Televizijski program iz računalnika

So prenosnik, namizni in »mini osebni računalnik« dovolj zmogljivi za gledanje televizije in poslušanje radia? Zanimalo nas je, kako jih lahko spremenimo v radijske in TV-sprejemnike ter snemalnike in predvajalnike glasbe in videa.

Zmogljivejši zunanji TV-modul, ki deluje prek USB 2.0

Zamisel, da bi na osebnem računalniku gledali televizijski program ni nova, saj smo lahko razne video in TV-kartice kupili že pred več kot petnajstimi leti. Nekoliko pozneje so bile v modi večpredstavne grafične kartice, ki so združevale sorazmerno cenen, a za tekoče predvajanje videa pri največji ločljivosti še dovolj zmogljiv grafični procesor, ter TV-kartico z možnostjo snemanja videa. Omogočale so tudi neposredno snemanje videa iz analognih naprav. Kombinacija z zvočno kartico je bila nujna, saj smo lahko le tako predvajali tudi zvok.

Danes je snemanje videa in gledanje televizije ter poslušanje radia in snemanje glasbe skorajda rutinsko, vendar ni samoumevno, razen če želimo gledati le javno IP TV, oziroma televizijo prek javnega internetnega omrežja. Večpredstavne grafične kartice so že skoraj izumrle, saj jih v mini PC-je in prenosnike ne moremo vgraditi. V svetu osebnih računalnikov za rabo doma prevladujejo digitalni TV-moduli, ki jih povežemo prek USB 2.0 ali redko prek USB 3.0. Dražji moduli imajo tudi analogne priključke in znajo predvajati in snemati analogne radijske in TV-programe ter zajemati zvok in sliko z analognih naprav. Vgradne TV- in videokartice večinoma omogočajo le delo v zastareli analogni tehniki (PAL, SECAM, NCTS …) in/ali spremljanje in snemanje programov s satelitskega sprejemnika.

Javna IP TV in IP-radio

Včasih je bil projekt spremembe domačega osebnega računalnika v TV in/ali radio povezan predvsem s stroškom nakupa ustrezne vmesniške kartice in z razpoložljivimi operacijskimi sistemi, v katerih smo jo lahko uporabljali. Danes, ko veliko televizijskih in radijskih postaj oddaja tudi prek spleta, potrebujemo predvsem ustrezno programsko opremo in širokopasovno povezavo v javno internetno omrežje, oziroma v javno omrežje z internetnim protokolom (javni IP).

Namestitev dodatne programske opreme v Windows 7 ali novejši je navadno avtomatizirana in poteka prek spletnega portala ponudnika javne IP TV. Na primer: za gledanje programov na javni IP TV RTV Slovenija (www.rtvslo.si) moramo v spletni brskalnik namestiti vtičnika Adobe Flash Player in Octoshape. Dovolj je, da se z njuno namestitvijo strinjamo in nekajkrat kliknemo »naprej« oziroma »next«.

Čeprav lahko javno IP TV spremljamo skoraj na vsakem osebnem računalniku brez dodatne strojne opreme, se moramo zadovoljiti z omejenim naborom programov televizijskih in radijskih postaj. Pri starejših računalnikih je redko treba dokupiti ethernetno omrežno kartico, vendar vseeno potrebujemo tudi širokopasovno internetno povezavo.

Snemanja oddaj javne IP TV zaradi varstva avtorskih pravic in zagotavljanja večjega števila gledalcev navadno ne omogočajo. Na spletu sicer najdemo večinoma zastonjska programska orodja za snemanje, vendar od njih ne smemo pričakovati preveč, saj javne IP TV svoje zaščite pogosto posodabljajo.

Star in zanesljiv trik, kako z javnih IP TV vseeno kaj posneti, je dokaj preprost. Če vsebine predvajamo z osebnim računalnikom z analognim izhodom za video in zvok (npr. composite video), potrebujemo le še en osebni računalnik z analogno TV- ali videokartico, s katero spet digitaliziramo analogni signal. Žal pri tem izgubimo veliko ločljivost, zaradi ponovne digitalizacije pa pade tudi kakovost slike. Ločljivost ohranimo le, če uporabimo zajemalnik HDMI.

Zajemalnik in predvajalnik videa prek priključka HDMI

Ali moj računalnik omogoča gledanje televizije?

Za gledanje digitalne televizije in radia prek kabelskega priključka ali telefonskega priključka navadno potrebujemo analogni ali digitalni vmesnik oziroma modul, ki ga povežemo z digitalnim »kanalnikom«, oziroma namenskim računalnikom za gledanje zasebnih IP TV in radia. Če telefonski ali kabelski operater omogočata digitalni prenos žive slike v računalnik, potrebujemo digitalni vmesnik za hiter prenos podatkov, kot sta USB 2.0 (ali hitrejši) in ethernet 100 Mb/s (ali hitrejši). Za gledanje javnih IP TV in radia zadošča omrežna kartica 100 Mb/s, ki jo povežemo s širokopasovnim modemom kabelskega ali telefonskega operaterja (omogoča prenos podatkov z vsaj 2 Mb/s).

Večina sodobnih osebnih računalnikov ima serijsko vgrajen ethernetni vmesnik hitrosti 1 Gb/s in priključke USB 2.0 ali hitrejše. To lahko preverimo tudi v operacijskem sistemu Windows 7 novejšem, če se podamo na nadzorno ploščo (angl. Control panel) in odpremo upravljalnik naprav (angl. Device manager). V rubrikah Omrežni vmesniki (angl. Network adapters) in Krmilniki USB (angl. Universal serial bus controllers) nato preverimo prisotnost ustreznih vmesnikov in njihovih gonilnikov.

Za gledanje analogne kabelske ali zemeljske televizije in poslušanje radia, ali gledanje TV-programa prek satelitskega sprejemnika moramo dokupiti TV-modul, oziroma videokartico. Te sodobni osebni računalniki navadno nimajo vgrajene. Zato jo bomo morali dokupiti. Če sta TV-kartica ali modul že vgrajena, bosta v upravljalniku naprav v rubriki Krmilniki za zvok, video in igre (angl. Sound, video and game controllers).

Kabelski priključek

Operaterji telefonskih in kabelskih omrežij za prenos televizijskih in radijskih programov v digitalni tehniki večinoma uporabljajo kodirana zasebna omrežja z internetnim protokolom (zasebni IP TV). Analogne kanale ob tem postopoma ukinjajo, saj je mogoče digitalno prenašati nekajkrat več TV in radijskih programov z bistveno boljšo kakovostjo. Temu se prilagaja tudi programska shema, ki praviloma ponuja veliko več digitalnih kanalov.

Skoraj vsi operaterji telefonskih in kabelskih omrežij ponujajo tudi storitvi VoIP (glas prek IP, angl. voice over IP) in dostop v javno internetno omrežje (javni IP). Prenos podatkov prek klasičnega IP-ja, zasebnega VoIP in javnega IP TV si tako delijo razpoložljivo pasovno širino kabelskega priključka, pri čemer imata zasebna VoIP in IP TV praviloma prednost, saj želi ponudnik zagotoviti tekoče telefonske pogovore in tekoč prenos TV-programov v veliki ločljivosti.

Za osnovni priklop v optično ali bakreno omrežje operater telefonskega ali kabelskega omrežja naročniku zagotovi modem z vgrajeno podporo delovanje preko vseh treh omrežij IP. Če se naročnik ne odloči za vse storitve, je dostop do enega ali več od omrežij onemogočen.

Modem ima več ethernetnih priključkov, katerih namembnost je mogoče nastavljati glede na izbrane storitve. Nekateri ponudniki omogočajo naročnikom prilagoditev prednastavljene namembnosti, čeprav lahko posamezno omrežje uporabljajo le na ločenem priključku. Denimo, če uporabljamo samo javno internetno omrežje (javni IP) in IP TV in imamo samo en »digitalni TV-kanalnik«, lahko en priključek namenimo za IP TV, preostale pa za javni IP.

Zato za dekodiranje zasebne IP TV dobijo naročniki poleg modema še majhen namenski računalnik z daljinskim upravljalnikom (nekakšen digitalni TV-kanalnik, angl. TV setup box), ki digitalni signal pretvori v analogno obliko ali v digitalno obliko za neposredno predvajanje na zaslonu (npr. HDMI). Namenski računalnik je pogosto izdelan na osnovi arhitekture, podobne arhitekturi za mini PC-je. Zato ima nemalokrat tudi priključke, ki bi jih lahko uporabili za neposreden prenos žive slike na osebni računalnik in snemanje dekodiranega signala v veliki ločljivosti neposredno na disk ali pogon brez gibljivih delov. Vendar telefonski in kabelski operaterji večinoma tega ne omogočajo. Če že, v namenski računalnik raje vgradijo disk, ki omogoča »zaprto« snemanje in gledanje digitalne televizije s časovnim zamikom, vendar ne tudi kopiranja digitalnih vsebin v osebni računalnik.

Za slednje potrebujemo poseben zajemalnik in predvajalnik videa pri veliki ločljivosti, ki ga povežemo prek priključka HDMI-IN. Priključek HDMI-OUT povežemo s televizorjem. Tovrstnih kartic je na slovenskem računalniškem trgu sorazmerno malo.

Notranjost zunanjega TV-modula

TV- in videokartice in moduli

Nakupu televizijskega ali videomodula ali vgradne kartice se ne bomo mogli izogniti, če nameravamo gledati TV in poslušati radio neposredno prek zemeljskih ali satelitskih televizijskih in radijskih oddajnikov. Ponudba TV-modulov je precejšnja, skoraj vsi pa podpirajo tudi digitalno TV, kar je pri nas nujno. Nekateri omogočajo hkratno gledanje dveh televizijskih programov ali hkratno snemanje. Vendar za to potrebujemo sodoben osebni računalnik.

Če so bile pred leti trend hibridne grafične kartice z vgrajenim sprejemnikom za TV in radio, ki smo jih lahko uporabljali v kombinaciji z zvočno kartico namiznega računalnika, so danes v ospredju zunanji moduli, ki jih z osebnim računalnikom povežemo prek priključka USB 2.0, ali hitrejšega. Cene sprejemnikov so sorazmerne z velikostjo njihovih ohišij. Sprejemnik z možnostjo snemanja televizijskih digitalnih TV‑programov v obliki ključka z daljinskim upravljalnikom lahko kupimo že za nekaj manj kot 20 evrov. Za zmogljivejše naprave, ki omogočajo tudi zajem signala iz analognih naprav in satelitskih sprejemnikov, bomo morali odšteti od 100 do 250 evrov.

Po drugi strani večina vgradnih satelitskih, TV- in videokartic za namizne računalnike ne omogoča spremljanja zemeljskih digitalnih TV-programov. Čeprav stanejo med 40 in 100 evri, je njihova uporabnost v Sloveniji omejena, saj vse televizijske postaje oddajajo le še v digitalni tehniki. Uporabljamo jih lahko v predvsem v analognih kabelskih omrežjih ali v kombinaciji s satelitskimi sprejemniki. Pri slovenskih trgovcih z računalniško opremo prevladujejo izdelki AVerMedia, drugi proizvajalci so bistveno slabše zastopani.

Vsi TV- in videomoduli in kartice imajo priložene gonilnike in namensko programsko opremo (ali pa je ta na voljo na spletnih straneh proizvajalca), ki omogoča izbiro televizijskih in radijskih programov ter snemanje in predvajanje zajetih posnetkov.

Mini TV-modul, ki deluje prek vodila PCIe

Združevanje storitev

Zakaj ne moremo na osebnem računalniku z zvočno kartico, zvočniki in mikrofonom, z ustrezno programsko opremo in več ethernetnimi karticami ob javni IP TV gledati tudi vseh kabelskih programov in se pogovarjati po telefonu? Tega si telefonski in kabelski operaterji, televizijske in radijske postaje ter lastniki avtorskih pravic ne želijo. Nezaupanje v programsko zaščito vsebin v javnem omrežju IP je še vedno preveliko, pa tudi številni lastniki avtorskih pravic pogosto zahtevajo zajetno dodatno plačilo; večina pa predvajanja vsebin prek javnega internetnega omrežja ne dovoli.

Obenem želijo kabelski in telefonski operaterji naročnikom omogočiti le spremljanje določenih skupin televizijskih in radijskih kanalov le določenim skupinam naročnikov, na omejenem številu naprav in omejenem številu hkratnih video in avdio tokov. V praksi to pomeni, da lahko navadno hkrati spremljamo največ dva različna programa na eni ali dveh napravah. Zato svojega priključka ne moremo »posoditi« sosedu. Hkrati lahko gledamo le tiste skupine programov, za katere plačujemo naročnino.

A kolesa razvoja spletnih storitev v javnem internetnem omrežju z zasebnimi internetnimi omrežji ne bo mogoče zaustaviti. Sčasoma bodo tudi ustvarjalci vsebin ter TV in radijske hiše ugotovili, da z ločenimi zasebnimi omrežji ne morejo konkurirati TV in radijskim hišam v javnem internetnem omrežju, oziroma bo večina začela oddajati tudi prek javnega omrežja. Zmogljivost slednjega se hkrati vsako leto povečuje, obenem pa imajo tudi domači uporabniki na voljo vse hitrejše širokopasovne povezave. Vse boljša je tudi programska zaščita digitalnih vsebin. Zato je blizu prihodnost, ko bo za gledanje televizije dovolj že običajen osebni računalnik brez dodatkov.