Video na TV

Objavljeno: 5.9.2012 12:00 | Avtor: Miran Varga | Kategorija: Dosje | Revija: Julij 2012 | Teme: foto

Priznajmo si. Danes je največ večpredstavnih vsebin prav v računalnikih uporabnikov, saj jih ti tja spravijo na najrazličnejše načine. Najpogosteje s prenosi iz spleta. A vsebine bi raje kot na računalniškem monitorju gledali na velikem zaslonu - bodisi televizorju ali pa projektorju. Za vse imamo rešitev.

Najlažje delo bomo imeli, če imamo razmeroma sodoben računalnik oziroma grafično kartico (in seveda na drugi strani televizor oziroma projektor), ki že ima vmesnik HDMI. V tem primeru potrebujemo le ustrezno dolg kabel HDMI, s katerim povežemo obe napravi. Prek omenjenega kabla se hkrati prenašata visoko ločljiva slika in zvok, zato smo ubili dve muhi na en mah. Obenem deluje tudi samodejno prepoznavanje naprav, zato imamo dobre možnosti, da bo operacijski sistem že sam prepoznal model televizorja na drugi strani in mu prilagodil ustrezno ločljivost ter mu hkrati poslal tudi zvočni zapis pri predvajanju večpredstavnih vsebin.

Nekaj več dela bo, če imamo na drugi strani projektor, saj ta navadno nima lastnih zvočnikov, zato bo treba, ko želimo uživati stvaritve iz filmskih logov, poskrbeti za predvajanje zvoka na namenski napravi. To so, denimo, računalniški zvočniki ali pa namenski avdio sistem. V najslabšem primeru nam bo na voljo klasična stereo povezava prek "banan'c", čeprav danes že skorajda vsi računalniki podpirajo tudi sisteme z več zvočniki (5 ali celo 7) in prostorski zvok. Najboljši zvok bomo iz računalnika dobili prek optičnega izhoda, če ga osnovna plošča le ima. Če nismo kupili ene najcenejših na trgu, bi ga skorajda morala imeti. Seveda je povezava odvisna tudi od našega zvočniškega sistema. Pri preprostejših računalniških zvočnikih bodo na delu klasični avdio kabli, postavitve z AV sistemi in večjim številom zvočnikov pa bodo že znale izkoristiti prednost optične povezave.

Programske rešitve niso od muh

Ko lahko večpredstavne vsebine predvajamo kar prek kabla HDMI, imamo na voljo veliko število aplikacij in programov, s katerimi to počnemo. Ena takih je, denimo, že v operacijski sistem Okna vgrajeni Media Player. Ta podpira lepo število avdio in video zapisov, a ga velja za predvajanje naprednejših (in predvsem stisnjenih) formatov zapisa nadgraditi z ustreznimi kodeki. Ti so nam brezplačno na voljo v spletu, cela vrsta ponudnikov pa ponuja bolj ali manj brezšivno integracijo s sistemom in programi. Na podlagi izkušenj vam lahko priporočimo naslednje pakete kodekov CCCP, Codec Pack All in 1, Cole2k Codec Pack, K-Lite, Shark 007, XP Codec Pack. Seveda ne bomo nameščali kar vseh povprek, saj bi to pomenilo vrsto težav; zadostuje že eden.

Lahko se odločimo tudi za drugačno možnost, in sicer uporabo programa, ki ima že vgrajenih celo vrsto kodekov, zato nameščanje teh v sistem izpustimo. Zgledi takih programov so BS.Player (ta je celo delo slovenskih avtorjev), KMPlayer, Media Player Classic, VLC Player, WinAmp in drugi.

Tudi Slovenci znamo narediti odličen in vsestranski večpredstavni predvajalnik. Bravo!

Pravi video zanesenjaki bodo uporabljali celo obsežnejše rešitve, ki so namenjene zgolj urejanju in predvajanju večpredstavnih vsebin. Med njimi velja vsekakor preizkusiti imena, kot so Boxee, Windows Media Center, Plex in XBMC, ki se ob ustreznem daljinskem upravljavcu ob pomoči računalnika resnično spremenijo v pravcato večpredstavno središče. Oziroma sleherni računalnik spremenijo v čistokrvni HTPC (Home Theater PC).

Celovite večpredstavne programske rešitve uporabniku postrežejo z izredno lepimi in funkcionalnimi vmesniki. Ko jih enkrat preizkusimo, bomo zasvojeni. Bili ste opozorjeni.

Do vsebin prek omrežja

Vse več računalnikov imamo doma povezanih ne le v svetovni splet, temveč tudi v krajevno omrežje. Stikala in usmerjevalniki, tudi brezžični, so v zadnjih letih postali tako smešno poceni, da se zdi naložba vanje samoumevna (če te naprave morebiti nismo dobili že z naročnino na širokopasovne storitve pri našem ponudniku dostopa v internet).

Tudi številni sodobni televizorji so že opremljeni z omrežnim vmesnikom in znajo priti do krajevnega omrežja ter naprav in interneta. V tem primeru nas zanima predvsem prvo, saj se lahko kar z daljincem televizorja sprehodimo po omrežju in preverimo, katere naprave in datoteke so nam dosegljive. Kadar želimo do večpredstavnih datotek v računalniku, moramo te najprej dati v skupno rabo. Uporabnikom priporočamo, da si na disku naredijo posebno mapo z večpredstavnimi vsebinami (lepo razvrščenimi v podmape) in jo z desnim klikom miške na ukaz Deli z/Share With preprosto dajo v v skupno rabo (ukaz seveda deluje v okenskih operacijskih sistemih). Praktično vsi sodobni televizorji z omrežno povezavo podpirajo tudi komunikacijski protokol DLNA, ki močno olajša dostop do vsebin, deljenje teg vsebin in upravljanje. Nič čudnega, da ga krasi slogan "priključi in uživaj". Večina televizorjev tako omogoča iskanje in predvajanje fotografij, glasbe in večpredstavnih datotek, ki so v računalnikih (ali pa sistemih omrežne hrambe). Nekaj zapletov utegne biti le s prikazovanjem podnapisov, a jih bomo v nadaljevanju reševali za vsak primer posebej - še prej pa priporočamo branje Monitorjevega prispevka, posvečenega omrežnemu povezovanju prek protokola DLNA (http://www.monitor.si/clanek/digitalno-omrezno-zivljenje).

Še več, nekateri izdelovalci digitalnih televizorjev svojim izdelkom prilagajo lastne računalniške programe, ki skrbijo za dostop do večpredstavnih vsebin. Nekateri med njimi jih znajo deliti celo širše ali pa dobesedno "potisniti" na televizor - ko torej na računalniku izberemo vsebino in prek omrežja sprožimo, da se predvaja na televizorju ali drugi podprti napravi. Ena takih aplikacij je, denimo, Samsungov AllShare.

Elegantna rešitev - večpredstavni podaljšek

Seveda pa je velika možnost, da imamo računalnikdrugje kot v dnevni sobi. Kaj storiti v tem primeru? Ena bolj posrečenih možnosti je uporaba namenskega večpredstavnega podaljška. Ti so se začeli v dnevne sobe seliti že pred leti, ko je postalo jasno, da poleg vitkega digitalnega televizorja res ne sodi velik in glasen računalnik, s katerim bi uporabniki predvajali bogate avdio in video vsebine. Danes te škatlice obvladajo marsikaj, med drugim tudi omrežno povezovanje in tesnejšo navezo s spletnimi mesti in storitvami.

Večpredstavni podaljški so se v zadnjih letih namnožili tako na policah trgovin kot tudi v dnevnih sobah gospodinjstev. Recept za njihov uspeh je razmeroma preprost, saj uporabnikom omogočajo ogled fotografij ter avdio in video posnetkov na televizijskem zaslonu, obenem pa so majhni in varčni. Vse več primerkov se ponaša tudi z naprednimi funkcionalnostmi, še posebno tisti, ki imajo tudi žično ali brezžično povezavo v splet in posledično do spletnih vsebin. Po tej plati sicer ne dosegajo uporabnosti osebnega ali prenosnega računalnika, a se, kot rečeno, odkupijo s kompaktno obliko in enostavnim upravljanjem vsebin, katerim so namenjeni.

Številni uporabniki se navdušujejo predvsem nad sveto preproščino upravljanja vsebin, ki jo ponujajo podaljški.

V te škatlice so vgrajeni namenski avdio-video procesorji, ki obvladajo predvajanje bogatih video vsebin vsaj do ločljivosti 1080p, kar je bil še pred nekaj leti precejšen izziv (tudi za povprečne računalnike, naj dodamo). Dviganje megaherčne meje namenskih procesorjev in dodajanje pomnilnika na tiskovine, ki smo mu priča v zadnjih letih, ima seveda blagodejni učinek - poleg hitrejšega izrisovanja menujev pohitri predvsem prikaz fotografij, ki je bilo rakava rana marsikaterega predvajalnika v preteklosti. Sodobni fotoaparati z več deset milijoni slikovnih pik ločljivosti namreč ustvarjajo velike in z informacijami bogate fotografije, ki so bile velik zalogaj za starejše naprave.

Večpredstavni podaljški, razen najpreprostejših, v poglavju priključkov posekajo marsikateri računalnik, saj so solidno založeni z avdio in video priključki, ki jih navdušenec nad hišnim kinom potrebuje. Vodi seveda vgrajen vmesnik HDMI, ki je najlažji in obenem najboljši način povezovanja med večpredstavnim podaljškom in televizorjem. Večina predvajalnikov ima sicer tudi več drugih izhodov, vendar je velika verjetnost, da bomo večinoma uporabljali le HDMI. Praktično vsi predvajalniki imajo tudi optične izhode za priključitev na domači ojačevalnik s podporo prostorskemu zvoku. Kot se spodobi za naprave z letnico 2012, ne manjka niti omrežni vmesnik, čeprav moramo zapisati, da pri njegovi rabi nastajajo velike razlike med posameznimi izdelovalci. Nekateri ga preprosto vgradijo in rabi predvsem za brskanje po večpredstavnih vsebinah v omrežju, spet drugi poskrbijo za kakovosten nabor spletnih vsebin.

Takole je videti zadnja stran sodobnega večpredstavnega podaljška srednjega razreda. Priključkov vsekakor ne manjka.

Večina večpredstavnih podaljškov že podpira tudi prenos podatkov prek brezžičnih omrežij, čeprav še vedno precej izdelkov za tako delovanje zahteva nakup dodatnega vmesnika. Podprte so hitrosti prenosa okoli 54 Mbit/s, pri novejših modelih pa tudi že hitrejši brezžični standard 802.11n s hitrostjo več kot 100 Mbit/s, a kljub temu velja biti pri tem načinu povezovanja previden, saj so namenski procesorji, vgrajeni v te naprave, zvečine prešibki, da bi hitre prenose v celoti izkoristili. Tako še naprej velja naše dosedanje priporočilo, da velja pri predvajanju video posnetkov z visoko ločljivostjo uporabljati ožičeno omrežje, seveda tam, kjer je mogoče.

Večina uporabnikov za prenašanje večpredstavnih vsebin med računalnikom in podaljškom še vedno uporablja vmesnik USB, ki ga ima prav sleheren podaljšek. Večina teh naprav ima dva vmesnika USB 2.0, nekatere tudi več. Šele v zadnjem letu smo priča tudi podaljškom, ki uporabnike razvajajo s precej hitrejšim vmesnikom USB, ki deluje po standardu 3.0. Tega bodo veseli predvsem uporabniki, ki jim je za pretakanje vsebin na ključek ali disk USB pomembna vsaka minuta in sekunda - med predvajanjem samih vsebin namreč ni razlik.

Med večpredstavnimi podaljški sta se sicer oblikovala dva glavna koncepta izdelave teh naprav. Prvi stavi na miniaturne naprave brez možnosti vgradnje diska, ki jih izdelovalci ponujajo po nizki ceni, navadno (precej) nižji od evrskega stotaka. Nekoliko večji modeli, ki ponujajo prostor za vgradnjo diska, ali pa imajo disk že vgrajen, pa postrežejo z nekoliko več funkcionalnostmi (predvsem primerljivostjo z napravami NAS, morebitno snemanje vsebin ...), ki opravičujejo višjo ceno. Vgradnja diska v predvajalnik, ki nas bo v povprečju veljala okoli 50 evrov, vsekakor ima smisel, saj tako zagotovimo dovolj prostora in obenem odpravimo nekatere pomanjkljivosti dosedanjih podaljškov, pri čemer seveda izstopa tekoče predvajanje. Bogate vsebine visoke ločljivosti, predvajane prek žice, še precej bolj pa prek pa brezžičnega omrežja, znajo, kot rečeno, postreči z zatikanjem in slabo uporabniško izkušnjo. Pred leti so se na predvajalnikih začeli pojavljati tudi podatkovni vmesniki eSATA, a so doživeli podobno izkušnjo kot pri osebnih računalnikih - zunanjih diskov s temi priključki je enostavno zelo malo, zato so jih tudi izdelovalci podaljškov potisnili nizko na seznam razvojnih prioritet. Prepričani smo, da bo pri vtičnikih USB 3.0 zgodba povsem drugačna.

Izdelovalci so se v zadnjih letih močno trudili z uporabniško izkušnjo, saj so zvečine že spoznali, da povprečne uporabnike privlači predvsem enostavno upravljanje. Danes namreč skorajda ni več razlik med sposobnostmi predvajanja različnih avdio in video zapisov. Vsi preizkušeni predvajalniki obvladajo predvajanje video posnetkov v zapisu Matroska (MKV), ki je z leti med domačimi uporabniki postal nekakšen neuradni standard za video posnetke v visoki ločljivosti. Vrteče plošče so praktično mrtve, saj podaljškov, ki bi sprejemali tudi nosilce DVD, na trgu skorajda ni, zato pa znajo ti predvajalniki predvajati njihove slike v zapisu ISO (VIDEO_TS), kar pomeni, da se ohranijo menuji in vsi dodatki, ki jih sicer najdemo na ploščkih DVD. Uporabniški menuji so postali preglednejši in bolj animirani, vsaj na tistih področjih, ki so uporabnikom najbližja. Žal moramo uporabnike opozoriti na to, da precej večpredstavnih podaljškov še vedno ne govori slovensko, zato velja to možnost preveriti še pred nakupom, če nam tuji jeziki niso blizu. Po drugi strani pa so tudi ikone s filmskim trakom, glasbenimi notami in fotografijami dovolj zgovorne, da se hitro prebijemo do želenih vsebin.

Uporabniški vmesniki podaljškov so iz generacije v generacijo bolj dovršeni, tesnejša povezava s spletom pa poskrbi za zvrhano mero "bonbončkov".

Velik korak naprej so večpredstavni podaljški v zadnjih letih naredili predvsem na področju dostopa do spletnih vsebin. Osnovne funkcije spletnih radijskih postaj in povezava s spletiščem YouTube so danes skorajda samoumevne, pridružila pa se jim je kopica drugih spletnih mest, seveda predvsem veliko takih, ki ponujajo video vsebine, k standardnemu naboru pa pri nekaterih podaljških že sodijo tudi novičarske dveri in napovedniki vremena. Boljši predvajalniki znajo uporabniku postreči tudi s programi svetovnih TV postaj, ki jih te oddajajo prek spleta. Z nekaj iznajdljivosti in podporo spletnih skupnosti pa zna že precej podaljškov spremljati tudi TV programe slovenskih ponudnikov storitev IP televizije. Nekateri so opremljeni celo z vmesnikom DVB-T za sprejem signala digitalne televizije.

Razlogov za nakup večpredstavnega podaljška je torej dovolj, da pri marsikaterem uporabniku upravičijo naložbo evrskega stotaka ali dveh za enostaven dostop do večpredstavnih vsebin.

Bodo podaljški vendarle izumrli?

Naj kar takoj odgovorimo na vprašanje iz naslova. Dolgoročno da, do takrat pa utegne preteči še kar nekaj let. Danes se podaljški več kot očitno delijo na različne tržne segmente. Nekateri med njimi so povsem povprečni in temu primerno cenovno ugodni, večina izdelovalcev pa svoje izdelke umešča nekoliko višje in želi z dodatnimi funkcijami (ki jih uporabnik potrebuje ali pa ne) upravičiti nekoliko višjo ceno. V vrhu cenovnega razreda so podaljški, ki so pravcati računalniki v malem, temu primerna je tudi njihova cena.

Tržni strokovnjaki večpredstavnim podaljškom na dolgi rok napovedujejo črno prihodnost, vsaj kar zadeva osnovne (vstopne) izdelke in srednji razred naprav, saj naj bi njihove funkcije počasi, a zagotovo prevzeli digitalni televizorji. Ta trend je danes že jasno opazen, saj razen vstopnih modelov televizorji že obvladajo predvajanje večpredstavnih vsebin s ključkov in diskov USB, naprednejši pa premorejo celo povezavo v splet. Čeprav digitalni televizorji zaenkrat še ne dosegajo funkcionalnosti večpredstavnih podaljškov, imajo jasno prednost - uporabnik za upravljanje vsebin potrebuje le en daljinski upravljalnik, obenem pa poleg televizorja ni nameščena dodatna "škatla". Morebiti je še prezgodaj, da bi sodili, kdaj se bo začel zaton teh naprav, a upamo si trditi, da bo čez nekaj let to področje zabavne elektronike povsem drugačno.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki