Varnost ima svojo ceno
Po Microsoftovi napovedi, da bo prihodnje leto uporabnikom svojih rešitev ponudil novo in predvsem brezplačno programsko opremo za zaščito pred virusi in drugimi digitalnimi nevšečnostmi, je med ponudniki varnostnih rešitev za rabo doma zopet završalo. V njih se je namreč zbudil spomin, ki jim je pred petimi leti dodobra nagnal strah v kosti. Kaj pa, če se Microsoftu v drugo vendarle posreči?
Pri svojem delu imam pogosto stik s krajevnimi prodajalci varnostnih rešitev. Stavek "Si videl, Microsoft nas je za****l!" sem to zimo že prevečkrat slišal, še večkrat pa ga bržkone bom v prihodnjih mesecih, ko se bo zgodba okrog Microsoftovega brezplačnega protivirusnika za vse aktualne operacijske sisteme Windows (XP, Vista in 7) začela razpletati. Strah ponudnikov varnostnih rešitev za domačo rabo ima tokrat povsem upravičeno velike oči.
Začnimo s pogledom v preteklost, saj prav ta pogosto zna napovedati prihodnje dogajanje. Microsoftov prvi poskus s protivirusnim programom datira še v čas operacijskega sistema MS-DOS, ki je med različicama 6.0 in 6.22 premogel program za odkrivanje in odstranjevanje virusov, ki je poznal okoli tisoč škodljivcev. Seveda Microsoft programa ni napisal sam, temveč je oskubljen pogon in zbirko podatkov o virusih odkupil od podjetja Central Point Software (to je kasneje prišlo v roke Symanteca, tehnologija pa je dobro služila v programu Norton AntiVirus). Če smo še bolj pikolovski, lahko zapišemo, daje Central Point Software svoj CPAV še prej licenciral od izraelske družbe Carmel Software Engineering, ki je rešitev po vsem svetu prodajala pod imenom Turbo Anti-Virus.
Sodelovanje s Central Point Software se je nadaljevalo tudi z izdelkom Microsoft Anti-Virus for Windows (MWAV), ki je tekel v Windows 3.x, svoje najslavnejše trenutke (čeprav z negativnim prizvokom) pa je doživel, ko je programsko nadgradnjo Windows 95 prepoznal kot računalniški virus. Zatem je velikan iz Redmonda vsaj začasno prepustil trg varnostne opreme drugim izdelovalcem namenskega programja, nova varnostna podjetja s ponudbo protivirusnih rešitev pa so se pojavlja iz leta v leto, tako da jih danes lahko naštejemo že več kot dva ducata.
Varnosti pa v Redmondu nikakor niso želeli v celoti prepustiti zunanjim izvajalcem. Pred petimi je Microsoft razvezal svojo dolarjev polno mošnjo in kupil program Reliable Antivirus - RAV (izdelovalca GeCAD Software), ki je tedaj veljal za enega najboljših na trgu. A nakupovalni seznam s tem še ni bil zapolnjen, saj je pod Microsoftovo okrilje sredi decembra 2004 prišlo še varnostno podjetje GIANT Company Software. Rodil se je Windows Defender, pred tem znan kot Microsoft AntiSpyware.
Že leta 2004 je svetovna javnost z izdelovalci protivirusnih programov na čelu skočila v zrak in s prsti začela kazati proti "grdemu monopolistu". Microsoft je zato morebitno namero o integraciji brezplačnega protivirusnega programa v operacijski sistem Windows vsaj začasno opustil, saj ga je sodna praksa z Internet Explorerjem drago stala. A ideja je tlela in še danes žari v Microsoftovem štabu. Uresničitev pa očitno le čaka najprimernejši trenutek.
Varnost ima svojo ceno, ta pa navadno ni ravno majhna, še posebej za poslovne uporabnike. Izdelovalci varnostnih rešitev imajo zaradi obilice vedno novih škodljivcev veliko dela, saj spremljanje digitalne golazni po svetu in kar se da hitro objavljanje posodobitev, ki preprečijo njihove okužbe ali pa jih odpravijo iz že okuženih računalnikov, ni mačji kašelj. Vse to je povezano tudi s precej visokimi stroški, saj ima večina boljših izdelovalcev svoje varnostne laboratorije razporejene na več celinah, s čimer se hitreje odzove na virusne izbruhe. Kakšna je lastna cena varnosti posameznega ponudnika varnostnega programja, verjetno ne bomo nikoli izvedeli, prav upravičeno pa lahko sumimo, da se pri postavljanju marž na svoje operativne stroške držijo pravila 1+1=11 in ne 1+1=2.
Zaradi množičnosti je seveda zelo pomemben tudi trg rešitev za domače uporabnike, na katerem se je med posameznimi izdelovalci v zadnjih letih vnel izreden spopad za slehernega uporabnika. Podjetja so uporabnike novačila z najrazličnejšimi strategijami, med katerimi sta bili najbolj uspešni predvsem prodaja več licenc za ceno ene ter nakup licence, ki velja na več računalnikih. Kot da vse našteto še ni bilo dovolj, so podjetja podaljšala veljavnost teh licenc z enega leta na dve ali celo tri, to pa se je kasneje izkazalo za precej nespametno potezo. Izpad prihodkov z naslova podaljšanja licenc je namreč občuten in prenekateri izdelovalec varnostnih rešitev se je znašel v nezavidljivem položaju.
Izdelovalci protivirusnikov in sorodnih varnostnih rešitev so torej trenutno zelo ranljivi. Če prihodnje poletje s svojim brezplačnim programjem udari še Microsoft, bodo njihove vrste do konca leta 2009 močno zredčene, prav gotovo pa bomo priča novim nakupom in prodajam ter združevanjem. Microsoft je le velikan, ki lahko zlahka pomete z manjšimi izdelovalci.
Morro, kot se v razvojni fazi imenuje Microsoftov protivirusnik, naj bi programerji spisali povsem na novo (če jim gre verjeti) in naj bi bil pri svojem delu precej varčen s sistemskimi sredstvi. To pomeni, da bi v navezi z Microsoftovimi operacijskimi sistemi brez težav deloval tudi v vse bolj priljubljenih mini prenosnih računalnikih. Ponudniki varnostnih programskih paketov seveda temu zvečine ne verjamejo, čeprav gre za povsem realno možnost. Po tem scenariju bi jim Microsoft s svojim brezplačnikom pobral tiste najmanj zahtevne uporabnike, a bi Morrova organska rast v prihodnje kaj hitro lahko posegla tudi k vsem drugim uporabnikom, ki si poleg zaščite pred virusi in črvi ter filtriranja e-pošte s pridom omislijo tudi naprednejše spletne zaščite, programje za izdelavo varnostnih kopij (krajevno in v spletu) ...
Bržkone se vsi sprašujemo, ali bo morebiti Microsoftu uspelo izdelati soliden protivirusnik. Sam menim, da ga bo, po vsej verjetnosti pa ta (morebiti celo nalašč) ne bo kos najboljšim na trgu. Bo pa vsekakor vsaj tako dober, da bodo imeli prenekateri ponudniki varnostnih rešitev obilo težav pri prepričevanju uporabnikov, naj za njihov program in storitve posodabljanja odštejejo denarno nadomestilo.
Varnost, ne nazadnje, ima svojo ceno. Če jo bo Microsoft na prefinjen način subvencioniral, se prenekateremu ponudniku protivirusnih rešitev pišejo črni časi. Dokler ne bo stvar tako daleč, da bi vanjo lahko posegla katera izmed evropskih inštitucij (beri: Microsoftov delež na trgu varnostne programske opreme ne bo dosegel polovice), bomo uporabniki precej imen že pozabili ... Vmes pa bodo padale glave in podjetja.
Če prihodnje poletje s svojim brezplačnim programjem udari še Microsoft, bodo njihove vrste do konca leta 2009 močno zredčene...