Sony Alpha 7S II

Objavljeno: 22.12.2015 | Avtor: Jure Forstnerič | Kategorija: Digitalni fotoaparati | Revija: Januar 2016

Sony je v zadnjih letih na fotografskem področju postal nadvse pomemben igralec. Ponuja predvsem odličen izbor zmogljivih aparatov, namenjenih tako zahtevnim amaterjem kot profesionalnim uporabnikom. Izredno močan je na področju slikovnih tipal – poleg rabe v lastnih aparatih in videokamerah tipala prodaja tudi drugim. Izkušnje se še kako poznajo, saj ponuja tokrat preizkušena Alpha 7S II tipalo z res dobrimi lastnostmi.

A gremo po vrsti. Aparati Alpha 7 vsi uporabljajo tipalo polnega formata in izmenljive objektive, nimajo pa sistema zrcal oziroma prizme iz DSLRjev. So torej zaenkrat edini brezzrcalni sistem s tipalom omenjene velikosti. Trenutno so na voljo modeli Alpha 7 II, Alpha 7R II in tokrat preizkušena Alpha 7S II. Prvi je klasični model s tipalom ločljivosti 24 milijonov pik, drugi, torej model »R«, ponuja predvsem visoko ločljivost (42 milijonov pik). Model »S« pa gre v drugo smer, namesto visoke ločljivosti se hvali z izredno visoko občutljivostjo tipala (torej vrednostjo ISO).

Tipalo ima 12 milijonov pik. To se bo marsikomu slišalo malo, a bo v praksi za večino uporabnikov dovolj. Pomembnejša je najvišja možna občutljivost, ta gre do ISO 102.400, v razširjenem (torej programskem) načinu pa vse do ISO 409.600. Za občutek – pri tej vrednosti zazna aparat 64-krat toliko svetlobe kot pri ISO 6400, kar je pri značilnih žepnih aparatih nekako zgornja meja. Ali, še drugače, pri nekem navadnem fiksnem objektivu lahko iz roke fotografiramo praktično v temi.

Fotografije pri najvišjih oziroma najekstremnejših vrednostih so seveda bolj podobne akvarelnim slikam kot čemu drugemu, a jih kljub temu lahko naredimo. Pomembnejše je to, da so fotografije pri vrednostih, ki bi bile pri drugih aparatih povsem neuporabne, tu dejansko dobre. Pomaga tudi uporaba formata RAW, pri tem se izgubi manj ostrine kot pri fotografijah JPEG. Tu so občutljivosti do ISO 25.600 povsem uporabne, meja resne uporabnosti (pri uporabi RAW) je nekako pri ISO 102.400 – kar je naravnost fantastično.  

K sposobnostim pri fotografiranju v slabih svetlobnih razmerah kar veliko prispeva tudi optična stabilizacija slike, vgrajena v ohišje. Ta seveda deluje z vsemi objektivi. Če uporabljamo kakšne starejše (med preizkusom smo uporabili tudi kak star, analogen objektiv), se v aparatu enostavno nastavi, kakšna je goriščna razdalja objektiva. Sistem samodejnega ostrenja je dober, solidno deluje tudi v temnejših razmerah, seveda pa je odvisen tudi od uporabljenega objektiva. Kljub temu to ne bo izbira za tiste, ki fotografirajo hitre športe, saj sistem objektom sledi slabše kot pri profesionalnih DSLRjih Nikona ali Canona.

Najvišja občutljivost je resda praktično neuporabna, a kljub temu pomeni, da lahko aparat fotografira praktično v temi. Prva fotografija je posneta pri ISO 409.600, druga pa pri ISO 12.800.

Najvišja občutljivost je resda praktično neuporabna, a kljub temu pomeni, da lahko aparat fotografira praktično v temi. Prva fotografija je posneta pri ISO 409.600, druga pa pri ISO 12.800.

Ohišje aparata je sicer zelo podobno ohišjem pri drugih modelih iz te serije. Zelo je kakovostno, v rabi je magnezijeva zlitina, odporno je tudi proti vremenskim vplivom. Glede na predhodnike so izboljšali ročaj na desni strani. Kljub temu je ohišje v primerjavi z ohišji DSLRjev s tako velikimi tipali razmeroma kompaktno, ni pa ravno lahko.

Tipk in kolesc je dovolj, tisti, ki prihajajo iz Nikonovega ali Canonovega tabora, bodo potrebovali nekaj privajanja. Menuji so sicer glede na število ponujenih funkcij dovolj pregledni. Zaslon na zadnji strani se lahko nagiba navzgor in navzdol, ne moremo pa ga vrteti. Na zgornji strani je digitalni okular, ta obsega tudi tipalo, s katerim lahko aparat, ko ga približamo k očesu, samodejno preklopi na okular. Ta je odličen, z zaslonom vrste OLED, sploh v temi se na njem vidi več kot pri klasičnih optičnih okularjih pri DSLRjih. V okularju lahko tudi povečamo sliko, to pride prav pri ročnem ostrenju, vključimo lahko tudi predogled slike, kar pomeni, da se slika v okularju spreminja glede na nastavitve.

Aparat je bolj ali manj namenjen tudi vsem, ki se ukvarjajo s snemanjem videa. Video zmore zajemati v ločljivosti 4K (3840 × 2160 pik) pri hitrostih do 30 slik na sekundo (nastavimo lahko tudi 25 ali 24). Pri tem uporablja format XAVC in zajema pri 100 Mbps. Prek izhoda HDMI lahko snemamo tudi na zunanje snemalce v 8-bitni barvni globini (to je sicer manj kot pri Panasonicovem GH4, ki zmore 10-bitno barvno globino). Si mislimo, da gre tu lahko tudi za zaščito Sonyjevih profesionalnih videokamer, te snemajo tudi 10- in 12-bitno barvno globino.

Ločljivost FullHD lahko zajemamo tudi pri hitrosti do 120 slik na sekundo. To je nadvse uporabno za počasne posnetke, denimo pri kakem športu. Tako visoka občutljivost kot optična stabilizacija slike prideta zelo prav pri snemanju videa, sploh ker smo tam bolj omejeni pri času ekspozicije (če zajemamo pri 30 slikah na sekundo, je najpočasnejši čas ekspozicije 1/30).

Če smo zelo natančni, se aparat bolje obnese pri zajemu videa kot pri fotografiranju. Pri slednjem je namreč kljub vsemu omejen z razmeroma nizko ločljivostjo tipala. V praksi namreč lahko iz katerega izmed konkurentov pri razmeroma visoki vrednosti ISO (recimo okoli 6400) dobimo ostrejšo sliko, saj imajo že v osnovi toliko višjo ločljivost. Pri videu teh težav ni, saj smo načeloma povsod omejeni z ločljivostjo FullHD ali 4K, ta Alpha pa ponuja visoko občutljivost v kombinaciji z vgrajeno stabilizacijo in kup za snemalce uporabnih funkcij.

Ob aparatu smo preizkusili Sonyjev objektiv Diastagon T* FE 35mm f/1,4, ki nosi napis Zeiss. Gre za presenetljivo velik in težek objektiv, ohišje je povsem kovinsko, je tudi odporno proti vremenskim vplivom. Objektiv je po kakovosti fotografij res odličen in se temu aparatu zelo dobro poda. Več kot očitno je namenjen tudi zajemu videa, saj lahko obroču, s katerim izbiramo zaslonko, nastavimo stopenjsko ali brezstopenjsko delovanje. Pri fotografiji je namreč koristno, da lahko hitro (in ne, da bi prebrali napise) nastavimo ali spremenimo vrednost zaslonke, pri videu pa je toliko uporabnejša brezstopenjska možnost. Omogoča, da brez prekinitve snemanja spreminjamo vrednost zaslonke, ne da bi pri tem zatresli aparat ali da bi se na videu opazila ostra sprememba. Škoda, da objektiv nima globinske skale za ostrenje, pa tudi razmeroma drag je (okoli 1500 evrov).

Alpha 7S 2 je specializiran aparat, ki ima kljub temu nekaj konkurence. Že znotraj svojega tabora je za večino uporabnikov navaden model, torej Alpha 7 II, odlična izbira, sploh ker je skoraj dvakrat cenejši. Obenem ponuja tudi občutno višjo ločljivost – v zadnjih nekaj letih smo se razvadili in je 12 milijonov pik nekoliko malo. Za tiste, ki potrebujejo izredno visoko občutljivost, je resna konkurenca Nikonov D4S – ta ponuja enak razpon, torej gre do ISO 409.600. Tu je cena na strani Sonyja, saj je ta skoraj dvakrat cenejši od Nikona. Nekako imamo občutek, da bodo ta model še najraje kupovali zahtevni snemalci videa, ki želijo veliko tipalo skupaj z vsemi možnostmi, ki jih ponuja Sony.

Sony Alpha 7S 2

Kaj: Digitalni fotoaparat z izmenljivimi objektivi.

Ločljivost: Do 4240 × 2832.

Tipalo: Efektivno 12 milijonov pik.

Velikost in vrsta tipala: 36 × 24 mm, CMOS, faktor povečave goriščnice 1.

Prodaja: www.sony.si.

Cena: 3099 EUR (ohišje).

Za   Kakovost fotografij, kakovost videa, visoka občutljivost, kakovost ohišja.

Proti    Cena.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki