Tudi rabljeno je OK

Objavljeno: 18.12.2012 | Avtor: Simon Peter Vavpotič | Kategorija: Nasveti | Revija: December 2012

Se vam v Oknih pogosto prikazuje moder zaslon? "Ko se stroj pokvari, ga vržem stran in kupim novega!" meni povprečen potrošnik z debelo denarnico. Osebni računalnik lahko večinoma popravimo za majhen denar ali pa z rednim vzdrževanjem sploh preprečimo okvare.

Na vprašanje, ali je bolje kupiti nov računalnik ali nadgraditi starega, na splošno ni mogoče odgovoriti. Pogosto se splača popraviti ali iskati nadgradnje za bolj kakovostne in zmogljivejše osebne računalnike, ki niso starejši od pet let in jih nismo navijali. Za starejše pogosto ne dobimo uporabnih rezervnih delov po razumni ceni, razen napajalnika.

Kateri deli računalnika so najbolj ogroženi?

Prvi odpovedo električni elementi, ki imajo največjo porabo električnega toka. Še posebej so na udaru tisti, ki nimajo zadostnega hlajenja ali pa so njihove dovoljene napetostne in tokovne obremenitve občutno prekoračene; to dosežemo z navijanjem in/ali neustrezno izbiro komponent računalnika.

Nedelujoč, delno poškodovan ali neustrezen napajalnik je najpogostejši krivec, da sicer čisto uporabni računalniki končajo na odpadu. Če se računalnik občasno noče prižgati, je lahko to posledica okvare na delu napajalnika, ki zagotavlja stalno 5 V napajanje v času mirovanja, ko računalnik sicer ne deluje, a je priključen v električno omrežje. Druga možnost je premalo zmogljiv ali postaran napajalnik, ki malo popusti pri največji obremenitvi glavnega procesorja in/ali grafične kartice, to pa ima za posledico moder zaslon med igranjem priljubljene igrice ali čudno vedenje boljše grafične kartice; na primer črna polja namesto grafičnih elementov.

Čiščenje prahu z dna ohišja vrste "stolp"

Veliki dodatni ventilator s tihim delovanjem, ki ga dosežemo z znižanjem delovne napetosti z 12 V na 8 V ob pomoči zaporedne vezave močnostnih diod, ker je na vsaki v prevodni smeri približno 0,7 V padca napetosti. Namesto tega bi lahko uporabili tudi eno samo diodo tipa Zener.

V povprečju lahko pričakujemo, da bomo morali pri dolgotrajni vsakdanji rabi ali nepretrgani rabi računalnika, ki ima slabši napajalnik, slednjega zamenjati enkrat na dve leti, nekoliko boljšega pa enkrat na 4 leta. Večina izdelovalcev danes vgrajuje v napajalnike ventilatorje z velikim premerom in majhnimi hitrostmi vrtenja in s tem zmanjša glasnost in poveča pretok zraka. Napajalnik je sicer pogosto konstruiran tako, da ob intenzivni rabi dočaka iztek garancijskega roka, kmalu nato pa se brez ustreznega vzdrževanja pokvari. Največja težava, ki onemogoča povečanje vzdržljivosti, je omejen prostor, ki je napajalniku odmerjen v ohišju ATX. Z močjo bi se morala večati tudi površina hladilnih reber, a za to ni prostora. Izdelovalci se morajo vse bolj zanašati na povečanje pretoka zraka in električne elemente, ki lahko delujejo pri višjih temperaturah. Obenem so napajalniki zgrajeni tako, da pomagajo hladiti procesor, čipovni nabor, diske in grafično kartico. Topel zrak iz notranjosti računalnika jih veliko manj ohlaja, kot bi jih hladnejši zrak iz prostora. To bi lahko spremenili, če bi v ohišje računalnika vgradili poseben kanal za neposreden dovod zraka iz prostora v napajalnik in dodaten ventilator, ki bi prevzel nalogo odvajanja toplega zraka iz ohišja; to bi bilo dražje in bi obenem nekoliko povečalo glasnost računalnika.

Drugi najbolj ogroženi so diski, ki so večinoma brez hladilnih reber. Disk se segreva predvsem zaradi trenja z zrakom, ki nastaja pri hitrem vrtenju notranjih magnetnih plošč s podatki v nadzorovani atmosferi, brez prašnih delcev (vendar to ni vakuum). Bolj se segrevajo diski z višjimi hitrostmi vrtenja. Izdelovalci navadno menijo, da je njihova površina dovolj velika za odvajanje odvečne toplote v normalnih okoliščinah (zunanja temperatura med 5° C in 30° C). V praksi se izkaže, da je treba zagotoviti kar precejšen pretok zraka skozi ohišje računalnika, da pri stalnem delovanju diska pri najvišji obremenitvi preprečimo segretje nad 55° C in se s tem izognemo poškodovanju ali izgubi podatkov ter začasni ali trajni odpovedi delovanja. Če ima računalnik več diskov, je bistveno, da je med njimi vsaj nekaj centimetrov prostora za kroženje zraka, oziroma najmanj toliko, da bi lahko med diska vstavili še en disk, tako da bi se diski med seboj dotikali. Tlačenje največjega mogočega števila diskov v ohišje računalnika je najslabša možnost in pri intenzivnejšem delu z njimi hitro povzroči (predvsem diski v "sendviču") pregretje in okvaro. Če v ohišju drugače ni dovolj prostora, lahko dodatni disk vgradimo na račun enote CD ali DVD in ga nato z ustreznim ohišjem uporabljamo naprej kot zunanjo enoto. To je še posebej smiselno, če enoto CD ali DVD uporabljamo le redko.

Tudi zmogljivejše grafične kartice potrebujejo aktivno hlajenje, vendar za to poskrbijo že izdelovalci. Bistveno je le, da so ventilatorji in hladilna rebra čisti in brez oblog iz prahu. Najzmogljivejše grafične kartice imajo za odvajanje segretega zraka tudi svoj zračni kanal, ki vodi neposredno iz ohišja računalnika, in zato zasedejo dve razširitveni mesti. S tem preprečijo dodatno segrevanje notranjosti računalnika. Če imamo dovolj prostora, lahko manjši ventilator (z močjo okoli 5 W do 10 W) dodamo tudi grafični kartici s pasivnim hlajenjem in ji s tem podaljšamo življenjsko dobo, vendar se moramo zavedati, da je v tem primeru nujno tudi pogostejše redno čiščenje, ker se zaradi hitrejšega pretoka zraka na hladilnih rebrih nabere več prahu. Pasivno hlajenje je pogosto uporabljeno tudi za čipovni nabor na osnovni plošči. Podobno kot pri cenejših grafičnih karticah lahko tudi tu dodamo ventilator.

Če računalnika ne navijamo, je malo verjetno, da bo prvi odpovedal glavni procesor. To je tudi razlog, da ga omenjamo šele zdaj, saj je narejen iz kakovostnih materialov, ki zdržijo dolgotrajne visoke temperature in visoke električne tokove. Vanj so vgrajena tudi toplotna varovala, ki preprečujejo, da bi se uničil zaradi pregretja. Ima tudi največji in najzmogljivejši hladilnik, ki mora biti dimenzioniran tako, da odvaja zadostno količino toplote za nenehno delovanje pod največjo obremenitvijo. Računalnik pri največji obremenitvi redko uporabljamo, še posebej, če ga imamo pretežno za dostop do interneta, pisanje besedil, poslušanje glasbe in gledanje filmov.

Velik sovražnik integriranih vezij je tudi vlaga oziroma kondenzat, ki se lahko nabere ob nepravilnem delovanju tekočinskega hlajenja, ko vezje hladimo prek kovinskega bloka s cevkami, ali pa v vlažnem in slabo ogrevanem prostoru. Že kapljica vode lahko uniči računalnik, saj ga poškoduje tako električno (prevodnost) kot tudi kemično (reakcija s tiskanino). Zato sta tekočinsko hlajenje ob nepravilnem vzdrževanju in slabi izvedbi, pa tudi pretirana vlaga v prostoru, precej tvegana.

Ko odstranimo pokrov pokvarjenega 400 W napajalnika, lepo vidimo, kako so ga "zadušile" gore prahu.

Površinsko sesanje prahu iz razdrtega starega 400 W napajalnika, ki ima kar dve plošči tiskanega vezja drugo nad drugo ter zelo glasen ventilator v sredini.

Iz napajalnika smo odstranili ventilator in zaščitno mrežico ter ju očistili in shranili za prihodnjo rabo. Napajalnika se ne izplača popravljati!

Hladilni sistemi

Danes velika večina osebnih računalnikov uporablja zračno hlajenje z ventilatorji, ki ga lahko kombiniramo tudi z vodnim hlajenjem za procesorske čipe, včasih pa tudi za čipovne nabore na osnovni plošči. Iz sveta superračunalnikov sicer poznamo tudi veliko učinkovitejše oljno hlajenje, kjer je najbolj ekstremna možnost potopitev celotnih vezij v hladilno olje. Vendar tak hladilni sistem zaradi zapletenosti morda uporablja eden na milijon PCjev.

Ventilatorsko zračno hlajenje deluje tako, da poveča pretok hladnega zraka prek hladilnih reber integriranega vezja (čipa) in s tem bistveno poveča zmogljivost odvajanja odvečne toplote. Hitrost odvajanja toplote je odvisna tudi od materiala, iz katerega so narejena hladilna rebra. Najpogostejši je aluminij, čeprav je baker boljši prevodnik toplote, a tudi precej dražji. Zato je danes na trgu veliko kombiniranih rešitev, kjer manjši kos bakra sedi na procesorskem čipu, nanj pa so pritrjena hladilna rebra iz aluminija. Namesto aktivnega hlajenja z ventilatorjem bi lahko uporabili tudi pasivno hlajenje z nekajkrat do nekaj desetkrat večjimi hladilnimi rebri, namizni računalnik pa bi postal velik kot štedilnik. Po drugi strani izdelovalci s pridom uporabljajo pasivno hlajenje za komponente z manjšo porabo energije, pa tudi varčnejše notese, tablične računalnike in nekatere mini PCje.

Tekočinsko hlajenje, kamor spada tudi vodno hlajenje, integriranega vezja ne hladi neposredno z zrakom, temveč je hladilni medij hladilna tekočina, ki teče skozi cevke v (kovinskem) hladilnem bloku. Stalen pretok hladilne tekočine iz hladilnega elementa do radiatorja (navadno zunaj ohišja računalnika) in nazaj zagotavlja majhna električna črpalka. Na zunanji radiator je lahko za boljšo izmenjavo toplote pritrjen tudi velik ventilator. Namesto tega nekatere rešitve ponujajo velike estetsko oblikovane hladilne stolpe. Hladilna tekočina je navadno kar destilirana voda, saj ni nevarnosti zmrzovanja. Način delovanja je zelo podoben kot pri osebnem avtomobilu, le da se računalnikom ni treba ogreti na optimalno delovno temperaturo in je zato hlajenje lahko vseskozi vklopljeno.

Priprava za čiščenje

Namizni računalniki so narejeni za razmeroma pogosto odpiranje. Zato čiščenje notranjosti ni poseben problem. Kljub temu se tega ni dobro lotiti pred iztekom garancijskega roka, če računalnika nismo kupili po delih.

Pred čiščenjem je prav, da računalnik povsem izklopimo iz električnega omrežja, tako da izvlečemo napajalni kabel in prekinemo tudi stalno 5 V napajanje med nedelovanjem (angl. standby power supply). Čiščenje računalnika med delovanjem je le za kaskaderje! Preden se lotimo čiščenja, se prepričajmo tudi, da ne nosimo gumijaste obutve, saj to predstavlja nevarnost, da se naelektrimo, statična elektrika pa lahko zelo hitro poškoduje ali uniči vezja v računalniku.

Podobno kot računalnik je mogoče očistiti in popraviti tudi tipkovnico. Na sliki je Cherryjeva tipkovnica, pri kateri smo morali zamenjati eno od pokvarjenih diod, da je spet delovala. Obenem smo očistili tudi zgornji neelektrični del, iz katerega lahko ločimo tipke tako, da pri vsaki stisnemo kaveljca.

Pogled na zgornji del stare Cherryjeve tipkovnice s spodnje strani. Tipke so zataknjene za rob s kaveljčki. Zato moramo tipkovnico razdreti in stisniti kaveljčke, da bi lahko izvlekli tipke.

Hudo zaprašena grafična kartica s pasivnim hlajenjem, ki smo ji dodali ventilator. Žal je potem nismo dovolj pogosto čistili.

Pokrov ohišja lahko snamemo že, če odvijemo od 3 do 6 vijakov. Če ob dotiku kovinskega ohišja zaznamo preskok majhne iskrice, takoj nehajmo odpirati! Res je, da smo se z dotikom razelektrili, vendar se lahko zgodi, da se bomo med delom spet naelektrili. Ugotoviti moramo, kaj je vzrok naelektritve, in ga odpraviti, preden spet nadaljujemo delo! V skrajnem primeru se lahko odločimo tudi za nošnjo posebne ozemljitvene zapestnice. Ozemljitveni vodnik zapestnice moramo v tem primeru priključiti tudi na ohišje računalnika.

Pri čiščenju si lahko pomagamo z običajnim sesalnikom za prah. Na cev mu namestimo ozko šobo za prah, a mora biti iz plastike, ki se ne more naelektriti. V nasprotnem moramo paziti, da do tega ne pride. Lahko si pomagamo tudi z ozemljitveno zapestnico.

"Vstajenje od mrtvih"

Mi smo nalašč pobrskali po "arhivu" in iz kleti potegnili tri stare računalnike: 266 MHz Pentium II z Intelovo osnovno ploščo SE440BX iz leta 1998, 128 MB pomnilnika SDRAM, 20 GB diskom, enoto CD-ROM s 16x hitrostjo, 5,25-palčnim disketnim pogonom in pokvarjenim napajalnikom ATX, pokvarjeno Epoxovo osnovno ploščo s procesorjem K7 in 1/2 GB pomnilnika DDR RAM ter 433 MHz Celeron z ABITovo osnovno ploščo, 192 MB pomnilnika SDRAM (od katerega je stroj prepoznal le 64 MB SDRAM), 1 GB in 6 GB diskom, enoto CD-ROM s 50x hitrostjo in 3,5-palčnim disketnikom in delujočim napajalnikom ATX. Na razpolago smo imeli še 4 leta star 550 W in nekoliko iztrošen Power Logicov napajalnik, ki ni bil več kos potrebam novejšega računalnika. Stroje smo poskusili obuditi k življenju in ugotoviti, kako bi iz vseh sestavili čim zmogljivejši računalnik.

Računalnik s Pentiumom II je oživel takoj, ko smo pokvarjeni napajalnik zamenjali z nekoliko iztrošenim 550 W napajalnikom za novejši računalnik. Upravičeno domnevamo, da zato, ker ima med nedelovanjem stara Intelova osnovna plošča SE440BX manjšo porabo od veliko novejše Asusove P5Q. Tudi poraba energije med delovanjem je veliko manjša. Napajalnik hkrati spada med tiste, ki dopuščajo največ amperov pri 3,3 V. Zato ni bojazni, da bi prekoračili dovoljene obremenitve.

Naslednji je bil na vrsti računalnik z Intelovim 433 MHz Celeronom, ki je prav tako deloval, le da je prepoznal le 64 MB glavnega pomnilnika. Preostalih 128 MB osnovna plošča ni zaznala, saj so narejeni za delovanje na 133 MHz pomnilniškem vodilu in ne na 100 MHz ali 66 MHz, kolikor omogoča Abitova osnovna plošča.

Iztrošena Epoxova osnova plošča je bila s 512 MB pomnilnika in AMDjevim procesorjem K7 še najbolj vabljiva. Vendar nam brez električne sheme ni uspelo ugotoviti vzroka nedelovanja. Ob priklopu na napajalnik je ventilator procesorja samo rahlo trznil, kot da bi se hotel zavrteti, potem pa ob nadaljnjih poskusih zagona nič več. Vendar kondenzatorji in močnostni tranzistorji pri statičnem merjenju niso kazali znakov električnih poškodb. Vrednost porabljenih ur za popravilo bi presegla vrednost strojne opreme, zato se ga nismo lotili. Zanimivo, da prav noben del tega ostanka računalnika ni bil uporaben pri sestavljanju najzmogljivejše mogoče sestave.

Odločiti smo se morali le še med Pentiumom II z osnovno ploščo Intel SE440BX in Celeronom z Abitovo osnono ploščo. Na koncu smo zaradi večjega predpomnilnika in Intelove osnovne plošče raje izbrali Pentium II. Dodali smo mu še enoto CD s 50x hitrostjo, 3,5-palčni disketnik, 64 MB glavnega pomnilnika in 6 GB disk, vse iz računalnika s Celeronom. Če bi imeli vsaj trikrat toliko glavnega pomnilnika (kakih 576 MB), bi lahko namestili 32-bitni Windows 7, tako pa smo se morali zadovoljiti s 192 MB in Windows XP.

Računalnik deluje, čeprav ima bolj ali manj muzejsko vrednost. Namen, da bi pokazali, kako se popravi in nadgradi star računalnik, pa je s tem kljub vsemu dosežen!

Znebimo se prahu v ohišju računalnika

Pri delovanju računalnika se prah nabira predvsem na raznih hladilnih rebrih in ventilatorjih; preostali prah se počasi useda na dno ohišja in na vodoravno ležeče komponente osnovne plošče in razširitvenih kartic. Nekatera boljša ohišja imajo v vstopnih režah za zrak tudi prašne filtre, ki jih moramo redno čistiti vsaj vsaka dva meseca. Postopek je navadno zelo enostaven in z njim ne izgubimo jamstva. Odstraniti moramo zgolj okrasno stranico s hladilnimi rebri. Za pozabljivce je bolje, če odstranijo filter, saj se lahko popolnoma zamaši, to pa je slabše, kot če bi se prah počasi nabiral v notranjosti računalnika, kjer je površina veliko večja. Toda ne pozabite ga namestiti nazaj, če boste uveljavljali jamstvo za računalnik!

Pri najpogostejših ohišjih tipa "stolp" je dno prazno in lahko iz njega kosmiče prahu preprosto površinsko posesamo. Pri drugih ohišjih, kjer leži osnovna plošča vodoravno, pa se moramo nekoliko bolj potruditi, saj se prah useda neposredno na komponente osnovne plošče. Pri sesanju ne smemo biti grobi in se moramo hkrati izogibati dotikanju električnih elementov. Pogosto je tako mogoče odstraniti samo večje kose prahu. Količina odstranjenega prahu je tako odvisna tudi od sesalne moči sesalnika. Droben prah pogosto ostane na površini tiskanih vezij in ga zelo težko v celoti odstranimo samo s sesanjem.

Preostali prah lahko obrišemo s krpico, vendar moramo biti prepričani, da pri tem ne bo prišlo do razelektritve ali trganja drobnih koscev krpice na ostrih električnih spojih. Pomembneje kot to, da dosežemo vsak kotiček, je to, da nismo grobi. Odlomljen kondenzator ali kak drug večji električni element bo zelo težko zamenjati, saj je večina ploščic tiskanega vezja 4- in večplastna. Zato lahko pri razdiranju in vnovičnem spajkanju uničimo povezave do notranjih plasti, to pa je skoraj nemogoče popraviti, saj bi potrebovali električno shemo osnovne plošče. Ta je navadno skrbno varovana skrivnost izdelovalca.

Očitno prahu ne bi mogli učinkovito posesati, če ventilatorja ne bi odstranili s hladilnika glavnega procesorja.

Včasih pomaga le, če hladilnik ločimo od procesorja in ga ne razdremo. Potem lahko neelektrični del tudi operemo in dobro obrišemo s krpo.

Vmesnik iz 4-kontaktnega napajalnega konektorja na napajalni konektor SATA

Pri hujši zaprašenosti se ne moremo izogniti razdiranju. Ventilatorje je treba ločiti od hladilnih reber in oboje temeljito očistiti. Pri tem lahko hladilnik glavnega procesorja (le v primeru prilepljenih prašnih delcev, ki jih drugače ne moremo odstraniti) odstranimo tudi v celoti, iz njega ločimo električni del (ventilatorju odvijemo vijake ali odpnemo zagozde) in ga nato operemo pod tekočo vodo. Pri tem moramo predvsem paziti, da ne zmočimo delov, ki bi ob stiku z vodo lahko korodirali. K sreči aluminij ni občutljiv za vodo, pri bakru pa je pomembna kemična obdelava, zato moramo bolj paziti. Ventilatorja ne smemo čistiti z vodo, saj je vanj vgrajeno električno vezje z motorjem. Namesto tega ga lahko le obrišemo z vlažno krpo ali pa ga kar zamenjamo. Pri menjavi moramo paziti, da ga nadomestimo s takim, ki omogoča enak ali večji največji pretok zraka in enak način priključitve. Večina ventilatorjev z merilnikom vrtljajev ima 3 priključke, računalnik pa njihovo hitrost uravnava z dvigovanjem napajalne napetosti ventilatorja. Ventilatorji s štirimi priključki so impulzno-širinsko krmiljeni. Če regulacije števila vrtljajev ventilatorja na minuto ne potrebujemo, lahko vedno namestimo tudi klasični ventilator z dvožilnim kablom in ga povežemo na enega od priključkov zunanje enote, vendar moramo potem računati na večjo glasnostjo računalnika.

Pri vnovičnem nameščanju hladilnika na procesor potrebujemo novo termično prevodno pasto (stanje okoli 5 evrov. Najprej odstranimo ostanke stare paste s procesorja in hladilnega rebra (če ga nismo oprali z vodo), nato pa previdno namestimo novo pasto. Vendar, pozor! Hladilno rebro lahko znova namestilo šele, ko se popolnoma posuši in ko nanj spet trdno namestimo ventilator.

Čiščenje drugih hladilnih reber je bolj zahtevno, saj jih namestijo že izdelovalci. Zato moramo pretehtati, ali so res tako zaprašena, da jih ni mogoče temeljito očistiti brez pranja. Navadno je dovolj, če jih temeljito obrišemo z majhno krpico, ki se ne more statično naelektriti. V nekaterih primerih je mogoče tudi razstavljanje, vendar moramo biti prepričani, da niso prilepljena na integrirana vezja. Če so pritrjena z zagozdami, ki se zataknejo na drugi strani osnovne plošče, jih je navadno mogoče odstraniti. Pri vnovičnem nameščanju bomo tudi tu morda potrebovali novo termično prevodno pasto, če jo je uporabil tudi izdelovalec. Električne komponente, ki imajo večjo površino in manjšo stopnjo integracije, termično prevodne paste pogosto ne potrebujejo, vendar jim tudi ne škodi, če jo nanesemo tako, da z njo ne prekrijemo tudi katerega od kontaktov.

Še posebej zahtevno je lahko čiščenje notranjosti boljše grafične kartice. Približno 13 minut trajajoč posnetek razdiranja in sestavljanja grafične kartice z AMDjevim grafičnim procesorjem HD6870 v visoki ločljivosti si lahko ogledamo na YouTubu na spletnem naslovu: www.youtube.com/watch?v=XYpDLNscPIw. Avtor se je sicer razdiranja in sestavljanja lotil z namenom, da bi zamenjal originalno termično prevodno pasto z boljšo, vendar je pri tem moral izvesti skoraj vse korake, kot če bi se lotil temeljitega čiščenja, pri katerem bi od zračnega kanala ločil še ventilator. Pri slednjem bi moral odviti še nekaj malega vijakov.

Pri razstavljanju je pomembno predvsem to, da se ga lotimo premišljeno in si natančno zapišemo, v katere luknjice bomo morali vrniti posamezne vijake, ko bomo kartico spet sestavljali. Dobro je tudi, če imamo za različne vijake pri roki različne posodice. Lahko si pomagamo tudi z digitalnim fotoaparatom, s katerim vsak korak razstavljanja fotografiramo in na digitalni fotografiji označimo mesta, kjer smo odvili posamezne vijake.

Notranje čiščenje napajalnika

V nasprotju z drugimi deli računalnika ima napajalnik tudi močnostne visokonapetostne električne komponente. Najprej ga popolnoma izklopimo iz električnega omrežja. Spet velja opozorilo pred izgubo jamstva, da se razstavljanja ne lotimo, preden se nam ne izteče garancija.

Navadno se v napajalniku nabere zelo veliko prahu, saj je skozenj velik pretok zraka. Ker so v njem večinoma linearna integrirana vezja in močnostni elementi, ni tako občutljiv za statično elektriko. Čiščenja se kljub temu lotimo podobno kot pri drugih delih računalnika. Najprej odvijemo (navadno 4) vijake pokrova in posesamo notranjost brez dodatnega razstavljanja. Če določenih delov ne moremo doseči, je nujno razstavljanje. Pri večini boljših napajalnikov lahko odstranimo ventilator, ki je s tiskanim vezjem povezan s konektorjem, pri drugih je prispajkan in ga ne moremo v celoti odstraniti. A bistveno je, da ga temeljito posesamo in očistimo s krpico. S krpico lahko dobro očistimo tudi hladilna rebra znotraj napajalnika, s čimer izboljšamo pretok zraka in izmenjavo toplote.

Pri vnovičnem sestavljanju napajalnika moramo biti še posebej previdni, da vse sestavimo nazaj v prvotno stanje. Drugače je zaradi tresenja ali drugih težav mogoč kratki stik, ki uniči ne le napajalnik, temveč tudi računalnik. Posebej nevarni so morebitni izgubljeni vijaki, ki se zagozdijo pod ploščico tiskanega vezja napajalnika. Te moramo nujno odstraniti, drugače napajalnika ne smemo več uporabljati!

Prah, ki se je z leti nabral na aluminijastemu hladilniku glavnega procesorja

Razdiranje tipkovnice z odmikanjem zatičev: uporabiti moramo pravilen vrstni red in veliko spretnosti, da ne polomimo zatičev.

Na čipovni nabor smo dodali ventilator, vendar ga potem nismo redno čistili. Hkrati se je izkazalo, da je ventilator odpovedal, ker se vrti zelo počasi. Za pozabljivce je bolje, da ventilatorjev ne dodajajo, saj se prav zaradi njih lahko nabere še več prahu. Ko ventilator odpove, je zato okvara neizbežna.

Nesnaga v diskovnih pogonih

Prah se pogosto nabira tudi znotraj disketnih enot in enot CD ali DVD, še posebej, če jih pogosto uporabljamo. Na tem področju je v zadnjih letih tehnologija zelo napredovala. Pri dražjih modelih, ki niso več v garanciji, se splača prah očistiti. Vendar vas moramo opozoriti, da ni vedno dovolj odviti le nekaj vijakov. Nekateri deli so tudi zataknjeni za kovinsko ohišje. Zato moramo zelo paziti, da pri razstavljanju ne polomimo plastičnih zatičev. Razdiranje je sicer smiselno le do stopnje, pri kateri lahko dosežemo lečo bralno-pisalne glave in jo obrišemo s suho krpico ali pa s krpico, rahlo namočeno v alkohol za čiščenje.

Čiščenje elektromagnetnih bralno-pisalnih glav zastarelih disketnih enot je nekoliko bolj zahtevno, saj so bolj občutljive od leč. Hkrati se moramo zavedati, da uničenje enote s 5,25 palca navadno pomeni, da starih velikih disket ne bomo več mogli prebrati, saj takega novega disketnika ni več mogoče kupiti. Navadno po sestavljanju diskovna enota spet normalno deluje. V nasprotnem primeru jo bomo morali nadomestiti z novo.

Po drugi strani klasičnih diskov in diskov brez gibljivih delov (SSD) ne moremo kaj dosti očistiti, saj so vsi bistveni deli v tesno zaprtem ohišju. Lahko jih le površinsko očistimo s suho krpo in s tem izboljšamo pretok zraka in tudi hlajenje. Popravilo je mogoče le pri klasičnih diskih, kjer lahko zamenjamo krmilno elektroniko. Vendar to navadno ni enostavno, ker pogosto potrebujemo posebno orodje za odstranitev in vnovično namestitev tankih plastičnih trakov z vodniki. Potrebujemo tudi novo krmilno elektroniko, a jo je skoraj nemogoče kupiti. Ko se disk pokvari, navadno takih ne izdelujejo več. Zato se veliko bolj splača kupiti novega, če imamo podatke shranjene tudi na rezervnem nosilcu.

Monitor, tipkovnica in miška

Monitor na tekoče kristale (LCD) se v primerjavi z računalnikom sorazmerno zelo malo segreva, obenem pa uporablja tudi pasivno hlajenje. Zato se v njegovi notranjosti tudi v desetih letih nabere malo prahu, ki ne vpliva bistveno na njegovo delovanje. Če ga želimo očistiti, je priporočljivo imeti servisno knjigo z opisanim postopkom razstavljanja in sestavljanja. Pri monitorjih s katodno cevjo (CRT) je segrevanje večje, vendar je v desetih letih prahu še vedno bolj malo. Po drugi strani elektronika v tipkovnici in miški ne potrebuje hlajenja in je povsem zaprta v ohišje. Za monitor zadostuje redno površinsko čiščenje z ustrezno tekočino ali razpršilom ter vlažno in na koncu suho krpo.

Pri tipkovnici in miški se lahko čiščenja lotimo podobno. Vendar to pogosto ne zadošča. Še posebej tipkovnico je zaradi nabiranja nesnage in bakterij med tipkami priporočljivo vsaki dve leti zamenjati ali povsem razstaviti zgornji mehanski del s tipkami in tipke oprati, oziroma očistiti. Pri čiščenju tipk je pomembno vedeti, kakšna je odpornost barve črk, da jih ne bi s čistilom izbrisali s tipk. Tudi če tipke samo temeljito obrišemo z vlažno krmo, se razdiranju zgornjega dela tipkovnice verjetno ne bomo mogli izogniti, saj je treba očistiti (in po možnosti oprati) tudi prostor med njimi. Vendar, pozor! Nekatere tipkovnice ne omogočajo, da bi tipke izvlekli brez razdiranja, saj so zataknjene za rob ležišča s po dvema kaveljčkoma. Pri razdiranju in sestavljanju moramo paziti tudi, da vse vijake privijemo nazaj v prave luknjice. To utegne biti kar zapleteno, če tipkovnice pri vsakem koraku razdiranja ne fotografiramo z digitalnim fotoaparatom in na sliki označimo položaja posameznih odvitih vijakov. V nekatere tipkovnice so vgrajeni vijaki z enako glavo, enakim premerom in navojem, a različnih dolžin. Tu moramo biti še posebej pazljivi, da vijakov ne privijamo v napačne luknjice, saj s siljenjem predolgega vijaka v prekratko luknjico lahko počimo ohišje! Nekatere cenejše tipkovnice pa držijo skupaj zgolj plastični zatiči. Paziti moramo, da jih ne polomimo. Če so krhki, misel na razdiranje raje opustimo in kupimo novo tipkovnico, staro pa shranimo za rezervo.

Miške s kroglico, ki jih danes skoraj ne uporabljamo več, so zahtevale pri pogosti rabi redno vsakotedensko čiščenje valčkov, laserskih pa skoraj ni treba posebej vzdrževati. Tudi njihova cena je tako nizka (manj kot 10 evrov), da se splača očistiti kvečjemu le brezžične. Večinoma zadošča že površinsko čiščenje z vlažno krpo. Če se vendarle odločimo za razdiranje, pazimo, da odvijemo vse vijake. Nekateri se lahko skrivajo tudi pod drsnimi podlogami, ki jih bomo morali po koncu čiščenja prilepiti nazaj.

Menjava obrabljenih delov

Pri nakupu novega napajalnika moramo paziti, da povsem ustreza zahtevam našega stroja. Ni dovolj, da ima le enako ali višjo največjo skupno dovoljeno obremenitev (oziroma moč) kot stari napajalnik (npr. 600 W). Pomembno je predvsem, da njegove največje dovoljene stalne tokovne obremenitve pri posameznih napetostih ustrezajo zgradbi računalnika in da hkrati ne prekoračimo skupnih dovoljenih obremenitev za posamezne sklope napajalnika. Z varčnejšimi procesorji in nekoliko spremenjenimi načini napajanja se spreminjajo tudi značilnosti napajalnikov! Najlaže si pri izbiri nadomestnega pomagamo z značilnostmi starega. Na primer, če je imel slednji pri 3,3 V največji dovoljeni tok 35 A, potem je novi 800 W z največjim dovoljenim tokom 27 A zelo vprašljiv. Raje kupimo nov napajalnik za starejše računalnike, ki ga bolje založeni slovenski trgovci s strojno opremo k sreči še imajo. Pomembno je predvsem, da prodajalcu natančno opišemo, kaj točno potrebujemo, in da vztrajamo pri zahtevanih karakteristikah. Starejši model napajalnika bo velikokrat tudi cenejši, ker ni toliko uporaben za nove modele računalnikov.

Če se kljub vsemu odločimo uporabiti napajalnik, ki ima eno od karakteristik slabšo od starega napajalnika, moramo natančno preučiti potrebe glavnega procesorja in čipovnega nabora na osnovni plošči ter grafične kartice. Intel in AMD podatke o največji mogoči porabi svojih procesorjev in čipovnih naborih objavljata v specifikacijah. Vendar se moramo kar precej poglobiti vanje, da izbrskamo vse potrebne podatke in naredimo izračun minimalne karakteristike. Morda tu ne bo odveč za nasvet vprašati strokovnjaka. Minimalna karakteristika je odvisna tudi od tega, ali nameravamo računalnik v prihodnosti navijati in ali bomo morda kasneje želeli zmogljivejši glavni procesor, več glavnega pomnilnika, požrešnejšo grafično kartico in več diskovnih enot. Na primer, 65 W dvojedrni procesor Intel Core Due E5200 bo zahteval manj zmogljiv napajalnik kot 95 W 4-jedrni procesor Intel Quad Core Q6700. Še bolj moramo paziti, če si namesto cene "pisarniške" grafične kartice omislimo "igričarsko" z več 1000 tokovnimi procesorji v procesni enoti.

Menjava napajalnika je sicer sorazmerno preprosta. Potrebujemo le ustrezen izvijač (navadno križni), klešče za rezanje žice in nove plastične vezice za povezovanje kablov. Najprej odstranimo vse vezice, ki preprečujejo odstranitev kablov napajalnika, nato izvlečemo konektorje iz naprav v ohišju računalnika, z zadnje strani odvijemo (navadno štiri) vijake napajalnika in ga previdno, skupaj s pripadajočimi napajalnimi kabli, odstranimo iz ohišja. Ko namestimo nov napajalnik, na novo razporedimo napajalne kable in jih spnemo z vezicami tako, da čim manj ovirajo tok hladnega zraka skozi ohišje računalnika. Predvsem moramo paziti, da kabli ne ovirajo lopatic katerega od ventilatorjev. Pri tem moramo upoštevati tudi, da bomo morda kdaj računalnik prenesli v drug prostor. Zato morajo biti kabli dovolj trdno speti, da pri premikanju ne bodo zlezli v lopatice katerega od ventilatorjev.

Ventilatorji so deli računalnika, ki se pri dolgotrajni rabi tudi sami zelo obrabljajo in v nekaj letih povsem iztrošijo. Posledice njihovega nedelovanja so pregretje posameznih komponent računalnika in začasno nedelovanje ali trajno poškodovanje teh delov.

Zato je dobro delujoč odprt računalnik pred čiščenjem temeljito pregledati. Ventilatorji, ki se vrtijo neverjetno počasi in nimajo skoraj nikakršnega pretoka zraka, so verjetno pokvarjeni. Zamenjati velja tudi ventilatorje, ki oddajajo nenavadne glasove, ki naznanjajo okvaro ležajev. Najpogosteje se pokvarijo klasični ventilatorji z drsnimi ležaji, kjer je os iz kovine, drugo pa je plastika. Boljši in dražji hladilniki imajo ventilatorje s krogličnimi ležaji, ki zdržijo bistveno dlje.

Jasno, da računalnik s pokvarjenim ventilatorjem ne bo mogel učinkovito delovati. Če ventilatorja ni mogoče zamenjati, je treba zamenjati celotno komponento. Ustrezna, a glasna je tudi improvizirana rešitev, ko na primer na hladilno rebro namestimo večji ventilator brez regulacije hitrosti!

Med pogostimi vzroki težav so tudi slabi povezovalni kabli znotraj računalnika. Še posebej so pomembni podatkovni kabli za diskovne enote s serijskimi vodili SATA. Pri SATA ni pomemben le električni stik, temveč tudi kapacitivnost in induktivnost kabla, ki lahko ob poškodbi ali slabi izdelavi odstopa od toleranc. Včasih smo imeli vzporedne kable ATA, po katerih so se podatki pretakali vzporedno po 16 žicah (16-bitno vodilo). SATA je vodilo z le štirimi žicami. Zato so dobri kontakti v spojnikih nadvse pomembni, saj je pretok podatkov po enem vodniku zdaj okoli 20x hitrejši in ni več dovolj, da merilnik električne upornosti pokaže 0 ohmov; pomembno je tudi, da zaradi prahu, vlage in drugih vplivov ni parazitnih kapacitivnosti. Če imamo na disku pogosto napake (pokvarjene sektorje), velja najprej poskusiti kabel diska zamenjati z novim.

Vzrok težav so lahko tudi slabi kontakti konektorjev na napajalnih kablih. Večje 4-kontaktne konektorje je mogoče preprosto popraviti, tako da s kleščami nekoliko bolj stisnemo kontakte, da se močneje zataknejo. Kontakte lahko po potrebi tudi izvlečemo in popravimo zunaj ohišja konektorja, če skrivimo stranske zatiče. Nato zatiče ukrivimo nazaj in jih spet vstavimo tako, da se zataknejo v ohišje. Po drugi strani je mikronapajalne konektorje, kakršne ima večina naprav SATA, zelo težko popraviti. Lahko pa si pomagamo z nakupom vmesnika na klasični 4-kontaktni konektor. S tem se morda izognemo nakupu novega napajalnika, če nam zmanjka uporabnih napajalnih konektorjev za naprave SATA.

Med deli, ki se pogosto obrabijo, so tudi razni zapisovalniki plošč DVD in CD. Večinoma slabo delujejo zaradi zaprašenosti, včasih pa je obrabljeno krmilno vezje ali laserska dioda. V teh primerih je treba enoto CD ali DVD zamenjati z novo, saj popravilo navadno ni smiselno, pa tudi rezervne dele bi zelo težko dobili.

Kako bo nov računalnik zdržal dlje?

Če želimo kupiti računalnik, ki bo vzdržljiv in bo ob primernem vzdrževanju deloval tudi deset let in več, moramo paziti že pri izbiri komponent. Izogibajmo se izdelkom manj priznanih izdelovalcev, še posebej tistih, za katere je znano, da so s kakovostjo njihovih izdelkov težave. Vendar tudi ne kupujmo komponent, ki so zadnji modni krik tehnike in v praksi še niso dovolj preizkušene. Ne pričakujmo, da bomo računalnik navijali.

Navijanje delovnih taktov posameznih komponent računalnika, predvsem glavnega procesorja, grafičnega procesorja in pomnilnika, ima za posledico drastično skrajšanje življenjske dobe računalnika. Preden se lotimo navijanja, moramo pomisliti na več dejavnikov, ki temu niso v prid. Zapleteni tekočinski hladilni sistemi so dragi in lahko ob morebitnem nepravilnem delovanju z rošenjem ali izlitjem tekočine (še posebej vode) hudo poškodujejo oziroma uničijo računalnik. Velike obremenitve napajalnika (ki pogosto ni ravno poceni) pogosto povzročijo okvaro že v dveh letih delovanja. Računalniki se hitro cenijo in že v enem letu bomo verjetno lahko kupili hitrejši računalnik, ki ne bo potreboval navijanja. Večja disipacija toplote pomeni hitrejšo obrabo ključnih tranzistorskih vezij v čipih. Namesto da bi računalnik deloval 10 let, bo z navijanjem le od 2 do 4 leta. Pri nakupu novega računalnika za dolgotrajno rabo je pomembno upoštevati naslednje: vsi gibljivi deli in deli, ki se močno segrevajo, se hitro obrabljajo. Kupimo računalnik, ki ima čim manj takih delov.

Filter za prašne delce na ohišju računalnika moramo pri pogosti rabi čistiti vsaj vsak mesec dni. Veliko bolje pa je, če ga čistimo na dva tedna.

Specifikacije napajalnika so vedno zapisane na ohišju v obliki tabele.

Energetska varčnost ni sama sebi namen! Računalnik, ki porabi nekajkrat manj energije, se manj segreva in potrebuje manj zračenja. Lahko se odločimo celo za pasivno hlajenje, ki obenem pomeni, da bo treba tudi prah bistveno manj pogosto čistiti. Vendar tega ne smemo narediti na račun čezmernega segrevanja določenih komponent.

Veliko lahko za boljše delovanje računalnika naredimo tudi z ustrezno programsko opremo, ki spremlja ključne temperature njegovih komponent in opozarja na pregretje. V Windows je to, na primer, brezplačni program HWiNFO (www.hwinfo.com). Karkoli počnemo, je še posebej v poletnih mesecih nadvse pomembno, da ne prekoračimo najvišjih delovnih temperatur komponent

računalnika, kot jih navajajo izdelovalci. Še posebej je to pomembno pri diskih ...

Z nekaj osnovnega znanja in vzdrževanja bo lahko računalnik deloval nekajkrat dlje! Hkrati je iz več starih računalnikov mogoče nadgraditi star stroj celo tako zelo dobro, da lahko poganja najsodobnejše operacijske sisteme.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki