenašali in izmenjevali glasbo, do katere je bilo sicer težko ali pa morebiti kar nemogoče priti – poleg izvirnih skladb še različne demo posnetke, posnetke koncertov, vaj, neizdanih skladb itd. Uporabniki se za morebitno nezakonitost svojega početja niso kaj prida zmenili, celo nasprotno, številni so »domačo digitalizacijo« in izmenjavo glasbe upravičevali s predhodnim lastništvom plošč LP ali CD, kaset in drugih oblik zvočnega zapisa. Številnim uporabnikom je bila v veselje že sama uporniška žilica, pri čemer so se zavedali, da glasbo delijo brezplačno. Številna širokopasovna omrežja, ki so jih posedovale predvsem izobraževalne ustanove, so hitro postala preobremenjena. Napster je bil neposredni krivec, da je delež glasbenih datotek v internetnem prometu prvič in bržkone tudi zadnjič v zgodovini dosegel zavidljivih 61 odstotkov. A ne le tožbe, Napster so prav zaradi nenadnih in nič kaj skromnih obremenitev sprva začeli blokirati nekateri upravitelji krajevnih omrežij, nato pa tudi ponudniki dostopa do interneta.

Preprost okenski vmesnik je uporabnikom omogočil učinkovito iskanje in prenos skladb. Uspeh je bil zagotovljen.

Preprost okenski vmesnik je uporabnikom omogočil učinkovito iskanje in prenos skladb. Uspeh je bil zagotovljen.

Eden prvih tehnikov Napsterja se tudi slikovito spominja vseh izzivov, povezanih z revolucionarno storitvijo. Nagla rast števila uporabnikov in vsebin je povzročala težave tako strojni kot programski opremi. Diski so bili stalno polni, obremenitve strežnikov nevzdržne, programska oprema pa nestabilna. Strežnike in prostor v podatkovnih centrih je podjetje kupovalo skorajda vsak dan. »V prvih tednih smo strežnike kupovali dobesedno vsak dan, stalno smo bili boj z vsebino in prometom. Spomnim se, ko smo podvojili število strežnikov in mislili, da smo si za nekaj časa kupili mir. Tri ali štiri ure pozneje so bili že maksimalno obremenjeni. Nič lažje ni bilo programerjem. Optimizacija algoritma je naredila delo z datotekami 10-krat hitrejše, fantje so si čestitali in menili, da bodo vsaj 14 dni lažje dihali. 24 ur pozneje je Napster zopet deloval s 100 % obremenitvijo. Kamorkoli si pogledal, je stanje spominjalo na cev, ki ne le pušča, temveč bruha vodo,« je dogajanje v podjetju opisal Eddie Kessler. Sredi leta 2000 so uporabniki prek storitve Napster vsako minuto prenesli okoli 14 tisoč skladb.

Program Napster je bil v izvirniku napisan za okolje Windows, a je z naraščanjem svoje priljubljenosti hitro dobil tudi ustreznike v drugih okoljih. Že leta 2000 je podjetje Black Hole Media napisalo soroden odjemalec za računalnike Macintosh in ga poimenovalo Macster. Avtorji Napsterja so si v tem času že nabrali več kapitala in so omenjeni program preprosto kupili in ga preimenovali v Mac Napster. Proti odprtokodni konkurenci, ki sta jo po svoji priljubljenosti (uporabniki so znali ceniti dostop do vsebin brez prikaza reklam) najdostojneje zastopali rešitvi MacStar in RapSter, seveda niso mogli nič, a se niti niso prav dolgo ukvarjali z njima, saj je v domovini sledila pravna vojna.

Tožbe, težke kot mlinski kamni

Napster je stopil na prste številnim glasbenim izvajalcem. Leta 2000 je skupina Metallica ugotovila, da se je v Napsterjevem omrežju še pred uradnim izidom znašel demo posnetek skladbe I Disappear, nato pa še cel kup njihovega studijskega glasbenega gradiva. To je kaj hitro našlo pot do številnih radijskih postaj po ZDA. Metallici takšna brezplačna »reklama« ni pomenila veliko, nasprotno, skupina je bila prepričana, da močno škodi prodaji samega albuma na tradicionalnih nosilcih, in je vložila tožbo zoper Napster. Mesec zatem je podobno ravnal tudi raper Dr. Dre. Preteklo je skoraj leto dni, preden se je Napsterju uspelo z obema tožnikoma poravnati, a to ni bil obliž na rano, temveč razkritje ranljivosti.

Napsterjeva spletna stran v eni novejših grafičnih podob.

Napsterjeva spletna stran v eni novejših grafičnih podob.

Nad Napster so se kot lačni morski psi zgrnile tožbe skoraj vseh večjih in manjših glasbenih založnikov, ki so Napsterju očitali, da njegovi uporabniki zlorabljajo pravice intelektualne lastnine, podjetje pa jim pri tem pomaga. Založbe so tožile tudi posamezne uporabnike, vložili so okoli 18 tisoč tožb in uporabnike dodobra prestrašili. Napster je tožbo na prvi stopnji izgubil, sodišče pa je podjetju ukazalo ugasnitev slavnega strežnika za posredovanje digitalne glasbe. Podjetje se je pritožilo na višje sodišče, a je to le potrdilo odločitev nižjega. Julija 2001 omrežje Napster uporabnikom ni bilo več na voljo, njegovi lastniki pa so strnili glave in z več svetovalci iz industrije načrtovali vrnitev v bolj zakoniti obliki.

Legalizacija ali prodaja?

Jeseni se je presenetljivo razvedelo, da je Napster sklenil pogodbo z nemškim gigantom Bertelsmann (založba BMG), ki naj bi prispeval denar (kar 85 milijonov dolarjev) za popolno legalizacijo Napsterja in njegovo preobrazbo v naročniško storitev. Tako naj bi nad storitvijo bdel zakoniti imetnik pravic izvajalcev in skladb, ki bodo uporabnikom na voljo v strežniku. Založba Bertelsmann bi za svoj vložek prejela delež v podjetju, zato si je zelo prizadevala, da bi druge založbe sledile njenemu zgledu in opustile tožbe. A to se ni zgodilo, zapori s strani ameriškega sodstva je sledil le še uradni bankrot podjetja Napster leta 2002.

Še prej, kot je spodletel načrt, s katerim bi Napster z novo tehnologijo postal središče za legalno distribucijo glasbe, so zrasla številna posnemovalna omrežja, kot npr. Kazaa, Bearshare, Morpheus in druga. Največja med njimi so imela skoraj deset milijonov uporabnikov. A se je glasbena industrija spet z vso močjo in pravnimi sredstvi spravila tudi nadnje in jih zatrla.

Napsterjeva ikona se je v industriji vendarle ohranila več kot desetletje, čeprav je sprva prinašala denar nezakonito. Dobičkonosen je postal tudi pravno nesporni posel.

Napsterjeva ikona se je v industriji vendarle ohranila več kot desetletje, čeprav je sprva prinašala denar nezakonito. Dobičkonosen je postal tudi pravno nesporni posel.

Novi lastnik, novi veter

Napster je najprej za 2,43 milijona dolarjev prevzelo podjetje Private Media Group, znano predvsem po svojih izdelkih iz sveta zabave za odrasle. Na dražbi za blagovno znamko in logotip pa je zmagalo podjetje Roxio. Šele z novim lastništvom je Napster 2.0 postal plačljiva internetna storitev in uporabnikom posredoval glasbo povsem zakonito. Podjetje Roxio, bolj znano po svoji programski opremi za zapisovalnike CD, je za ostanke nekdanje storitve in vnovično obuditev odštelo pet milijonov dolarjev. Po prvotni zamisli je k sodelovanju pritegnilo celo nekatere velike glasbene založbe. To je zadostovalo za začetni nabor okoli pol milijona skladb v digitalni obliki, model monetizacije pa je bil nadvse preprost. Posamezna skladba priznanega izvajalca je veljala 99 centov ameriškega dolarja, natančno toliko kot pri prvem uspešnem konkurentu Apple iTunes. Deset dolarjev je veljal posamezen album, ki ga je bilo moč s programsko opremo tudi posneti na plošček. Napster je v ponudbo dodal še internetni radio, sprva 40 različnih postaj brez reklam, za to storitev pa so računali 10 ameriških dolarjev mesečnega nadomestila.

Dobičkonosna prodaja in selitev v Evropo

Napster je v Roxiovi lasti ustvarjal dobiček, podjetje pa je potegnilo eno najboljših poslovnih potez, ko ga je septembra 2008 za 121 milijonov ameriških dolarjev prodalo ameriškemu veletrgovcu s potrošniško elektroniko Best Buy. Napster je imel takrat okoli 700 tisoč naročnikov na svoje storitve. A Best Buy z Napsterjem ni znal najbolje upravljati in ga je leta 2011 za neznano vsoto (in bržkone z gromozanskim minusom v poslovnih knjigah) prodal drugi uspešni pretočni storitvi Rhapsody ter pridobil njen delež. Ikonsko ime Napster je tako izginilo z ameriškega trga, a se je ohranilo na evropskih tleh. Rhapsody je leta 2013 svojo storitev pod Napsterjevim imenom ponudil v 15 evropskih držav, pozneje pa jo v celoti preimenoval v Rhapsody, pod tem imenom deluje še danes.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki