Objavljeno: 27.8.2011 | Avtor: Miran Varga | Monitor Julij-avgust 2011

Zvočno razvajanje

Računalniški zvočniki so nekakšno prezrto dete računalniške industrije. Čeprav večina uporabnikov računalnikov ne velja za avdiofile, smo prepričani, da kljub vsemu znajo ločiti med "plastičnim" zvokom nizkocenovnih rešitev in kakovostjo predvajanja zvočnih vsebin na katerem izmed izdelkov, opremljenih s ceno, izraženo s trimestno številko. Za začetek smo ušesa najprej napeli mi ...

Morebiti bi veljalo že na začetku zapisati, da računalniški zvočniki niso posebna kasta naprav, poimenovana zvočniki, saj jih lahko uporabimo za podporo predvajanju zvočnih valov z najrazličnejših naprav. Današnji modeli dokazujejo, da so med bolj priljubljenimi prav prenosni zvočni predvajalniki, bodisi tisti z logotipom ugriznjenega jabolka bodisi plejada modelov s kratico "mp3". Zvočniki, povezani na računalnike, se lahko za zanimive poti razvoja zahvalijo predvsem računalniškim igram in bogatim večpredstavnim vsebinam, namenjenim hišnim kino sistemom. Ne glede na to, ali gre za stereo ali prostorski zvok, je zvočnik še vedno najpomembnejši del zvočne izkušnje uporabnika.

Računalniška okolja, tako domača kot poslovna, so predvajanje glasbe vzela za svoje že od nastanka prvih zvočnih kartic. Pri tem seveda ni šlo za vrhunsko reprodukcijo zvoka, a že laično spremljanje področja zvočnikov nam da vedeti, da je šel razvoj v zadnjih desetletjih nezadržno naprej. Velike plastične škatle, poimenovane stereo zvočniki, so začeli zamenjevati vedno manjši in očem prijetnejši modeli, ki so iz sebe še vedno spravili zadovoljiv zvok, vsekakor boljši od tistega, ki ga spravijo iz sebe različni zvočniki, vgrajeni v računalniške monitorje.

Razvoj zvočnikov za računalniško področje so zahtevale predvsem računalniške igre, kjer so začeli prihajati do pomenljive vloge predvsem globokotonci in z njimi povezani posebni zvočni učinki. Svoje je nato dodala še večpredstavnost vsebin, saj sodobni filmi, nadaljevanke in nanizanke prav nič ne skoparijo na zvočnem področju in so v svoji izvirni obliki že na voljo s prostorskim zvokom. Na tokratnem Monitorjevem preizkusu smo se odločili preveriti stereo zvočnike in sisteme 2.1, saj menimo, da je prav ta kombinacija zvočnikov daleč najpogostejša v povprečnem računalniškem okolju. Pri tem smo se osredotočili na modele srednjega in visokega razreda, saj mislimo, da bodo z najcenejšimi primerki na trgu zadovoljni le uporabniki, ki jim ni mar za kakovosten zvok.

Kako torej kupiti računalniške zvočnike? Za nezahtevne uporabnike je recept neverjetno preprost, saj na splošno velja, da se vprašamo, koliko nam dejansko pomeni kakovosten zvok, in odgovor (najlaže je, če je izražen v odstotkih) povežemo s količino denarja, ki smo ga pripravljeni nameniti svoji večpredstavni izkušnji. Posebno v segmentu poceni računalniških zvočnikov, katerih cene se začno pri evrskem desetaku, čudežev enostavno ni. Za dober zvok bo treba izvleči vsaj petdesetaka, še raje stotaka, včasih, a vse redkeje, nas lahko pozitivno preseneti tudi kak cenovno ugodnejši model. Rek, kolikor denarja, toliko glasbe, pri računalniških zvočnikih še kako drži.

Tako kot imajo vsake oči svojega malarja, imamo tudi uporabniki dvoje ušes, s katerimi slišimo različno. Vsak preizkus zvočnikov je zato s tega stališča izrazito subjektiven, saj vaša ušesa ne slišijo nujno enako kot moja. Pravi nasvet se zato glasi, da velja zvočnike, ki so vam všeč, pred nakupom poslušati v trgovini (pa čeprav trgovsko okolje morebiti ni najboljše mesto za njihov preizkus ...).

Zvočniške osnove

Stereofonsko ozvočenje, pogosto okrajšano kot stereo, opisuje par zvočnikov. Dva zvočnika, ki sta lahko samostoječa ali pa vgrajena v drugo napravo (npr. televizor ali računalniški monitor). Računalniški zvočniki so še najbolj prepoznavni po tem, da je njihovo osnovno poslanstvo tesno povezano s pisalno mizo, ki velja za njihovo delovno okolje. Pisalne mize pa navadno ne sodijo med največje, zato so tudi računalniški zvočniki v primerjavi s pravimi avdiofilskimi izdelki precej manjši. Velikost, ali pa majhnost, če želite, prinaša s seboj določene omejitve pri reprodukciji zvoka. Prostornina zvočnikov je namreč neposredno povezana z njihovo sposobnostjo predvajanja nizkih tonov, zato majhni zvočniki, zaprti v majhnih škatlah, preprosto ne morejo postreči s prepričljivimi basi. Ta izziv je postal toliko bolj očiten z razvojem računalniških iger v smer streljank, kjer bi nam poslušanje približevanja sovražnika ali pa tega, kako nam hrope za hrbtom, prišlo še kako prav. Tudi številni zvočni učinki v akcijskih filmih veliko stavijo na močne base, da dosežejo svoj sporočilni namen. Globoki toni, ki ob filmskih eksplozijah in drugih posebnih učinkih tresejo uporabnikov interier, so namreč nepogrešljivi del kinotečne izkušnje.

Industrija je zato iskala rešitev in jo našla v globokem zvočniku, globokotoncu (ang. subwoofer). Ta je navadno volumensko precej večji od drugih zvočnikov (poimenovanih tudi sateliti) in je namenjen zgolj predvajanju nizkih tonov. Globokotonec zaradi večje prostornine navadno gosti tudi ojačevalnik. Čeprav zvočniki praviloma nastopajo v parih, je globokotonec le en, razlog pa tiči v dejstvu, da nizke tone odlikuje velika valovna dolžina, ki uporabnikom onemogoča določanje smeri zvoka. Prav ta lastnost omogoča tudi več svobode pri njegovi umestitvi v prostor, navadno v računalniških okoljih pristane nekje pod mizo. Uporabnikom, ki jim nizki toni pomenijo veliko, predlagamo, da z njegovo postavitvijo malce eksperimentirajo, navadno pa se globokotonec zelo dobro odreže, če je postavljen v kot.

Zvočniki so lahko tudi drugačni. Denimo prozorni.

Kako postaviti zvočnike?

Za kakovostno zvočno kuliso je seveda zelo pomembna predvsem pravilna postavitev zvočnikov. Vsi zvočniki, razen že omenjenega globokotonca, naj bodo postavljeni v višini poslušalčevih ušes. Ker praviloma sedimo tako za pisalno mizo kot tudi v zavetju domačega kina, to pomeni, da je prava postavitev zvočnikov na višini med 100 in 130 cm, oziroma jih, če to ni mogoče, velja v vsakem primeru usmeriti proti ušesom poslušalca. Visoki toni so ozko usmerjeni, zato velja biti pri postavitvi zvočnikov pozoren in jih po potrebi tudi zasukati ali nagniti. To se ne nazadnje pozna že pri oblikah računalniških zvočnikov, saj nekateri izdelovalci že z oblikovanjem ohišja visokotonskega zvočnika poskrbijo za določen nagib.

Prostorski zvok

Pravcati razcvet so v zadnjih letih doživele rešitve, namenjene reprodukciji prostorskega zvoka, ki uporabniku pričarajo polno zvočno kuliso okolja. Rešitve za prostorski zvok, ki vsebujejo 5, 6, 7 ali 8 (pa tudi več) zvočnikov, bomo še najlaže prepoznali po številčnih oznakah z enico ali dvojko - najpogostejši taki sistemi so označeni s 5.1 ali 7.1, najdemo pa tudi druge kombinacije, kot 6.1, 7.2 ... Številka za piko označuje globokotonca, številka pred piko pa število drugih zvočnikov, ki jih avdiofili označujejo kot satelite. Večina sistemov prostorskega zvoka temelji na rešitvah 5.1 in je sestavljena iz dveh prednjih zvočnikov (levega in desnega), osrednjega prednjega zvočnika in dveh stranskih ali zadnjih zvočnikov (levega in desnega). Če je v kompletu sedem zvočnikov, je tretji par za poslušalčevim hrbtom, postavljen nasproti prednjemu paru.

V zadnjih letih so izdelovalci zvočnih kartic in zvočnikov razvili tudi več tehnologij, s katerimi jim uspeva skoraj prostorski zvok dobiti tudi iz le para zvočnikov. Najnaprednejše tehnologije nosijo oznake 3D, 360 in podobne, večina med njimi pa temelji na odbojih zvoka od sten prostora. Njihova učinkovitost je tako zelo odvisna od postavitve zvočne rešitve v prostoru in njene namestitve skladno z navodili izdelovalca. Še nekako najbolje se v tem pogledu odrežejo t. i. zvočne vrste (sound bar), ki jih nekateri izdelovalci televizorjev tržijo poleg svojih izdelkov.

Zapis prostorskega zvoka na nosilcih je v večini današnjih primerov digitalen, zato za njegovo poslušanje potrebujemo ustrezen odkodirnik. Slednji je navadno že vgrajen v naprednejše zvočne rešitve in sprejemnike, pa tudi računalnikarjem to ne predstavlja težave, saj imajo tudi v računalnike vgrajene zvočne kartice ustrezno programsko opremo za dekodiranje takih zapisov.

V kompletih, namenjenih prostorskemu predvajanju zvoka, predvsem zvočnih sistemih 5.1 in 7.1, smo uporabniki poleg globokotonca deležni še enega samostojnega zvočnika (drugi namreč nastopajo v parih), in sicer sprednjega srednjega zvočnika. Njegova idealna postavitev sodi pod zaslon ali nad sredino zaslona, saj iz njega prihaja predvsem zvočni zapis, povezan z govorom (če gre za film) ali osrednjim vokalom (če gre za zvočni zapis). Njegova prisotnost je cenjena predvsem v hišnem kinu, ko tako poslušalec dobi bolj jasno zvočno sliko središča dogajanja.

Če imamo zvočniški sistem brez sprednjega srednjega zvočnika, vsebino pa v bogatem prostorskem zapisu, velja v gonilnikih zvočne kartice ali nastavitvah predvajalnika to tudi ustrezno označiti, saj bo odkodirnik nato poskrbel, da bosta del govora prejela prvi levi in desni zvočnik.


Ne glejte zgolj oznak v vatih

Boj za kupce je tudi na področju zvočnikov neizprosen, zato so številni izdelovalci posegli po različnih zvijačah. Ena najočitnejših je navedba najvišje kratkotrajne vršne moči, t. i. PMPO (peak music power output). Slednja seveda niti približno ni realna, saj izdelovalci številke močno napihujejo, poleg tega tudi ne vemo, v kakšnih razmerah je bila izmerjena. Nekoliko bolj reprezentativen podatek je tisti o povprečni moči (RMS - root mean square), pri čemer izdelovalci pridno seštevajo moči vseh razpoložljivih kanalov. Tako lahko hitro pridelajo stotice in celo tisočice, ki nimajo neposredne povezave z realnostjo. Nekaj tisoč vatov namreč spravijo iz sebe velikanski zvočniki na koncertih, ne pa par ali pa pol ducata škatlic na pisalni mizi. Nazivna moč zvočnika naj torej ne bo glavni razlog za njegov nakup, tudi če iščete zvočnike, ki bi igrali glasneje.


AktiMate Mini

Živo rdeči par zvočnikov AktiMate Mini je vsekakor izstopal na tokratnem preizkusu. Ne le s svojo zunanjo podobo, temveč tudi z zmogljivostmi, ki jih ponuja aktivni zvočniški sistem. V zvočnik je namreč vgrajen dvokanalni ojačevalec signala (2x 40W), ki skrbi, da sta zvočnika zgledno glasna, obenem pa se odkupita z zelo čistim zvokom pri predvajanju skladb z jasnimi vokali in inštrumenti. Zadnja plat zvočnikov sicer ni prav radodarna s priključki, saj poleg dveh vhodov ponuja še zvočni (za globokotonec) in video izhod, vgrajen pa je tudi priključek USB. Ta žal nima aktivne vloge pri predvajanju glasbe, saj zna zgolj polniti nanj priključeno napravo, s tem pa lahko skrbi, da primarnemu viru zvoka ne bi zmanjkalo električne energije.

Nasprotno pa se zelo dobro odreže priključek za glasbene predvajalnike iPod in mobilnike iPhone, ki je na vrhnji strani zvočnika, spretno skrit pod protiprašnim pokrovom. Ta med delovanjem tudi polni napravo, s katere predvaja glasbo. Ob uporabi jabolčnega predvajalnika lahko zvočnika krmilimo prek njenega menuja ali pa s priloženim daljinskim upravljalnikom. Ta je majhen in enostaven za uporabo, saj ima vsega 13 gumbov, je pa zelo občutljiv in zahteva natančno ciljanje sprejemnika.

Zelo domiselno je oblikovan gumb na prednji strani zvočnika (kot del ohišja), ki rabi tako za vklop in stanje pripravljenosti kot tudi za nastavljanje glasnosti. Zahtevnejši uporabniki bodo pri AktiMate Mini pogrešili možnost naprednega nastavljanja zvočnih parametrov (ni izenačevalnika), a je slednje rešljivo ob pomoči glasbenega predvajalnika ali računalnika. Omenjena zvočnika se kljub odsotnosti globokotonca precej dobro odrežeta tudi pri reprodukciji nizkih tonov, saj sta s svojo velikostjo (višina 30 cm) še vedno krepko večja od majhnih računalniških zvočnikov. Žal sta od njih tudi precej dražja, a vsaj del cene lahko upravičita s kakovostjo izdelave.

AktiMate Mini

Za: Zelo dobra zvočna reprodukcija, priključek za naprave Apple.
Proti: Ni možnosti nastavljanja zvočne slike, USB ne bere glasbenih datotek, cena.


AktiMate Maxi

Glasbeni zanesenjaki, ki jih cena nekaj stotakov za zvočniški par ne moti, bodo odlično postreženi s kompletom AktiMate Maxi. Ta ima še močnejši vgrajen ojačevalnik (2x 60W) za glasnejšo izkušnjo. A to še zdaleč ni vse. Na prednji stranici zvočnika najdemo prikazovalnik LCD modre barve, ki rabi za prikaz trenutne dejavnosti, ure, alarma ali budilke. In dejavnosti je res veliko, saj pogled na zadnjo plat razkrije bogato založenost s priključki, med katerimi seveda vodita žična in brezžična omrežna povezava (802.11 b/g). Da, AktiMate Maxi obvlada predvajanje spletnih radijskih postaj in glasbenih vsebin iz omrežja (Windows Share in UPnP virov). V navezi s priloženo programsko opremo lahko AktiMate Maxi hitro povežemo z računalnikom in svojimi priljubljenimi zvočnimi viri.

V zvočnika je vgrajen tudi sprejemnik FM radijskih valov, priključek USB na tem modelu pa že zna brati glasbene datoteke (MP3, WMA, RA, WAV). Seveda ne manjka priključek za glasbene predvajalnike in mobilne telefone znamke Apple, izdelovalec pa prilaga kar sedem različnih dodatnih nastavkov za različne generacije predvajalnikov iPod. V visoko ceno kompleta sodi še profesionalni povezovalni kabel. Razočarani smo bili nad daljinskim upravljalnikom, saj ta ni pojem ergonomije, je pa z 28 tipkami moč upravljati praktično vse funkcije, ki jih predvajalni del zvočnikov ponuja. Kot zanimivost lahko omenimo, da se zna AktiMate Maxi, če je povezan v internet, tudi samodejno posodobiti.

Po zvočni plati AktiMate Maxi ne razočara, nasprotno, tako kot model Mini se odreže z zelo pristno zvočno sliko predvajanih vsebin, le da ponuja še za odtenek več moči, ki pa jo je za pisarno ali delovno sobo kaj hitro preveč.

AktiMate Maxi

Za: Zelo dobra zvočna reprodukcija, priključek za naprave Apple, omrežna povezljivost.
Proti: Cena.


Armaggeddon 3

Zvočniški sistem Armaggeddon 3 sestavljata dva satelita moči 8 W n 30 W nizkotonec. Svoje delo dobro opravlja predvsem slednji, čeprav od kompleta, ki stane slabih 80 evrov, ne gre pričakovati čudežev. Avdiofili bodo pogrešali ostrino in natančnost pri predvajanju instrumentalne glasbe, zato pa se nad njimi ne bi smeli pritoževati povprečni uporabniki, ki svojo zvočno kartico najpogosteje razvajajo z zvoki računalniških iger ter filmov.

Komplet zvočnikov ima leseno ohišje, a to ne prispeva bistveno h kakovosti predvajanega zvoka, saj je omejeno z zmogljivostmi vgrajenih zvočnikov. Ti sicer na papirju ponujajo soliden frekvenčni razpon, a praksa kaže drugače. Povprečna moč kompleta postreže z razmeroma visoko glasnostjo, to je pa tudi bolj ali manj vse. Serija Armaggeddon očitno stavi predvsem na sposobnosti tresenja nizkotonca in, če ga potrebujete v takšni vlogi pri igranju iger ali gledanju filmov, zna biti solidna izbira. Poslušanje glasbe pa bomo raje zaupali drugim zvočnikom.

Pogrešali smo tudi več možnosti upravljanja zvočnikov, saj ima uporabnik na voljo zgolj tri krmilne gumbe, pa še ti so prav neposrečeno nameščeni na globokotonca, ki navadno uporabniku ni pri roki.

Armaggeddon 3

Za: Globokotonec.
Proti: Slabe možnosti upravljanja.


EGO 3nity

SonicGearov komplet EGO 3nity sodi v nizkocenovni razred računalniških zvočnikov, saj je ta 2.1 komplet na voljo že za manj kot tri evrske desetake. Satelita na pisalni mizi res ne bosta porabila veliko prostora, saj sta miniaturna, bistveno večji pa ni niti nizkotonec. Komplet po navedbah izdelovalca spravi iz sebe 22 W moči (2x 5 W + 12 W), a bomo v praksi odnehali precej prej zaradi slabe zvočne reprodukcije, ki kaj hitro postreže s šumom. Zaradi potiskanja zvoka do uporabnikovih ušes sta prednja zvočnika nagnjena nekoliko nazaj, to pride prav v pisarniškem okolju. Edina pozitivna stran omenjenega zvočniškega kompleta je njegova oblika, ki utegne premamiti manj zahtevne uporabnike.

Fizike danes skorajda ni moč prevarati, vsekakor ne z vgradnjo cenovno ugodnih komponent, zato zvočniki EGO 3nity s svojim igranjem in odsotnostjo nizkih tonov (kljub nizkotoncu!) ne bodo prepričali skoraj nikogar. Tudi v tem primeru je gumb za nadzor glasnosti na nizkotoncu, a ker je ta razmeroma majhen, ga bo laični uporabnik bržkone namestil kar na pisalno mizo ...

EGO 3nity

Za: Oblika.
Proti: Slaba kakovost zvoka.


ENZO 400

Snežnobeli zvočniški komplet SonicGear ENZO 400 je še eden iz skupine cenovno ugodnih računalniških zvočnikov, saj stane okroglih štirideset evrov. Za ta denar dobi uporabnik dva solidna satelita (2 x 6 W) in enako močan nizkotonec (12 W). Takšna kombinacija seveda ni sposobna čudežev pri predvajanju glasbe, a se kljub temu obnese znatno bolje kot najcenejši predstavnik s tokratnega preizkusa.

SonicGear tudi ni ponovil napake prejšnjega modela in je gumb za upravljanje glasnosti namestil na plastični podstavek, tega pa s kablom povežemo v nizkotonec in tako pridobimo nekaj več svobode pri njegovi postavitvi in enostavnejše upravljanje glasnosti sistema. Kot rečeno, pa tudi zvočniki ENZO 400 ne bodo obračali za seboj prav veliko ušes, saj je njihova kakovost reprodukcije zvoka še vedno krepko pod povprečjem tokratnega preizkusa.

ENZO 400

Za: Podaljšek z gumbom za glasnost.
Proti: Podpovprečna kakovost zvoka.


ENZO 4000

ENZO 4000 je nadgradnja modela ENZO 400, saj gre za zvočniški sistem 5.1. Dodan ima zadnji par satelitov in sprednji sredinski zvočnik (12W), precej večji in močnejši (24W) pa je tudi globokotonec. Ob ustrezni postavitvi je tako uporabnik deležen boljše zvočne izkušnje, predvsem po zaslugi sprednjega sredinskega zvočnika in globokotonca, ki se solidno odreže pri vseh eksplozijah in udarcih, ki so jih filmski junaki deležni med ustvarjanjem zgodbe.

Kakovost predvajanega zvoka ni niti približno na ravni najboljših, a se ENZO 4000 v povprečju obnese vsaj pri predvajanju elektronske glasbe in med igranjem računalniških iger. Še vedno pa menimo, da bi sami za 80 evrov raje izbrali dober sistem 2.1 kot pa medlo povprečno 5.1 rešitev, čeprav zna ta napolniti prostor z zvokom.

Še najbolj pa nas je zmotilo to, da na zvočnikih ni niti gumba za upravljanje glasnosti, torej po vklopu delujejo na polno, uporabnik pa jih lahko upravlja le z uravnavanjem glasnosti zvočnih izhodov na zvočni kartici.

ENZO 4000

Za: Sistem 5.1.
Proti: Povprečna kakovost zvoka, ni gumbov za upravljanje.


Logitech Z623

Logitech je po prevladi v svetu tipkovnic in mišk vstopil tudi na področje računalniških zvočnikov. V preteklih letih je zato predstavil več zanimivih modelov, na preizkus pa smo dobili sistem 2.1 Logitech Z623. Gre za enega najzmogljivejših tovrstnih sistemov, saj je v globokotonec vgrajen kar 200 W ojačevalec. To bo všeč predvsem ljubiteljem računalniških iger, predvsem streljank, in navdušencem nad hišnim kinom, saj "butanja" zlepa ne bo zmanjkalo. Vsem, ki ste navdušeni za prostorski zvok, pa že na začetku priporočamo nakup sistema 5.1.

Močni basi, globokotonec spravi iz sebe kar 130 W, so lahko hkrati odlika in hiba, saj satelitoma (35 W vsak) nikakor ne uspe premagati globokotonca, zato je vsa predvajana glasba slišati nekoliko "težje" in to bo pri višji glasnosti za ljudi s posluhom še posebej moteče. Tudi če moč globokotonca nekoliko zmanjšamo, postane glasba sprejemljivejša, a še vedno velja, da je ta stereo sistem namenjen predvsem glasnemu predvajanju zvočnih učinkov v igrah. Logitech Z623 so izrazito usmerjeni zvočniki, saj vsak večji premik iz idealne lege povzroči slabšo zvočno izkušnjo.

Zgledno so v Logitechu rešili upravljanje zvočnikov, saj ima uporabnik vse ključne nastavitve na dosegu roke - so na satelitu, v katerega sta vgrajena še dodatna zvočna priključka (vhod za različne predvajalnike in izhod za slušalke).

S ceno okoli 160 evrov se komplet Logitech Z623 uvršča v zgornji razred računalniških zvočnikov sistema 2.1. Inženirji so tokrat stavili predvsem na zmogljivosti in glasnost in to jim je odlično uspelo, kakovost in pristnost neelektronske glasbe pa sta bili tokrat potisnjeni v ozadje.

Logitech Z623

Za: Močni basi, upravljanje, zvočni vhod in izhod v satelitu.
Proti: Neuravnoteženost kompleta, cena.


Philips Fidelio Primo

Philips je še eno izmed podjetij, ki so se v zadnjih letih zelo resno lotili akustike. Plod njihove kampanje Obsessed with sound, v kateri so oblikovali več resnično dovršenih zvočnih izdelkov, sodi tudi zvočnik Fidelio Primo. Ta je namenjen predvsem Applovim glasbenim predvajalnikom iPod in mobilnim telefonom iPhone, a ima tudi vhod za priklop računalnika ali drugega glasbenega vira.

Fidelio Primo že s svojo zunanjo podobo nakazuje, da sodi bolj v prestižno dnevno sobo kot na delovno mizo, poleg izbrane kombinacije aluminija in naprednega oblikovanja pa pove svoje tudi cena. 550 evrov za zvočnik tega kova odštejejo le petičneži. V bran izdelku moramo zapisati, da resnično postreže z zelo dobro reprodukcijo resne glasbe, vokalov in glasbenih inštrumentov, glede na kompaktnost zasnove pa so tudi basi vsekakor impresivni. Vgrajena zvočnika spravita iz sebe vsak po 50 W moči, popačenje pa je tudi pri polni jakosti komaj zaznavno.

Uporabnika razvaja še elegantno zaobljen daljinski upravljalnik z osnovnimi tipkami za uravnavanje glasnosti, izbiro vira predvajanja in premikanje med predvajano vsebino. Razvajanju uporabnika je namenjen tudi senzor zaznavanja gibanja, saj zvočnik zazna navzočnost človeka in takrat osvetli predvajalnik/telefon, drugače pa njegovega zaslona ne obremenjuje.

Philips Fidelio Primo (DS9010)

Za: Kakovost predvajanja glasbe, oblika.
Proti: Cena.

Za konec

Za tokratni preizkus zvočnikov smo zbrali modele z vseh vetrov. Na trgu je ponudba seveda nadvse pestra, predvsem v nižjih cenovnih razredih, kjer pa je resnično težko ločiti zrno od plev. Uporabniki morajo sami pri sebi razčistiti, kaj jim je pomembneje - kakovost zvoka ali glasnost predvajanja. Žal večina izdelkov, namenjenih računalnikarjem, poudarja moč pred kakovostno in pristno reprodukcijo, in to je povsem razumljivo, saj si močnih zvočnikov želijo predvsem igričarji. Avdiofilom pa še vedno ostanejo ustrezno dražji izdelki, ki bi le težko sodili v kategorijo računalniških zvočnikov.

Zaradi omejene izbire in izjemne različnosti preizkušenih modelov tokrat zlatega Monitorja nismo podelili. Kot rečeno, pa sodi zvočno zaznavanje med izrazito subjektivna dejstva, zato ga je težko opredeliti s številkami in grafi.

Uporabnikom, ki se odločajo za nakup zvočnikov, priporočamo, da se v trgovine odpravijo z naborom glasbenih vsebin, ki jih najpogosteje poslušajo. Te naj nato predvajajo na zvočnikih, ki jim ustrezajo po zmogljivostih, ceni in obliki, ter med njimi izberejo svojega favorita.

Tabela z rezultati

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki

Monitor na Facebooku

Monitor TV na YouTube

0dAqUiHKe3c

  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji