Udobno zaviti v vato
Kliče me znanec, ki v internetu ne najde nekih podatkov. »Prav, bom pogledal.« Po nekaj sekundah vpisovanja različnih ključnih besed končno najdem iskano stran in v naglici zdrdram v telefon: »Vpiši to in to ključno besedo v Google ter klini tretjo povezavo.«
Odložim in se vrnem k delu. Čez pet minut spet zvoni telefon, češ da strani res ne najde. Včasih bi pripomnil kaj pikrega, danes pa vem, da je kriv Google. In Yahoo, Facebook, Twitter in podobni. Google znancu pač ni ponudil istih iskalnih rezultatov kot meni, čeprav je iskal po istih ključnih besedah.
Google temu pravi poosebljeno iskanje, pojav pa je pred štirimi leti problematiziral politični aktivist Eli Pariser in mu nadel zgovorno ime – filtrirni mehurček. Pri iskanju vidimo rezultate, za katere Google predvideva, da nas zanimajo. Prvi filter je geografski: poizkusite vpisati Monitor na računalniku v hrvaškem hotelu in zagotovo prvi zadetek ne bo naša stran. Priznam, zamisel ima smisel. Drugi filter pa je osebni, in ker nas Google pozna le po zgodovini brskanja, vrača že obiskanim stranem podobne zadetke. Kliknemo jih in krog se sklene. Ne da bi se zavedali, nas Google zavija v vato, v lasten milni mehurček, kjer nam ponuja zgolje informacije, skladne z našim prepričanjem.
Človeški možgani so hecna naprava. Predvsem so najbolj samovšečen instrument v vesolju, ki se za normalno funkcioniranje ves čas nekoliko pretentava in stalno išče potrditev lastnih prepričanj. Dajte prepričanemu deset argumentov proti in enega za, pa se bo zadnjega oklepal do onemoglosti. Francoski filozof iz 18. stoletja, Denis Diderot, je dejal, da tam, kjer mislijo vsi enako, nihče ne misli prav dosti. Soočanje z nasprotnimi mnenji res ni prijetno, a je nujno potrebno. Saj veste, človek, ki misli povsem enako, ni zanimiv za debato.
Najočitneje so v internetu prilagojeni oglasi, ki so za vsakega uporabnika drugačni. Prilagojeni so predlogi za nakupe v spletnih prodajalnah. Dobro, sprejmem. Skrbno izbrane so tudi recenzije kupcev, to me že precej moti. Toda še bistveno bolj škodljiva je prilagoditev informacij.
Saj se v vsakdanjem življenju prostovoljno družimo v glavnem s podobno mislečimi, stanje v internetu pa je bistveno drugačno. V realnem svetu jim ne moremo ubežati, v internetu pa so iskalniki in družabna omrežja postali vratarji, brez katerih na nepreglednem mnoštvu strani sploh ne najdemo informacij. In ti ključarji so ugotovili, da so ljudje zadovoljnejši, če jim prikazujejo le informacije, ki podpirajo njihova prepričanja. Zadovoljni uporabniki, več obiska, več oglaševalskih prihodkov. Volk sit in koza cela. Le da ta koza počasi sploh ne bo več vedela, da so poleg volkov in koz tudi psi in lisice, ki bi jo prav tako z veseljem snedli.
Če se vam ne zdi nič groznega, da vam Google prikazuje zgolj tisto, s čimer se strinjate, se za trenutek vživite v drugo kožo. Američanom se radi smejimo, ker jih precej ne verjame v teorijo naravnega izbora (evolucijo). Toda goreči zagovorniki kreacionizma bodo pri iskanju našli strani, ki kreacionizem utemeljujejo. Tisti, ki verjame v homeopatijo, bo pri iskanju podatkov o neki bolezni dobil veliko povezav do homeopatskih pripravkov. In desničarji in levičarji bodo pri iskanju političnih in gospodarskih tem dobili povsem različne predloge. Pariser je prav na tem primeru pokazal, kako deluje filtrirni mehurček, saj so pri iskanju termina BP levičarji dobili informacije o razlitju nafte v Mehiškem zalivu leta 2010, desničarji pa podatke o poslovanju podjetja BP.
Na Facebooku napravite enostaven preizkus. Nekaj dni zapovrstjo bodite pozorni, zgodbe katerih prijateljev nastopajo na prvi strani. Potem s seznama prijateljev izberite kakšne tri, na katere ste skoraj pozabili, in si oglejte profile. Navadno se izkaže, da so tudi ti objavili marsikaj, a Facebook tega ne ponudi. Sam najbolje ve, kaj oziroma kdo vas zanima.
Skrajni zgled, kam vodi družba, v kateri so vsi enakega mnenja, so skupine na Facebooku. Od ustanovitve sem opazoval skupino posojilojemalcev v frankih. Na začetku se je še našlo kakšno skeptično mnenje, a jih sistematično brišejo in blokirajo. In srhljivo hitro je v skupini več kot tisoč povsem enako mislečih, ki drug drugega prepričujejo v čedalje manj logične teorije. Zdaj pa si predstavljajte, da vam tudi v občem delu interneta tako filtriranje neopazno izvajajo iskalniki.
Navedeno je simptom širšega problema. Nekateri temu pravijo dozorevanje interneta, ki izgublja mentaliteto Divjega zahoda, drugi pa balkanizacija oziroma drobljenje, odvisno od perspektive. Dejstvo pa je, da internet postaja segmentiran na zahrbten način, ki ga težko opazimo. Blokade in prepovedi dostopa se lahko umaknejo v preteklost, saj se lahko iskalniki danes preprosto odločijo, da določenih vsebin ne bodo prikazovali. Tega jim ni treba nikjer objaviti in tudi dokazati bo težko, saj za izbor skrbijo algoritmi, ki brezosebno in bolje od vsakega človeka odločajo, kaj si želimo videti. In ne, ne morete si ogledati algoritmov, ker so poslovna skrivnost in bi razkritje omogočilo zlorabo.
Internet ni eden, internetov je toliko kot uporabnikov.
