Zračne izboljšave
Apple je pred leti s prenosnikom Air pokazal, kakšni bi morali biti prenosni računalniki. Vmes so ga še izboljšali, najnovejšo generacijo pa smo preizkusili tudi mi.
Apple je pred leti s prenosnikom Air pokazal, kakšni bi morali biti prenosni računalniki. Vmes so ga še izboljšali, najnovejšo generacijo pa smo preizkusili tudi mi.
Pri preizkusih digitalnih aparatov smo nekoč veliko pisali o kakovosti fotografije, danes pa tega skorajda ne počnemo. Pred leti, ko so imela tipala digitalnih fotoaparatov po dve, tri ali štiri milijone pik, so bile razlike med posameznimi modeli kar občutne. Razlike so bile tako pri barvah in geometriji (popačenju) kot pri šumu, ostrini, kontrastu ...
O računalniških miškah večinoma ne razmišljamo posebej, gre za področje, kjer razvoj ni prav resen. Se pa zato tu in tam pokažejo naprave, ki ponujajo bolj samosvoje upravljanje računalnika.
Zdaj, ko (že) vemo, da je NAS nekaj, kar v domačem krajevnem omrežju bolj ali manj nujno potrebujemo, se posvetimo podrobnostim. Kako je NAS sploh videti, po čem se med seboj ločijo različni modeli in predvsem – na podlagi česa se odločati pri nakupu.
Omrežni diski NAS za marsikoga sodijo k profesionalni omrežni opremi – torej naj bi šlo za opremo, namenjeno podjetjem, morda tudi kakim računalniškim navdušencem. A danes imamo vsi vedno več digitalnih podatkov, za katere vse prerado zmanjka prostora, zato izdelovalci naprav NAS vse bolj merijo tudi na domače uporabnike.
Najosnovnejša je izbira med brizgalnim ali laserskim modelom, ki se ločita po tehnologiji izpisa, to pa potegne za seboj druge, za končnega uporabnika pomembne lastnosti. Brizgalni tiskalniki dobesedno brizgajo barvo na papir. V tiskalni glavi imajo več majhnih šob (premera nekaj mikrometrov), prek njih se izstrelijo kapljice barvila na papir. Glava se pomika levo in desno, s tem zajamemo celotno širino papirja (na voljo so tudi že modeli, ki imajo glavo, ki prekrije celotno širino papirja, a zaenkrat še ne gre za naprave, ki bi bile v široki proizvodnji).
Čeprav v Monitorju redno preizkušamo tiskalnike, jih sami v resnici zelo malo uporabljamo. V zadnjih letih se nam zdi, da se potreba po tiskanju vedno bolj manjša, saj imamo zaradi vse bolj razširjenega dostopa do spleta svoje dokumente vedno pri roki.
Trga najcenejših fotoaparatov bolj ali manj ni več, nadomestili so ga pametni telefoni. O teh pišemo na drugih straneh tokratne številke, vsak izmed vrhunskih modelov ima tudi bolj ali manj vrhunski ali pa vsaj »vrhunski« fotoaparat. Kaj pa, če s telefonskim fotografiranjem nismo zadovoljni? Ne sije vedno sonce? Potrebujemo zoom? Bliskavico?
Vprašanja bralcev o nakupu različnih vrst fotoaparatov so vsekakor med pogostejšimi. Žal pa je vedno ista težava – vsi bi imeli (skoraj) vse. Torej hiter fotoaparat, ki bi bil dober v temi, ki bi lahko slikal tako pri širokem kotu kot na daleč, ki hkrati ne bi bil prevelik (če se da, naj bo žepen) in ne predrag. Uporabniki želijo fotografirati koncerte, družinske večerje, otroke med igro, potovanja, vse z enim aparatom.
Prejšnji mesec smo preizkusili Nikonov Coolpix L820, ki je njihov vstopni model z zmogljivim zumirnim objektivom. Tokrat smo dobili zmogljivejšega brata, model P520. Ta je naslednik lani preizkušenega modela P510, gre pa za aparat, ki ponuja izjemno velik razpon objektiva in veliko različnih funkcij ter obenem omogoča tudi ročne nastavitve fotografiranja (kar je največja hiba cenejšega modela L820).