3DFX - kralji igričarske tretje dimenzije

Objavljeno: 24.11.2015 | Avtor: Miran Varga | Kategorija: Zgodovina | Revija: December 2015

Hiter vzpon in grob padec podjetja 3dfx spominja na sodobno grško tragedijo. Večini uporabnikov, ki so prisegali na 3dfxove izdelke, in celo nekaterim zaposlenim se je vse skupaj zdelo kot nora vožnja po toboganu, za katero bi si vsi želeli, da se ne bi nikoli končala. Pa se je. Oziroma ni. Podjetje 3dfx je praktično ustvarilo trg 3D grafičnih kartic in ima izredne zasluge za to, da igričarji danes uživamo v kar se da realistični grafiki v igrah.

Podjetje 3dfx Interactive so v kalifornijskem mestu San Jose leta 1994 ustanovili nekdanji zaposleni iz družbe Silicon Graphics Inc. Inženirji Jeff Smith, Phil Smith, Gary Tarolli in Scott Sellers so se sprva posvetili izdelavi grafičnih procesorjev, sposobnih dela s 3D grafiko. Za svoje zamisli jim je uspelo pridobiti kar 5,5 milijona dolarjev ustanovnega kapitala. Grafične procesorje so prodajali podjetjem, ki so izdelovala grafične kartice za različno rabo. 3dfxovi izdelki so se najprej uveljavili na področju arkadnih iger in igralnih avtomatov ter konzol.

V drugi polovici leta 1996 je pomnilniku EDO DRAM močno padla cena, zato se je 3dfx odločil, da se tudi sam poizkusi v izdelavi končnih izdelkov (prej so v podjetju izdelali le nekaj referenčnih oblikovanj kartic) in svoje grafične kartice ponudi širši javnosti. Na trg so vstopili s kartico 3dfx Voodoo1, ki je po zaslugi agresivne cenovne politike in svojih zmogljivosti takoj postala uspešnica med igričarji po vsem svetu. Partner Diamond Multimedia je na istem čipu izdelal kartico Diamond Monster 3D, ki je takoj postala izjemna prodajna uspešnica. Čeprav sta grafični čip in pomnilnik delovala s taktom zgolj 50 MHz, kartica pa je premogla 4 MB pomnilnika, je v 3D igrah tistega časa posekala vso konkurenco. V priljubljeni igri Quake je, denimo, takrat najnovejši procesor Intel Pentium 200 MMX v ločljivosti 320 x 200 pik zmogel 41 sličic na sekundo, Voodoo1 pa kar 70.

Če bi 3dfx uspelo pravočasno dokončati projekt Rampage, bi bržkone zlahka zavladal najzahtevnejšemu delu trga 3D grafike. Redki preizkusi prototipnih kartic so kazali zmogljivosti, ki jih je leta pozneje Nvidia  dosegla z generacijo GeForce 4.

Če bi 3dfx uspelo pravočasno dokončati projekt Rampage, bi bržkone zlahka zavladal najzahtevnejšemu delu trga 3D grafike. Redki preizkusi prototipnih kartic so kazali zmogljivosti, ki jih je leta pozneje Nvidia dosegla z generacijo GeForce 4.

Voodoo1 je imel tudi slabšo plat. Drugi izdelovalci grafičnih kartic so zmogljivosti 2D in 3D grafike vgradili na eno samo kartico, 3dfxova rešitev pa je obdelovala le 3D grafiko in je bila na voljo le kot dodatek k 2D grafični kartici. Z njo se je tudi povezala prek t. i. pretočnega kabla VGA. Od tod tudi ime 3D pospeševalnik. Zaživel je šele, ko je združljiva 3D igra prepoznala, da je v računalniku nameščen Voodoo1, in mu omogočila, da pokaže vse, kar zna.

Ne glede na to, kako zmogljiv je bil Voodoo1, so v 3dfx kljub temu razumeli njegove omejitve. Vsi igričarji niso bili naklonjeni nakupu in vgradnji dveh kartic. Zato je podjetje že naslednje leto izdalo kartico Voodoo Rush, ki je 3D pospeševalnemu čipu na isto tiskovino dodala še grafični procesor za obdelavo 2D grafike. Nalogo so opravili slabo – 3D zmogljivosti so upadle za okoli petino, saj sta si procesorja delila pasovno širino, pa tudi 2D zmogljivosti kartice so bile razmeroma slabe, še dodatno  jo je teplo nezanesljivo delovanje. Bržkone je prav kartica Voodoo Rush najslabši izdelek družbe 3dfx.

Težko si je predstavljati, da bi bil koncept 3D pospeševalnika uspešen v današnjem času. Pred dvajsetimi leti pa je 3dfxov čip prinesel tako velikansko pohitritev, da so mu igričarji vendarle odpustili številne nevšečnosti glede namestitve in sestave.

Težko si je predstavljati, da bi bil koncept 3D pospeševalnika uspešen v današnjem času. Pred dvajsetimi leti pa je 3dfxov čip prinesel tako velikansko pohitritev, da so mu igričarji vendarle odpustili številne nevšečnosti glede namestitve in sestave.

Prišlo je novo leto in z njim nova kartica. 1998 se je 3dfx vrnil h koreninam in izdelal nov grafični pospeševalnik – 3dfx Voodoo2. Ta je bil še bolj neusmiljen do konkurentov, saj je po zaslugi tretjega čipa na tiskovini obvladal naprednejše delo s teksturami. Dva čipa TexelFX sta ob čipu PixelFX zmogla obdelovati več tekstur naenkrat in peščica iger, ki je omenjeno tehnologijo podpirala, je dobesedno poletela. Prikazovale so tudi do štirikrat več sličic na sekundo kot (ne)konkurenčne grafične kartice. Omenjena kartica je blestela tam, kjer je čipu Voodoo1 zmanjkalo sape – pri višjih ločljivostih. Ker je bila opremljena z do 12 MB pomnilnika, ni imela nobenih težav pri poganjanju iger v ločljivosti 800 x 600 pik, dvoje kartic pa je to mejo dvignilo na tedaj izjemnih 1024 x 768 pik. Voodoo2 je za svoje delovanje prav tako zahteval ločeno 2D grafično kartico, a obenem uvedel zanimivo novost – povezavo SLI. Danes si omenjeno kratico lasti družba Nvidia, označuje povezavo Scalable Link Interface, a jo je pravzaprav izumil 3dfx (pri katerem je pomenila Scan-Line Interleave). Ob vgradnji dveh 3D pospeševalnikov Voodoo2 je posamezna kartica prevzela računanje le polovice vrstic na zaslonu in tako še pohitrila izris slike.

Podjetje je s karticami Voodoo2 merilo na igričarje z debelimi denarnicami. A ker ni želelo, da bi si preostali del trga podredili konkurenti, je še istega leta pripravilo kartico Voodoo Banshee. Ta sicer ni upravičila »napadalnega« imena, a je bila zato bistveno bolj praktična od bratskega 3D pospeševalnika, saj je bil na njej čip, ki je skrbel tako za izris 2D in 3D grafičnih podob. Banshee, opremljen z višjimi delovnimi takti kot Voodoo2, bi lahko s 128-bitnim pomnilniškim vodilom hodil v zelje dražji kartici, zato so ga v 3dfxu pošteno »kastrirali« – odstranili so mu dodatno enoto za obdelavo tekstur in ga tako praktično upočasnili. Kljub temu je bila kartica še vedno zelo konkurenčna karticam znamk Matrox, Nvidia in ATI.

3dfx je bil na vrhuncu moči, zdel se je nepremagljiv. In kot se v takšnih trenutkih rado primeri, je tudi 3dfx ubral napačno pot. Podjetje se je odločilo za več razvojnih projektov. V sodelovanju z izdelovalcem Sega je načrtovalo novo strojno platformo za igralno konzolo, a v 3dfxu niso vedeli, da tekmujejo tudi z japonskim izdelovalcem NEC za končni posel. Sega se je namesto za 3dfx odločila za uporabo NEC­ove platforme in se s 3dfxom po tožbi, ki je sledila, zunajsodno poravnala. Veliko virov,  tako finančnih kot človeških, je podjetje vložilo tudi v projekt z imenom Rampage. 3dfx je načrtoval nove tehnologije za pospeševanje in obdelavo 3D grafike. Projekt naj bi bil končan v dveh letih in 3dfxu prinesel novo konkurenčno prednost. Ni se izšlo.

Voodoo2 je postavil mejnike 3D grafike. Tekočega igranja iger v ločljivosti 1024 x 768 pik leta 1998 ni zmogel noben konkurent. ATI, Nvidia in Rendition so lahko le nemo opazovali zmogljivosti konkurenta. Na sliki je tudi kabel za povezavo SLI.

Voodoo2 je postavil mejnike 3D grafike. Tekočega igranja iger v ločljivosti 1024 x 768 pik leta 1998 ni zmogel noben konkurent. ATI, Nvidia in Rendition so lahko le nemo opazovali zmogljivosti konkurenta. Na sliki je tudi kabel za povezavo SLI.

Tik pred izidom nove grafične kartice je 3dfx poskrbel za novo presenečenje. Kupil je podjetje STB Systems, enega največjih izdelovalcev grafičnih kartic, saj je želel v celoti obvladati dobavo izdelkov, temelječih na svojih novih procesorjih. Po nakupu se je izkazalo, da sta se podjetji močno razlikovali po kulturi in sami organizaciji, integracija pa ni nikoli zares uspela. Pred 3dfxom se je z nakupom STB Systems spogledovala tudi Nvidia, a se za ta korak ni odločila. Z nakupom STB Systems si je 3dfx pri številnih partnerjih zaprl vrata. Ti so nato presedlali v tabor Nvidie in začeli izdelovati grafične kartice z njenimi grafičnimi procesorji.

Na sejmu COMDEX napovedani grafični procesor Voodoo3 je ugledal luč sveta leta 1999. Čeprav je trg od 3dfxa pričakoval nov velik napredek v zmogljivostih glede na konkurenco, se tokrat načrt ni uresničil. Voodoo3 je še najbolj spominjal na neokrnjeno različico kartice Banshee z novim procesorjem. 128-bitni 2D pospeševalnik in do 16 GB pomnilnika sta dvignila podporo visokim ločljivostim do meje 2046 x 1536 pik, a seveda je bilo tekoče igranje iger omejeno na precej nižje ločljivosti. Voodoo3 je bil na voljo za vodili (reži) PCI in AGP in v štirih različicah. Različice 1000, 2000 in 3000 so se med seboj ločile le po delovnih taktih, različici 3500 TV pa je bil dodan še sprejemnik tv signala. V praksi je 3dfx komaj še obdržal naziv najzmogljivejše kartice, saj se je Nvidia s svojim grafičnim procesorjem RIVA TNT2 močno približala in ga po rabi naprednih funkcij celo prehitela. Delo je dokončal grafični procesor GeForce 256, ki je izšel, še preden je 3dfx lahko pripravil ustreznega tekmeca. Nvidia, ki je na svojo stran pridobila številne izdelovalce grafičnih kartic, skupaj z njimi pa dosegla boljšo prodajo, je lahko financirala divji tempo razvoja. Izdelovalci grafičnih kartic so namreč nove grafične procesorje želeli vsakih šest mesecev, saj jim je prepolovljen življenjski cikel grafičnih procesorjev zagotavljal višje prihodke – na nove kupce so namreč merili z novostmi dvakrat na leto.

V 3dfxu so spoznali, da njihova trenutna arhitektura ne bo kos konkurentom. Marca 2000 so po hitrem postopku za 186 milijonov dolarjev prevzeli obetavno podjetje GigaPixel Corp. Inženirji so menili, da bodo v konkurenčnem boju ostali z vgradnjo več grafičnih procesorjev na tiskovino. Prve kartice z arhitekturo VSA (Voodoo Scalable Architecture) so zato že podpirale to možnost. Vstopni model Voodoo4 4500 je imel sicer le en procesor VSA-100 in je meril na spodnji del trga grafičnih kartic, modela Voodoo5 5000 in 5500 pa sta že premogla dva procesorja. V 3dfx so načrtovali tudi še zmogljivejšo različico Voodoo5 6000 – opremljeno s kar štirimi procesorji VSA-100 in kar 128 MB pomnilnika, a so ji težave v proizvodnji preprečile tržni nastop. Prav nič milostni niso bili niti konkurenti, saj so GeForce 2 MX, GeForce 2 GTS in ATI Radeon DDR 3dfxu prevzeli večino kupcev.

Voodoo3 je bil zadnji prodajno uspešen model podjetja 3dfx, a ni zmogel odbiti napada konkurentov. Po najprestižnejši različici je poseglo le malo kupcev. Podjetje je bilo v težavah.

Voodoo3 je bil zadnji prodajno uspešen model podjetja 3dfx, a ni zmogel odbiti napada konkurentov. Po najprestižnejši različici je poseglo le malo kupcev. Podjetje je bilo v težavah.

Dragi nakupi in neučinkovita proizvodnja ter prodaja so le še dokončno zapečatili usodo podjetja 3dfx. Za rešilno bilko se je ponudila korporacija Microsoft, ki je iskala dobavitelja grafičnega procesorja za svojo igralno konzolo Xbox. Ko je postalo jasno, da je gigant iz Redmonda za dobavitelja izbral Nvidio, je bilo jasno, da so 3dfxu šteti dnevi. Upniki so sprožili stečaj podjetja, zato se je vodstvo konec leta 2000 odločilo za prodajo – ironično, prav Nvidii.  Največje zanimanje je vladalo za intelektualno lastnino in pa inženirje, ki so se ukvarjali s projektom Rampage. Del se jih je preselil k Nvidii, del pa k ATIju in tam so ustvarili tehnologijo CrossFire. Na področju 3D grafike tekmujejo še danes.

Glide API

Voodoo1 je v svet grafike prinesel tudi programski vmesnik Glide API. Ker je bila 3dfxova kartica občutno zmogljivejša od konkurentov, saj je kot prva omogočila zares tekoče poganjanje 3D iger, so jo vzeli za svojo razvijalci iger. To je pospešilo sprejetje vmesnika Glide. 3dfxu je močno pomagalo tudi to, da vmesnika Direct3D in OpenGL v tistem času z vidika rabe 3D funkcij preprosto nista bila konkurenčna, zato so številne igre podprle Glide. V id Software, podjetju, ki je razvilo legendarno igro Quake, so kar najbolje uporabili zanje prilagojeno različico MiniGL, ki je odlično izkoriščala prevajanje ukazov geometrije in tekstur v prakso/sliko.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki