Brezžična stolpiča
Brezžični usmerjevalniki postajajo z leti vedno hitrejši, domet pa se zaradi različnih dejavnikov praktično ne spremeni. Ena izmed možnih rešitev so tako imenovani »mesh« usmerjevalniki, ki se med seboj povežejo brez žic.
Tokrat smo preizkusili Linksysov poizkus s tehnologijo med seboj brezžično povezanih usmerjevalnikov, sistem Velop. Kot smo omenili v uvodu, so klasični brezžični usmerjevalniki vedno hitrejši – izdelovalci vsakih nekaj let uvedejo nov, še hitrejši standard (ta hip je aktualen 802.11ac), dodajo več anten, a to se pozna pri hitrostih znotraj dometa ter pri boljšem prenosu, ko je v omrežju več naprav. Domet pa se že res dolgo let praktično ni spremenil – prej nasprotno.
Razlogov za to je nekaj. Prvi je ta, da so oddajne moči usmerjevalnikov omejene z direktivami EU. Naslednja težava je golo število omrežij WiFi. V naši poslovni stavbi jih je nekaj deset, tudi po sicer manj gosto naseljenih območjih se jih najde kar nekaj. K temu lahko dodamo še malo morje drugih naprav, ki delujejo v podobnih frekvenčnih spektrih, denimo povezave 3G in Bluetooth. Vse to pomeni, da je res veliko motilnih elementov, predvsem pa več, kot jih je bilo pred desetimi leti. Zadnji razlog je raba novih gradbenih materialov, predvsem različnih zaščitnih prevlek pri novih oknih. Tudi te občutno vplivajo na signal WiFi.
Možnih rešitev je kar nekaj, ena izmed njih je tudi uporaba brezžičnih ojačevalcev ali pa kar dodatnih WiFi usmerjevalnikov. Pri tem lahko do drugega (tretjega, četrtega) usmerjevalnika potegnemo fizično žico, lahko pa mu nastavimo, da deluje kot ojačevalec oziroma ponavljalnik signala. Glavna težava tega pristopa je v razmeroma zahtevni postavitvi, no, pa tudi v ceni, saj bomo za dva kolikor toliko solidna usmerjevalnika odšteli kar nekaj denarja.
Na voljo pa so tudi že vnaprej pripravljene rešitve, ki posamezne enote združijo v t. i. »mesh« omrežje. O eni taki, konkretno podjetja Open-Mesh, smo pisali pred približno tremi leti (junij 2014), tokrat smo v laboratorij dobili prvi tak sistem enega izmed večjih izdelovalcev.
Gre za sistem z dvema napravama (seveda so na voljo tudi paketi z več napravami) z zelo nenavadnim oblikovanjem. Tu ni nobenih anten (sploh ne pošastnih šest ali osem anten, ki jih uvajajo nekateri najzmogljivejši usmerjevalniki), ena enota je le pokončna bela škatlica, skupaj nekoliko spominjata na dve enaki stolpnici. Preprosto oblikovanje lahko pohvalimo, saj sta napravi res enostavni in prijetni na pogled, morda le nista najbolj nevpadljivi. Zadnji dve stranici sta pokriti z luknjami, kar je namenjeno hlajenju vgrajene elektronike.
Uporabniški vmesnik aplikacije je res enostaven in pregleden.
Na zunanjosti naprav ni praktično ničesar, le manjši napis Linksys in komaj opazna nežna lučka LED v enem od zgornjih vogalov. Zadaj je še manjša trikotna reža, čez katero lahko speljemo kabel za napajanje in omrežni kabel. Obe enoti sta sicer popolnoma enaki, torej ni kake zahteve, da bi bila ena enota po privzetem glavna. Spodaj v večji vdolbini vidimo pri vsaki vhod za napajanje, dva omrežna vmesnika, tipko za postavitev na tovarniške nastavitev ter tipko za izklop.
Prva namestitev je nadvse preprosta, najlaže jo opravimo kar prek pametnega telefona. Lahko se sicer tudi odpravimo do računalnika in gremo po bolj ročni poti, a smo se držali kar Linksysove aplikacije (za iOS, na voljo je tudi za Android). Eno izmed naprav priključimo na modem (ali kak obstoječi usmerjevalnik) prek klasičnega kabla, nato zaženemo Linksysovo aplikacijo in počakamo nekaj trenutkov, da se telefon poveže z usmerjevalnikom. Aplikacija nas pelje čez namestitev, ki je res enostavna. Praktično edino, kar izberemo, je ime omrežja in geslo, vse drugo se nastavi samo. Pri tem lahko v naše omrežje dodamo tudi dodatne enote. To nam prvič ni uspelo, aplikacija je enostavno sporočila, da moramo enoto vnovič postaviti na tovarniške nastavitve (držimo rdečo tipko za deset sekund), v drugo se je le povezala v omrežje.
Napravi sta res namenjeni čim enostavnejši postavitvi in rabi, kljub temu smo pogrešali še kak omrežni vmesnik več, vsaj na enem izmed modelov. Res si lahko omislimo še kako dodatno omrežno stikalo, a se s tem izgubi glavni čar teh preprostih naprav. Prav tako bi si želeli kak vmesnik USB, če ne drugega, vsaj za priklop kakega tiskalnika (ali diska USB).
Velop je tudi razmeroma omejen, kar zadeva programske funkcije in možnosti. Večinoma gre resda za stvari, ki jih bodo pogrešali le zahtevni uporabniki, a je seznam manjkajočih funkcij kljub temu kar dolg. Ne moremo, recimo, skriti imena SSID, ne moremo ročno nastaviti kanala WiFi, ne moremo naprav omejevati po MAC naslovih, ne moremo ročno nastavljati tehnologije oddajanja (torej ročno nastaviti 2,4 GHz ali 5 GHz in 802.11 a/b/g/n), ne moremo izključiti usmerjevalnika NAT in enot uporabiti kot preprosta stikala oziroma dostopne točke itd. Je pa kljub temu na voljo kar nekaj osnovnejših funkcij. Omogočimo lahko ločeno omrežje za goste, nastavimo prioriteto za največ tri naprave, imamo nekaj osnovnih starševskih omejitev.
Po hitrostih je Velop nekoliko nehvaležno primerjati z navadnimi usmerjevalniki, saj gre tu za dve enoti (ali več), ki ju postavimo tako, da čim lepše pokrijeta stanovanje oziroma hišo. To je nekako primerljivo s kombinacijo klasičnega usmerjevalnika in ojačevalca signala, recimo, ali pa z dvema usmerjevalnikoma. Velop sicer uporablja ločeni anteni oziroma omrežje pri 5 GHz za medsebojno komunikacijo obeh enot in ima s tem nekaj prednosti pred tipičnimi ojačevalci signala.
Prva namestitev je nadvse preprosta, najlaže jo opravimo kar prek pametnega telefona.
Delovanje sistema je dobro – v neposredni bližini smo namerili hitrost 352 Mb/s, to je povsem konkurenčno z večino usmerjevalnikov srednjega cenovnega ranga. Z le enim usmerjevalnikom Velop je domet nekako podpovprečen – na prvem meritvenem mestu, kjer je tipičen rezultat nekje med 10 in 15 Mb/s, je dosegel 7 Mb/s, na drugem pa smo že izgubili signal (to sicer velja za večino usmerjevalnikov). A seveda ni poanta le v enem, temveč v sistemu dveh enot – drugo smo postavili v sosednje pisarne in s tem res lepo povečali domet.
Dejansko dobimo domet dveh samostojnih usmerjevalnikov, le postaviti ju moramo tako, da se še med seboj »ulovita«. Pri tem nam pomaga tudi aplikacija, ki opozori, če postavimo eno enoto predaleč od druge. V primerjavi z enim samostojnim usmerjevalnikom lahko s tem sistemom pokrijemo približno 50 % večjo površino (ravno zato, ker ju moramo postaviti dovolj blizu skupaj, ne dosežemo dvakratne pokritosti).
Postavitev je sicer enostavna, še takrat, ko se zalomi, nas aplikacija popelje čez vnovični poizkus (ta je v našem primeru v drugo le deloval).
Hitrosti so pri tem močno odvisne od razdalje med enotama. Če smo drugo postavili blizu druge meritvene točke, je bila povezava med enotama slaba in se je komaj držala, nekoliko bliže je bilo že občutno bolje. Preizkus smo ponovili še v stanovanjski hiši in hitrosti primerjali z Linksysovim usmerjevalnikom WRT1900AC. Ta pokrije skoraj vso hišo, le dve nadstropji nižje, v kleti, je signal tako slab, da deluje le na pravih točkah. No, prvo enoto Velop smo postavili tam, kjer sicer stoji omenjeni WRT1900AC, drugo pa eno nadstropje nižje. S tako postavitvijo smo v srednjem nadstropju dobili skoraj enake hitrosti kot pri samostojnem usmerjevalniku, velika izboljšava pa se je pokazala v kleti, kjer smo tako povsod lovili brezžično omrežje in pri tem dosegali hitrosti okoli 20 Mb/s, kar je povsem zadovoljivo.
Med preizkusom nas je Velop prijetno prepričal, saj ponuja res enostavno postavitev in rabo in z njim dosežemo to, čemur je namenjen – enostavno pokritost večjih prostorov s signalom WiFi. Še najbolj merodajen je prej opisan primer, kjer smo z njim dosegli tudi v klet. Resda ponuja manj funkcij in možnosti od večine klasičnih usmerjevalnikov, a prinaša toliko lažjo uporabo in lepo oblikovanje.
Po koncu preizkusa pa smo še preverili ceno pri naših uvoznikih. Tam se je, žal, pokazala povsem druga plat sistema. Preizkusili smo komplet WHW0302-EU, v katerem dobimo dve enoti – ta komplet velja z davkom vred 430 evrov. Alternativa je komplet s tremi enotami, zanj bomo odšteli 600 evrov, nakup le ene enote pa nas bo olajšal za 249 evrov. Te cene se nam zdijo, iskreno povedano, previsoke za to, kar dobimo.
Na trgu se je že znašlo nekaj teh sistemov, več jih pričakujemo v naslednjem letu, a je kljub temu tudi veliko drugih alternativ, od že omenjenih ojačevalcev pa do prenosa podatkov po električni napeljavi. Morda se bo s časom tudi Velop nekoliko pocenil, a ta hip ga težko priporočamo.
Linksys Velop
Komplet brezžično povezanih usmerjevalnikov.
Izdeluje: www.linksys.com.
Prodaja: www.avtera.si
Cena: 430 EUR (komplet dveh enot), 249 EUR (posamezna enota).
Za: Enostavnost postavitve in rabe, oblikovanje, solidne hitrosti.
Proti: Cena.