Uresničene sanje nekega matematika

Objavljeno: 17.12.2013 | Avtor: Miran Varga | Kategorija: Vklop

Podjetje Borland International je bilo svoj čas tretje največje podjetje, ki se je ukvarjalo z razvojem programske opreme. Le nekaj (slabih) potez ga je ločilo od tega, da bi danes igralo vlogo, ki jo imata Microsoft in/ali SAP. Tako smo priča še eni poučni zgodbi, kako se tudi velikanom vse skupaj lahko kaj hitro zalomi. Za razliko od finančne industrije namreč v panogi IT ameriški rek »prevelik, da bi propadel« (oz. v izvirniku »too big too fail«) preprosto ne velja.

Philippe Kahn je bil posebnež, ki je znal unovčiti uspehe. Silicijeva dolina si ga je bržkone zapomnila po neverjetnih zabavah, porschejih 911 turbo in igranju saksofona.

Philippe Kahn je bil posebnež, ki je znal unovčiti uspehe. Silicijeva dolina si ga je bržkone zapomnila po neverjetnih zabavah, porschejih 911 turbo in igranju saksofona.

Pisalo se je leto 1982, ko se je Philippe Kahn, francoski profesor matematike, odpravil čez lužo iskat boljšo življenjsko priložnost. Z okoli dva tisoč dolarji prihrankov jo je mahnil v Kalifornijo, natančneje, v Silicijevo dolino. Po več neuspešnih poizkusih pridobivanja zaposlitve (ne nazadnje je bil vendarle tujec), se je odločil ustanoviti lastno podjetje. Pri iskanju imena se je zgledoval po Franku Bormanu, tedaj priljubljenemu nekdanjemu ameriškemu astronavtu in predsedniku letalske družbe. Priimek svojega idola je nekoliko spremenil, ravno toliko, da je ime podjetja še zvenelo pristno ameriško.

Borland je bil v računalniški industriji znan po praktičnem in ustvarjalnem odnosu do intelektualnih pravic. Pogoje uporabe svojih izdelkov je poimenoval kar »Borland no-nonsense license agreement«, kupcem svojih izdelkov pa je omogočil, da so izdelke uporabljali podobno kot knjižna dela. Lahko so jih kopirali oziroma razmnoževali, poskrbeti so morali le, da je bila v praksi v rabi le ena dejavna različica.

Borland je bil v računalniški industriji znan po praktičnem in ustvarjalnem odnosu do intelektualnih pravic. Pogoje uporabe svojih izdelkov je poimenoval kar »Borland no-nonsense license agreement«, kupcem svojih izdelkov pa je omogočil, da so izdelke uporabljali podobno kot knjižna dela. Lahko so jih kopirali oziroma razmnoževali, poskrbeti so morali le, da je bila v praksi v rabi le ena dejavna različica.

Začetki podjetja Borland, ki segajo v leto 1983, so bili zelo burni, prihodnost je visela na nitki. Podjetje je prodajalo lastno razvito programsko opremo, ki je seveda nihče ni poznal. Tudi ekipa zaposlenih ne bi mogla biti bolj pestra, poleg Kahna so bili v njej še nekdanji vodja japonske restavracije, natakarica in prodajalec, ki je svoje izkušnje nabiral v Mehiki in je prav tako prišel v ZDA v želji po boljšem življenju. Borlandove začetne poslovne prakse so bile povezane z iskanjem investitorja/ev, a žal takratnih predstavnikov naložbenih skladov podjetje ni uspelo prepričati. Podjetje si je na vseh možnih koncih izposodilo kopico opreme in najelo manjše prostore, v katerih se je začel zgodovinski podvig. Kahn je s sodelavci najprej izboljšal podobo in funkcionalnost programa Turbo Pascal, ki je programerjem omogočal bistveno enostavnejše in hitro programiranje v sicer izjemno kompleksnem programskem jeziku pascal. Turbo Pascal je bil namenjen predvsem računalniškim programerjem in  študentom računalništva, nadaljnji razvoj pa je pomenil, da je bil program po pol leta nared za resen  tržni nastop.

Vzpon

In kakšen odziv je doživel program! Borland je Turbo Pascal prodajal po 49,95 dolarja, to je bilo vsega desetino ali dvanajstino zneska drugih sorodnih, a manj zmogljivih rešitev. Kahn je meril na množično prodajo in ta mu je tudi uspevala. Borlandovi zaposleni so imeli polne roke dela – čez dan so prodajali program in zbirali naročila, ponoči pa so jih obdelovali in razpošiljali. Kmalu so o Borlandu govorili vsi, ne le računalniški programerji, temveč informatiki v podjetjih, študenti in številni računalniški navdušenci. Še večje uspehe sta v nadaljevanju želi različici Turbo Pascal 2 (1984) in 3 (1985).

Borlandov drugi izdelek je bilo novo razvito orodje, namenjeno poenostavitvi dela zaposlenih, predvsem programerjev in prodajalcev, ki so pri delu uporabljali računalnik. Ti so namreč želeli odpraviti takratno omejitev (ne)preklapljanja med programi. Borland jim je postregel z rešitvijo, ki je vsebovala vrsto uporabnih orodij v enem programu – kalkulator, beležnico, koledar in telefonski imenik. Program, ki so ga leta 1984 začeli tržiti kot Sidekick, je bilo moč v računalniku aktivirati vselej, tudi ob delujočem drugem programu. Podjetje se je držalo preverjenega recepta in za svoj inovativni programski paket zahtevalo zgolj 49,95 dolarja. Sidekick je bil zopet odlično sprejet in je že do konca leta pristal med tremi najbolje prodajanimi programskimi paketi. Izjemen uspeh je presenetil podjetje, ki je leta 1984 preseglo 10 milijonov dolarjev prihodkov in ustvarilo 1,7 milijona dolarjev dobička. Še več, Sidekickov uporabniški vmesnik je praktično definiral standardno grafično podobo računalniških programov, ki so naslednjo množično slogovno preobrazbo doživeli šele pet let pozneje s prihodom operacijskega sistema Windows 3.

Uspeh je narekoval hitro širitev. Podjetje je zaposlovalo sveže talente in dvakrat spremenilo sedež. Leta 1985 je v Borlandu delalo sto ljudi, od polletja naprej pa so vsak mesec prodali za vsaj dva milijona dolarjev programske opreme. Kahn je postal prvo ime Silicijeve doline, tudi po zaslugi svojih razkošnih zabav, odbitih oblačil in lastnih glasbenih nastopov s saksofonom.

Večopravilnost je bila v 80. letih prejšnjega stoletja šele v povojih.

Večopravilnost je bila v 80. letih prejšnjega stoletja šele v povojih.

Le kdo bi si mislil, da bo Turbo Pascal postavil temelje podjetja, ki bo čez nekaj let vredno pol milijarde dolarjev.

Le kdo bi si mislil, da bo Turbo Pascal postavil temelje podjetja, ki bo čez nekaj let vredno pol milijarde dolarjev.

Zabavljaštvo lastnika ni škodilo razvoju poslovanja, Borland je ostal eno najhitreje rastočih podjetij v industriji. Že spomladi leta 1986 je začel tržiti program Turbo Prolog, ki je ob pomoči umetne inteligence pomagal ustvarjati sistemske rešitve na IBM­ovih osebnih računalnikih. Še isti mesec so splavili tudi novo različico programa Sidekick, namenjeno vedno bolj priljubljenim računalnikom Apple Macintosh. Podjetje je poslovno leto sklenilo z osmimi milijoni dolarjev dobička. Denarja je bilo torej dovolj, Kahn se je odločil za nadaljnjo rast poslovanja z nakupi drugih perspektivnih podjetij. Najprej je v Borlandovi lasti pristal program za preglednice Click On Worksheet, podjetje pa je napovedalo tudi širitev poslovanja na področje znanstvene in inženirske programske opreme. Apetiti so se večali, hitra rast pa je potrebovala svež kapital. Podjetje je vstopilo na londonsko borzo in zbralo dobrih 25 milijonov sredstev za nadaljnji razvoj.

Leta 1987 je Borland opravil svoj dotlej največji nakup, saj je za podjetje Ansa Software odštel vrtoglavih 29 milijonov dolarjev (praktično vse prihodke iz prejšnjega leta). Podjetji sta navzven delovali zelo različno, saj je Ansa Software prodajalo program za upravljanje zbirk podatkov Paradox. Ta je bil ocenjen na 725 dolarjev po licenci in samostojno še ni ustvarjal dobička. Kahn je računal, da mu bo z integracijo napredne rešitve uspelo pripraviti izdelek, ki ga bo lahko tržil velikim podjetjem.

Svojo ustvarjalnost je kmalu pokazal z izdelkom Quattro, ki je bil neposreden tekmec Lotusovemu programu za upravljanje preglednic 1-2-3, ki je imel takrat absolutni monopol na tem trgu programske opreme (da, vse to je bilo še pred časi Excela). Prav Quattro, za katerega je Borland trdil, da je hitrejši in cenejši izdelek, je sprožil Borlandov preskok v ponudbi, ki se je začela vse bolj osredotočati na poslovne aplikacije, namenjene podjetjem in manj razvijalcem ter posameznikom. Kot je večkrat omenil, se je Kahn zgledoval po Hondinem vstopu na ameriški trg, začetne uspehe so tako nizali cenovno dostopni, a zanesljivi majhni modeli, ki so tlakovali pot prestižnejšim in dražjim modelom avtomobilov.

Novi strategiji je sledila tudi reorganizacija podjetja, ki je pridobilo precej bolj formalno in profesionalno strukturo, a je ta korporacijski pristop upočasnil tudi rast in razvoj. Leta 1988 je Borland predstavil svoj prvi urejevalnik besedil, imenovan Sprint, ki je bil namenjen osebnim računalnikom. Ta je še istega leta postal najbolj priljubljen tak program v Franciji, saj so prodali več kot 25 tisoč kopij. Odlično je šel v promet tudi Quattro, ki je v vsega devetih mesecih našel več kot 125 tisoč uporabnikov. Prodaja rešitev Paradox se je podvojila, a vendar je predstavljala zgolj 4 odstotke trga zbirk podatkov. Kljub temu so delničarji od podjetja zahtevali več, pritiski pa so prinesli prva odpuščanja. Še pred koncem leta 1988 je Borland odpustil 13 odstotkov zaposlenih in opravil večje prestrukturiranje zaposlenih.

Borland International v svojih najboljših časih

Borland International v svojih najboljših časih

Tudi leto 1989 je bilo za podjetje zelo burno. Microsoft je sredi leta naznanil cenovno ugodno alternativo Turbo Pascalu in tako ogrozil pomemben del prihodkov podjetja. Borland je bil bitke na več frontah. S predstavitvijo programa Quattro Pro, ki je še bolj spominjal na Lotusov 1-2-3 in ga v marsičem tudi presegal (deloval je, denimo, tudi na starejših računalnikih z manj pomnilnika), se je spustil v pravo cenovno vojno. Quattro Pro je stal vsega 99 dolarjev, nekaj stotakov manj od konkurenčnih rešitev. Gverilska strategija je pocenila tudi Paradox, ki so ga namesto po ceni 725 začeli prodajati za 150 dolarjev na licenco, s čimer je Borland želel ohromiti konkurenta Ashton-Tate oziroma njegov izdelek dBase. Agresivno trženje je seveda zahtevalo finančno zaledje, zato se je Borland leta 1989 prvič znašel tudi na ameriški borzi.

Prodajni rezultati so govorili Kahnovim odločitvam v prid. Proti koncu leta 1990 je program Quattro Pro na mesec našel okoli 50 tisoč novih uporabnikov, predvsem v majhnih in srednje velikih podjetjih, in dosegel petinski tržni delež. Tudi po zaslugi hroščatosti sicer še vedno prevladujoče Lotusove programske rešitve.

Padec

A Lotus se ni dal in je julija 1990 vložil tožbo zoper Borland, v kateri je konkurenta obtožil zlorabe intelektualnih pravic in zahteval odškodnino ter spremembo programa Quattro Pro, ki je v tistem času prinašal okoli 15 odstotkov vseh prihodkov podjetja. Borland je Lotusu vrnil s podobno tožbo in podjetji sta se večino leta vlačili po sodiščih. Črn scenarij, po katerem bi Borland tožbi izgubil, pa je že takrat pomenil določen vprašaj o prihodnjem strateškem razvoju podjetja.

Novih prodornih izdelkov ni bilo na vidiku, konkurenca pa je svoje rešitve pridno krepila. Da bi veliko podjetje lahko ohranilo hiter tempo razvoja le na račun prodaje programa za zbirke podatkov (Paradox), ki je tedaj imela okoli 20-odstotni tržni delež, ni bilo realno. Področje zbirk podatkov je bilo v vzponu in zelo mikavno tudi za Borland. Prav zato je julija 1991 Borland povlekel eno najdrznejših potez in za očitno napihnjeno vrednost 439 milijonov dolarjev kupil družbo Ashton-Tate in njene rešitve na čelu s programom dBase. Tako je čez noč postal vodilo podjetje v omenjenem segmentu (ter eno izmed vodilnih petih podjetij na področju programske opreme), a so visoki izdatki zopet terjali nekaj drastičnih ukrepov. Integracija družbe Ashton-Tate je privedla do vrste odpuščanj in odpravnin, podjetje pa je poslovno leto sklenilo v rdečih številkah. Izguba ni bila majhna, obsegala je nezavidljivih 110,4 milijona dolarjev.

Čeprav je imel Borland v rokah dve nezdružljivi programski rešitvi, sta ti na področju zbirk podatkov obvladovali več kot polovico trga in leta 1992 pridelali okoli 300 milijonov prihodkov. A konkurenca ni počivala. Microsoft je z operacijskim sistemom Windows žel izjemne uspehe, temu vlaku/lokomotivi pa se je želel kar najhitreje priključiti tudi Borland. Po hitrem postopku so pripravili rešitvi Borland Pascal 7 in Paradox for Windows ter se zopet zatekli k strategiji nizkih cen – do konca leta je tržni delež Borlanda v segmentu zbirk podatkov dosegel zavidljivih 65 odstotkov.

Julija 1992 je kot strela z jasnega udarila odločitev sodišča v zvezni državi Massachusetts, ki je razsodilo, da je Borland neupravičeno kopiral nekatere rešitve Lotusovega programa 1-2-3. Sledili so meseci dela na rešitvi Quattro Pro, ki je po Borlandovih besedah že avgusta 1992 bila brez spornih elementov konkurenčne rešitve, za nameček pa so jo septembra ponudili še v različici za operacijski sistem Microsoft Windows. Konec leta ni prinesel razloga za veselje, izguba v višini skoraj 50 milijonov dolarjev je pomenila, da je dodatnih 350 zaposlenih izgubilo delo v podjetju.

Prav Microsoft je v naslednjih letih s svojimi cenovno ugodnimi rešitvami močno načel tržni delež rešitev Paradox in dBase. Borland je leta 1993 predstavil novo različico dBase, a je ni prilagodil za rabo z okoljem Windows (bojda tudi zaradi nevarnosti tožbe s strani nekdanjih lastnikov Ashton-Tate). Borland se je poskušal kosati tudi z Microsoftovo pisarno Office. V svoj paket Borland Office for Windows so zapakirali urejevalnik besedil WordPerfect, program za delo s preglednicami Quattro Pro ter zbirko podatkov Paradox. Žal brez večjega uspeha. Capljanje za Microsoftom je podjetje drago stalo, prihodki so naglo usihali. Gigant iz Redmonda je namreč svoje razvijalce zalagal s tonami denarja, ki je na koncu vendarle poskrbel za prevlado na področju programov za razvijalce, medtem ko Borland ni našel pravega odgovora na program Visual Basic. Oktobra 1994 je Borland celo prodal rešitev Quattro Pro in pravice do prodaje milijona kopij programa Paradox družbi Novell za 140 milijonov dolarjev (v gotovini!). Podjetje se je v celoti posvetilo razvoju poslovnih aplikacij za večja podjetja.

Slabi rezultati in še slabši obeti glede prihodnosti so privedli do tega, da je Philippe Kahn januarja 1995 zapustil podjetje, ki ga je bil ustanovil. S seboj je poleg bogate odpravnine odnesel tudi dva obetavna izdelka, Sidekick in Dashboard. Najprej ju je tržil z novo ustanovljenim podjetjem Starfish. Tega je v naslednjih letih kupila Motorola, vrsta omenjenih programskih rešitev pa je v naslednjih letih našla svojo pot v nabor programov iz zbirke Corel.

Leta 1995 je Borland predstavil Delphi 1, ki je glede na stanje na trgu doživel precej velik uspeh, tržni strokovnjaki pa so že v tistem času omenjeno rešitev povezovali z »rešilno bilko« podjetja. Delphi je Borlandu prinesel nekaj svežega kapitala, finančna injekcija pa ni zmogla odpraviti hiranja nekdanjega velikana. Kriza vodenja je pomenila, da so se vodilni kadri podjetja v naslednjih letih pogosto menjali, dokler ni konec leta 1996 na vrh podjetja prišel nekdanji applovec Delbert Yocam. Ta je s svojo visoko plačo (menda je podjetje stal več kot razsipni Philippe Kahn) in vodstvenimi napakami zabil še zadnji žebelj v Borlandovo krsto. Leta 1997 je Borland poslovni oddelek Paradox prodal družbi Corel in se skušal osredotočiti na področje rešitev za razvijalce (Delphi, C++ Builder, JBuilder) in programske opreme Middleware (CORBA, Visibroker).

Yocam je poskušal še z zadnjim adutom iz rokava. Borland se je leta 1998 preimenoval v Inprise in se poskušal na novo izumiti. Neuspešno. Sledila so leta zaporednih finančnih izgub in upada ugleda nekdanjega velikana. Že samo preimenovanje podjetja so številni vplivneži v industriji videli kot  propad. Kriza identitete podjetja je naslednje leto odnesla tudi Yocama. Nasledil ga je (najprej začasno, nato pa kar stalno) Dale Fuller.

Na prelomu tisočletja se je za nakup družbe Inprise zanimal tudi Corel, da bi izdelal programsko opremo za okolje Linux. A pok balončka »dot com« je pristrigel krila tudi Corelovim delnicam in do nakupa ni prišlo. Strokovnjaki so tudi menili, da bi strateško tako različni podjetji težko našli skupni jezik.

Borlandove cenovne vojne so imele hude posledice. Ne le, da se je povprečna cena programske opreme močno znižala, upadla je tudi njena vrednost v očeh uporabnikov, proti tem posledicam pa se razvijalci programske opreme borijo še danes.

Borlandove cenovne vojne so imele hude posledice. Ne le, da se je povprečna cena programske opreme močno znižala, upadla je tudi njena vrednost v očeh uporabnikov, proti tem posledicam pa se razvijalci programske opreme borijo še danes.

Borland vstane od mrtvih

Januarja 2001 je Borland vstal od mrtvih, saj se je družba Inprise preimenovala v svoje staro/novo ime. Tedaj krepko manjše podjetje se je osredotočilo na razvoj nove različice programa Delphi in razvojnega orodja za okolje Linux, ki so ga v oddelku za trženje poimenovali Kylix. Borland se je vrnil h koreninam in z naprednimi rešitvami zalagal razvijalce programske opreme. Leta 2003 je ugledal luč sveta C#Builder, ki je tekmoval z rešitvijo Visual Studio .NET, podjetje pa je uspešno tržilo paket rešitev Borland Developer Studio.

Sledila so leta rasti in razvoja, Borland pa je v tem času prevzel več manjših podjetij in skrbel za nadaljnji razvoj rešitev za razvijalce. Julija 2009 je Borland kupilo angleško podjetje Micro Focus in zanj plačalo 75 milijonov dolarjev, blagovno znamko in rešitve pa ohranilo do današnjih dni. 

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki