Evropske vlade so za odprtokodne in decentralizirane komunikacije
Evropske vlade pospešeno uvajajo odprtokodne in decentralizirane komunikacijske rešitve, s katerimi želijo zmanjšati odvisnost od ameriških tehnoloških velikanov. V ospredje prihaja odprti standard Matrix, ki ponuja infrastrukturo za varno sporočanje, videokonference in sodelovanje brez centralnih strežnikov. Njegova glavna prednost je interoperabilnost – tako kot lahko vsakdo pošilja e-pošto ne glede na ponudnika, bi lahko tudi sporočila potovala med različnimi aplikacijami, če te temeljijo na Matrixu.
Razlogi za evropski premik k »digitalni suverenosti« so večplastni. Sankcije ZDA proti Mednarodnemu kazenskemu sodišču so pokazale, da storitve v oblaku, ki jih zagotavljajo podjetja, kot je Microsoft, niso nujno odporne na geopolitične pritiske. Podobno je razvpiti primer »Signalgate« razkril tveganja nenadzorovanih komunikacijskih kanalov v državnih organih.
Evropsko prizadevanje za suverene šifrirane storitve spremlja paradoks. Iste države, ki promovirajo zasebnost in varnost, vztrajajo pri omejevanju end-to-end šifriranja, zlasti prek predloga Chat Control, ki bi zahteval pregled vsebine pred šifriranjem. To po mnenju strokovnjakov spodkopava temeljni namen varnih komunikacij.
Matrix je za vladne sisteme privlačen predvsem zato, ker je decentraliziran in odporen proti enotnim točkam napada. V primerjavi s Signalom, ki ga odlikuje izjemno dobra šifrirna shema, predstavlja manj posamičnih tarč za hekerje ali državne napade.
Kljub rastoči uporabi pa razvoj Matrixa nima stabilnega financiranja, saj sredstva pogosto prejmejo integratorji, ne pa sam protokol. Zato se razvijalci zanašajo na članarine, donacije in evropske projekte, medtem ko podjetje Element organizacijam ponuja plačljive funkcije, kot so antivirus, klasifikacijske oznake in varovalke proti napačnemu dodajanju udeležencev v pogovore.
Prihodnost sega še dlje. Nizozemska financira razvoj povsem peer-to-peer različice Matrixa, ki sploh ne bo potrebovala strežnikov. Vzporedno nastajajo mehanizmi za obrambo pred spamom, avtomatiziranimi botnimi napadi in vse večjo količino »AI-nesnage«. Cilj je globalno omrežje, ki ga ni mogoče kompromitirati, nadzirati ali izklopiti – digitalni ekosistem, kjer imajo uporabniki končno nadzor nad svojimi komunikacijami.
