Ultratanko in ultra prenosno
Izraz ultrabook je pred mobilno revolucijo izumil Intel, ki je hotel nekatere okenske prenosnike čim bolj približati Applovim Macbookom. Šlo naj bi za zelo lahke, tanke, a kljub temu zmogljive prenosnike.
Predvsem lahek in tanek sta pridevnika, na katera velja biti pozoren. Običajni (beri: cenejši) prenosniki so sicer prenosni, a ultra lahkim prenosnikom ne sežejo do kolen. Lahki prenosniki naj bi bili tisti prenosni računalniki, ki naj se ne bi trudili s čim nižjo ceno. To je pomenilo dobro izdelavo, dobre materiale in strojno moč, ki se napaja z vrha ponudbe Intela. Prav tako se ni varčevalo z diski in pomnilnikom. Intelova pobuda se je nekoliko obrestovala, saj so izdelovalci začeli resno delati tudi zelo drage prenosnike, ki so v primerjavi z njihovimi 500- evrskimi brati delovali, kot da so z drugega planeta. Vse so seveda poganjala Okna in kazalo je, da bodo lahki prenosniki prava izbira za mobilno računalništvo.
Mobilna zmeda
Nato se je vmes zgodila mobilna revolucija. iOS in kasneje Android sta pokazala, da je mogoče v žep ali na tablico prenesti dovolj funkcionalnosti in za marsikoga je mobilni telefon nadomestil prenosnik. No, vsaj toliko nalog je prevzel, da se je dalo preživeti tudi s kakšnim starejšim prenosnikom, ki smo ga kar naenkrat nehali nositi s seboj. Konkurenca mobilnih operacijskih sistemov je s seboj potegnila še Microsoft, ki si je na novo zamislil Okna in jih prilagodil tako tablicam kot računalnikom. To svoje znanje je nato poizkusil unovčiti tudi pri izdelavi strojne opreme, ki sliši na ime Surface.
Tako smo bili kar nekaj let priča zmedi, saj so se izdelovalci okenskih naprav novih mobilnih računalnikov začeli lotevati na dva načina. Na eni strani smo imeli drage in zmogljive lahke prenosnike, na drugi pa poceni hibride in tablice, ki so skušali unovčiti Okna, prilagojena na zaslon na dotik. Časi največje zmede so očitno minili in Okna 10 so nekoliko umirila programsko stran enačbe, saj dosti bolje delujejo tako na tablicah kot računalnikih.
Hibridi so postali smiselni šele z Windows 10, ko se uporabniški vmesnik avtomatsko prilagodi glede na to, ali je priklopljena tipkovnica ali ne. Na sliki meni Start na namizni in tablični izvedbi.
Dva hibrida
Po začetnih norih eksperimentih, ko je vsak izdelovalec skušal narediti svojo različico prenosnika, ki se lahko prelevi v tablico, smo zadnje leto priča konsolidaciji. Vsi so se bolj ali manj odločili, da so hibridi, ki se jim zaslon tako ali drugače vrti naokoli, slaba zamisel. Trenutno kaže, da so se vsi izdelovalci odločili za dve različici. Prvim je mogoče odtrgati zaslonski del, pri drugih pa se zaslon odpre tako daleč, da se na drugi strani združi s tipkovnico in dobimo kvazitablico.
Prenosna baterija
Prenosni računalnik torej trenutno pomeni ultra lahko napravo z vrhunsko strojno opremo ali pa je to poceni hibrid, ki z novejšimi mobilnimi procesorji (ki so seveda šibkejši) skuša dostaviti ravno dovolj, da nad njim ne obupamo. Lahki prenosniki s svojimi mobilni rabi prilagojenimi procesorji i3, i5, i7 sicer zagotavljajo nekaj avtonomnosti, a ta v nobenem primeru ni primerljiva s tablicami in telefoni. Hibridi jo tu odnesejo nekoliko bolje, saj imajo varčnejše Intelove procesorje Core M, a zaradi tega žrtvujejo veliko zmogljivosti. Predvsem pa velja opozoriti na to, da tudi naprave Core M hitro porabijo baterijo, če z njimi delamo zahtevnejša opravila. Za preprosto spletno brskanje in pregledovanje pošte bomo dejansko iz baterije iztisnili 8 ali 9 ur delovanja. Brž ko bomo na njih vmes gledali filme, pognali kak program za obdelavo slik ali kaj podobnega, pa bo avtonomnost hitro zdrknila na 4 ure. Seveda se vmes najde tudi kak manj zmogljiv ultra lahek prenosnik in mogoče je najti hibrid, ki premore močnejšo strojno opremo. Kljub temu ostaja občutek, da je mobilna revolucija dodobra premešala karte na področju prenosnikov in končnega odgovora še nismo našli. Trenutno se pač tepeta strojna moč in avtonomija. Slednja pred leti nikoli ni bila resen faktor, saj smo prek štirih ur delovanja prenosnika le redko prišli. Baterije zaradi tankosti ostajajo približno enako velike, tako da je edini prostor za izboljšave v arhitekturi procesorjev. Ti postajajo varčnejši, a obenem manj zmogljivi. Intel upa, da bo enkrat lahko dostavil procesor, ki bo znal delati oboje, a vse bolj kaže, da bodo to prej dosegli procesorji z arhitekturo ARM, ki že leta ženejo mobilne naprave. Apple je septembra predstavil iPad Pro, ki je v kontekstu lahkih prenosnikov zanimiva naprava predvsem zato, ker je njen procesor ARM zmogljiv. Čas, ko se bo Intel srečal s čipovjem ARM, ki zaradi varčnosti ne bo žrtvoval preveliko avtonomnosti, se bliža. Zmeda med ultra lahkimi prenosniki je le znak prihajajočega srečanja. Na tokratnem preizkusu smo skušali pokriti ponudbo ultra lahkih naprav in hibridov, ki so na voljo v Sloveniji.
Apple Macbook z letnico 2015 predstavlja novo poglavje v zgodovini jabolčnih prenosnikov. Čeprav je naslednik tako Aira kot Proja, ni podoben nobeni izmed serij. Izredno tanko ohišje – najdebelejši del meri 13 milimetrov, to je za tretjino tanjše od najtanjšega Aira – mu omogoča boljšo prenosljivost, dvanajst palcev velik zaslon Retina z ločljivostjo 2304 × 1440 slikovnih pik pa uporabnost. MacBook ima s tablico iPad precej več vzporednic kot prejšnji modeli. Poleg barv in oblikovanja najprej opazimo, da ni vhodov. Tako kot iPad ima tudi MacBook le ena vrata. Gre za vhod USB-C, ki računalnik polni in omogoča priklop zunanjih naprav (ključki USB, zaslon, miška). Novi MacBook poganja Intelov mobilni procesor Core M, ki zadostuje za običajna vsakdanja opravila. V navezi z 8 GB pomnilnika RAM in 256 GB diska SSD (začetni model) zadovoljivo poganja visokoločljivostne video posnetke (1080p) ter zagotavlja udobno brskanje po spletu z več odprtimi zavihki. Obdelava fotografij, videov in igranje zahtevnejših iger pa so že prehud zalogaj. Na koncu pregleda velja omeniti tipkovnico, ki je precej predrugačena. Tipke so večje in bolj plitve. Njihovi višini ustrezen je tudi klik, ki zahteva nemalo privajanja, saj smo pri hitrem desetprstnem tipkanju hitro v zadregi, ali je sistem pritisk zaznal ali ne. Prav tako drugačna je sledna ploščica. Ta deluje s tako imenovanim Force Touchem, ki zazna dve stopnji pritiska, in to sistem s pridom uporabi. Odsotnost mehanskih delov pod ploščico ter hipna odzivnost navdušita. MacBook je odličen računalnik z visoko ceno. Kompromisi nas omejujejo, da bi ga uporabljali kot osrednje računalo, za dodatni stroj pa je več kot pripraven. Veseli ga bodo manj zahtevni uporabniki, ki veliko potujejo.
Pri Transformer Book T300 Chi lahko zaslon ločimo od tipkovnice, a gre po duhu najprej za prenosnik, šele nato za tablico. Pri tem je najočitnejša njegova velikost – z 12,5-palčnim zaslonom se uvršča med ultralahke prenosnike, ki jih je na trgu že kar precej. Ta je med tanjšimi, lažjimi in manjšimi, saj tehta le 1,4 kilograme, po debelini meri 1,6 centimetra. Jasno je pri tako tankem ohišju treba poseči po aluminiju, zaradi katerega vliva naprava odličen občutek kakovosti. V primerjavi z nekaterimi drugimi takimi napravami je morda nekoliko širši rob okoli zaslona, a je toliko primernejši pri rabi v tabličnem načinu. Ena izmed pogostih težav, ki pestijo take naprave, je razporeditev teže, saj so komponente v zaslonu, ne v spodnjem delu, torej v tipkovnici, kot pri navadnih prenosnikih. Tu je to bistveno manjši problem kot pri manjših, desetpalčnih napravah, torej se naprava med rabo ni zvračala nazaj. Tipkovnica je solidna, resda se malo upogiba, ravno globokega hoda tipk pa tudi ne moremo pričakovati, a se glede na velikost kljub vsemu dobro obnese. Sledilna ploščica je razmeroma majhna, a dovolj natančna, seveda je možno tudi tapkati po zelo dobrem zaslonu IPS Full HD. Aluminijasto ohišje je koristno tudi zaradi uporabljenega procesorja, ki ne uporablja ventilatorja, torej se hladi povsem pasivno. Vgrajen je namreč Intelov novi varčni Core M, konkretno 5Y71, ta bije pri 1,2 GHz. Asusov Transformer Book T300 Chi je lep zgled tankega, prenosljivega prenosnika, ki se lahko občasno spremeni tudi v tablico. V tej obliki je za naše pojme kljub vsemu prevelik in pretežak, bolje se torej obnese kot prenosnik. Tu ponuja predvsem eleganco, združeno z dejstvom, da na ohišju nima ugriznjenega jabolka.
ZenBook UX305F je okenski prenosnik, ki ga je mogoče neposredno primerjati z Applovim novim Macbookom. Začne se že pri izdelavi, saj je Zenbook narejen iz aluminija in ima zelo tanko ohišje. Pri izdelavi navduši še drsna ploščica, ki je velika, natančna in ima vgrajena dva gumba. Solidna je tudi tipkovnica, ki sicer deluje nekoliko plastično, a je mogoče kljub plitvosti tipkati hitro, saj tipke dajejo zelo dobro povratno informacijo. Svojo nalogo zadovoljivo opravljata tudi zvočnika, ki sta, tako kot pri vseh tankih prenosnikih, bolj tiha, a smo slišali že tudi tišje.
Zenbook je Asusova blagovna znamka. Poskušala je postati sinonim za višje cenovne prenosnike in pri tem je kar uspešna. UX305 je na voljo v različnih sestavah, saj so na voljo tudi modeli s procesorji serije i. Mi smo preizkušali model z varčnim procesorjem Core M, ki ga najdemo tudi v Macbooku, in rezultati so bili predvidljivi. Gre za odličen računalnik, ki je namenjen predvsem preprostim opravilom, kot je deskanje po spletu in pisanje dokumentov v Wordu. Tako kot Macbooku pa mu zmanjka sape pri zahtevnejših opravilih. Omeniti velja še odličen zaslon IPS, ki sliko kaže v ločljivosti 3200 x 1800 in je lahko deležen le pohval. Naš Zenbook je imel 8 gigabajtov pomnilnika in 256 gigabajtov velik disk SSD. V Sloveniji je ta računalnik na voljo od 1100 evrov naprej, a smo ga v nekaterih spletnih trgovinah, ki dostavljajo tudi k nam, našli tudi za okoli 800 evrov. Kako je s poštnino, ne vemo. Pri kopici različic je treba biti pozoren predvsem na zaslon, saj je model mogoče dobiti tudi z običajnim zaslonom Full HD. Od vseh prenosnikov, ki temeljijo na procesorju Core M, sta Macbook in Zenbook daleč najboljši iteraciji zamisli varčnega, a manj zmogljivega prenosnika. Zenbook ima še to prednost, da ponuja nekaj vhodov več (3 × USB, mini HDMI in reža za kartico SD).
Fujitsu Lifebook U754 meri na poslovne uporabnike, saj gre za tanek in lahek prenosnik lepega, razmeroma preprostega videza. Ohišje je zelo kakovostno, sestavljeno iz kombinacije aluminija in magnezija. Tipkovnica je med boljšimi, tipke so sicer povsem ravne, a ponujajo dober hod in solidno povratno informacijo. Tipkovnica je tudi osvetljena, na desni je presenetljivo velika tipka Enter, le tipke za premik kazalca so razmeroma nizke (to je sicer pri ultrabookih povsem normalno). Sledna ploščica je dovolj velika, pod njo sta dve fizični tipki, ki pa bi lahko imeli malo več hoda. Zanimivo, da so vgradili tudi zaslon na dotik. Ta ponuja solidno ločljivost 1600 × 900 pik. Sami bi sicer raje izbrali zaslon brez možnosti dotika, a z višjo ločljivostjo. Je matiran, čeprav je po našem mnenju videti nekoliko več odsevov, kot bi pričakovali, obenem bi lahko bil malenkost svetlejši. Zvok je glede na tanko ohišje še kar dober. Prenosnik je solidno opremljen z vmesniki, na voljo so trije vmesniki USB (vsi trije po standardu USB 3.0), izhoda VGA in DisplayPort ter klasični omrežni vmesnik. Seveda sta vgrajena tudi bluetooth in WiFi, slednji podpira tudi novi standard 802.11 ac. Pod robom odstranljivega akumulatorja se skriva tudi prostor za kartico SIM, torej za mobilni podatkovni promet. V notranjosti bdi Intelov i5-5200U, ki bije pri taktu 2,2 GHz. Na voljo ima 8 GB pomnilnika, za podatke pa pogon SSD velikosti 256 GB. Prenosnik je zelo hiter in odziven, tudi na preizkusih se je dobro izkazal. Je tudi dovolj varčen, na preizkusu je zdržal 5 ur in 41 minut, pri varčnem delu bo brez težav zdržal še kako uro dlje. Lifebook U745 je tako kot vsi prenosniki, katerih cena krepko preseže 1000 evrov, dober lahek prenosnik, ki bi ga težko resneje pograjali.
HP Elitebook 840 je poslovni prenosnik, ki se od HPjevih Zbookov razlikuje predvsem po tem, da ima bolj navadno grafično kartico, za razliko od profesionalnih, namenjenih rabi v CAD in podobnih programih. Obenem je tudi malenkost tanjši, ohišje je tudi slogovno nekoliko bolj vpadljivo. Gre sicer za kakovostno izdelano ohišje iz aluminija in magnezija v sivo-črni kombinaciji. Preizkušeni model je uporabljal Intelov procesor i7, model 4600U, pri taktu 2,1 GHz. Gre za solidno zmogljiv procesor, ki je tudi dovolj varčen z energijo. Pomnilnika je 8 GB, vgrajeni pogon vrste SSD ima za 256 GB prostora. Grafična kartica je AMDjeva, gre za Radeon HD 8750M. Ta ima 1 GB lastnega pomnilnika in se dobro izkaže. S tem prenosnikom bomo lahko brez težav igrali tudi kako grafično zahtevnejšo igro. Priključkov je načeloma dovolj. Na voljo so štirje vmesniki USB, vsi štirje po standardu USB 3.0. Za izvoz videa lahko uporabljamo DisplayPort in starejši VGA, za povezljivost pa poskrbi klasični omrežni vmesnik (poleg brezžičnega vmesnika). Spodaj je tudi vmesnik za priklopno postajo. Marsikateri uporabnik bo sicer pogrešal vmesnik HDMI. Tipkovnica je zelo kakovostna, odporna proti politju s tekočino in osvetljena od zadaj. Razmeroma soliden je tudi zaslon, po diagonali meri štirinajst palcev, ločljivost je 1600 × 900 pik. Zaslon ni svetleč, težav z odboji nismo imeli, žal pa ne uporablja matrike IPS. To pomeni, da je vidni kot nekoliko slabši. Elitebook 840 je dober, razmeroma kompakten in lahek prenosnik, ki ponuja kar veliko zmogljivosti. Je izredno kakovosten, to se kaže tudi v visoki cenovni postavki.
Pri zadnjem modelu, Thinkpad X1 Carbon, so v Lenovu popravili nekaj glavnih zamer prejšnjega. Predvsem so tokrat namestili pravo tipkovnico, ki brez težav nosi ime Thinkpad. Prenosnik je navzven sicer zelo podoben svojemu predhodniku. Gre za izredno tanek in lahek prenosnik z zaslonom, katerega diagonala meri 14 palcev. Roba okoli zaslona je res malo, tudi sicer je prenosnik zelo premišljeno oblikovan. Je preprost, z ravnimi linijami in značilno črno podobno. V rabi je kombinacija magnezijeve zlitine, kakovostne plastike, nekaj karbonskih in steklenih vlaken. Kakovost ohišja je odlična, sploh glede na tankost. Zaslon lahko potisnemo nazaj vse do mize, torej ga lahko odpremo za 180 stopinj. Ima sicer zelo veliko gostoto pik, njegova ločljivost je 2560 × 1440 pik. V rabi je matrika IPS, ki seveda nima kake bleščeče prevleke, so pa na voljo tudi modeli z manjšo ločljivostjo in celo možnostjo občutljivosti na dotik. Strojna oprema je zelo dobra – začne se z Intelovim procesorjem i7-5500U, njegov takt je 2,4 GHz. Na voljo je 8 GB pomnilnika, ki je na žalost prispajkan na matično ploščo, torej ga ne moremo sami zamenjati ali nadgraditi. Dodan je pogon SSD velikosti 256 GB, za grafiko skrbi Intelova vgrajena rešitev, ki se ob večini opravil povsem solidno obnese (zmore tudi izvoziti ločljivosti 4K). Strojna oprema je odlična, računalnik je zelo odziven, obenem pa tudi varčen – na preizkusu akumulatorja je zdržal dobrih devet ur. Tipkovnica je ena najboljših med tankimi prenosniki. Vmesnikov sicer ni veliko, poleg dveh USB 3.0 sta na voljo še mini DisplayPort in HDMI, dodali so tudi lasten vmesnik, v katerega lahko vtaknemo dodani adapter za klasični omrežni vmesnik.
Novi X1 Carbon je ohranil vse dobre lastnosti svojega predhodnika, obenem je popravil njegovo največjo pomanjkljivost (čudno tipkovnico). Edina slabost novega Thinkpada je, po pričakovanjih, cena.
Lenovo je v tanke in lahke prenosnike že pred leti vložil obilo energije. Danes je na tem področju zelo močan. To potrjuje tudi Lenovo Yoga Pro 3, ki je hibrid, uporabljamo ga lahko tako v vlogi prenosnika kot tablice. Njegova posebnost je na novo zasnovan tečaj, ki ima veliko posameznih členov, tako kot pri nekaterih ročnih urah. Tečaj v praksi teče po vsej dolžini prenosnika. V praksi se dobro obnese, prenosnik brez težav drži v želenem položaju, tudi takrat, ko ga obrnemo na glavo, recimo za ogled filmov. Ohišje Yoge se nič ne zvija, čeprav je prenosnik tanek (debel le dober centimeter) in razmeroma lahek (1,3 kilograma). Kot tablica je kljub temu nekoliko prevelik in pretežak, v taki obliki ga bomo uporabili predvsem sede. Tipkovnica je glede na namembnost prenosnika oziroma njegovo hibridno naravo med najboljšimi. Tipke so nekoliko ukrivljene (torej niso povsem ploske), to nam je všeč, saj je občutek pri tipkanju dober. Zaslon je odličen, seveda občutljiv za dotik, prepriča pa ločljivost, ki je kar 3200 × 1800 pik. V rabi je matrika IPS, zaradi katere je vidni kot zelo dober. Vgrajena strojna oprema predstavlja kompromis med hitrostjo in energijsko učinkovitostjo, s tem da se na obeh straneh presenetljivo dobro obnese. V rabi je novi Intelov dvojedrni procesor Core M, model M-5Y70, ki ima takt 1,1 GHz, po potrebi se zviša na 1,3 GHz. Pomnilnika je 8 GB. Dobro se obnese tudi Samsungov pogon SSD, ki ima 256 GB prostora. Za grafiko poskrbi Intelova rešitev zadnje generacije. Na našem preizkusu je prenosnik zdržal več kot pet ur, ob varčni rabi pa bi zagotovo zdržal še dlje. Nova Yoga Pro 3 je potemtakem zelo dober hibridni prenosnik, ki v odličnem ohišju ponuja dobre hitrosti in zmogljiv akumulator. Pogrešali smo edino kak vmesnik več, saj imam le dva USB 3.0 in izhod mini-HDMI (no, pa še izhod za slušalke). Cena je razmeroma visoka, stane kar 1470 evrov.
Asusovi Transformerji so postavili standard za male hibride, ki jim lahko odtrgamo zaslon in se tako prelevijo v tablico. Toshiba je s Satellite Clik Mini skušala narediti prav takšno napravo. Pri Toshibi so za spoj med zaslonom in tipkovnico uporabili sistem spajanja, ki ga poznamo iz starejših Transformerjev in se v praksi obnese dobro. Ko hočemo zaslon odtujiti od tipkovnice, moramo pritisniti gumb na sredini. Sistem se obnese, predvsem pa je kos nalogi, da drži zaslon pri miru. Nekaj tresenja sicer je, ko tapkamo po steklu, a smo videli že dosti hujše primere. Click žene 1,33 GHz dvojedrni Intel Atom, ki ima na voljo dva gigabajta pomnilnika. Uporabniška izkušnja ni slaba, dokler se držimo le brskanja po spletu, za karkoli več pa hitro zmanjka pomnilnika. Zaslon je devetpalčni Full HD in riše lepo sliko, a ima naokoli zelo debel črn rob. To je sicer v tabličnem načinu zaželeno, a so pri Toshibi pretiravali. Tipkovnica je zelo majhna in za tiste, ki imamo večje dlani, na meji uporabnosti. Še slabša je drsna ploščica, ki je sicer natančna, a miniaturna. Click pozitivno preseneti z vhodi, saj za napajanje in povezovanje z računalnikom uporablja Micro USB. Na voljo je še vhod mini HDMI, reža za kartico SD in en vhod USB. Malce čudno je, da ima gumb za vklop in izklop, nato pa še ločen Microsoftov gumb, ki bi ju brez težav združili v enega. V Toshibi so najbrž pogledali v smer Asusovih Transformerjev in jih skušali posnemati, a so se odločili za premajhno napravo, ki trpi predvsem zaradi tipkovnice in ji ne pomaga tudi strojna podhranjenost. Ne glede na nizko ceno je Click slab poizkus hibrida.
Drugi Toshibin predstavnik na tokratnem preizkusu sliši na ime Toshiba Satellite Radius in gre za zelo lepo napravo. Tudi izdelava ne zaostaja dosti, saj ima dobro plastično ohišje, ki sicer spominja na stare gladke prenosnike, a ima nedvomno svoj čar. Zaslon se tipkovnice drži prek dveh močnih tečajev. Ta omogočata, da zaslon odpremo za 360 stopinj in tako dobimo tablico, ki ima na zadnji strani tipkovnico. Tu se oblikovanje nekoliko zalomi, saj se zadnja stranica zaslona in hrbet tipkovnice ne zlepita povsem, tako da vsakič, ko se dotaknemo stekla, zaslon udari ob hrbet tipkovnice. V tabličnem načinu je taka raba nadležna in kar težko je verjeti, da so v Toshibi tako napravo spustili iz tovarne. Bolje se Radius obnese s tipkovnico, ki je sicer plitva in nekoliko trša, a je na njej mogoče normalno tipkati. Prav tako lepo preseneti velika drsna ploščica in ločena gumba miške. Na stranicah tipkovniškega dela najdemo dva vhoda USB, režo za kartico SD in velik izhod HDMI. Radius žene dvojedrni Pentium pri 2,16 GHz, ki mu pomagajo štirje gigabajti pomnilnika. Nekoliko slabši je zaslon, ki ima slabše vidne kote, kot smo jih vajeni, saj ob najmanjšem odmiku začne kazati sprane barve.
Radius je lep prenosnik, ki je hibrid bolj po sili razmer, saj je kot tablica neuporaben. Z boljšim zaslonom in bolje izvedenima tečajema bi Toshiba naredila zelo privlačen izdelek. Tako pa lahko le upamo, da bo Radius dobil naslednika, ki bo odpravil te pomanjkljivosti, saj je v tem prenosniku dosti potenciala.
Microsoft Surface Pro 3
Od nekdaj je Applova prednost to, da delajo tako strojno kot programsko opremo. Torej imajo nadzor nad napravo po obeh plateh. Pri osebnih računalnikih so vsaj procesor prepustili Intelu, pri svojih mobilnih napravah pa izdelujejo tudi jedra.
Applovim izdelkom tesna povezanost daje večjo stabilnost, predvsem pa je očitno, da je operacijski sistem Mac OS X narejen za njihove računalnike. V svetu Windows se je dolgo govorilo, da bi znal Microsoft prav tako narediti odlično napravo, če bi v hiši izdelali tudi strojno opremo. Nekaj poizkusov v to smer je že bilo, a nobena od teh naprav ni tako prepričljiva kot Surface.
Okna se na tablicah niso nikoli prav dobro znašla. Šele ko so prišli na trg prvi hibridi in prenosniki z zasloni na dotik, je Windows 8 dobil nekaj več smisla. Ta začetni prepad se je zgodil prav zato, ker so v Microsoftu naredili Surface in upali, da se bo ta zamisel prijela. V Površino so verjeli tako močno, da so ji prilagodili Okna, svoj osrednji izdelek. Surface se ni prodajal najbolje, a reči, da ni našel svoje publike, ne bi bilo pošteno. S svojim zaslonom na dotik, ki natančno prenaša gibe s svinčnikom, je prepričal marsikaterega oblikovalca in umetnika. Prav tako je težko spregledati dejansko mobilnost oziroma prenosljivost. Tipkovnica, vgrajena v pokrovko, počasi že konkurira tistim, ki so ponavadi vgrajene v prenosnike. Nekatere celo prehiti in Površini je vedno teže očitati neergonomsko tipkanje. Kamen spotike ostaja stojna noga, ki jo moramo izvleči, ko hočemo Surface uporabljati kot prenosnik. Angleški izraz laptop vsebuje lap (naročje), vendar Surface je v njem nemogoče uporabljati. Ko smo na poti, je mišljeno, da se ga uporablja kot tablico in se v prenosnik spremeni šele takrat, ko imamo na voljo mizo in stol. S tem ni sicer nič narobe, a so kljub temu okoliščine, ko bi bolj fiksna tipkovnica prišla prav. Je pa res, da lahko Microsoft vedno navrže protiargument v obliki izjemno natančnega zaslona. Tu ne govorimo o natančnem zaslonu, ki je prilagojen prstom. Take že leta poznamo pri mobilnih telefonih in tablicah. Microsoft je vložil veliko truda v zaznavo priloženega svinčnika in rezultati v Slikarju in Photoshopu so impresivni. To, da je Surface priljubljena naprava nekaterih znanih striparjev, ne preseneča. Tudi funkcionalnost zajemanja slike in risanje po njej v novem brskalniku Edge sta veliko bolj uporabna kot na navadnem prenosniku.
Dodaten razlog za navdušenje je še strojna oprema, ki je vrhunska. Surface Pro ženejo Intelovi procesorji družine i. Našega je gnal i5 v navezi z osmimi gigabajti pomnilnika in med uporabo ni bilo nobenega kolcanja. Strojna moč v povezavi z desetimi Okni je delovala brez težav. Prav tako gre pohvaliti zaslon, ki sliko riše pri ločljivosti 2160 × 1440 pik. Priloženi svinčnik, ki ima tri gumbe in omogoča preprosto brisanje narisanega, je užitek uporabljati in če veste, da boste veliko risali oziroma na kakršenkoli način potrebovali natančen svinčnik, je Surface trenutno najboljša izbira. Omeniti velja še to, da se svinčnik ne spravi v samo napravo, temveč ga pospravimo v tulec na robu tipkovnice.
Microsoft Surface Pro je v svoji tretji inačici že zrel izdelek, ki ve, kaj hoče. Predvsem pa je še en dokaz zgodbe, da se najboljše naprave zgodijo takrat, ko eno podjetje dela tako programsko kot strojno opremo. In to je pravzaprav bistvo Surfacea. Je izdelek, ki se najbolj ujame z Okni. Je tista naprava, na kateri vsaka Microsoftova odločitev pri preoblikovanju operacijskega sistema najde svoj smisel.
Do zlatega Monitorja ne pride le zato, ker je kljub vsemu najuporabnejši za tiste, ki bodo veliko uporabljali svinčnik. Če potrebujete ultra lahek prenosnik, so, odvisno od cene, Lenovo X1, Macbook in Zenbook boljša odločitev. V oči pa bode še to, da je Površino v Sloveniji zelo težko kupiti.
Apple Macbook
Prodaja: epl.si
Cena: 1540 EUR
✓ Izdelava, zaslon.
✗ Baterija ob zahtevni uporabi ne zdrži dolgo, le en vmesnik.
Asus Transformer Book T300 Chi
Prodaja: avtera.si
Cena: 730 EUR
✓ Dobra iteracija Transformerja.
✗ V primerjavi z Macbookom in Zenbookom okoren.
ZenBook UX305F
Prodaja: avtera.si
Cena: 1120 EUR
✓ Izdelava, zaslon.
✗ Baterija ob zahtevni uporabi ne zdrži dolgo.
Fujitsu Lifebook U754
Prodaja: asbis.si
Cena: 1500 EUR
✓ Veliko vhodov. Lahek.
✗ Izdelava ni na nivoju Carbona in Elitebooka.
HP Elitebook 840
Prodaja: www.hp.com/si/retailpartnerji
Cena: 1700 EUR
✓ Veliko vhodov. Lahek.
✗ Ni zaslona IPS.
Lenovo Thinkpad X1 Carbon
Prodaja: alterna.si, diss.si, mikropis.si
Cena: 2100 EUR
✓ Izdelava, zaslon, tipkovnica.
✗ Cena.
Lenovo Yoga Pro 3
Prodaja: alterna.si
Cena: 1500 EUR
✓ Izdelava.
✗ Malo vhodov.
Toshiba Satelitte Clik Mini
Prodaja: acord-92.si
Cena: 360 EUR
✓ Majhen.
✗ Drsna ploščica, Intel Atom.
Toshiba Satellite Radius
Prodaja: asbis.si
Cena: 480 EUR
✓ Oblikovanje, izdelave
✗ Tečaja, ki držita skupaj tipkovnico in zaslon.
Microsoft Surface Pro 3
Prodaja: delion.si
Cena: 1850 (s tipkovnico, neuradna cena v Sloveniji)
✓ Zaslon, izdelava, svinčnik.
✗ Kot prenosnik se ne da uporabljati v naročju.
Pogled v laboratorij
Tanke prenosnike, imenovane tudi ultrabooke, v zadnjih nekaj letih kar pogosto preizkušamo. Nove naprave so sicer najpogosteje predstavljene na večjih sejmih (denimo CES, CeBit in IFA), praviloma pa traja, da prikapljajo tudi do nas.
Tempo razvoja se na tem področju nekoliko umirja, naprave ostajajo vse dlje na prodajnih paletah izdelovalcev. To niti ni slabo, saj so cene najboljših še vedno visoke, a se po nekaj mesecih (ali celo letu dni) kljub vsemu nekoliko znižajo. Smo pa pri nas še vedno zelo omejeni z zalogami, ki jih imajo naši distributerji in trgovci. Tako smo veliko teh prenosnikov preizkusili že pred časom, a so seveda še vedno naprodaj. Ko pride kak nov, zanimiv model, ga praviloma dobimo na preizkus prek kake agencije za PR. Seveda dobimo le eno izmed možnih sestav. Ta preizkus je torej bolj pregled nad tem, kaj vse se na tem področju ponuja. Vsekakor velja preveriti tudi posamezne sestave neke naprave, ki se med seboj lahko kar občutno razlikujejo (v zadnjih časih predvsem po zaslonih, pa tudi po procesorjih, pogonih itd.).
Hitrosti prenosnikov ocenjujemo ob pomoči programa Sysmark, zaenkrat še različice 2012 1.5, v kratkem (s prihodom Windows 10) pa bomo preklopili na Sysmark 2014. Je pa s takimi programi vse težje oceniti dejansko uporabniško izkušnjo neke naprave, sploh ko so v igri tudi tablični modeli, kjer je pomembno tudi kaj drugega kot gola računska moč procesorja. Tako smo tokrat ocene združili z našim mnenjem o dejanski odzivnosti naprav – kako hitro se zbudijo iz spanja, kako hitro opazijo, da smo odklopili ali priklopili tipkovnico, itd.
Podobno je pri zmogljivosti akumulatorjev. Programi, ki smo jih doslej uporabljali (zadnja leta Mobilemark), so sicer koristni za medsebojno primerjavo naprav, a je tehnologija predvsem varčevanja z energijo v zadnjih letih izredno napredovala. Procesorji in druge komponente so zmožne zelo velikih skokov v porabi energije, seveda vezanih na dejansko zahtevnost opravil. Tako lahko neki prenosnik brez težav izpraznimo v dobrih dveh urah (prižgan vmesnik WiFi, igranje iger, intenzivnejša uporaba kakih procesorsko zahtevnejših programov), a bo isti prenosnik v drugih okoliščinah brez težav zdržal pet ur ali več. Dodatna težava so naprave, ki imajo v tipkovnici ločeno baterijo (denimo Asusovi Transformerji).
Pri ocenah smo naprave poleg omenjene odzivnosti ocenili še po velikosti in teži ter zgradbi in opremi. Prva ocena je dokaj samoumevna, glavno vodilo je teža naprave, nato pa še sama velikost in debelina. Pri oceni o zgradbi in opremi smo bili pozorni tako na kakovost izdelave, kjer se med drugim zelo dobro obnese tudi Applov model, kakor tudi na opremljenost, pri čemer je Apple daleč najbolj omejen. Pri tem so seveda boljši klasični prenosniki, torej HP Elitebook in Lenovo Thinkpad.
Jure Forstnerič
Zlati Monitor
Ultra lahki prenosniki so zanimiva kategorija računalnikov, saj gre ponavadi za najboljše, kar nam lahko ponudijo izdelovalci. Na okenski strani je na vrhu te piramide že dolgo X1 Carbon in to potrjuje tudi letos. Ta prenosnik je vse, kar bi si lahko želeli in kar nam lahko ponudi okenski računalnik. Izdelava, strojna moč, tipkovnica in zaslon so vrhunski in ob uporabi tudi cena dobi smisel. Thinkpad ima še to prednost, da ga v Lenovu nenehno izboljšujejo, a se kljub temu držijo korenin, ki segajo še v čase računalnikov IBM. Letos so opravili z lanskoletno tipkovnico, ki je bila osrednji očitek Carbonu. Zlati Monitor tako dobi Thinkpad X1 Carbon, ki je preprosto najboljši (ultra lahki) prenosnik in temu primerna je tudi njegova cena. Navdušuje tudi s trajnostjo baterije 9 ur je vrednost, ki smo je sicer vajeni pri telefonih in tablicah, nikakor pa ne prenosnikih!
Apple Macbook in Asusov Zenbook UX305F, po drugi strani, »baterijsko trajnost« žrtvujeta za zmogljivost. Ne glede na to, ali bo v prihodnosti Intel zagotovil zmogljive varčne procesorje ali bomo vsi imeli ultralahke prenosnike s čipovjem ARM, sta Macbook in Zenbook znanilca všečne prihodnosti. Apple je šel seveda še korak dlje in napovedal prihodnost z le enim vhodom, kar se trenutno zdi prehitro, a enako je bilo mogoče reči tudi za računalnike brez optičnih pogonov, zdaj pa so plošče CD in DVD že skorajda zgodovina. Macbook in Zenbook sta odlična sekundarna računalnika, ki pa zaradi cene ne bosta dosegljiva vsem.
Na koncu še beseda o Microsoftovem Surfaceu. Okna 8 in Okna 10 so na Površini doma. Vizija, ki si jo je zastavil Microsoft, ni napačna, a še vedno čaka na širšo sprejetost med kupci. Surface je odlična naprava, ki tako strojno kot oblikovno skuša doseči nekaj novega in je v svoji tretji različici vedno bliže svojemu cilju naprave, ki je resnični hibrid. Ta cilj ima v luči napovedanega iPada Pro nekaj več smisla, pa vendar vprašanje, ali se bomo tja odpravili tudi kupci, ostaja.