Priznamo, da nam je preizkus naprav NAS med ljubšimi. Odvijanje diskov iz naprav in privijanje vanje včasih kar malo pogrešamo. Obenem se vidi, da gre za razvijajoči se segment računalništva, zato so podjetja večinoma zelo ustrežljiva pri dobavljanju preizkusnih primerkov. Izjema je bilo tokrat podjetje Thecus, ki je zavrnilo sodelovanje.
Srce našega računalnika je že morda procesor, ožilje je matična plošča, možgani pa so na disku. Karkoli se v računalniku dandanes pokvari, je predrago popravljati, zato zamenjamo kar celotno komponento. Razen ko odpove disk, na katerem imamo diplomsko nalogo, celotno zbirko fotografij zadnjega desetletja, službena poročila ali zelo pomembno zbirko podatkov. Kaj pa zdaj?
RAID (redundant array of independent disks) je kratica, ki označuje več diskov, povezanih v eno virtualno polje – zunanje naprave jih tako zaznavajo kot en velik disk. Različna polja se označujejo s številkami v imenu, izjema je le način JBOD, Just a Bunch of Drives, ki diskov sploh ne poveže v polje, temveč prikaže vsakega zase.
Ljubljana, za Bežigradom, v uredništvu Monitorja. V ponedeljek dopoldne takoj po prvomajskih počitnicah dobim klic, da eden izmed pomembnejših strežnikov v podjetju ne deluje. Na daljavo se ne oglaša, stopim zadaj do strežnika, tam zagledam sporočilo: »boot device not found«. S sodelavcem se spogledava in nobeden si ne upa na glas vprašati, koliko je stara zadnja rezervna kopija …
Zdaj, ko (že) vemo, da je NAS nekaj, kar v domačem krajevnem omrežju bolj ali manj nujno potrebujemo, se posvetimo podrobnostim. Kako je NAS sploh videti, po čem se med seboj ločijo različni modeli in predvsem – na podlagi česa se odločati pri nakupu.
Omrežni diski NAS za marsikoga sodijo k profesionalni omrežni opremi – torej naj bi šlo za opremo, namenjeno podjetjem, morda tudi kakim računalniškim navdušencem. A danes imamo vsi vedno več digitalnih podatkov, za katere vse prerado zmanjka prostora, zato izdelovalci naprav NAS vse bolj merijo tudi na domače uporabnike.
V časih, ko so bili diski ena dražjih postavk na računu ob nakupu novega računalnika, si nismo upali niti pomisliti na to, da bo nekoč (torej danes) posamezen gigabajt vreden le kakšnih 5-8 centov. Še posebej ob dejstvu, da uporabljamo vedno več digitalnih pomagal, naša življenja postajajo vedno bolj odvisna od digitalnih podatkov. Zato jih velja zaščititi tako, da jih ne bi po nemarnem ali ponesreči izgubili. Omrežne rešitve NAS nam pri tem zelo pomagajo dosegati visoko stopnjo zanesljivosti delovanja, hkrati pa so to danes zelo vsestranske naprave.
WDjeve "knjige" se z leti vse bolj večajo. Pridobivajo na teži, zunanjih merah, zmogljivosti hranjenja podatkov in priključiti jih je moč na različne načine. Tokrat smo vzeli pod drobnogled dva primerka, ki bi na pravi knjižni polici lahko stala med zajetnimi enciklopedijami.
Že doma se nam dogaja, da nas spreleti srh, če le pomislimo na to, da bi se pokvaril disk v računalniku, na katerem hranimo neprecenljive spomine na naše življenje v obliki fotografij, video zapisov in besedil. Kaj šele v podjetjih, kjer jim predvsem zakonodaja in trg vsak dan dihata za ovratnik.
Vzgibi, ki nas vodijo v amaterske projekte, so najrazličnejši. Mene je v tega vodil vlom, ki me je doletel med lansko odsotnostjo med prvomajskimi prazniki. Pokradli so marsikaj, a meni najvrednejšo stvar so pustili v hiši: moje podvojene strežniške diske v razdrtem neuglednem ohišju, na katerih so skriti vsi moji posnetki s kamero, fotografije, zvočni posnetki in vsa moja pisna zgodovina od začetkov osebnega računalništva. Takrat sem vedel dvoje: potrebujem še tretjo kopijo diskov in biti mora na oddaljeni lokaciji.
