Vohun, vohun, vohun

Vohun, vohun, vohun
Objavljeno: 29.9.2015 | Avtor: Matej Huš | Kategorija: Mnenja | Revija: Oktober 2015

Ponavljajte za menoj: vohun, vohun, vohun … recimo, petdesetkrat. Na koncu bosta od besede ostala le zloga, za katera ne bo čisto jasno, ali sploh predstavljata kakšno besedo. Poskusite lahko s katerokoli besedo, rezultat bo enak. Pojav je znan že pol stoletja pod imenom semantično nasičenje in je vzpodbudil kopico raziskav. Vsaka beseda je v možganih zapisana z nevronskim vzorcem, ponavljanje iste besede pa aktivira venomer iste sinaptične povezave in te se utrudijo. V resnici vsaka ponavljajoča se dejavnost povzroča reaktivno inhibicijo, kot se temu učeno reče, ki je pri papagajskem ponavljanju besed izguba pomena.

Tako nekako se počutim ob vedno novih razkritjih, kako in kje vse različne države križem prisluškujejo svojim in tujim državljanom. V resnici v dobi nadzora živimo že od telekomunikacijske revolucije v 70. letih. Duncan Campbell je že leta 1976 pisal o prestrezanju telekomunikacij britanske agencije GCHQ in v 80. letih o Echelonu, ki je bil dostojen prednik današnjih prisluškovalnih sistemov. Edward Snowden je z dokumenti NSA zgolj odstrl obseg prisluškovanja.

Snowden naj bi ukradel 1,7 milijona dokumentov in jih predal novinarjema Glennu Greenwaldu in Lauri Poitras. Britanski Guardian je imel dober razlog, da jih razkriva počasi, zato razkritja na dan curljajo še danes. Podatke morajo preveriti in zaščiti osebne podatke, po drugi strani pa bi sočasna nekritična objava zbirke javnost pritegnila za kak mesec, potem pa bi afera izzvenela.

A žal tudi način stalnega odmerjanja novih razkritij ne deluje. Prvo razkritje, da NSA pridobiva podatke neposredno iz strežnikov podjetij Google, Microsoft in drugih, je našlo pot na vse naslovnice.

Do danes smo izvedeli, da NSA prisluškuje na podmorskih kablih, lahko locira katerikoli mobilni telefon, podtika viruse v čipe strojne opreme (firmware), prestreza fizične pošiljke strojne opreme in jih ožiči, vohuni za mobiteli premierjev, vdira v računalnike podjetij, namerno šibi šifrirne algoritme, internetna podjetja s tajnimi odredbami posebnega sodišča sili v izročanje podatkov o uporabnikih in si zbrano veselo izmenjuje z drugimi obveščevalnimi službami. Kaj se je zgodilo? Nič. Te novice redko zaidejo na prve strani medijev, še največkrat v prizadetih državah. Brazilska predsednica je leta 2013 odpovedala obisk v ZDA, pa je letos kljub temu odpotovala tja, Nemci so poklicali na zagovor ameriškega veleposlanika in Bruselj je medlo protestiral proti vdoru v Belgacom. Vsa podjetja so jela prisegati, da z NSA sodelujejo le, kolikor jim nalaga zakon, a smo avgusta videli, da ameriški operaterji z AT&T na čelu ubogljivo izročajo še precej več, kot bi jim bilo treba.

Dalje – pojdimo k ranljivostim v programih, ki sicer tam niso zanalašč, a kljub temu učinkovito omogočajo vdore tako hekerjem kakor tudi obveščevalnim službam. Redno beremo o odkritih ranljivostih v operacijskih sistemih, brskalnikih, mobilnih aplikacijah, pametnih avtomobilih, navigacijskih sistemih, dvigalih itd. Ob prvi taki novici se človek še zdrzne, ob stoti niti ne trene več.

Tretji način odtekanja podatkov je zakonit, a skrit v pogoje rabe. Za Windows 10 v njem piše, da Microsoftu pošilja zgodovino brskanja, lokacijo naprave, koledar, podatke iz e-pošte itn. Google si redno shranjuje zgodovino iskanja, Facebook pa o nas ve tako ali tako vse, pa četudi ga sploh ne uporabljate, ker ga vsaj en vaš prijatelj. Vse to piše v pogojih, a le kdo to bere, kajne!

Kako smo prišli tako daleč? Poskusite v družbi omeniti zaskrbljenost nad nadzorom, pa vas bo nekdo označil za paranoika. V naslednjem stavku pa vas bo potolažil, da smo tako ali tako popolnoma nezanimivi za NSA. Slednje je verjetno res, a kdo ve, kaj je za NSA zanimivo. Razume NSA slovensko? Zelo verjetno. Razume pikre šale in ošiljene bodice, ki v prevodu v angleščino resnično zvenijo obupno? Močno upam.

Izgovora za vpeljavo vseh teh prikritih in odkritih metod spremljanja uporabnikov sta dva: boj proti terorizmu in izboljšanje uporabniške izkušnje. Ljudem je mogoče tako prodati marsikaj, pa čeprav je verjetnost, da bodo žrtve terorističnega napada, manjša od verjetnosti za zadetek na lotu. In kdo bi se branil inteligentne pomočnice Siri, ki natančno pozna naša zanimanja!

Če bi bila NSA vedela, kako zlahka bo javnost sprejela neotipljiv nadzor, se verjetno sploh ne bi trudila s preganjanjem Snowdna in pehanjem za tajnostjo odredb za izročitev podatkov. Toda pravi razlog, da jim je uspelo vse nečednosti vsaditi v kolektivno zavest kot nekaj normalnega, je nenehno bombardiranje z novicami o novih ranljivostih, prisluškovanjih in vdorih.

Danes je splošno sprejeto, da ni varnega računalniškega sistema. Prav tako jemljemo kot dejstvo, da lahko obveščevalne agencije spremljajo vsak naš digitalni korak. Nam res preostane le še zanašanje na lastno nezanimivost?

Dostojevski je imel prav: človek je nizkotnež, ki se vsega navadi. Tudi nevidnega, vseprisotnega nadzora. Ali kot je predlani dejal nekdanji častnik vzhodnonemške obveščevalne službe: današnja tehnologija bi bila svojčas uresničitev sanj za Stasi. Kako bi bili šele zadovoljni z mešanico ignorance in družbenega odobravanja nadzora ter s prostovoljnim nekritičnim razgaljanjem zasebnosti na Facebooku.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki