Zleknjeni v kavču, prek interneta

Objavljeno: 3.1.2008 17:23 | Avtor: Vladimir Djurdjič | Kategorija: Preizkusi | Revija: December 2007

Imate morda doma televizor in kabelski ali DSL priključek ter dostop do kakih 100 do 200 tv kanalov, pa je vse skupaj en sam velik dolgčas? Potem se odpravite v internet in poglejte, kaj je na voljo na nešteto video strežnikih po vsem svetu. V internetu se dogaja, za vse okuse in potrebe. Takrat, ko želiš, na zahtevo. Pravite, da ste zmedeni, izbira je prevelika? Potem si preberite ta pregled in ugotovite, katere spletne kotičke se splača obiskati. Morda boste presenečeni.

Živimo v časih, ko je televizor, če želimo priznati ali ne, pogosto eden izmed temeljev tistega, čemur pravimo dom. Če berete ta prispevek, je velika verjetnost, da ga imate tudi vi doma. Če pa ga nimate, imate zagotovo računalnik. In glej ga zlomka, televizija se vse bolj pospešeno in vztrajno seli na računalnik, v internet. V številnih pojavnih oblikah in na še bolj številnih virih informacij. Dogaja se tisto, kar smo že precej časa napovedovali: internet in televizija se zlivata v eno, skupno celoto. Na tehnološki, vsebinski, socialni ravni. Dogodki in novice v zadnjem času to samo še potrjujejo.

Seveda nihče ne potrebuje zgolj dosedanje televizije, kot jo poznamo, samo v internetni preobleki. Kje je tu dodana vrednost? Dogaja se še precej več kot samo digitalizacija tv signalov, ne glede na to, katera transportna pot do uporabnika je izbrana. Dogaja se predvsem pluralizacija virov informacij, svoboda objave in dostopa do tistega, kar nas res zanima. Za dosedanje ponudnike informacij v video obliki nedvomno tektonske spremembe, v katerih morda nekateri ne bodo preživeli. Seveda se to ne bo zgodilo čez noč.

Še pred uradnim začetkom (končne različice) ima Joost zelo širok izbor tematskih kanalov.

Dejstvo je, da smo potrošniki tv vsebin vse bolj zahtevni uporabniki storitev. Če smo bili pred desetletji zadovoljni zgolj s tem, da smo lahko nekaj gledali, danes izbiramo samo tisto, kar nas res zanima. Zadovoljevanje različnih okusov s kompromisnimi programskimi shemami ni več dovolj. Tematski kanali niso dovolj. Pričakujemo bolj specifične informacije in to tedaj, ko imamo čas. Še najbolj zanimivo pa je nemara to, da kot avtorji video gradiva postajamo del te zgodbe in se začenja brisati stroga ločnica med ponudnikom in potrošnikom storitev.

Poglavitni razlog za vse to dogajanje so vse širše dostopne in vsak dan hitrejše širokopasovne komunikacije. Res je, ne na vseh krajih v Sloveniji, kaj šele po vsem svetu, a očitno na dovolj točkah, da se je začela razvijati alternativna ponudba video vsebin. Dejstvo je, da je potreben le vložek nekaj evrskih tisočakov, pogosto pa tudi to ne, in že postanemo nov "tv program". Odvisno od naše vztrajnosti in zagnanosti. Nova pojavna oblika, logično nadaljevanje "real tv" programov, le da se tokrat vse dogaja na računalniku, ne na televizorju.

Miro prenaša podatke prek protokola Bittorrent, ponuja pa celo posnetke v ločljivosti HD.

Toda zakaj ne tudi obrnjeno? Zakaj bi se omejevali na tehnično platformo. Preprosto priključimo računalnik na televizor (pri novih televizorjih LCD je to sila preprosto), vklopimo brskalnik, povečamo sliko čez ves zaslon in se prepustimo vsebini. Zaženemo iskalnik, najdemo oddajo, ki bi jo želeli videti. Brez geografskih meja in omejitev licenčnih politik, ki so marsikdaj odsev starega sistema, nečesa, kar je danes in je bilo včeraj, vprašanje pa je, ali bo tudi jutri. Dogajanje na področju glasbe, kjer je MP3 pustil globoke posledice, je najbrž dobra napoved tistega, kar se bo zgodilo tudi na področju videa in tv programov.

Blinkx se profilira kot eden izmed vodilnih video iskalnikov po glavnih internetnih video strežnikih. Na sliki je del podprtih virov.

Ali internetna televizija ogroža internet?

Dejstvo je, da nastanek internetne televizije vpliva na zasedenost sicer vselej "prepočasnih" internetnih vodov. Pa ne samo na zadnjem kilometru, se pravi od doma do ponudnika storitev, temveč tudi v internetni hrbtenici in večjih omrežjih. Za razliko od prenosa tipičnih internetnih strani video zaseda komunikacijsko povezavo dosti bolj in večidel kar nenehno, dokler prenašamo ali spremljamo posnetek. Čim višja je kakovost posnetka, tem večjo prepustnost bomo porabili.

Ponekod so se ponudniki že odzvali na nevarnost zasičenosti povezav. Ko je v Veliki Britaniji BBC napovedal prost dostop do tv programov in arhiva oddaj prek interneta, se je promet do strežnikov dramatično povečal. Celo tako zelo, da so nekateri ponudniki interneta začeli napovedovati, da bodo bodisi omejili prepustnost komunikacij do BBCja ali pa bodo ugledni tv hiši začeli zaračunavati storitve. Seveda je izbruhnil spor, ki ta hip še ni razrešen, je pa nakazal, kaj se lahko zgodi drugod.

Seveda vse skupaj ni preprosto, saj se s tem načenja eno izmed osnovnih načel interneta, "Net Neutrality", da ponudniki načeloma nimajo pravice omejevati dostopa do posameznih ponudnikov. V ZDA se je ob podobnem primeru hitro oglasila javnost, celo predstavnik ameriškega kongresa, in podobne zamisli omejevanja in pogojevanja s strani ponudnikov storitev so brž zatrli v kali (oziroma zagrozili s tožbo).

Dejstvo je, da so pritožbe ponudnikov storitev le delno upravičene. Kajti ti lahko zato prodajo večjo pasovno širino, to pa pomeni, da je zanje internetna televizija kvečjemu priložnost za dodatni zaslužek. Res pa je hkratni dostop do istih vsebin lahko huda obremenitev za komunikacijske vode, še zlasti, ker so zaradi trenutnega stanja tehnologije pogosto daleč od optimalne izrabe. Pomagali bodo boljši algoritmi in kodeki, kjer bodo bolje izkoriščali možnosti uporabe vnaprejšnjega polnjenja medpomnilnikov, izrabo protokolov P2P in prenosa podatkov na način "multicast".

Težko pa bi trdili, da internetna televizija zaradi tega ogroža samo delovanje interneta. V omrežje so vgrajeni mehanizmi, ki preprečujejo prezasičenost. Poleg tega se hrbtenična omrežja nenehno nadgrajujejo, tako da so motnje praviloma le kratkotrajne. Res pa je, da se bodo morali ob morebitnem uspehu internetne televizije ponudniki bolje pripraviti na nadgradnje.

Pojavne oblike

O tematiki združevanja interneta in televizije bi lahko pisali na dolgo in široko, toda tokrat se bomo osredotočili na pregled poglavitnih virov, prek katerih lahko gledamo tv programe ali pa video prenose, ki so po vsebini še najbliže tv postajam. Tako s stališča programske sheme, oglaševanja kot tudi pristopa. Če nekoliko pobrskamo s spletnim iskalnikom, bomo hitro našli cel kup zanimivih podatkov. Za začetek to, da vse več klasičnih tv postaj oddaja program v živo tudi prek interneta. Ali pa to, da praktično vsaka spletna ali klasična založniška hiša tiskanih informacij (časopisi, revije) načrtuje ali že ponuja obilico vsebine v video obliki, pogosto kar deklarativno kot tv program s profesionalnimi tv vodniki in pristopom k izdelavi gradiva. Morda ne oddajajo 24 ur na dan in ne pokrivajo dogodkov vselej v živo, vendar imamo zato lahko do vsebin dostop na zahtevo in izbiramo med prispevki, ki nas res zanimajo.

YouTube je še precej več kot zgolj skladišče video posnetkov iz domače produkcije. Že hitro iskanje razkrije cel kup posnetkov serij, filmov iz bližnje in daljne prihodnosti.

Ne smemo pozabiti na storitve, kot so YouTube, MySpace in druge. Trditi, da gre zgolj za storitve za izmenjavo osebnih posnetkov, bi bilo krepko podcenjevanje. Na eni od teh storitev lahko najdemo domala vse oddaje, nadaljevanke, celo filme, ki nam padejo na pamet, iz bližnje in daljne preteklosti. Ko smo se poleti odpravljali na počitnice v tujino, smo našli video posnetke, pravzaprav kar tv spored hotela, v katerem smo prebivali. Prav presenetljivo je, v kako kratkem času se je na spletnih storitvah pojavilo video gradivo na domala vse teme, ki nas lahko zanimajo. Skupaj s tem se je lepo razvil tudi iskalnik po teh video posnetkih, ki omogoča, da iskane podatke najdemo hitro, če smo le uporabili prave ključne besede.

Spet, tu so novi, spletni tv programi, ki se prenašajo prek interneta v obliki omrežij P2P, ki po načinu delovanja zelo posnemajo klasično televizijo, pa vendar vnašajo nekatere inovativne principe. Prednost tega pristopa je izraba procesorskih, diskovnih in komunikacijskih zmožnosti velikega števila osebnih računalnikov, kar razbremenjuje strežnike osnovnih ponudnikov, obenem pa tudi komunikacijske povezave do glavne destinacije, kar bi se prej ali slej izkazalo za ozko grlo. Posledica je zmožnost, da v takem P2P video omrežju sodeluje zares veliko število odjemalcev oziroma gledalcev, pa delovanje omrežja s tem ni ogroženo. Prej nasprotno, čim več je udeležencev, tem laže so dostopne vsebine. Iz istega razloga je mogoče prenašati video posnetke v precej višji ločljivosti (ponekod poskušajo celo s kakovostjo HDTV), kot bi si sicer ponudniki lahko privoščili s klasičnim pristopom video strežnikov. Pomemben je podatek, da začenjajo v smiselnost tovrstnih storitev verjeti tudi veliki producenti vsebin, to pa ni kar tako.

RTV Slovenija ponuja v spletu pester nabor vsebin, radijskih in televizijskih, med redkimi (tudi v regiji) pa oddajanje tv programa v živo.

Ko govorimo o video posnetkih, filmih, seveda ne moremo mimo "podzemne" scene, kjer je mogoče dobiti praktično vse. Od najnovejšega filma v obliki DivX do prenosa digitaliziranega tv programa "v živo" z drugega kontinenta. Razlikujejo se zgolj po kakovosti posnetkov in zanesljivosti delovanja. Danes lahko že trdimo, da so filmi v zapisu DivX (ali sorodnem Xvid ...) dejstvo, ki najbrž ne bo kar tako zamrlo. Vpliv tega zapisa se že dalj časa vidi tudi na izdelkih zabavne elektronike, saj na trgu domala ne dobite več predvajalnika DVD (ali naprednejših naprav), ki ne bi zmogel predvajati tudi takih posnetkov. Legalnih ali ne, med izdelovalci zabavne elektronike se o tem nihče ne sprašuje.

Rahlo drugače je pri podzemnih strežnikih, ki prenašajo tv programe v živo iz držav, kjer pač so. Seveda se tu takoj pojavi vprašanje pravic za distribucijo in redistribucijo vsebin. Le redki ponudniki imajo dovoljenje za tako početje, pa še to večinoma za tv programe, pri katerih bi bili producenti še celo zelo zadovoljni, če bi nekdo njihovo sliko in zvok ponesel v svet. Nasprotno, uveljavljene tv hiše tovrstne spletne storitve preganjajo, za zdaj bolj z grobim prepričevanjem, vendar ne dvomimo, da bodo prej ali slej uporabile "težja" pravna sredstva. Najbrž ni presenetljivo, da ima večina teh tv strežnikov domicil v državah, kjer je varovanje avtorskih pravic nekoliko bolj ohlapen pojem. Med večjimi izstopajo predvsem Kitajska in sosednje države, kjer je takih strežnikov zelo veliko. Žal številni oddajajo programe v nam nerazumljivih jezikih, so pa tudi izjeme. Zaradi pravne spornosti pa se na take storitve ne moremo zanesti. Tako s stališča kakovosti prenosa kot tudi samega obstoja, saj nastajajo enako hitro kakor ugašajo.

POP TV v internetu ponuja uporabniški vmesnik, ki je med najpreprostejšimi. Kakovost posnetkov bi lahko bila boljša.

Nazadnje gre omeniti tudi sedanjo obliko digitalne televizije, ki izkorišča internetno tehnologijo za distribucijo običajnih tv programov po enakem načelu, kakor kabelski ponudniki počnejo že desetletja. Govorimo o tv programih, ki jih ponujajo Telekom/Siol, T2, Amis, Voljatel in drugi. Zanimivo, da smo v Sloveniji na tem področju celo korak pred večino Evrope, zagotovo pa pred državami okrog nas. Danes domala ni ponudnika, ki bi ponujal nekaj sto programov v digitalni obliki prek internetne povezave, natančneje: omrežja TCP/IP. Kajti praviloma gre za zaprta omrežja, ki so dostopna samo za točno določene odjemalce in niso povezana z internetom, distribucija pa je tipa eden z mnogimi (multicast). Vedeti pa je treba, da gre v tem primeru predvsem za licenčno omejitev, bolje rečeno način, kako ponudniki lahko zagotovijo način distribucije programov in kako celotna veriga rabi za dostop do tv programov. Kajti vse skupaj bi bilo lahko dosegljivo tudi prek navadne internetne povezave. Če se bodo zaradi siceršnjega dogajanja na tem področju kaj spremenilo, bi utegnili ti programi čez noč preskočiti tudi to oviro. Seveda pa se potem spremeni poslovni model, tako da v kratkem tega ni pričakovati.

Spletni tv projekt hiše Delo združuje večpredstavne in spletne vsebine.

Na obzorju - Hulu

Po vsem, kar se v zadnjem času dogaja na področju ponudbe internetnih video in tv vsebin, je bilo smiselno pričakovati odgovor tistih, ki so največji svetovni producenti tv programov, predvsem nadaljevank. Čeprav se posamezne tv hiše in filmski studii dogovarjajo z več ponudniki in večinoma ne dajejo ekskluzive, se zdi, da imajo nekateri več možnosti kakor drugi. Eden izmed tistih, ki bodo verjetno uspešni, je spletna storitev Hulu, ki šele nastaja. Za zdaj je na voljo zaprtemu krogu uporabnikov, zgolj na povabilo, in je nismo mogli preizkusiti.

Toda napovedi so nadvse obetavne. Hulu je podpisal licenčne pravice za distribucijo tv oddaj in drugih video gradiv družb Metro-Goldwyn-Mayer (MGM), Sony Pictures, Fox, NBC in drugih, kar je največji dogovor na tem področju doslej. Že na začetku naj bi ponudili dostop do okrog 40 tv serij, med katerimi so tudi najbolj priljubljene ta hip, kot so Heroes, House, The Office, Simpsons, Sideways ... Kot kaže, pa se ne bodo omejili zgolj na te.

Pomemben je seveda podatek, da bodo vse oddaje na voljo brezplačno, zgolj na podlagi oglasov, dosegljive pa bodo na zahtevo, prek spletnega vmesnika. Vse kaže, da ne bodo ostali zgolj pri tv serijah, temveč bodo ponudili tudi vsebine drugih tv programov, najbrž pa tudi filmov (morda bodo ti za doplačilo). Zanimiv je tudi dogovor, da Hulu ne bo ekskluzivni distributer, temveč bodo za to uporabljali tudi omrežja družb AOL, Comcast, MSN, MySpace in Yahoo. Žal pa ta hip še ni povsem jasno, ali bodo vsebine zaprli zgolj na ZDA. Upajmo, da ne.

www.hulu.com

Dnevnik video.tv ponuja svojo lastno produkcijo, dopolnjeno s tujimi novicami.

Nov rod internetnih tv programov

Joost (www.joost.com) je najbrž ena izmed najbolj značilnih spletnih storitev, ki ponuja tv programe, in morda tista, ki bo v prvem valu doživela največji odziv javnosti. Pozornost javnosti je pritegnila že v zgodnji razvojni fazi (takrat je bila znana kot The Venice Project), saj sta družbo ustanovila Niklas Zennstrom in Janus Friis, sicer bolj znana kot avtorja nekdanjega vodilnega omrežja P2P Kazaa in danes najbolj znanega internetnega telefonskega sistema Skype. Slednjega sta pred časom prodala družbi eBay, del denarja pa sta nato preusmerila v projekt internetne televizije.

Kot se spodobi za izdelek s takimi koreninami, Joost temelji na podobnih načelih P2P izmenjave podatkov kot Kazaa, Skype in drugi podobni programi. Ker podatke prenaša v pretočni obliki, dovolj veliko prepustnost zagotavljajo bližnji sistemi uporabnikov, ki na ta način razbremenijo centralne strežnike in omrežje. Joost so razvijali precej časa, prav med pisanjem tega članka pa so avtorji objavili prvo končno različico izdelka. Za razliko od storitev, ki za uporabniški vmesnik uporabljajo kar spletne strani, obogatene z dodatki, Joost temelji na lastnem odjemalcu, ki ima tudi izviren uporabniški vmesnik. Po eni strani želi posnemati tv okolje, po drugem pa še najbolj spominja na programe HTPC za hišni kino. Gre za atraktiven, na trenutke že kičast vmesnik, ki pa deluje hitro in v katerem se uporabnik hitro znajde.

Joost ima najbolj dovršen uporabniški vmesnik in najboljšo kakovost delovanja.

Joost ima v primerjavi z drugimi kandidati kar nekaj prednosti. Začenši s kakovostjo slike, ki sodi v vrh tega, kar lahko spremljamo neposredno prek interneta. Boljše od tega so le še posnetki DivX in MPEG, ki pa jih je treba prej v celoti prenesti k sebi. V Joost navajajo, da so programi kakovosti "skoraj HD", čeprav s tem nekoliko pretiravajo. Kakovost je sicer nekoliko odvisna od prepustnosti povezave, ki jo imamo do interneta, vendar tipično precej zaostaja za pravimi posnetki HD. Celo večina DivXov v standardni ločljivosti bo dala praviloma boljši rezultat. Toda rezultat je kljub temu zelo spodbuden.

Ne smemo pozabiti, da nas spremljanje Joosta nekaj stane. Ura gledanja programa pomeni, da smo prek interneta pretočili okrog 350 MB podatkov. To si velja zapomniti, če v domačem omrežju dela hkrati še kdo ali pa uporabljamo še druge internetne programe, saj bo Joost krajevni dostop do interneta kar nekoliko obremenil.

Naslednji adut, ki je morda največji, je to, da so avtorji zelo skrbno zbirali ponudnike vsebin, med katerimi so nekateri zelo dobri, drugod dosegljivi večinoma prek komercialnih kanalov. Joost se tako lahko že na začetku pohvali z več kot 250 tv programi oziroma več kot 15.000 oddajami. Večina je manj znanih, vendar najdemo v programu tudi take, kot so Warner Music, Top Gear, pred časom je bil celo National Geographic, a ga zdaj ni več. Avtorji obljubljajo, da se bo ponudba v prihodnje še precej razširila, najbrž odvisno od priljubljenosti storitve.

BBC ima prijeten uporabniški vmesnik in ponuja praktično celotno produkcijo hiše tudi prek interneta. Žal le za otočane.

Najdemo pa lahko cel kup zanimivih tematskih kanalov, od katerih je večina iz ZDA, vendar so zastopane tudi številne druge države, zlasti evropske. Večina programov je v angleščini. Navdušujejo tematski kanali, denimo kanal za neme filme, kanala za ljubitelje "friziranih" avtomobilov ali pa glasbeni videi brazilskih izvajalcev. Nemara najpomembneje pa je to, da so vsi programi na voljo na zahtevo, preklop med njimi je v primerjavi z drugimi storitvami zelo hiter, kakovost razmeroma enakomerna, posnetke pa lahko preskakujemo kot pri video rekorderjih. Slabost je morda le to, da se nove oddaje na kanalih dodajajo le občasno, zagotovo pa ne vsak dan. Če iščete specifične teme, je Joost zagotovo prva postaja na poti.

Joost seveda ni edina storitev, ki ponuja tv vsebine. Pravzaprav jih je vsak dan več, le da imajo večinoma bolj omejena sredstva in manj slavne očete kakor Joost. Ena takih je spletna storitev Miro (www.getmiro.com), do nedavna znana kot Democracy Player, ki je prav tako kot Joost v končni razvojni fazi, prav tako kot Joost ponuja okrog 250 različnih kanalov televizijske kakovosti, spremljamo pa lahko tudi poljubne video vsebine, ki so dosegljive prek povezav RSS različnih ponudnikov. Za ljubitelje bo pomembno, da je na voljo tudi nekaj kanalov, ki ponujajo posnetke v visoki ločljivosti. Poleg tega odjemalec deluje tudi kot iskalnik po video posnetkih iz različnih virov (YouTube, Google Video, Blip.tv ...) in predvajalnik video posnetkov na krajevnih diskih. Tudi Miro uporablja načelo P2P, le da tu uporabljajo odprt standard, nič manj kot priljubljeni Bittorent za prenos datotek (za razliko od Joosta, ki ima lasten protokol). To je morda tudi poglavitna ovira, saj je večinoma treba posnetke najprej prenesti v računalnik, preden jih lahko predvajamo. Toda lahko se naročimo na kanale RSS, ki se nato samodejno prednaložijo, denimo čez noč. Prednost je seveda ta, da po takem prenosu ni težav pri predvajanju, saj so posnetki shranjeni krajevno.

Pri internetnem tv oddajanju vodijo ameriške tv postaje, kot je CNN. Toda nekatere vsebine niso dosegljive drugim po svetu.

Podobna storitev je MyTVPal (www.mytvpal.com), ki je po videzu in načinu delovanja še najbolj podobna storitvi Joost. Na razpolago je več sto različnih kanalov iz držav po vsem svetu. Med njimi sicer ni izrazito zvenečih imen, vendar so nekateri kanali zelo kakovostni. Podobno kot pri Joost je preklop med vsebinami zelo hiter, čeprav zanesljivost delovanja ni na enaki ravni. Predvajanje nekaterih kanalov se zatika, včasih je tu in tam posamezen kanal "temen", brez kakega posebnega razloga. Podobno kot Miro so nekateri kanali na voljo v visoki ločljivosti, toda za razliko od drugih storitev, kanali večinoma niso na voljo na zahtevo, temveč se preprosto vključimo v "živo".

V Evropi precej obeta švicarska video storitev Zattoo (www.zattoo.com), ki prav tako deluje na podlagi tehnologije P2P, prenaša pa komercialne tv postaje, kot so BBC, italijanski Mediaset, Rai, Eurosport, RTL in druge. Storitev je bila celo prva, ki je leta 2006 švicarskim uporabnikom prek interneta prenašala posnetke svetovnega nogometnega prvenstva. Kakovost video posnetkov je zelo visoka, saj uporabljajo protokol H.264, za delovanje pa zahtevajo povezavo vsaj 0,5 Mb/s. Škoda le, da storitev odpirajo selektivno samo za posamezne države, ta hip jih je odprtih manj kot deset. Žal med njimi ni Slovenije, najbrž zaradi reševanja avtorskih in licenčnih pravic. Toda avtorji napovedujejo, da se bodo hitro širili tudi drugam po Evropi.

Omeniti velja še kategorijo video iskalnikov, spletnih storitev, ki znajo iskati po ponudbi drugih spletnih video arhivov. Res je sicer, da lahko marsikaj najdemo tudi z običajnimi spletnimi iskalniki, kot sta Google in Yahoo, vendar se bo treba precej potruditi pri zastavitvi iskanih izrazov. Po drugi strani je tu YouTube, ki je zaradi bogatega nabora posnetkov dober iskalnik, vendar le po vsebini svoje storitve. Med tistimi, ki so najbolj univerzalni, velja omeniti Blinkx (www.blinkx.com), ki se hvali, da indeksira že več kot 18 milijonov ur video gradiva. Tu hitro najdemo iskane posnetke, recimo športni dogodkov, tudi kmalu zatem, ko so se zgodili. Nabor indeksiranih virov je zelo pester, iskalnik pa ponuja predogled posnetkov v svojem vmesniku. Iskanje lahko omejimo na določene ponudnike, žal posnetkov ne moremo preprosto izbrati le po določenem jeziku. Zanimivo, da je tehnologijo družbe Blinx uporabil tudi Microsoft v svojih spletnih storitvah MSN in Windows Live. Če iščemo specifično vsebino, je morda Blinkx ena izmed boljših izhodiščnih točk.

Video strani priznanih svetovnih publikacij, kot je New York Times, se tudi usmerjajo v video, vendar nič hitreje kot slovenske.

Pisani mediji se selijo na tv

Eden od fenomenov internetne televizije je nedvomno ta, da založniki, ki so doslej delovali zgolj na področju tiskanih medijev, poskušajo prodreti tudi s ponudbo na tv področju. Morda najbolj nazoren primer je spletna storitev Dnevnik video.tv (video.dnevnik.si), ki je nastala v okviru drugega največjega časopisnega podjetja v Sloveniji. Dnevnik od konca septembra vsak dan objavlja sveže novice v video obliki kot dopolnilo tiskanim novicam. Pohvaliti gre to, da so vsak dan na voljo video novice iz domačih logov, kar dopolnjujejo s prispevki partnerske družbe Reuters. Žal so ti tuji prispevki zgolj v angleščini, čeprav so osnovne informacije v podnaslovu tudi v slovenščini. Kakovost video posnetkov je zgolj povprečna, razočara predvsem slab zvok, kar je moč opaziti predvsem pri glasbenih posnetkih. Prav tako so na voljo tudi zgolj osnovni krmilni ukazi za video posnetke, menuji za posnetke pa bi lahko bili bolj pregledni.

Dnevnik video.tv deluje v okviru širše zastavljenega projekta WPNTV.com, v katerem je moč najti še kakih 30 kanalov, od katerih ima pretežni del slovensko vsebino. Kakovost posnetkov je razmeroma dobra, prav tako zvok, moti le nekoliko neroden uporabniški vmesnik za izbiro kanalov, saj moramo počakati, da se izbrani kanal prikaže na traku, ki ga premikamo levo in desno.

Dnevnik video.tv še zdaleč ni edini slovenski časopis, ki skuša pridobiti bralce tudi z video vsebinami. Podobno vsebino, morda še nekoliko bolj krajevno obarvano, ima na tem področju pionirski Vest (www.vest.si), ki se lahko pohvali z lastnimi, a dokaj svežimi posnetki. Kljub nekoliko netipični organiziranosti je dostop do posnetkov hiter, pohvaliti pa velja tudi iskalnik po prispevkih. Povečanje vsebine napoveduje tudi Studio Delo (studio.delo.si), video produkcija časopisne hiše Delo, ki objavlja dnevne novice, komentarje, reportaže, pa tudi pravcati tv dnevnik vsak delovnik ob 15h. V resnici je video gradiva za zdaj razmeroma malo, najbrž pa gre šele za priprave na obsežnejše delovanje, zlasti če bo javnost to zanimalo.

Seveda to niso edine video storitve v Sloveniji, saj video gradivo objavljajo v svojem spletu številne revije (pripravljamo ga tudi pri Monitorju), vendar je to zgolj občasno, bolj za popestritev druge vsebine, ne pa reden vir informacij. Zanimivo, da v Sloveniji sploh ne zaostajamo za vidnimi svetovnimi publikacijami, ki se prav tako šele pripravljajo na količinsko objavo video gradiva. To velja tako za ugledne časnike, kot je New York Times, kot tudi znane revije v slogu Popular Science, Popular Mechanics in druge. Seveda je nekaj izjem. Ena najbolj posrečenih in najbrž za bralce Monitorja tudi najbolj zanimivih je spletna storitev Cnet TV (www.cnettv.com), hčerinska produkcija znane spletne storitve News.com, ki pokriva tehnološke novice po vsem svetu. Ker gre za dokaj bogato založniško hišo, so za produkcijo Cnet TV namenili kar nekaj sredstev, tako da lahko vsak dan spremljamo sveže novice iz računalništva in zabavne elektronike, kratke opise testov strojne in programske opreme, pa tudi druge zanimivosti. Kakovost slike je sicer povprečna, spletni uporabniški vmesnik nekoliko preveč pisan, preseneča pa profesionalnost pristopa in kakovost vsebin. Najbrž si lahko pri tej storitvi ogledamo, kako se bodo v prihodnje razvijale video produkcije doslej zgolj pisnih klasičnih ali internetnih medijev.

Klasična televizija v internetu

Zmotno bi bilo misliti, da se v internetu pojavljajo samo novi ponudniki "tv" programa. Prej nasprotno. Prav že uveljavljene televizijske hiše, ki seveda že imajo vsebine, so bile prve, ki so začele uporabljati internet kot transportni medij. Toda večinoma gre za dopolnilno storitev, ki predvsem utrjuje ugled ("mi smo tudi tu") posamezne televizijske postaje, ne pa za resno zastavljene projekte, ki bi internet sčasoma izenačili z etrom ali kablom.

Če smo čisto pošteni, imajo televizije na tem področju delno zvezane roke. Trenutne pogodbe z lastniki avtorskih pravic jim dajejo povsem jasne pravice, kje in kako lahko objavljajo vsebine, kot so filmi, športni dogodki in podobno. Ker imajo koncesijo zgolj za objavo v etru posamezne države ali kabelskega omrežja, morajo same poskrbeti, da sporne oddaje niso vidne prek interneta. V večini takih primerov naletimo na črn zaslon ali kvečjemu prijazno opozorilo, da je na vrsti oddaja, ki je ne smejo predvajati po internetu.

Če se ozremo najprej po domačem okolju, je RTV Slovenija (www.rtvslo.si) lahko v marsičem zgled drugim, kaj je mogoče narediti v internetu, in to ne le v naši državi. Zaradi tega žanjejo priznanja in nagrade po vsej Evropi. Že lep čas ponujajo predvajanje video programov v živo, tako za prvi kakor za drugi kanal. Izvzeti so seveda programi, za katere nimajo dovoljenja. Če dobro pogledamo naokrog, bomo hitro videli, da je pravzaprav v okolici, pa tudi širše v Evropi, sila malo takih kanalov, ki ponujajo spremljanje programa ali pa, recimo, tv dnevnika v živo. Večina ponuja posnetke na zahtevo, ki so dosegljivi po internetu z določeno zakasnitvijo. Nedavno so celo povečali prepustnost video strežnikov, kar ima za posledico večjo kakovost video posnetkov. Ne smemo pozabiti, da je RTV Slovenija že pred časom odprla v internet tako rekoč celoten arhiv lastne produkcije; tega ni najti praktično nikjer drugje. Če potrebujemo posnetek iz preteklosti, je najbrž to prvi kraj, kjer se splača iskati. Na strani RTV Slovenija si lahko omislimo tudi odjemalec P2P in se poskusimo v ogledu tv programa na ta način.

V spletu je že lep čas tudi POP TV (24ur.com in www.poptv.si), ki pa je doslej omogočal predvsem posamezne prispevke iz oddaje 24ur. Nedavno pa so prijetno presenetili in prenovili spletno stran, tako da se zdaj lahko pohvali z zelo prijetnim uporabniškim vmesnikom, ki deluje v celozaslonskem načinu in še najbolj spominja na programe HTPC. Zanimivo je zlasti to, da za uporabo ne potrebujemo nobenega odjemalca, zadostuje spletni brskalnik. POP TV je ob tem razširil ponudbo posnetkov, a so še vedno bolj ali manj iz oddaje 24ur.com. Več bi lahko naredili pri kakovosti slike, saj je opazno slabša kot drugod, tudi zvok včasih ni prav tisto, kar bi želeli. Toda vsekakor spodbuden začetek za prihodnost.

V internetu oddaja tudi nekaj manjših tv postaj, kot sta TV Pika in TV Paprika, in nekatere druge regionalne televizije. Če se ozremo čez mejo, kar tradicionalno spremljamo po navadni televiziji, bomo presenečeni, da naši sosedi večinoma zaostajajo za dosežki slovenskih tv postaj. Vsi sicer ponujajo določeno vsebino, vendar s precej manjšo izbiro in nižjo kakovostjo posnetkov. To velja tako za Hrvate kot tudi Italijane in Avstrijce. Poleg tega je na njihovih dverih video vsebina vedno nekoliko skrita, to pa vsekakor ne prispeva k priljubljenosti takega načina rabe.

Povsem drugače je dlje v zahodni Evropi in zlasti v ZDA. Vodijo zlasti ameriške multinacionalke, kot so CNN, NBC, Fox, ABC in druge. Domala vse objavljajo v internetu tudi video vsebine, predvsem s poudarkom na svežih novicah. Drugih vsebin in oddaj je sila malo, kar je seveda povezano s pravicami za objavo. Poleg tega le redki prenašajo tudi signal "v živo", čeprav se trudijo objavljati vsak dan sveže prispevke. Zanimiv premik je letos naredil angleški BBC, ki je predstavil svojo spletno storitev in predvajalnik iPlayer, prek katerega ponuja javnosti domala celotno produkcijo in arhiv posnetkov, ki sodi med najobsežnejše na svetu. Žal so vsebine (vsaj za zdaj) dosegljive le prebivalcem Otoka. Korak je izzval precejšnje navdušenje, pa tudi kritike javnosti. Prvi so se pritožili uporabniki računalnikov, ki ne uporabljajo okolja Windows, saj je bil iPlayer sprva na voljo zgolj za Microsoftovo platformo. Pozneje pa so se v polemiko vpletli še ponudniki storitev, ki BBC očitajo, da izkorišča internetne vode na tuj račun (več o tem v posebnem okviru). Vsekakor je dogajanje v Veliki Britaniji dober znak, da je občinstvo zelo zagreto za spletni dostop do tv vsebin, pod pogojem, da so na voljo kakovostne vsebine. Vsekakor je to dogodek, ki bo dal misliti drugim tv postajam.

Razburljiva prihodnost

Glede na vse, kar se trenutno dogaja v internetu na področju spletne televizije, je danes že povsem jasno, da nas čakajo razburljivi časi. Brez težav lahko zapišemo, da je to šele začetek, pričakujemo lahko še številne spremembe, tako na področju ponudnikov kot tudi vsebin. Demokratičnost in dostopnost informacij v internetu bosta tudi na področju tv in video produkcije povzročila spremembe, do katerih nobeden od dosedanjih ponudnikov vsebin ne bo mogel ostati ravnodušen. Nedvomno se bodo pojavili novi ponudniki, ki imajo lepe možnosti, da nekatere tv hiše prehitijo po levi ali desni in se na hitro zapišejo v srca uporabnikov, ki glede tega niso navezani na sedanje stanje.

Resnici na ljubo ni vse tako rožnato, kot je videti na prvi pogled. Količina ponudbe, še posebej na tem področju, ni nobeno jamstvo za uspeh. Prav v poplavi kanalov in video posnetkov postanemo uporabniki bolj izbirčni in iščemo predvsem kakovost. To pa je po drugi strani zelo raztegljiv pojem. Nekateri želimo spremljati odmevne oddaje, drugi tako imenovane reality showe, tretji krajevne informacije z nekega področja, četrti ozko tematske prispevke, ki jih drugod ne najdemo. Vsi pa zagotovo iščemo video na zahtevo, torej možnost spremljati samo tiste prispevke, ki nas zanimajo, in to tedaj, ko imamo čas za ogled. Druge oblike ponudbe imajo le kratkotrajno možnost za uspeh.

Najbrž lahko napovemo, da se bodo med avtorji vsebin in ponudniki storitev v prihodnosti bile prave bitke, najbrž celo tožbe. Dogajanja na področju objave nedovoljenih posnetkov, ki so se pojavili v sistemih YouTube in MySpace, so lahko le primer, kaj se bo dogajalo v prihodnje. Pod vprašaj bo prišel pojem podeljevanja koncesij za objavo vsebin zgolj na območju posameznih držav ali regij. Internet pač nima meja, zaščito pred dostopom od drugod pa je težko doseči. Uporabniki seveda tega nočemo.

Ne smemo pozabiti, da bo za uspeh treba vsebine ponuditi uporabnikom brezplačno. Vir zaslužka je moč pričakovati zgolj v oglaševanju, z redkimi izjemami za plačljive vsebine, ki pa bodo morale biti zelo kakovostne. Pa še pri tem bo treba paziti, da bodo oglasi diskretni, čim manj moteči, drugače bodo šli gledalci drugam.

Uspešnost internetne televizije je seveda odvisna tudi od tehnoloških zmožnosti oziroma omejitev. Za resnični uspeh bodo morali internetni ponudniki zagotoviti kakovostno delovanje in kakovost slike, ki je vsaj taka kot pri spremljanju navadnega tv programa. Sedanje stanje, ko veliko ponudnikov zaradi tehničnih omejitev ponuja premajhno število slik na sekundo, nižjo ločljivost ali celo slabši zvok, je zadostno le v času začetnega navdušenja. Za redno rabo bo treba narediti več. Morda celo več, kot lahko naredi tradicionalna televizija. Danes, ko pasovne širine dostopa do interneta vsaj ponekod ne predstavljajo več omejitev, je moč pričakovati, da bomo že v letu dni ugledali večjo poplavo internetnih kanalov HDTV (pa čeprav zgolj v nižji ločljivosti 720p). V resnici je internetnim ponudnikom to laže zagotoviti kakor tv hišam, ki morajo prilagoditi še marsikaj. Tudi doma je enostavneje - v računalniku zamenjamo zgolj kodek ali program, pri navadnih tv programih pa je treba zamenjati najverjetneje ves televizor ali pa vsaj sprejemnik/dekoder. Da ne govorimo o tem, da se kodeki s časom spreminjajo, program pa je laže in ceneje nadomestiti kakor razmeroma drag strojni sprejemnik.

Vse kaže, da nas čaka razburljivo obdobje, ki ga bomo v Monitorju budno spremljali in vas obveščali, kje najti najbolj zanimive vsebine. Upajmo le, da bo poudarek na besedi "zanimivo", sicer se nam lahko tudi tu ponovi zgodba, ki jo že poznamo iz sedanjega stanja tv programov in jo je najbolje povzel Bruce Springsteen v pesmi z naslovom "57 channels and nothing on".

Pogled z druge strani

Pogovor z Zvezdanom Martičem, vodjem Multimedijskega centra (MMC) RTV Slovenija.

Kaj pomeni dostop video produkcije (serij, novic ...) v internetu za tv hiše? Ali je to izziv ali nevarnost? Ali novi ponudniki predstavljajo konkurenco uveljavljenim ponudnikom vsebin?

Ponujanje vsebin v spletu je za zrele medijske hiše izziv in priložnost, da skušajo dobiti nove uporabnike in ohraniti stare, ki se vse bolj selijo v nove medije. Novi ponudniki so v vsakem primeru konkurenca, pa naj se pojavijo v tradicionalnih medijih ali v novih medijih in platformah. Je pa vsaka konkurenca dobra, saj vzpodbuja k iskanju novih, inovativnih pristopov.

Objava gradiv v internetu, ki nima meja, načenja veljavne licenčne sheme in omejitve lastnikov vsebin. Ali se bodo zaradi pritiska javnosti razmere tu spremenile?

Ena od osnov zahodne civilizacije je avtorsko pravo. Tega si niso izmislili mediji ali posamezni lastniki video posnetkov. Če razvoj tehnologije omogoča nedovoljeno distribucijo, to ne spremeni dejstva, da je to kraja. Mediji s(m)o včasih lastniki pravic za neke vsebine, včasih pa samo posredniki teh vsebin (npr. športni prenosi) in lastniki pred nas postavljajo zahteve, da je treba te pravice zaščititi (npr. izklop nogometnih prenosov v kabelskih sistemih ni izmišljotina televizije, kabelskega operaterja ipd., temveč zahteva lastnika pravic za nogometno tekmo, FIFE npr.). V internetu se vse bolj uporabljajo t. i. sistemi geolocation, ki iz IP številke ugotovijo, ali ima uporabnik pravico do ogleda ali ne (če medij kupi pravice za ozemlje Slovenije, potem lahko uporabljajo te vsebine vsi, ki so locirani v Sloveniji). MMC tako kot prvi v Sloveniji uporablja Akamai geolocation sistem, kar nam je med drugim omogočilo, da smo prek spleta prenašali finale dvojic z Roland Garrossa z našo Katarino Srebotnik; brez te omejitve tega ne bi smeli narediti. Kot zanimivost, tekmo si je na spletnih dverih www.rtvslo.si ogledalo kar 18.000 uporabnikov, to je več, kot imajo številne televizije gledalcev. Če se bodo stvari zaradi pritiska javnosti spremenile, je odgovor seveda pritrdilen, vendar to ne pomeni, da bodo vsebine brezplačne. Tako kot na glasbenem področju, kjer iščejo rešitve proti piratski izmenjavi datotek s poceni ponudbo najboljše glasbe, se bodo tudi na drugih področjih našle različne rešitve (BBC je npr. vse svoje digitalizirane vsebine v celoti zaklenil in je ogled mogoč le iz Velike Britanije). Tudi Youtube bo moral najti rešitev, saj številne televizije, filmski studii in glasbeniki zahtevajo, da se stvari uredijo.

Ali je mogoče napovedovati, da bodo nove video vsebine čez čas najprej objavljene v internetu in šele naknadno po televiziji? Kaj pa, denimo, posnetki z novimi tehnologijami? Zdi se, da je video v visoki ločljivosti laže posredovati prek interneta, kot zamenjati celotno infrastrukturo (studii, oddajniki, domača oprema).

Nove video vsebine se že zdaj marsikdaj pojavljajo prej v internetu kot po televiziji. Najnaprednejši sistem, kar ga poznam, ima danski DR, kjer internetna redakcija snema prispevke v visoki kakovosti, jih objavi v internetu, tv redakcija pa pozneje nekatere od teh posnetkov uporabi v tv poročilih. Razne amaterske posnetke uporabnikov že zdaj objavljajo tudi televizije v Sloveniji (npr. posnetke poplav, ki so jih MMC pošiljali uporabniki, je objavila TVS v osrednjih informativnih oddajah). Novinarji v spletu pa svoje vse bolj kakovostne video prispevke tudi občasno ponujajo televiziji in upam, da bo ločnica kmalu presežena. V MMC ne nazadnje ponujamo možnost, da se kdorkoli kjerkoli na svetu posname neposredno s kamero, priključeno na računalnik, ali pa posnetek naloži v naš strežnik, kar omogoča prenos katerihkoli vsebin v internet in poznejšo uporabo tudi na televiziji (www.rtvslo.si/mojvideo).

Kakšna je vloga gledalca v internetni tv revoluciji? Postaja morda udeleženec?

Gledalec vpliva na dva načina - na eni strani kot ustvarjalec, ponudnik vsebin, na drugi strani pa s svojimi navadami, saj so zaradi tehnologije stvari danes bolj merljive. Tako v medijih bolj natančno vemo, kakšne vsebine gledalci želijo in kako naj bodo narejene. Ena od osnovnih ugotovitev je, da ljudje najpogosteje gledajo kratke posnetke (povprečje na Youtubu je 28 sekund!) in mediji temu primerno začenjajo ustvarjati krajše vsebine (nemški ARD, denimo, za nove medije ustvarja informativno oddajo z naslovom, ki pove vse: 100 sekund!)

Kakšna je prihodnost oddajanja "v živo" proti videu na zahtevo. Če izvzamemo take dogodke, kot so novice, športni dogodki, koncerti, reality showi?

Pred leti je bil bistveno večji odziv na video na zahtevo, že dobro leto pa se stvari obračajo v korist živih prenosov. Vzrok ni le v vedno večji kakovosti (ogled TVS v živo, ki ga prek tehnologije P2P ponuja MMC, je z zapisom 690 kb/s že zdaj zelo gledljiv in skoraj primerljiv s tv izkušnjo), očitno ljudje še vedno radi gledajo stvari, ko se dogajajo. Kljub temu omogočanje ogleda na zahtevo poveča število gledalcev neke oddaje za dvakrat, tako da je VOD najboljše orodje za povečanje gledanosti.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki