Tiskanje v treh dimenzijah

Objavljeno: 28.5.2013 | Avtor: Vladimir Djurdjič | Kategorija: Dosje | Revija: Junij 2013

3D tiskalniki so ena najbolj vročih tehnologij ta hip. Prinašajo možnost, da ob pomoči računalniških modelov ustvarimo dejanske predmete, ne samo njihovih slik, tako kot pri današnjih tiskalnikih. S tem se odpirajo doslej nepredstavljive možnosti rabe, ki lahko pomenijo preobrat v marsikateri industrijski panogi, zanimivi pa bodo postali tudi za rabo doma. Zlasti zato, ker se s cenami približujejo temu, čemur pravimo potrošniške cene. S te plati predstavljajo prej revolucijo kot evolucijo.

Tretja razsežnost je vselej navduševala ljudi. Nič čudnega, saj svet dojemamo in čutimo v treh dimenzijah, ne zgolj kot plosko sliko. To, kar danes spremljamo na zaslonu in natisnemo na papir, je v resnici le približek tega, kar lahko občutimo in dojamemo pri ogledu predmeta, človeka ali lokacije v živo. A s približki pogosto nismo zadovoljni, želimo si več.

Prav ta cilj skušajo doseči, denimo, sodobni televizorji 3D, ki poskušajo s posebnimi očali, v prihodnje pa tudi brez njih, pričarati občutke prostora. Iluzija, ki je nekaterim všeč, nekaterim manj. Še vedno pa gre le za približek, ki je sicer korak bliže izvirniku, a ni zamenjava zanj.

Ob splošni priljubljenosti 3D televizorjev iz ozadja pospešeno prihaja še ena tehnologija, ki ima opravka s tretjo dimenzijo. Tokrat ne gre za prikazovanje približkov, temveč za naprave, ki iz osnovnih materialov izdelajo resničen predmet v natančnosti, ki bi jo še pred časom težko dosegli tudi največji mojstri. Govorimo o tako imenovanih 3D tiskalnikih, ki bodo po mnenju strokovnjakov ena najbolj vročih tehnologij prihodnjih let.

V družbi Gartner so šli tako daleč, da 3D tiskalnike uvrščajo na seznam desetih najobetavnejših tehnologij ta hip na celotnem področju visokih tehnologij. Po njihovi projekciji naj bi do leta 2016 večina tiskalnikov te vrste stala do 2000 dolarjev, in to s kakovostjo, ki je primerna za poslovno (beri: množično) rabo. Pogled v preteklost nam razkrije, da je to mejnik, ko neka tehnologija iz poslovne rabe začne prehajati tudi v domačo, potrošniško. Najbrž bi že danes po svetu našli presenetljivo veliko število navdušencev, ki si želijo, da bi lahko preizkusili to napravo, pa čeprav jim končni namen izdelkov ni vselej jasen.

3D tisk je v bistvu nanašanje slojev materialov s posebnimi brizgalnimi glavami.

3D tisk je v bistvu nanašanje slojev materialov s posebnimi brizgalnimi glavami.

Cene nekaterih tiskalnikov so se v zadnjem času močno približale temu, kar napovedujejo šele čez tri leta, tako da modeli s ceno, nižjo od 2000 dolarjev, pravzaprav niso več redkost. Napovedani so že prvi izdelki, ki bodo stali manj kot 1000 dolarjev. To je sicer še vedno za cenovni razred več, kot danes odštejemo za tipičen (2D) brizgalnik za domačo rabo, pa vendar prihajamo v domet tega, kar si lahko privošči skoraj vsak posameznik.

Tiskalnik ali kaj drugega?

Ko govorimo o 3D tiskalnikih, se moramo najprej pomuditi že pri sami besedi tiskalnik. Ali si te naprave sploh zaslužijo naziv tiskalnik, nekaj, kar danes skoraj strogo povezujemo s papirjem, barvili in posebnimi prašnimi delci, ki jim pravimo barvila v prahu, tonerji? Marsikoga bo presenetilo, da je odgovor pravzaprav pritrdilen.

3D tiskalniki, zlasti ti v cenovnem razredu, ki je primeren tudi za rabo doma, imajo bistveno več skupnega z brizgalnimi tiskalniki, kot se zdi na prvi pogled. Skoraj vsi 3D tiskalniki namreč uporabljajo osnovni koncept brizgalnih tiskalnikov, le da namesto barvila na delovno površino (papir kot nosilec ni več potreben) nanašajo drobne kupčke (pike) materiala, ki se v procesu strdi (podobno, kot se barvilo posuši).

Tiskanje v treh razsežnostih je pravzaprav nanašanje slojev materiala na podlagi tridimenzionalnega načrta, narejenega s programom CAD. Temu pravimo tudi aditivni proces.

3D tiskalniki so lahko videti precej nenavadno in na videz »na hitro« sestavljeni skupaj, a ni tako.

3D tiskalniki so lahko videti precej nenavadno in na videz »na hitro« sestavljeni skupaj, a ni tako.

Poznamo namreč tudi drugačen proces za izdelavo 3D modelov z računalniškim krmiljenjem. Pri odstranjevalnem procesu gre pravzaprav za posebne stružnice, ki iz kosa ustreznega materiala odstranjujejo sloj za slojem, dokler ne pridemo do želene, v računalniškem programu predvidene oblike. Temu procesu, ki da na koncu podoben (3D) rezultat, pač ne pravimo tiskanje.

Ta oblika je bolj zapletena in dražja, je pa z njo praviloma mogoče narediti večje predmete (celo model avtomobila v naravni velikosti). Kaj takega s tipičnimi 3D tiskalniki še nekaj časa ni pričakovati.

Zato pa so lahko 3D tiskalniki razmeroma preproste naprave, kjer ob pomoči ustreznega krmilnika in računalniškega programa krmilimo »tiskalno« glavo. Zadrega v imenovanju teh naprav izhaja tudi iz tega, da niso niti najmanj podobne tiskalnikom, ki tiskajo na papir.

Če želimo izdelovati 3D predmete, moramo namreč poskrbeti za ustrezno delovno površino, na kateri bo predmet nastajal. Tiskalna glava se nad papirjem premika le v eni dimenziji (levo-desno, kajti papir poganjajo naprej posebni valji), pri 3D tiskalnikih pa govorimo praviloma o premikanju tiskalne glave v treh razsežnostih. Pri vsakem sloju se glava dvigne nekoliko višje, dokler izdelek ni končan.

Prav zaradi takega načina delovanja so 3D tiskalniki razmeroma velike škatle, v cenejših izvedbah navadno le z osnovno konstrukcijo, tako da so bežno videti kot nekakšni prototipi, priložnostno sestavljeni mehanizmi, ne pa lično oblikovani izdelki, kot jih poznamo pri klasičnih tiskalnikih na papir. Uporabnost je prirejena obliki.

Namen in način rabe

Kot rečeno, so se cene 3D tiskalnikov v zadnjih letih korenito znižale. Ob prelomu tisočletja smo za take naprave plačali evrske vsote s petimi ali celo šestimi ciframi, zdaj tiskalniki »za domačo rabo« stanejo štirimestno, kmalu bodo celo trimestno vsoto.

Družba Gartner meni, da so cene 3D tiskalnikov zdrknile na tako nizko raven, da se podjetjem že izplača vlagati v to tehnologijo, zlasti tam, kjer želijo imeti hitre prototipe izdelkov. Pionirji te rabe na tem področju lahko v naslednjih letih dosežejo kar otipljive prednosti, predvsem zaradi hitrega odzivanja na spremembe na trgu z novimi zamislimi in izdelki.

3D tiskalniki se s pridom uporabljajo že danes v celem nizu industrijskih procesov. Na primer pri izdelavi nakita, v čevljarski panogi, avtomobilski industriji, arhitekturi, strojništvu, medicini. Večinoma se uporabljajo za pripravo prototipov in v procesu modeliranja končnih izdelkov, ne pa za serijsko izdelavo izdelkov.

3D tiskalnike že uporabljajo za izdelavo umetniško oblikovanih slaščic.

3D tiskalnike že uporabljajo za izdelavo umetniško oblikovanih slaščic.

Po drugi strani pa je res, da klasična izdelava izdelkov, ki zahteva pripravo kalupov za odlitke, posebnih orodij in še česa, stane kar precej. Bolj zapleteni predmeti morajo biti za povrh sestavljeni tudi iz več delov, to še dodatno podraži proizvodnjo. Zato 3D tiskalniki postajajo vedno bolj pomembni tam, kjer je treba narediti le nekaj primerkov predmeta (maloserijska proizvodnja) in kjer je kompleksnost prevelika za tradicionalne načine izdelave.

Avi Reichental, sicer direktor enega vodilnih podjetij na področju, družbe 3D Systems, opozarja na zmotno mišljenje, da je 3D tiskanje še preveč nova, nepreizkušena tehnologija. Trdi, denimo, da skoraj vsak slušni aparat na svetu danes naredijo ob pomoči 3D tiskalnikov. Še bolj impresiven je podatek, da ima ameriško vojaško letalo F-18 danes že okoli 90 delov, ki so narejeni s 3D tiskalniki. Produkcijsko! Menda bo naslednje lovsko letalo F-35 imelo že okoli 900 takih delov.

3D tiskalniki pa so uspešnica tudi na področjih, kjer jih morda ne bi pričakovali. Nedavno so v ZDA pacientu, ki se je poškodoval v nesreči, zamenjali 75 % lobanje z deli, ki so bili natisnjeni na 3D tiskalniku. Pred nekaj meseci so neki starejši pacientki namestili povsem novo čeljust, narejeno s 3D tiskalnikom. Tehnologija torej presega meje tega, česar smo vajeni.

Poznavalci trdijo, da si tehnologija 3D tiskalnikov podaja z roko v roki z drugimi računalniškimi tehnologijami, kot so oblačne storitve, robotika in internetno povezane naprave.

3D tiskalnike se že začenja uporabljati za izdelavo protez, ki so povsem prilagojene pacientom.

3D tiskalnike se že začenja uporabljati za izdelavo protez, ki so povsem prilagojene pacientom.

Seveda pa 3D tiskalniki niso zanimivi le za profesionalno rabo. Nadvse priljubljeni so pri oblikovalcih, umetnikih in drugih posameznikih, ki izhajajo iz 3D zamisli in načrtov. Potencialno lahko postanejo nekega dne zanimivi tudi za slehernika. Zamislimo si scenarij, ko nam doma zmanjka neki rezervni del. Namesto da ga gremo kupit v trgovino in ga pri tem celo mučno iščemo, doma preprosto potegnemo iz interneta njegov načrt in ga natisnemo na 3D tiskalniku.

Zamisli za 3D predmete za domačo rabo je pravzaprav cel kup. Od skulptur, modnih dodatkov do igrač. Denimo, če za hipec odmislimo patentne pravice, možnost tiskanja »združljivih« kock Lego.

Žal nova tehnologija odpira vrata tudi manj plemenitim in dobrohotnim zamislim. V zadnjih mesecih je precej razpravljanja vzbudila novica, da lahko 3D tiskalnike uporabimo tudi za preprosto izdelavo orožja. Po internetu je hitro zaokrožila novica o ameriškem študentu Codyju R. Wilsonnu, ki je s 3D tiskalnikom v celoti izdelal delujočo pištolo in jo v video posnetku predstavil vsemu svetu. Menda je z njo brez težav izstrelil nekaj sto nabojev. Načeloma je pištolo precej laže natisniti doma (uporabljen je bil 3D tiskalnik za 8000 dolarjev), kot pa jo tihotapiti ali kupovati na črno… Odpirajo se torej nova vprašanja na področju etike in načinov rabe.

3D tiskalniki odpirajo tudi neka nova vprašanja na področju zaščite intelektualnih pravic. Nekega dne bo s 3D bralniki in 3D tiskalniki mogoče narediti skoraj enake kopije izdelkov, kar je danes težko ali pa vsaj zelo drago. Obetajo se nam časi, ko bomo poslušali podobne razprave o zaščiti pravic, kot si jih danes izmenjujejo potrošniki na eni strani in glasbena ter filmska industrija na drugi (kopiranje glasbe, filmov …). Po drugi strani pa, ali teh pravic že danes ne kršijo številni posnemovalci azijskega izvora, pa tudi brez 3D tiskalnikov?

Tehnologija in standardi

Tiskalne glave 3D tiskalnikov se gibljejo v treh smereh, kar zahteva precizno mehaniko in nenehno kalibracijo, da natisnjeni predmeti ne bi imeli zamikov in drugih napak. Danes tipični 3D tiskalniki dosegajo ločljivost posamezne pike materiala v rangu 100 mikrometrov (0,1 mm). Pri tem dejanska pika, tako zaradi nanosa kot ohlajanja oziroma sušenja materiala, lahko dosega rahla odstopanja (tipično 0,05 do 0,1 mm). Najbolj natančni 3D tiskalniki (3D Systems Projet) dosegajo ločljivost 16 mikrometrov, to je okoli šestkrat bolje kot pri cenejših različicah.

Ena glavnih omejitev 3D tiskalnikov je seveda njihova sorazmerna počasnost. Posamezen predmet potrebuje za izdelavo vse od nekaj ur pa tja do nekaj dni. To je tudi glavni razlog, zakaj se ti tiskalniki (še) ne uporabljajo za množično izdelavo predmetov. Hitrost je sicer odvisna od kompleksnosti samega predmeta, tipa tiskalnika, predvsem pa lastnosti uporabljenega materiala.

Osnovni tiskalniki lahko naenkrat tiskajo samo z eno snovjo. Boljši modeli lahko izbirajo med dvema, morda tremi snovmi, redkeje več. Večinoma gre za plastične zmesi, ki imajo to lastnost, da jih je mogoče natančno modelirati in so po strjevanju odlitki vedno enaki.

Ni pa to edina možnost. Nekateri tiskalniki že znajo tiskati kovinske delce, sicer z izbranimi kovinami in pod visokimi temperaturami, toda ta smer razvoja je še posebej zanimiva, ker lahko tako pripravimo zelo natančne odlitke, morda celo boljše kot s klasičnimi tehnikami obdelave kovin. Nedavno so znanstveniki predstavili prototip motorja za vesoljsko plovilo, ki bi ga izdelali prav s takimi tiskalniki. Razlog za tako izdelavo je v tem, da lahko tako zelo natančno predvidimo trdnost in mehanske lastnosti končnega izdelka.

Poglavje zase je cena materialov, ki so uporabljeni za izdelavo 3D predmetov. Ko govorimo o plastičnih snoveh, gre večinoma za plastične žice v kolutih, ki jih pač tiskalnik v procesu nanosa najprej stopi in nato nanese na delovno površino oziroma sloj predmeta v izgradnji. Cene so seveda še razmeroma visoke, vendar je pričakovati, da se bodo z množičnostjo rabe in prihodom alternativnih dobaviteljev hitro znižale. Podjetje Makerbot, denimo, želi danes za kilogram plastične žice okoli 50 dolarjev, lahko pa kupujemo plastiko v poljubnih barvah.

Koliko materiala bomo porabili za posamezen predmet, je seveda odvisno od samega predmeta oziroma načrta. Če bo velik in brez votlin, bo kilogram materiala porabljen razmeroma hitro. Če govorimo o spretno oblikovanih žičnih modelih, pa lahko z isto količino gradiva naredimo kar nekaj predmetov.

Kot rečeno, za 3D tiskalnike uporabljamo računalniške modele predmetov, ki so narejeni s pomočjo programov CAD. Na tem področju že nastajajo prvi standardi, ki bodo v prihodnje omogočali združljivost med različnimi izdelki, ki so potrebni v procesu. Eden takih je standardni vmesnik za izvoz 3D načrtov v ustrezne programe za 3D tiskanje, ki danes poteka prek večinoma tako imenovanih datotek STL (STereoLithography, Standard Tessellation Language).

Zanimivo je tudi spremljati pojav širjenja pripravljenih 3D načrtov, ki v marsičem spominja na način širjenja računalniških programov. V nekaterih primerih tudi na načela odprtokodne in javne rabe. Defcad (www.defcad.com) imenujejo za šalo Pirate Bay za 3D objekte. Spletna stran skuša biti nekakšen iskalnik za 3D predmete, ki temeljijo na odprtokodni osnovi. Je pa iskalnik kontroverzen, ker trdijo, da bodo dovolili tudi objavo in iskanje 3D modelov za dele orožja.

Vpletanje iskalnika Pirate Bay ni naključna. Znameniti iskalnik torrentov je namreč že lani objavil možnost iskanja 3D načrtov, ki jim pravijo Physibles. No, po enem letu je vseh povezav le nekaj deset, toda smer je jasna. Nekega dne bomo načrte predmetov iskali tako preprosto, kot danes iščemo novico v iskalniku Google.

Nastajajo pa tudi pravcate spletne trgovine načrtov, po vzoru App Storov za telefone in tablične računalnike, kjer lahko kupimo ali zastonj dobimo najnovejši načrt. Ena takih spletnih strani je Thingverse (www.thingverse.com), morda za zdaj največja shramba 3D načrtov predmetov, ki jo sponzorira Makerbot, sicer eden odmevnejših izdelovalcev  3D tiskalnikov ta hip.

3D bralniki

Ali bi želeli na hitro »fotokopirati« izdelke in narediti njihovo precej zvesto kopijo? Ta zamisel utegne kmalu postati dostopna stvarnost. Podjetje MakerBot, ki je zaslovelo po razmeroma poceni 3D tiskalnikih, s katerimi lahko zgradimo plastične predmete iz 3D načrtov, je zopet pripravilo presenečenje. Na konferenci SXSW so javnosti prikazali prototip 3D bralnika, ki zna ob pomoči video kamer in laserskih merilnikov natančno prebrati obliko predmeta, postavljenega na posebno podnožje, in ga spremeniti v ustrezen CAD načrt.

Ob uporabi 3D bralnikov in 3D tiskalnikov bomo lahko kmalu »fotokopirali« predmete, tako kot danes počnemo s papirnimi dokumenti.

Ob uporabi 3D bralnikov in 3D tiskalnikov bomo lahko kmalu »fotokopirali« predmete, tako kot danes počnemo s papirnimi dokumenti.

V teoriji naj bi tak bralnik omogočal zajem oblike predmetov, te pa bi nato ob pomoči 3D tiskalnika preprosto natisnili. Načeloma kot nekakšno »fotokopiranje«, le da tokrat vse počnemo v treh dimenzijah. Seveda lahko po optičnem branju predmete, preden jih natisnemo,  tudi »popravimo« z ustreznim programom CAD.

MakerBot Digitizer Desktop 3D Scanner, kot pravijo bralniku, je za zdaj le prototip, vendar avtorji zagotavljajo, da ni daleč do končnega izdelka. Obenem obljubljajo, da bo cena teh naprav priljubljena, torej dosegljiva skoraj vsakomur, zagotovo pa primerljiva s cenovnim razredom samih tiskalnikov MakerBot (med 1800 in 2800 dolarji).

Izdelovalci in izdelki

Trg 3D tiskalnikov je še tako mlad, da na tem segmentu praktično ne najdemo niti enega svetovno znanega imena s področja visoke tehnologije oziroma računalništva. Večinoma gre za mlada (startup) podjetja, ki želijo svojo zamisel ponuditi v komercialne namene. Med njimi je nekaj specialistov, ki ponujajo tako izdelke za osebno kot industrijsko rabo (npr. 3D Systems), a se bomo za potrebe tega članka omejili na izdelke, ki stanejo nekje do 4000 dolarjev.

Preboj 3D tiskalnikov na področje osebne rabe je bržkone izvedlo podjetje Makerbot (nastalo je leta 2009), ki je lani na sejmu CES predstavilo prvi tak izdelek, ki stane manj kot 2000 dolarjev. Letos so predstavili že naslednjo generacijo, model Replicator 2X, ki je hitrejši in zmore natisniti večje modele (25 × 15 × 15 cm). S ceno 2800 dolarjev sicer ni najcenejši, a ima trenutno največje število uporabnikov in s tem tudi najboljšo podporo. Še vedno ponujajo originalni Replicator, ki stane manj kot 2000 dolarjev.

Prvotni Makerbot Replcator, ki je doslej najbolj pritegnil pozornost javnosti in medijev.

Prvotni Makerbot Replcator, ki je doslej najbolj pritegnil pozornost javnosti in medijev.

Podjetje 3D Systems ima za tako mlado področje najpopolnejšo ponudbo, poleg industrijskih tiskalnikov pa so se podali tudi na področje osebne rabe. Tiskalniki CubeX stanejo med 2500 in 4000 dolarji, izdelajo pa lahko modele do velikosti 27 × 26 × 24 cm. Najboljši lahko hkrati izmenjuje plastični material v treh različnih barvah.

Druga generacija tiskalnikov Makerbot.

Druga generacija tiskalnikov Makerbot.

Giagbot je morda eden največjih tiskalnikov ta hip, saj lahko naredi izdelke velikosti kar 60 × 60 × 60 cm. Če dobro pomislimo, večina potrošniških izdelkov sodi v ta velikostni okvir. Po nekaterih izračunih je ta volumen praviloma 30-krat večji od tipičnih izdelkov. Tiskalnik naj bi stal samo 2500 dolarjev. Avtorji trenutno zbirajo investitorje na Kicktarterju; iskali so 40.000, v času pisanja članka so imeli že 141.000 dolarjev).

Zanimiv je tudi tiskalnik 3DTouch podjetja Bits From Bytes, ki lahko naredi modele velikosti kot pri 3D Systems Cube X, na voljo pa je tudi model z zaslonom na dotik, ki omogoča krmiljenje na sami napravi. Tako kot številni drugi izdelke na tem področju izhaja iz odprtokodnega projekta RepRap, kupimo pa ga lahko sestavljenega ali v kit kompletu. Razlika je očitna. V prvem primeru se gibljejo cene med 3500 in 4400 dolarji, kdor pa je pripravljen (ali si celo želi) sestavljati, ga lahko, odvisno od sestave, dobi že za 1400 do 2200 dolarjev.

Gigabot danes na segmentu izdelkov za domačo rabo omogoča izdelavo največjih predmetov.

Gigabot danes na segmentu izdelkov za domačo rabo omogoča izdelavo največjih predmetov.

Ena od stvaritev tiskalnika Gigabot, ki meji na umetnost.

Ena od stvaritev tiskalnika Gigabot, ki meji na umetnost.

Kar nekaj tiskalnikov skuša začeti svojo pot kot projekt v okviru spletnega inkubatorja Kickstarter. Taki so, denimo, Eventorbot (predlagana cena 885 dolarjev),  Deltamaker (od 500 do 1100 dolarjev), Filabot (500 dolarjev) in še nekateri drugi izdelki. Poudariti je treba, da še ni povsem jasno, kakšna bo njihova prihodnost, s tem pa tudi podpora. Odločite se lahko tudi za originalni RepRap Huxley, katerega sestavni del stane 600 dolarjev in ga nato sestavimo sami. Omejitev je morda velikost objektov (14 × 14 × 11 cm).

Ponudnikov je še precej več, da bi jih naštevali na tem mestu, kar je sicer značilno za izdelke, ki so šele na začetku svoje poti. Nekateri nedvomno ne bodo preživeli, enako verjetno pa je, da se bo v igro prej ali slej vključilo še kakšno bolj zveneče ime s področja računalništva. Ali pa se bo zgodilo, da bo nekdo uspešne projekte preprosto prevzel, oziroma kupil skoraj z avtorji.

Prihodnost 3D tiskanja

Analitske družbe skoraj v en glas napovedujejo, da bodo 3D tiskalniki ena od »naslednjih velikih stvari« na področju visoke tehnologije. Čeprav še ni povsem jasno, kako velik je trg, v resnici računajo, da se bodo cene precej hitro znižale. Najbrž do stopnje, ko bodo zanimive tudi za hobi rabo. Lahko si kar zamislimo čase, ko bodo starši otrokom kupovali 3D tiskalnike, kot danes kupujejo lego kocke in druge napredne igrače, ki spodbujajo ustvarjalnost in pridobivanje novih znanj. A to je le eden od načinov rabe, najbrž si jih lahko vsakdo zamisli kar nekaj.

Toda analitiki obenem izpostavljajo tudi nekatere pomisleke, ki izhajajo iz današnje kar visoke kompleksnosti rabe teh naprav. Natisniti besedilo na brizgalni tiskalnik je eno, povsem nekaj drugega pa je narediti 3D model predmeta in ga nato natisniti s 3D tiskalnikom. Težko si je zamisliti, da bi potrošniki zaradi tega kar čez noč postali strokovnjaki za izdelke CAD.

3D Systems QubeX

3D Systems QubeX

Toda to je po drugi strani zgolj pogled iz današnje perspektive. Nedvomno je mogoče tudi ta segment približati uporabnikom, vsaj nekoliko, vendar s povsem novo generacijo programske opreme. Ne nazadnje se nam zdi danes to vsaj tako čudno, kot se je zdel osebni računalnik uporabnikom v časih, ko so kraljevali pisalni stroji.

Kaj pa pride za 3D tiskanjem? Če zapišem, da prihajajo 4D in 5D tiskalniki, se boste verjetno krohotali. Toda prav o tem govorijo futuristi. Resda ne bodo tiskali v več kot treh razsežnostih, a bodo zato imeli zmožnosti, o katerih lahko le sanjamo. 4D tiskalniki naj bi uporabljali tako imenovane »pametne« materiale in bi lahko na zahtevo sestavili sami sebe.

Liberator, prva pištola v celoti narejena s 3D tiskalnikom, iz plastike.

Liberator, prva pištola v celoti narejena s 3D tiskalnikom, iz plastike.

5D način delovanja pa predvideva, da bi se »natisnjeni« predmet samodejno prilagajal potrebam, po potrebi zopet razstavil na osnovne delce in nato sestavil v drugačni obliki. Marsikoga bo to spominjalo na film Terminator 3, kjer se je robot iz prihodnosti spremenil v tekočo kovino in nato spet v funkcionalnega robota.

Ali lahko 3D tiskalniki v daljni prihodnosti celo spremenijo gospodarske panoge in celo trgovske poti? Morda. Nekega dne bo nemara zaradi teh tiskalnikov nesmiselno prevažati gotove izdelke na drugi konec sveta. Namesto tega bi preprosto poslali 3D načrt, drugo pa bi »natisnili«, seveda krajevno.

Ena od stvaritev 3D tiskalnikov

Ena od stvaritev 3D tiskalnikov

Toda tu res govorimo o precej bolj oddaljeni prihodnosti. Morda se sliši neverjetno, toda precej prej bi utegnili 3D tiskalnike uporabljati na naslednjih dveh področjih. Denimo za pripravo hrane. Če plastiko nadomestimo z živili, lahko računalnik in prirejeni 3D tiskalnik pričarata jedi, ki so prijetne za oko, pa tudi okusne. Kulinariki se poraja povsem nova možnost razvoja. Ponekod 3D tiskalnike že uporabljajo v ta namen.

Od tu pa smo le lučaj daleč do tega, da bi natisnili tudi druge organske stvari, na primer človeško kožo, proteze in morda še kaj takega, kar je danes v medicini skoraj nemogoče narediti. A to so za zdaj le zamisli z redkimi eksperimentalnimi načini rabe.

Nedvomno je pred 3D tiskalniki še bogata, vznemirljiva prihodnost, ki utegne nekega dne spremeniti način, kako živimo, delamo, proizvajamo, se prehranjujemo in celo zdravimo. Zato velja razvoj na tem področju spremljati še posebej pozorno.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki