Test televizorjev - zasloni, namenjeni razvajanju oči

Objavljeno: 27.6.2018 | Avtor: Miran Varga | Kategorija: Fokus | Revija: Julij-avgust 2018

Leto je naokoli in na vrsto je prišel Monitorjev preizkus sodobnih digitalnih televizorjev. Preizkusili smo več kot ducat pametnih digitalnih televizorjev, ki se hvalijo z ločljivostjo 4K/UHD, in zadovoljno ugotovili, da je napredek očiten.

Pravzaprav nas je kar malce presenetilo dejstvo, kako hitro so tako rekoč vsi proizvajalci ponudili televizorje z ultra visoko ločljivostjo. Ta še zdaleč ni rezervirana zgolj za dražje modele, tudi srednji razred televizorjev se že hvali s kraticama 4K in UHD, ki prinašata novo razsežnost na področje kakovosti prikaza slike. To nas kot potrošnike lahko le veseli, saj zaslon, ki lahko prikazuje okoli osem milijonov slikovnih točk, skoraj ne more biti slab – lahko je dober, zelo dober ali pa vrhunski, kar dokazujejo tudi nekateri tokrat preizkušeni modeli. Z nakupom televizorja ločljivosti 4K skorajda ne moremo zgrešiti, je pa res, da tehnološki napredek še vedno poskrbi za vidne razlike – predvsem v očeh tistih, ki jih kakovost prikazane slike še kako zanima.

Letos smo uvoznike televizorjev prosili, naj nam na test pošljejo modele z letnico 2018 in vsaj 55-palčno diagonalo, saj smo želeli primerjati tako napredek glede na modele prejšnjega leta in predvsem jabolka z jabolki. Med seboj so se udarili 55- in 65-palčneži, prav vsi so sliko prikazovali v ločljivosti 4K. V preizkus smo dobili televizorje skoraj vseh velikih proizvajalcev, vključno z modeli znamk Panasonic, Philips, Samsung in Sony, in tudi manj uveljavljenih znamk, kot sta TCL in Vox. Pogrešali smo edino televizorje korejskega velikana LG, saj nam kljub več pozivom niti uvoznika niti pooblaščenih prodajalcev ni uspelo prepričati, da bi nam v preizkus odstopili en sam televizor. Poteze, da bi v spletni trgovini kupili ustrezen televizor, ga preizkusili in po tednu dni vrnili, nismo želeli storiti, saj se zavedamo, da bi taka praksa naredila (manjšo) škodo spletnemu trgovcu. Zakaj je škoda, da LG modelov ni bilo na preizkusu? Zato, ker sodeč po izkušnjah s trga ti vsekakor sodijo med (naj)boljše, torej bi lahko zapisali, da preizkusu manjka pika na i. Posebej v luči dejstva, da so tokratni preizkus televizorjev s svojo prisotnostjo zaznamovali številni modeli z matriko OLED, ki so v praksi dokazali, kako je lahko videti vrhunska slika. LG pa je največji proizvajalec zaslonov z matriko OLED na svetu ...

Dodatna ugotovitev je, da utegne operacijski sistem Android v prihodnje zavladati tudi svetu televizorjev, saj ga je imela nameščenega večina televizorjev na tokratnem preizkusu. Le Samsungov Tizen, model VOX z nekakšno različico sistema Linux in Panasonicova modela z operacijskim sistemom Firefox OS so nudili alternativno izbiro.

Kaj smo še ugotovili, obkroženi z več kot deset televizorji? Da kakovost slike napreduje, posebej če jo zagotavljajo kakovostni viri. Še enkrat več se je potrdilo dejstvo, da napreden televizor zahteva kakovosten vir slike. Tudi letos smo vse televizorje povezali s sobno anteno, preizkus z lovljenjem prizemnega TV-signala DVB-T pa je postregel s kruto realnostjo: slika standardne ločljivosti je bila na vseh preizkušenih televizorjih videti slaba. Kako tudi ne bi bila, če smo še malce prej uživali v visokoločljivih vsebinah?! Sprejem signala DVB-T v HD-ločljivosti (1080i) je bil prepričljivejši, a le na nekaterih modelih in ga pravzaprav označujemo kot nekakšen »prehranski minimum« za sodobne televizorje. Gospodinjstva, ki prejemajo TV-signal od domačih ponudnikov storitev IP TV, naj vsekakor razmislijo o nakupu ali nadgradnji paketa na programsko shemo z oznako HD. Pokazalo se je tudi, da je diagonala 55 palcev in več že mejnik, kjer vsebine, ki niso visoke ločljivosti, za kakovosti željnega gledalca niso »prebavljive«. Če ne premorete dobrega signala slike, velja prihraniti denar in se odločiti za televizor z manjšo diagonalo (npr. do 42 palcev), saj tam manko informacij v sliki ni tako izrazit.

K sreči pa se ponudba vsebin (res) visokih ločljivosti krepi. Podobno kot se na daljincih televizorjev množijo gumbi Netflix, Amazon, Google Play in podobni, postajajo omenjene pretočne video storitve dostopne tudi Slovencem. Če imamo ustrezno širokopasovno povezavo s svetom, pri ogledu novih filmov ter serij vklopimo še način prikaza videa HDR in resnično uživamo v vsem, kar je sodoben televizor sposoben prikazati. Televizorji ultra visoke ločljivosti so tudi prava izbira za ljubitelje fotografije, saj lahko prikažejo vse v sliko ujete podrobnosti. Svojevrsten balzam za oči pa so že zagon aplikacije YouTube, vnos iskalnih pojmov 4K ali 8K in preprosto uživanje v kakovosti predvajane slike, ne glede na vsebino.

Preizkušeni modeli

  

Panasonic 55FZ800E

Za: Kakovost slike.

Proti: Daljinec, položaj nekaterih priključkov na hrbtni strani.

Panasonic je vsem letošnjim modelom iz serij 8, 9 ter 10 namenil zaslone z matriko OLED, kar je zelo pozitivno presenečenje. Že vstopni model FZ800E tako postreže z vrhunsko sliko, ki jo igranje z nastavitvami lahko še izboljša. Televizor sliko prikazuje v ločljivosti 4K, podpira pa tudi tehnologije HLG, HDR10 in HDR10 Plus, torej bomo lahko uživali v res kakovostnem prikazu premijskih video vsebin. Tovarniško je precej dobro umerjen, če bomo uporabljali katerega izmed načinov THX Cinema, True Cinema ali Professional. V televizor vgrajeni matematik uporablja zgolj povprečno zmogljivi štirijedrni procesor, ki svoje šibkosti pokaže predvsem pri obdelavi signalov slabše kakovosti. Slika, servirana prek oddajnika DVB-T, v primerjavi z drugimi visokoločljivostnimi viri, ni bila prepričljiva.

Operacijski sistem My Home Screen 3.0, ki temelji na različici platforme Firefox, je preprost za uporabo in intuitiven. Po dnevu ali dveh uporabnik ikone ter vsebine prilagodi lastnemu okusu (beri: zaslonski postavitvi) in se mu ni treba podrejati temu, kako si je proizvajalec zamislil uporabniški vmesnik. Nabor aplikacij je v primerjavi z nekaterimi tekmeci skromen. Moti tudi dejstvo, da je precej funkcij in nastavitev skritih v uporabniku bistveno manj prijaznih menijih (ti so dobesedno stari skoraj desetletje!), je pa zato vsaj čarovnik z navodili v slovenskem jeziku v pomoč. Kompromis pri ceni televizorja je, žal, pripomogel k odločitvi, da Panasonic temu modelu priloži zgolj standardni daljinec, prav tak, kot ga prilaga svojim (naj)cenejšim modelom, ki ni dorasel sami platformi.

Dodatno varčevanje je vidno zgolj na hrbtni strani, kjer obdelava plastičnih mas ni na ravni prestižnih televizorjev, a nas to ni (z)motilo, celo nasprotno – če je zaradi tega televizor kak evro cenejši, je to zgolj dobrodošlo. Nam pa zato ni bila najbolj všeč odločitev, da je skoraj polovica priključkov na hrbtni strani dostopnih zgolj s te strani in ne tudi od strani, kar ob stenski montaži televizorja pomeni, da so uporabniku na voljo le po en vmesnik ethernet in USB ter dva vmesnika HDMI. Zvočnika sta vgrajena v spodnji del televizorja in zvok usmerjata proti gledalcu. Njuna jakost je povprečna (2 x 10W), kljub temu pa tudi ob polni jakosti ni popačenj zvoka.

Panasonic 55FZ950E

Za: Kakovost slike in zvoka.

Proti: Cena, uporabniškemu vmesniku se pozna zob časa.

Televizor Panasonic 55FZ900E je v skoraj vsem skoraj identičen modelu FZ800E, saj je prav tako opremljen z matriko OLED, ki poskrbi, da televizor brez težav dosega kakovost slike, kot jo opredeljujeta standarda UltraHD Premium ter 4K HDR PRO. Seveda le v primerih, ko ga zalagamo z vsebinsko in s podatkovno bogatimi viri slike, ki se matriki OLED tudi sicer najbolj podajo. Pri sliki signala DVB-T, ki jo je prejel od sobne antene, je bil, tako kot skoraj vsi tekmeci, precej nemočen. S čim pa upraviči par sto evrov razlike v ceni?

Adutov ima več. Že na prvi pogled je ta model bistveno bolj premijskega videza, saj je njegov zunanji rob resnično tanek, za odtenek je tudi tanjši od današnjih pametnih telefonov. Kot tak se precej bolj poda v dom modno zavednih uporabnikov. Največja razlika v primerjavi z modelom FZ800E pa je dodana zvočna polica, ki se vgradi na prednji spodnji rob televizorja. V njej je za zvočniško postavitev in optimizacijo poskrbelo podjetje Technics (njegov logotip se tudi skriva v desnem spodnjem kotu), Panasonic pa navaja, da je jakost zvoka 40 odstotkov večja v primerjavi z modelom brez nje. Naš praktični preizkus je to vsekakor potrdil, nadvse všeč so nam bili nizki in globoki toni pa tudi širina zvočnega razpona ob predvajanju glasbe. Po zvočni plati je Panasonic 55FZ900E na tokratnem preizkusu zlahka prekosil vse druge televizorje.

Dodatno točko mu je prinesel še dodaten daljinski upravljalnik, ki je v primerjavi z osnovnim plastičnim in resnično neposrečenim pravi balzam. Ne le da je kovinski in lepo sede v roko, po zaslugi drsne ploščice je tudi upravljanje televizorja enostavnejše. Samo predstavljamo si lahko, koliko boljše bi šele bilo, če bi Panasonic posodobil uporabniški vmesnik, ki se mu počasi že začenjajo poznati leta. Nekateri prevodi uporabniškega vmesnika so kljub temu še vedno manj posrečeni.

Večpredstavnostni predvajalnik svoje delo opravi solidno, vgrajena elektronika podpira zapis HEVC in predvaja zvok DTS, le vklop podnapisov zahteva nerazumno veliko korakov (4). Prav tako bi zaslužil temeljito grafično prenovo, saj s tehnično platjo ni nič narobe – brez težav je prebavil testne video posnetke z bitnim tokom 100 mbps ter 100 sličicami na sekundo, ki so nekaterim tekmecem delale težave.

Philips 55POS9002

Za: Kakovost slike, osvetlitev okolice AmbiLight, cena.

Proti: Nič.

Philipsov televizor 55POS9002 je bil predstavljen sicer že lansko jesen, a je eden adutov tega proizvajalca. Zakaj je tako, lahko ugotovimo kar hitro. Zelo ugodna cena za televizor z matriko OLED brez očitnih slabosti mu je že lani prinesla nagrado Evropskega združenja za sliko in zvok (EISA) za najboljši nakup v kategoriji OLED TV. Ker Philips ne proizvaja lastnih matrik OLED, temveč jih – podobno kot večina drugih proizvajalcev – kupuje pri LG, je kakovost slike zelo sorodna lanskim modelom LG z matriko WRGB OLED. Oziroma je na trenutke celo boljša, za kar poskrbi slikovni procesor P5, poimenovan kar Perfect Picture Engine, ki se izkaže predvsem, ko vire visoke in polne visoke ločljivosti nadgrajuje v ločljivost 4K – to v nasprotju s konkurenti stori tako, da slika ni videti »umetna«. S signalom DVB-T je prav tako opravil znatno bolje kot večina konkurentov. Privzeta nastavitev slike televizorja je zelo dobra, všeč nam je tudi dejstvo, da jo v preglednih menijih lahko hitro in enostavno prilagodimo lastnemu okusu. Zelo všeč nam je Philipsov postopek namestitve televizorja, ki vsebuje tudi štiri korake, s katerimi uporabnik takoj izbere način prikaza slike, ki mu je najbolj blizu. Načini prikaza slike so sicer kar posrečeno izbrani, večina uporabnikov bo verjetno preklapljala le med standardnim in filmskim načinom. Piko na i seveda postavijo vsebine 4K in tiste z oznako HDR (podpira tudi HDR 10), ki v navezi s sistemom osvetljevanja okolice razvajajo uporabnika. Tristranski sistem AmbiLight podobno kot v drugih hišnih modelih zelo dobro opravlja svoje delo in je izdatno nastavljiv, tako pri barvah kot jakosti osvetlitve ozadja, zato bo vsak uporabnik hitro našel lastno svetlobno udobje.

Skozi leta je Android TV v televizorju doživel nadgradnjo z različice 6 na 7, kar je prineslo predvsem nekoliko stabilnejše delovanje in manjšo pohitritev. Izboljšan je tudi Google Asistent, ki tako kot pri drugih letošnjih modelih Androida precej bolje razume govor (prav tako dobro kot androidni telefoni). Pohvalno bogat je tudi nabor najrazličnejših aplikacij za dostop do video vsebin in, kot smo v zadnjih letih že vajeni, tudi nabor aplikacij v slovenskem jeziku.

Najlepše presenečenje smo prihranili za konec: če je ta televizor OLED še lani stal več kot dva tisoč evrov in še vedno bil eden izmed ugodnejših, je letos treba zanj odšteti le še 1.400 evrov, kar ni le dober, temveč naravnost fantastičen nakup.

Philips 55PUS7503

Za: Cena, osvetlitev okolice AmbiLight.

Proti: Le 50 Hz matrika LCD.

Model 55PUS7503 je bil cenovno najdostopnejši 55-palčni Philipsov televizor na tokratnem preizkusu. Pravzaprav nas je zelo pozitivno presenetil, saj za dobrih 720 evrov dobimo res velik in kakovosten televizor, ki niti na prvi niti na drugi pogled ne kaže, da bi moral sprejeti pretirane kompromise. Ohišje televizorja je namreč še vedno dovolj vitko in premore relativno tanek rob, poleg tega pa televizor preseneti še z vgrajeno miniaturno zvočno poličko s sistemom zvočnikov 2.1 na spodnji strani, ki skrbi, da modelu 55PUS7503 uspe ustvariti zvok jakosti 25 W, kar je v tem cenovnem razredu nadvse pohvalno. Nizkotonec z dvojno membrano bo prišel najbolj do izraza ob morebitni stenski montaži kakor tudi tehnologija osvetljevanja okolice Ambilight 3 – ta je še vedno tristranska.

Slika je dobra, vgrajena le 50-herčna matrika LCD z robno osvetlitvijo LED svoje delo opravlja solidno, v izdatno pomoč je slikovni procesor P5, ki pa slike seveda ne zmore približati modelom z matriko OLED. Najočitnejša razlika v primerjavi z boljšimi modeli je manjša svetilnost zaslona, a čeprav je matematična podpora nekoliko skromnejša kot pri najboljših, ta Philipsov televizor še vedno dosega »nivo« HDR 10. Prikaz vsebin HDR (tako videa in fotografij) pa vidno zaostaja za najboljšimi, tako z vidika svetilnosti kot kontrasta. Medtem ko je prikaz živih barv pristen, ceno plača črna barva oziroma odsotnost njene globine.

Upravljanje je po zaslugi posrečeno oblikovanega daljinca, ki na hrbtni strani premore celo tipkovnico, precej enostavno. V daljinec je vgrajen tudi mikrofon, ki uporabniku omogoča, da sistemu Android govorno prenaša svoje želje.

V televizor vgrajen večpredstavnostni predvajalnik je med boljšimi, saj premore pregleden vmesnik, precejšen napredek je naredil tudi na področju prikazovanja podnapisov ob filmih. Če smo Philips v preteklih letih zaradi tega kritizirali, ga zdaj lahko pohvalimo. Podnapisi se sicer še vedno ne vklopijo samodejno kot pri nekaterih konkurentih, so pa zato izdatno nastavljivi za vrste ter velikosti in barve pisave, položaj na zaslonu itd.

Pod črto do preizkušenega televizorja ne smemo biti preveč strogi – za postavljeno ceno namreč dobimo presneto dober televizor.

Philips 55PUS8503

Za: Kakovost slike, zvok, osvetlitev okolice AmbiLight.

Proti: Cena.

Serija 8 pri Philipsu pomeni že resno dober televizor, kar v primeru modela 55PUS8503 lahko potrdimo. Največja razlika pred eno številko niže razvrščenim bratom je seveda v vgrajeni matriki. Ta je zdaj vrste Nano Cell, zaslon pa 100 Hz, kar ob izdatnejši LED-osvetlitvi prinaša tudi precej svetlejšo sliko, še vedno polno podrobnosti. Nadgrajeni slikovni procesor P5 v tem modelu premore še tehnologijo Perfect Natural Motion, ki mu pomaga pri obdelavi gibanja, kar bo všeč vsem ljubiteljem športnih prenosov – nogometna tekma, ki smo jo gledali prek signala DVB-T je bila na tem televizorju pravzaprav še najbolj gledljiva med vsemi tokrat preizkušenimi, trava pristno zelene barve, gibanje nogometašev pa najmanj izumetničeno. Tudi pri predvajanju vsebin z visokim dinamičnim razponom se je televizor izkazal, kar ni presenečenje, saj vendarle dosega standard HDR Premium. Predvajanje zvoka je na račun vgrajene miniaturne zvočne poličke in nizkotonskih membran na hrbtni strani televizorja pozitivno odstopalo navzgor, saj televizor ustvari kakovosten zvok jakosti do 45 W.

Philips lahko znova pohvalimo, da si je vzel čas za slovenski trg in vključil več kot 30 delno ali v celoti lokaliziranih aplikacij, kar je bistveno več kot pri ostalih proizvajalcih. Na 16 GB vgrajenega pomnilnika (dodatno razširljivega s ključkom USB) lahko seveda namestimo še vrsto drugih aplikacij in iger iz ekosistema Android oziroma Google Play. V bistvu Philipsovi televizorji z Androidom poznajo daleč največ načinov, kako priti do video vsebin prek spleta – privzeto so že nameščene celo aplikacije za dostop do oblačne hrambe Dropbox pa sistema TeamViewer za oddaljeno pomoč in druge. Štirijedrni procesor aplikacije poganja tekoče, preprostejše igre lahko televizor spremenijo celo v igralno konzolo.

Zatakne pa se pri ceni. 400 evrov doplačila za sicer vidno boljšo matriko, manjšo svetilnost zaslona in tehnologijo lokalnega zatemnjevanja slike je in hkrati ni upravičenih (upoštevati je treba še zelo dober zvok) – sploh v luči dejstva, da je za odličen televizor z matriko OLED treba doplačati »le« dodatnih 300 evrov. Če jih seveda imamo ...

Philips 65OLED873

Za: Kakovost slike in zvoka, osvetlitev okolice AmbiLight, moderni daljinec.

Proti: Cena.

O tem, kaj zmorejo najnovejše matrike OLED, nas je prepričal televizor Philips 65OLED873. 65-palčni model je bil s ceno nad tremi tisočaki hkrati najdražji na tokratnem preizkusu, a upravičeno. Razvajal nas je tako s prikazom slike, ki ga v TV-industriji sprejeti standard vrednoti z oceno 4100 PPI, kot z zvokom. Poglejmo najprej k sliki: spet je na delu slikovni procesor P5 Perfect Picture Engine, ki skrbi za izboljšave vseh virov slike, pri čemer zna video vsebine z osembitnim vzorčenjem oplemeniti na raven 14-bitnega in nato prikazati bolj žive barve, večji kontrast ter kot bolj tekoče gibanje. Zadeva v praksi deluje odlično, čeprav je treba priznati, da mora biti lastnik 65-palčnega velikana preprosto izbirčen – gledanje vsebin, ki niso blizu virov visoke ločljivosti, je na tem televizorju preprosto greh, čeprav funkcija nadgradnje kakovosti video virov deluje odlično. Četudi je na delu zmogljivi TV-matematik, za katerega bi pričakovali, da bo ustvaril pretirano umetno sliko, mu je treba priznati, da mu uspeva ravno nasprotno – tudi v dinamičnem načinu obdelave slike je ta presenetljivo naravna in balzam za oči gledalca. Model 65OLED873 dosega in presega zahteve standarda Ultra HD Premium. Philips raven kakovosti prikaza slike označuje kar z oznako HDR Perfect – kar drži, v tehniki HDR zajete vsebine (bodisi fotografije ali video posnetki) so res videti fantastično.

Visoko ceno ta Philipsov televizor upravičuje tudi s tankim aluminijastim ohišjem, ki je skoraj brezrobo, za odmik od podlage pa skrbi lično oblikovan podstavek. Izziv, kako do uporabnika spraviti kar najboljši zvok, so inženirji rešili tako, da je na hrbtni strani televizorja vgrajen nizkotonec s tremi membranami, zvočniki pa zvok »streljajo« na spodnji strani in računajo na odboj do gledalca. Za televizor 65OLED873 vsekakor priporočamo stensko montažo, pri kateri bo za dodatni učinek nadvse kontrastne slike poskrbela še tehnologija osvetljevanja okolice AmbiLight.

Premijski pridih televizorju da tudi par daljincev, pri čemer je eden klasični in ima na hrbtni strani vgrajeno tipkovnico, drugi pa naravnost fantastična pogruntavščina. Elegantno oblikovan štirikotni daljinec debeline večjega flomastra premore le pet tipk in prefinjeno vgrajeno majhno na dotik občutljivo površino, prek katere televizorju prenašamo ukaze – seveda ga lahko tudi »nagovorimo«.

Samsung QE55Q7FN

Za: Kakovost slike visokih ločljivosti, daljinec.

Proti: Zunanja enota s priključki, cena.

Samsung nam je na preizkus poslal zgolj en televizor, a z modelom QE55Q7FN vsekakor meri visoko. 55-palčni televizor želi dokazati, da matrike LCD še vedno znajo in zmorejo prikazati dobro sliko, na kar opozarja tudi z marketinškimi oznakami QLED, Quantum dot in podobnimi. Južnokorejski inženirji so iz matrike LCD in robne osvetlitve LED, žal brez funkcije lokalnega zatemnjevanja, iztisnili dobro in živobarvno sliko. V televizor vgrajeni štirijedrni matematik je »navit« do skrajnih mej, pri prikazovanju slike signala DVB-T je njegovo pomoč včasih najbolje kar odkloniti, sicer je končna slika videti izumetničeno. Povsem druga zgodba so viri (zelo) visokih ločljivosti. Posebej lahko pohvalimo prikaz HDR video vsebin in fotografij. Prikazane barve so res odlične, tudi s prikazom hitrega gibanja televizor nima večjih težav – ne nazadnje podpira standarda HDR10 Plus in HDR Premium.

Samsung ponovno grajamo zaradi odločitve o uporabi dodatnega vmesnika One Connect, ki je založen s priključki, a je velik in okoren, zato ga velja skriti daleč od sicer lično oblikovanega televizorja. Samsungov marketinški oddelek sicer izpostavlja tanko optično povezavo, s katero lahko vmesnik s priključki namestimo stran od televizorja, ki se (morebiti) nameščen na steno zlije z okoljem. Samsungova letošnja »modna muha« je tudi način delovanja »decor«, kjer televizor, nameščen na steni ali v prostoru, lahko predstavlja (beri: prikazuje) tudi kakšno umetniško delo.

Uporabniški vmesnik televizorja temelji na sistemu Tizen in se izkaže s preglednostjo, čeprav je upravljanje nekaterih aplikacij, posebej s spletnim brskalnikom, precej mučno. Televizorju sta priložena dva daljinca: standardni z več deset gumbi, ki so bistveno preveč skupaj, in bolj modni z le par gumbi za osnovne funkcije, s katerim bomo vsakodnevno enostavno shajali. Samsungov glasovni pomočnik Bixby, s katerim lahko tudi ukazujemo televizorju, ni na ravni Googlovega Asistenta, a se da televizor vseeno upravljati v angleščini. Za namestitev televizorja vseeno priporočamo možnost povezave s telefonom, saj bo delo na dotik občutljivem zaslonu mobilne naprave hitrejše.

Nabor aplikacij je pohvalno bogat, nameščena je celo protivirusna rešitev McAfee za televizor, ki pa o svojem delu ni absolutno prepričana (po opravljenem skeniranju namreč zgolj meni, da je aparat brez škodljivih kod).

Sony Bravia 55XF9005

Za: Kakovost slike visokih ločljivosti in vsebin HDR.

Proti: Daljinec, podpovprečen zvok.

Sonyjev televizor Bravia 55XF9005 uporablja zaslon s tehnologijo kvantnih pik ter prenovljeni slikovni procesor X1, ki ima v televizorjih višjega razreda z letnico 2018 oznako Extreme. Nova generacija 55-palčnih televizorjev Bravia je bila deležna nove matrike LCD z neposredno hrbtno LED-osvetlitvijo, ki nadomešča cenejšo implementacijo zgolj robne LED-osvetlitve. Za uporabnike, ki prepoznajo kakovost slike, je to vsekakor dobrodošlo, predvsem v kombinaciji s prikazom HDR-vsebin, ki ga ta televizor vsekakor obvlada bolje od drugih tekmecev z matrikami LCD. Hrbtni plošči z natančno krmiljenimi LED-diodami namreč uspe v praksi ustvariti precej boljši kontrast in jasnejšo razliko med temnimi in svetlimi deli slike. Inženirji so se posvetili tudi vgrajenemu matematiku in ga izboljšali tam, kjer je prej nekoliko šepal – pri prikazu hitrega gibanja. Vklop funkcije X-Motion Clarity ustvari razliko, čeprav je naš preizkus predvajanja nogometne tekme prek signala DVB-T pokazal, da čudežev vendarle ne gre pričakovati. Vseeno smo bili z rezultatom zadovoljni (beri: bil je nadpovprečen v primerjavi s povprečjem tokratnega preizkusa). Zalaganje z vsebinami ultra visoke ločljivosti je pravi balzam za oči, takrat televizor gledalca navduši z res kontrastno sliko, globoko in pristno črno barvo ter nasploh širokim barvnim razponom.

Družina Bravia XF90 je prevzela nekakšen mehek minimalistični oblikovalski slog, pri čemer bo lastnik televizorja, ki je nasajen na dve nogi, navdušen nad ultra tankim robom iz aluminija – tudi v tem primeru bi priporočili stensko zasnovo.

Zdaj pa k stvarem, ki bi morale biti preprosto boljše. Televizorju s ceno višjo od poldrugega tisočaka bi preprosto pristajala boljša zvočna rešitev, tako pa je učinek para zvočnikov v primerjavi s podobno cenjenimi konkurenti slišno slabši. Že lani smo zapisali, da bi si japonski proizvajalec lahko omislil nov daljinski upravljalnik, saj razen namenskega gumba za Google Play (Netflix gumb so imele tudi prejšnje generacije) daljinca že dlje niso spreminjali – še vedno se na njem gnete nekaj deset tipk. K sreči androidno gnani televizor posluša govorne ukaze pa tudi sicer ga je lažje krmiliti prek telefona. Večpredstavnostni predvajalnik prav tako še vedno šepa za konkurenti, tako po grafični podobi kot funkcionalnosti.

Sony Bravia 55AF8

Za: Kakovost slike visokih ločljivosti in vsebin HDR.

Proti: Daljinec, večpredstavnostni predvajalnik.

Tudi Sony je uvidel, da je treba v bitki za kar najboljšo kakovost slike poseči po matriki OLED. Ta v navezi s slikovnim procesorjem X1 Extreme, ki se hvali z napredno obdelavo in nadgradnjo virov slike, ki niso ločljivosti 4K, opravlja odlično delo. Slika je pri podatkovno bogatih vsebinah res paša za oči, sploh prikaz barv in kontrast v tehniki HDR. Povsem drugačna pesem so slabši viri, npr. standardne ločljivosti, dostavljeni prek DVB-T, ki so malodane negledljivi. Sony Bravia 55AF8 je pač televizor za petičneže.

Televizor Bravia 55AF8 odlikuje resnično minimalistično oblikovanje, saj sede na podstavek, ki ga gledalec skoraj ne vidi, torej je pred njim zgolj televizor z zelo tankim robom, ki bi ga veljalo namestiti na steno. Tudi zaradi zvočne podobe. Pri tokrat preizkušeni Bravii z matriko LCD ima OLED-televizor vgrajeno drugačno zvočno rešitev, zato je tudi zvočna kulisa bistveno prepričljivejša. Koliko k temu prispeva Sonyjeva tehnologija tresenja zaslona in ustvarjanja zvoka Acoustic Surface, težko sodimo, a k ustvarjenemu zvoku nimamo pripomb.

Operacijski sistem Android TV (tudi v tem primeru sedmica) se s Sonyjevimi televizorji še vedno ne razume najbolje, saj na trenutke postane resnično počasen. Večkrat se nam je pripetilo, da je potreboval tri ali štiri sekunde, da je po pritisku gumba na daljincu dejansko odprl meni z nastavitvami slike. Tudi večpredstavnostni predvajalnik je vsebino ikon za predogled testnih večpredstavnostih datotek nalagal s polžjo hitrostjo – če smo jih zagnali pred tem, pa bodisi niso delovale ali niso delovale pravilno (trganje zvoka ipd.). Smešno, če vemo, da taka opravila za šalo (beri: hipno) zmorejo nekajkrat cenejši televizorji.

Glede na to, da modeli OLED predstavljajo najboljše, kar premorejo današnji proizvajalci televizorjev, čudi Sonyjeva odločitev, da premijskemu televizorju priloži resnično neugleden daljinski upravljalnik. Gumbi na njem so namreč razporejeni tako, da povprečnega uporabnika najprej zmedejo, poleg tega so neprijetni za pritisk (precej premehki so).

TCL U55C7006

Za: Cena, zvok.

Proti: Odsevnost zaslona.

Proizvajalec TCL nas iz leta v leto preseneča s kakovostnejšimi televizorji, kar samo dokazuje, kako hitro se uči in prilagaja tržnim razmeram. Model TCL U55C7006 je med cenovno ugodnejšimi televizorji s 55-palčno diagonalo, za ta denar pa ponuja solidno matriko LCD z robno LED-osvetlitvijo, vgrajena elektronika pa obvlada tudi prikaz vsebin v tehniki HDR. Ta sicer podpira le osnovne različice (do HDR Pro), a štirijedrni procesor, sparjen z operacijskim sistemom Android TV 6.0, ki ni tako »prečiščen« in »lep« kot sedmica ali osmica, vseeno solidno opravlja svoje delo. Meniji so tekoči oziroma hitro odzivni. Uporabnike v svetlejših prostorih utegne zmotiti precej močna odsevnost zaslona – v njem bomo mimogrede videli pohištvo, svetlobni viri pa so naravnost moteči.

Žal se proizvajalcu ni dalo pretirano ukvarjati s tovarniškim umerjanjem televizorja, zato so barve v privzetem slikovnem načinu malce »čudne«, tudi do konca »našponana« svetilnost je krivec za to. Precej bolje se obnese način Cinema. Igranje z nastavitvami (teh je v izobilju) bo poplačalo vložen trud – slika postane precej bolj gledljiva. Testni posnetki s hitrim gibanjem in prehodi so pokazali nekaj slabosti slikovnega procesorja, s popravljanjem slike, servirane prek signala DVB-T, se prav tako ni izkazal. Kljub temu lahko zaključimo, da je prikazana slika dobra – sploh upoštevaje ceno televizorja, a je hkrati tudi res, da jo bo iz televizorja izvabil samo uporabnik, ki bo »telovadil« z nastavitvami, saj ta izdelek, žal, ni tipa »namesti in pozabi«.

Pohvalimo lahko odločitev za vgradnjo zvočne police na spodnjo stranico televizorja. Podatek, da so se nanjo podpisali strokovnjaki podjetja Harman Kardon, pa daje vedeti, da lahko pričakujemo prepričljivo zvočno kuliso in po tej plati televizor dostavlja obljubljeno.

Nabor prednameščenih aplikacij v okolju Android je »standarden«, za slovensko okolje in potrošnika ni dodatnih prilagoditev. TCL je na televizor dodal celo lastno različico trgovine z aplikacijami za TV, a njena implementacija in izbor zelo šepata. Daljinec je ozek in dolg, a še kar posrečeno zasnovan, zato delo z njim ni naporno.

TCL U55DP660

Za: Cena, oblika.

Proti: Odsevnost zaslona, zvok.

Za televizor TCL U55DP660 velja zapisati, da je videti precej dražji, kot dejansko je. 55-palčni televizor ločljivosti 4K za le nekaj več kot 500 evrov? TCL uresniči tudi to možnost. A z veliko kompromisi. Še najmanj kompromisov je pri obliki, saj tanek kovinski rob ohišja s spretno vgrajenim gumbom za vklop lepo zaokroža minimalistično oblikovanje. Če bi sodili zgolj po obliki, bi menili, da bo televizor vsaj enkrat dražji.

A oblika je poleg cene tudi vse, kar bomo pohvalili. Vgrajena LCD-matrika sicer prikazuje sliko v ločljivosti 4K, a je ta po zaslugi šibkejše robne LED-osvetlitve videti precej manj prepričljiva kot pri dražjih televizorjih. Slikovni procesor je še nekoliko manj zmogljiv kot pri bratih iz lastne hiše. Televizor sicer podpira in prikazuje vsebine, zajete s tehniko HDR, a ker mu manjka svetilnosti, je slika manj prepričljiva. Tudi pri prikazu vsebin standardne ločljivosti se po pričakovanjih ni izkazal.

Tako kot druge televizorje proizvajalca TCL ga mučijo slabe privzete nastavitve slike (resnično dopuščamo možnost, da so televizor nastavljali kitajski inženirji, saj Azijci vendarle barve vidijo drugače kot Evropejci), ki so z nekaj truda vendar sposobne izboljšave.

TCL U55DP660 ima na hrbtni strani vgrajena relativno šibka zvočnika, ki zvok usmerjata navzdol, zato je tudi zvočna podoba televizorja precej manj prepričljiva kot pri bratih, opremljenih z zvočniško polico.

Ker gre za nekoliko novejši model, je ta že opremljen s sistemom Android TV 7.0, ki deluje precej tekoče, nagovorimo lahko tudi Googlovega Asistenta, kar nam lahko pride prav v aplikaciji YouTube in podobnih, ki podpirajo glasovno upravljanje. Daljinec je kos svoji nalogi.

Kitajski proizvajalec TCL je z modelom U55DP660 sklenil le en kompromis preveč. Nekoliko boljša LED-osvetlitev bi naredila sliko precej prepričljivejšo, upoštevaje ceno pa bi televizor tako rekoč ne imel dostojnega konkurenta v nižjem razredu.

TCL U65X9006

Za: Cena, kakovost slike in zvoka.

Proti: Tovarniške nastavitve, dolg zagon.

65-palčni televizor TCL U565X9006 Xess X2 velja za zastavonošo omenjenega proizvajalca, vanj so v podjetju vgradili vse tehnologije, kar so jih premogli. Adut preizkušenega televizorja je vsekakor zaslon s tehnologijo kvantnih pik, ki jo je v zadnjih letih Samsung preimenoval v tržno mikavnejšo oznako QLED in uporablja jo tudi TCL. Žal je zaslon, ki sliko prikazuje v ultra visoki ločljivosti 4K, le 50-herčen, torej televizor za najboljšimi zaostaja predvsem pri tekočem prikazu hitrega gibanja (beri: športa). Bistveno bolje se obnese pri predvajanju filmov in ogledu fotografij, saj podpira visok dinamičen razpon barv (HDR10), kjer so barve – ko enkrat televizor ustrezno nastavimo – odlične (tudi ta model boleha za slabimi tovarniškimi nastavitvami). Črna barva je ustrezno globoka, televizorju do certifikata UHD Premium, ki bi ga vendarle pričakovali glede na celoto, zmanjka le nekaj več svetilnosti. Kljub temu lahko zapišemo, da je slika, ki jo lahko prikaže zastavonoša znamke TCL, nadpovprečna. Vgrajeni slikovni procesor se precej dobro odreže pri nadgrajevanju vsebin nižjih ločljivosti na ločljivost 4K.

V srebrno barvo odet pas pod zaslonom skriva po tri zvočnike na vsaki strani in oznako proizvajalca JBL. Ker so v utorih za zvočnike zvočniške membrane, ki zasedejo več prostora, kot ga je na voljo v primeru tankih televizorjev, so inženirji (in oblikovalci) uporabili zanimiv trik – utori za zvočnike nekoliko izstopajo iz sicer ravne prednje ploskve televizorja. Ustvarjen zvok je vsekakor nadpovprečen za to cenovno kategorijo.

Modelu Xess X2 sta priložena daljinska upravljalnika, kar je pri premijskih televizorjih v zadnjih letih postala že kar navada proizvajalcev. Daljinec standardne velikosti premore več kot 40 gumbov in bo najpogosteje uporabljen na začetku za nastavitev televizorja, medtem ko drugi, manjši daljinec premore le gumbe za dostop do najpogosteje uporabljanih funkcij (premikanje po kanalih, nastavitev glasnosti, izbira vira slike itd.), a ima vgrajen še mikrofon, zato televizorju, ki ima nameščen operacijski sistem Android TV, lahko poveljujemo tudi z govornimi ukazi.

Vox 55DSW400U

Za: Cena.

Proti: Kakovost slike, postavitev priključkov.

Najcenejši 55-palčni televizor z ločljivostjo 4K na našem testu – pa tudi na slovenskem tržišču – je VOX 55DSW400U. Proizvajalec, ki se je našega preizkusa televizorjev udeležil prvič, je vsekakor presenetil z neverjetno nizko ceno – televizor je pri domačih spletnih trgovcih mogoče kupiti za vse 438 evrov! Pri čemer vsaj v teoriji ponuja vse, kar bi lahko uporabnik od sodobnega televizorja pričakoval – ultra visoko ločljivost, razkošno odmerjeno diagonalo ter pamet.

No, televizor je resnično sposoben prikazati osem milijonov slikovnih točk, a je po pričakovanjih 55-palčna matrika LCD najcenejša mogoča, zato prikazane barve niso niti malo prepričljive, precej slab je tudi vidni kot. Svoje doda še povprečna robna LED-osvetlitev, ki prav tako ni sposobna čudežev. Televizor VOX 55DSW400U je na tokratnem Monitorjevem preizkusu postregel z najslabšo sliko ne glede na servirani vir. Cenovni kompromis je očitno prehud.

A bi lahko bilo, z nekaj spremembami, tudi drugače. Oblika je za nizkocenovnik precej posrečena, imitacija aluminija na spodnji strani lepo razbije sicer plastično ohišje. Zanimiv je tudi daljinec, ki je trapezne oblike in solidno opravlja svoje delo. Med nadpovprečnimi rešitvami velja izpostaviti še večpredstavnostni predvajalnik, nad katerim nismo imeli pripomb.

Slovenskega uporabnika bo televizor presenetil z vrsto neposrečenih prevodov menijskih postavk. Opazi se, da je prevod opravljen na hitro in površno, na več delih smo zasledili vnose, ki so bodisi v češkem ali slovaškem jeziku.

Televizor se sicer hvali s platformo Smart TV, a gre za eno preprostih različic sistema Linux. Nabor aplikacij je resnično zelo omejen, toda tisti, ki bi ju pričakoval slehernik – torej YouTube in Netflix – sta prisotni. Tudi ločljivost vmesnika je nizka, verjetno le 720p, saj deluje nekoliko megleno. Zmoti dolgotrajno nalaganje aplikacij, spletnega brskalnika itd.

Tudi nabor priključkov na hrbtni strani televizorja je »revnejši« v primerjavi s standardnim naborom tistih, ki jih premorejo televizorji z letnico 2018, a to ciljnih kupcev – tistih skrajno nezahtevnih – ne bo (z)motilo. Oba priključka HDMI na hrbtni strani (pa tudi antenski) sta postavljena tako, da bo stenska montaža izziv – v tem primeru svetujemo nakup nosilca, ki omogoča odmik od stene.

Pogled v laboratorij

Digitalne televizorje smo preizkušali ob dnevni svetlobi v delno zatemnjenem Monitorjevem laboratoriju. Najprej smo jih nastavili na privzete nastavitve in slovenski jezik ter jih omrežili. Zatem smo preverili, ali je na voljo posodobitev strojne programske kode, in jih posodobili na zadnjo različico. Nato smo preizkusili možnosti dostopa do spletnih vsebin in aplikacij, ki jih privzeto nudijo. Stanje se močno izboljšuje, saj poleg aplikacij YouTube in Netflix, ki premočno vodita na lestvici dejanske rabe aplikacij v sodobnih televizorjih, vse pogosteje videvamo tudi Amazon video pa Google Play … A ker povprečni slovenski uporabnik po teh rešitvah, čeprav dejansko definirajo pametne televizorje, še vedno redkeje posega (večina uporabnikov uporablja le tisto, kar jim je namenil proizvajalec, in na televizorje ne namešča dodatnih aplikacij), so lahko televizorji na račun vmesnika in aplikacij prislužili do deset točk več na tokratnem preizkusu.

Glavnino točk, kar polovico skupne ocene, so pridobili s prikazom slike. Televizorjem smo najprej postregli s televizijskim signalom standardne in visoke ločljivosti, dostavljenim prek sobne antene (signal DVB-T). Ta vir slike je hitro pokazal zmogljivosti vgrajenih slikovnih procesorjev in njihovo spopadanje s slabšo sliko. Nekateri so bili pri tem početju bolj uspešni, drugi pa manj, a še vedno nismo prav navdušeni nad temi pomagali, saj večkrat dodajo precej anomalij v sliko – posebej ob spremljanju prenosov ta hip aktualnih nogometnih tekem so bile težave z gibljivo sliko očitne. V praksi velja zato njihove učinke nastaviti na eno izmed blažjih nastavitev ali celo izklopiti. Za konec smo televizorje »razveselili« še z video viri polne visoke ločljivosti (1080p) in ultra visoke ločljivosti (2160p), pri čemer smo jim na naše veselje servirali tudi testne video vsebine, zajete v tehniki visokega dinamičnega razpona (HDR) in preverili, kakšno razliko so sposobni ustvariti. Oboje smo dali v predvajanje prek ključka USB in spletnih dveri YouTube. Tako smo dodobra preverili sposobnosti prikaza kakovostne slike in zvoka, hkrati pa smo hitro dobili občutek, česa je sposoben vgrajeni večpredstavnostni predvajalnik (delo s podnapisi, zapisi ID3 v glasbenih datotekah …).

Na preizkusu nas je zanimala tudi realističnost prikaza barv, saj smo bili v preteklosti večkrat priče zasičenim barvam pri številnih modelih. Tudi danes večina televizorjev v svojih osnovnih nastavitvah ponuja nekoliko izrazitejše barve. Mogoče zato, da lažje pritegnejo pozornost obiskovalca v trgovini, medtem ko jih na bolj realna tla spravijo šele različni filmski načini. Le za redke modele lahko zapišemo, da so že tovarniško ustrezno barvno nastavljeni, a je pri večini modelov, kjer ni tako, težava z igranjem po menijih vsaj odpravljiva.

Na tokratnem preizkusu zvočne podhranjenosti nismo iskali, saj se zavedamo, da povprečen domači uporabnik ni avdiofil, zato smo ugotavljali predvsem to, kako kakovost zvoka z naraščanjem njegove jakosti peša. Kljub temu je kakovost predvajanja zvoka štela kar tri desetine skupne ocene.

Desetino skupne ocene je prineslo tudi upravljanje, v kar smo šteli delo z daljinskim upravljalnikom (ali dvema) ter menije televizorja. Neposrečenih ali nepravilnih prevodov menijev znova nismo točkovno kaznovali, smo pa z veseljem ugotovili, da je »slovnično izzvanih« modelov na trgu vendarle vse manj – pa še to gre po navadi za novince, ki očitno varčujejo pri prevajalcih.

Zlati monitor

Tokratni preizkus digitalnih televizorjev in nagrado Zlati monitor je med več kot ducat preizkušenimi televizorji osvojil televizor Philips 55POS9002, in to predvsem zaradi odlične kakovosti slike, za katero je zaslužna matrika OLED, vsestranskosti in uravnoteženosti – pri vseh obravnavanih kriterijih je nadpovprečen. Aduti Philipsa 55POS9002 so tako poleg matrike še odličen slikovni procesor P5, ki se izkaže predvsem, ko vire visoke in polne visoke ločljivosti nadgrajuje v ločljivost 4K, eleganten uporabniški vmesnik in bogat nabor aplikacij ter vsebin v slovenskem jeziku. Tristranski sistem osvetljevanja okolice AmbiLight je le še dodaten plus. Eden najdostopnejših televizorjev OLED na našem trgu dokazuje, da se era televizorjev z matrikami LCD počasi končuje – vsaj v višjem cenovnem segmentu.

Tabela [PDF]

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki