Skok v morje

Objavljeno: 27.6.2018 | Avtor: Alan Orlič | Kategorija: Dosje | Revija: Julij-avgust 2018

Čas je ravno pravi, da poskusimo narediti tudi kakšno zunajserijsko fotografijo ali videoposnetek. Če smo na to še ustrezno pripravljeni, nas kakšna kaplja, pesek ali druga nevšečnost ne bi smela zmotiti.

Čas je za dogodivščine, pod vodo, nad njo, blizu nje in še kje, kjer se elektronika ravno ne počuti najbolj domače. Kar pomeni, da mora biti ustrezno zaščitena, torej že v osnovi dobro zatesnjena ali v posebnih ohišjih. In tu pridejo vodoodporni fotoaparati in njim podobne naprave še kako prav.

Čeprav je čedalje več vodotesnih telefonov, podvodno fotografiranje z njimi toplo odsvetujemo, še posebej v morski vodi. Razlogov je kar nekaj, prvi in med pomembnejšimi je cena naprave, če gre kaj narobe. In narobe gre lahko zelo hitro, proizvajalec oziroma servisi pa znajo v takih primerih zelo radi iskati dlako v jajcu (in jo velikokrat tudi najdejo). Tudi upravljanje z zaslonom na dotik pod vodo ne deluje najbolje, če sploh. Skratka, tokrat bomo telefone pustili ob strani in se posvetili dobri stari klasiki z manjšim odklonom, ki mu rečemo akcijske kamere.

Kaj pravzaprav pričakujemo od naprave, ki jo bomo odnesli na plažo oziroma pod vodo? Oziroma v kakšno globino bi jo radi ponesli, kakšno kakovost posnetkov oziroma videa želimo in na kakšne druge načine jo bomo še trpinčili? Po domače povedano – dobro je, da je odporna tudi proti padcem, mrazu ali pritisku. Možnosti je veliko, razpon cen pa od slabih 50 evrov do novega avta spodnjega razreda. Cena naraste predvsem zaradi dodatne opreme, kamor sodijo posebna ohišja, podvodne luči in bliskavice, saj zna kakovost na tem področju hitro preseči ceno fotoaparata. Tako kot v klasičnem svetu fotografije, le da smo tu z izbiro še bolj omejeni.

Akcijske kamere

V Sloveniji smo kot blagovno znamko posvojili Mobitel za mobilne telefone, v tujini je enako »ponarodel« Gopro. Posnemovalcev ima dobesedno na stotine, vse kitajske klone je skoraj nemogoče sešteti, vsak dan se najde kakšen nov. A takoj, ko se kateri izmed njih poskuša približati izvirniku, naraste cena in original kar naenkrat niti ni več tako drag oziroma se razlika tako rekoč izniči.

Kaj pravzaprav pričakujemo od spodobne akcijske kamere? Če vas zanima oboje, se pravi fotografija in video, ogromna večina kitajskih klonov odpade, celo nekateri bolj znani posnemovalci se znajdejo v tej odpadli skupini. Strogo fotografsko usmerjenih akcijskih kamer skoraj ne boste našli, se pa zato kar nekaj modelov odkupi s snemanjem v ločljivosti 4K, kar je v resnici fotografska ločljivosti osem milijonov pik. S tem dobite dvoje: visokoločljivostni video in fotografije hitrosti 30 posnetkov na sekundo, kar daje dobro možnost, da izluščite dober kader. Ker bomo imeli mlinčke s seboj vsepovsod, je zelo pomembno tudi to, kako so zaščiteni.

Gopro ima od modela Hero 5 zatesnjeno celo kamero, velika večina ostalih, razen nekaterih Sonyjevih modelov, pa zahteva dodatno ohišje. To sicer malce poveča napravo, a ne prav veliko. Upravljanje s tem postane bolj zoprno, saj kar nekaj teh igrač omogoča spreminjanje nastavitev le prek zaslona, občutljivega na dotik. V praksi to pomeni odpiranje ohišja in v mokrem okolju to ni najbolj priporočljivo.

Ohišja so večinoma zatesnjena do globine 30 ali 40 metrov, nekatera tudi več. V globini pod 10 metri je svetlobe že zelo malo oziroma rdečega dela spektra zaradi absorpcije skoraj ni več, kar takoj za seboj potege podvodne filtre oziroma mukotrpno popravljanje na računalniku. Močne podvodne luči hitro stanejo krepko več kot sama akcijska kamera in od tod naprej je meja le globina vaše denarnice.

Pri videu bi lahko celotno zadevo krepko zapletli, z različnimi kodeki ali s hitrostmi snemanja, a za domačo rabo je polna HD-ločljivost več kot dovolj. Za zabavni del poskrbi snemanje pri 120 posnetkih na sekundo ali več, ko se že lahko igramo z upočasnjenimi posnetki. Žal boste tu hitro na suhem, saj velika večina pozna največ 60 posnetkov na sekundo ali manj. Tudi snemanje v ločljivosti 4K zna biti pri marsikateri kitajski kopiji problematično, saj ne zmorejo normalnih 25 oziroma 30 posnetkov na sekundo, ampak manj, nekatere le 15, druge pa še manj.

Bolj problematično je napihovanje ločljivosti, zato morate biti pri nakupu akcijskih kamer zelo pozorni na tehnične lastnosti. Velik napis 4K še ne pomeni, da kamera v resnici to zmore, če ima tipalo le pet milijonov pik. A to se ne zgodi le pri neznanih imenih, tudi Olympus in Pentax sta imela s svojima akcijskima kamerama podobno težavo, kjer sta sicer malo, a vseeno napihovala ločljivost. Kar je bolj žalostno, tudi kakovost fotografij je bila pod ravnjo teh dveh proizvajalcev. V osnovi odlično narejeno in tehnično dobro oblikovano kamero jim je uspelo pohabiti do te mere, da smo vsi hitro pozabili na njiju.

Večina akcijskih kamer ima objektiv ribje oko, ki ga zna marsikatera tudi elektronsko predelati v klasični širokokotni objektiv. Razlike v kakovosti objektivov so dokaj majhne, a fotografu utegne kromatska aberacija oziroma cvetenje robov pojesti vse veselje do fotografiranja. Namesto ostrega prehoda med dvema barvama (običajno med ostrim svetlim in temnim delom) se namreč pojavi dodatni vijoličasti odtenek, ki tam v resnici nima kaj iskati. Med redkimi, ki se temu uspe izogniti, je Gopro Hero, pri večini ostalih pa boste ta nezaželeni efekt videli, še posebej zdaj, ko smo vas na to opozorili.

Širina kota je pri večini kamer okoli 150 stopinj, nekatere jih zmorejo 170, že prej omenjena Olympus in Pentax pa 206, kar pomeni, da vidita že malo nazaj. V praksi je že 150 stopinj čisto dovolj, saj boste na račun ribjega očesa ujeli veliko več, kot bi si včasih želeli.

Svetlobna vrednost je pri veliki večini akcijskih kamer f2.8 in seveda brez optične zaslonke, kar predvsem fotografom ne bo najbolj všeč. Nobenih lepih zvezdic iz točkastih svetlobnih virov, razen naknadno v obdelavi. Tudi na vgrajeni filter ND, ki ga poznajo nekateri kompaktni fotoaparati, lahko pozabite, ostanejo vam zunanji. A po drugi strani kar nekaj modelov premore shranjevanje posnetkov v surovem formatu, večina jih premore pod- oziroma nadosvetlitev, tudi ročna izbira občutljivosti je na voljo. Nekatere akcijske kamere premorejo ročno izbiro časa, kar zna priti prav ne le pri fotografiji, ampak tudi snemanju videa.

Če sodite med skrajno tehnične osebke, bosta vgrajeni modul GPS in tipalo za pospeške kot naročena. Sony in Garmin, recimo, imata posebno programsko opremo za obdelavo videa, ki zna te podatke uporabiti in jih prikazati na posnetku. Sicer pa, to boste uporabili le nekajkrat in nato izklopili, ker jemlje dodatno energijo in krajša čas snemanja.

Za konec pa krmiljenje akcijske kamere na daljavo, prek mobilnega telefona seveda. Da, večina jih to omogoča, a nekatere rešitve so boljše, druge slabše. Gopro tudi tu kaže pravo pot, čeprav kitajski Yi prav nič ne zaostaja. Vsekakor je povezljivost privlačna lastnost, saj lahko posnetke objavimo zelo hitro oziroma jih pregledamo na vsaj približno ustrezno velikem zaslonu.

Trpežni kompakti

Za akcijskimi kamerami pridejo na vrsto malo zmogljivejše naprave, če nič drugega, so bolj fotografsko usmerjene.

Kar pomeni vsaj nekaj spremenljive goriščnice, normalno velikost in cel kup fotografskih možnosti. Raznolikosti je tu bistveno manj, a še vedno dovolj, da se najdejo fotoaparati od dobrih 100 evrov navzgor, zaključijo pa se malo pod 500. Tudi podjetij, ki jih izdelujejo, je bistveno manj, pomembnejše lahko preštejemo na prste ene roke. Glede na to, da je večina poceni kompaktov že davno iz igre, preseneča dejstvo, da večina zgoraj omenjenih proizvajalcev še vedno občasno obnovi linijo oziroma doda nekaj novega. Olympus in Nikon naredita to tako, da se izplača preskočiti vsako drugo generacijo, Fujifilm pa že nekaj let dela bolj kot ne le kozmetične popravke. Pri vodotesnem kompaktu sta običajno le dve možnosti. Iščete poceni nadomestek za pametni telefon, za katerega vas je strah, da bi ga odnesli blizu vode ali v vodo, posnetke pa bi vseeno radi imeli oziroma iščete fotoaparat, ki ga boste brez težav dali v roke mladini. Druga kategorija je resen vodotesni kompakt, ki bo z vami povsod, ne glede na vremenske razmere, in bo preživel tudi kakšno hujšo zlorabo, kot je padec ali mraz, obenem pa boste lahko z njim naredili spodoben posnetek, za katerega vam ne bo žal, da nimate s seboj DSLR. V prvi kategoriji so resni kandidati Nikon, Panasonic in Fujifilm, v drugi ostaneta le Nikon in Olympus. Zadnja sta naredila odlična žepna fotoaparata, ki sta lahko bistveno več kot le trpežna žepnika. Oba imata odličen makro način, celo vrsto scenskih nastavitev in hitri zaporedni zajem posnetkov, Olympus pa celo ponuja kar nekaj dodatkov v obliki krožne makro bliskavice, nastavka za filtre ali širokokotni nastavek, ki poveča kot s 24 mm na 18.

Preden zaključimo s kompakti, moramo nujno omeniti še dva fotoaparata, Leico X-U in Sealife DC2000. Če niste navdušeni podvodni fotograf, verjetno še niste slišali za nobenega od njiju, čeprav ste ob omembi Leice verjetno rahlo privzdignili desno obrv. Oba fotoaparata sta zelo zanimiva, DC2000 ima palčno tipalo in objektiv, primerljiv z 31 mm, X-U pa tipalo APS-C in objektiv, primerljiv s 35 mm. Pri obeh je vrednost zaslonke dokaj podobna, f1.8 pri prvem in f1.7 pri drugem. Samo ohišje pri obeh zdrži 15 metrov globine, z ohišjem še več. Temu primerna je tudi cena: Sealife stane okoli 600 evrov, medtem ko ima Leica sebi primerno ceno, dobrih 3000 evrov.

Brezzrcalni svet

Nekoč so fotografi imeli Nikonos. Legendarni podvodni fotoaparat, ob katerem se še danes marsikateremu fotografu orosi oko. Zgodba sega v leto 1963, v Francijo, kjer je podjetje La Spirotechnique razvilo 35-milimetrski podvodni fotoaparat, izdelavo pa je prevzel Nikon. Sledilo je še pet fotoaparatov, zadnji v letu 1992, ki je imel v primerjavi s prejšnjimi celo možnost uporabe objektivov s samodejnim ostrenjem.

O tem, da so bili fotoaparati zgrajeni tako rekoč kot najboljše podmornice, ni treba izgubljati besed. Zdržali so pritisk do 100 metrov pod morsko globino, imeli so nabor objektivov in bliskavic, skratka vse, kar podvodni fotograf potrebuje. Ker elektronika ni najbolj združljiva z vodo, je razvoj podvodnih fotoaparatov v digitalnem svetu skoraj zamrl.

Obudil ga je spet Nikon z modelom AW1, kot kaže, pa je projekt dokončno zastal. V osnovi je AW1 brezzrcalni fotoaparat iz serije 1, ki je vodotesen do globine 15 metrov. Na voljo sta tudi dva objektiva, 10 mm in 11–27,5 mm, s spremenljivo goriščnico. Za pretvorbo v 35-milimetrski format je treba goriščnico pomnožiti s faktorjem 2,7 x, da dobimo 27 mm in od 30 do 74 mm. Za prvo silo dobro, a manjka še vsaj ribje oko ali drug širokokotnik ter vsaj en makro objektiv za celoten sistem. S tem bi ga podvodni fotografi hitro vzeli za svojega, saj drugih resnih alternativ tako rekoč ni. Glede na to, da se v liniji 1 že lep čas ni nič spremenilo, lahko na brezzrcalni podvodni fotoaparat pozabite in začnete razmišljati o alternativah, kot so podvodna ohišja. Brez njih boste katerikoli drugi brezzrcalni fotoaparat odnesli pod vodo le trikrat, prvič, zadnjič in nikoli več.

Pravi format

Če je Nikonu uspelo izdelati vsaj en brezzrcalni fotoaparat, je digitalni zrcalno refleksni svet ostal na suhem. Dobesedno. Oziroma smo spet pri podvodnih ohišjih, katerih cena hitro presega tisočak, da o kakšnem dodatku niti ne govorimo. Proizvajalci podvodnih ohišij so se v digitalnem svetu srečevali z veliko težavo, za kateri model naj naredijo podvodno ohišje. Fotoaparati so se namreč še nekaj let nazaj menjali na letni osnovi in nov model, če nič drugega, je prinesel drugačen razpored tipk, kar je seveda pomenilo nov razvoj podvodnega ohišja. Zaradi tega so ta na voljo predvsem za srednji in višji razred digitalnih fotoaparatov.

Včasih se tudi sami proizvajalci potrudijo za celovito rešitev, ne le s podvodnim ohišjem, ampak tudi z ustreznimi svetlobnimi telesi. Večina jih je omejena na globino 40 metrov, ki je tudi meja za amaterske potapljače, če želite kaj več, pa je treba poseči po neodvisnih proizvajalcih. Ti ponujajo ohišja, ki zdržijo globino več kot 100 metrov. A kot smo omenili že na začetku, stroški tu hitro zrastejo prek vseh meja, če želite biti dobro opremljeni in fotografirati v globinah, večjih kot 20 metrov. Ustrezno ohišje, več različnih kupol, dve bliskavici ali močni svetilni telesi ter ne nazadnje tudi veliko vaje so potrebni za nastanek dobrega posnetka.

Na vsak način pod vodo

Če vam ni do nakupa nove opreme in bi radi z obstoječo raziskovali podvodni svet, vam preostanejo vodotesne vrečke in podvodna ohišja. Prve so dokaj poceni in namenjene predvsem raziskovanju plitvin, z drugimi greste lahko tudi globje, a so tudi krepko dražja. Vodotesno vrečko se dobi že za manj kot 100 evrov, odvisno od velikosti fotoaparata. Vsekakor pred nakupom preverite, ali gre vaš fotoaparat z izbranim objektivom vanjo, zato nakup prek spleta odsvetujemo. Ker globine hitro stisnejo zrak v vrečki, postane upravljanje fotoaparata vse prej kot enostavno, zato, četudi omogočajo potope do 15 metrov, ne pričakujte, da boste tam lahko naredili kaj pametnega.

Vodotesna ohišja so seveda veliko zanimivejša, a morajo biti narejena oziroma prirejena prav za tip fotoaparat. Če ima izmenljive objektive, mora tudi sprednji del (polobla ali tulec za objektiv) temu ustrezati. Cene so hitro od 1000 evrov navzgor, kar nas vrne na akcijske kamere oziroma trpežne kompakte. Če imate starejši kompaktni fotoaparat, se izplača pobrskati po spletu za rabljenimi ohišji, pred leti so ji proizvajalci radi izdelovali za boljše modele. Cena zna biti krepko ugodnejša, seveda je vse odvisno od ohranjenosti oziroma sreče pri nakupu. Velja opozorilo, da je treba tesnila obvezno preveriti, po možnosti zamenjati oziroma jih zatesniti s silikonsko mastjo pred prvo uporabo.

Zlati Monitor

Verjamemo, da je za večino podvodna fotografija privlačna, če nič drugega, zaradi drugačnosti. A kot smo že večkrat omenili, je za dober rezultat potrebno kar nekaj dobre opreme, da o času, ki ga potrebujemo za to, niti ne govorimo. Tudi najboljša oprema vam ne bo prinesla dobrih rezultatov, če ne boste vadili, kar pomeni vložiti čas. Za to vam toplo svetujemo, da dobro razmislite, kaj res želite in ali sploh imate čas to uresničiti. Naše priporočilo je preprosto: ne pretiravajte. Poleg tega tudi razmislite, dobro podvodno opremo boste lahko uporabljali štiri mesece, morda šest, odvisno od vaše druge podvodne opreme (predvsem debeline neoprena). Preostali čas se bo nanjo nabiral prah, poleg tega tudi njeno vzdrževanje ni ravno poceni. Po drugi plati pa boste lahko trpežen kompakt ali akcijsko kamero uporabljali tako rekoč povsod, kakovost posnetkov pa za domačo rabo ne bo veliko slabša. Le redko boste namreč prikazovali slike v višji ločljivosti kot HD, tudi s tiskom do formata A3 ne bi smeli imeti težav.

Nikon Coolpix W300 je široko uporaben mlinček, ki pride prav tudi ob planinarjenju ali drugih aktivnostih. Gopro Hero 5 ali 6 sta zelo spodobni akcijski kameri, kjer je glavna meja vaša domišljija, kako ju izkoristiti. Za njiju je na voljo tudi posebno kupolasto (dome) podvodno ohišje, ki omogoča fotografiranje pol v vodi pol zunaj, in kar je najlepše, kitajske kopije stanejo od dobrih 60 evrov dalje. Skratka, domači proračun zaradi tega ne bi smel trpeti. Za Gopro se dobi še cel kup drugih dodatkov, od plovcev oziroma držal do za podvodno fotografijo bolj zanimivih luči LED. Te so ravno prav majhne in uporabne tudi v druge namene oziroma jih lahko brez težav uporabimo tudi ob fotografiji z drugimi fotoaparati.

Če potegnemo črto, za spodoben rezultat ni treba prodati ledvice ali pljučnega krila, le pričakovanja morate malo zmanjšati.

Fujifilm XP130

Eden redkih proizvajalcev, ki že tako rekoč od samega začetka izdeluje vodotesne fotoaparate, je Fujiifilm. Če imate srečo, lahko še vedno kje najdete njihov podvodni filmski fotoaparat za enkratno uporabo, tako mimogrede.

Zadnji model XP130 izhaja iz serije, stare dobrih osem let, in v tem času so predstavili devet fotoaparatov, približno enega na leto. Med seboj so si zelo podobni, zadnjih pet let imajo vsi 16-milijonsko tipalo, pred tem pa enak objektiv in skoraj enako ohišje. Spremembe so tako majhne, da se čudimo proizvajalcu, ki vsako leto predstavi nov model. Morda računajo na tiste, ki so uničili ali »utopili« prejšnjo različico, ampak naše izkušnje pravijo, naj v tem primeru uporabnik raje poskusi srečo z drugim proizvajalcem. Skratka, objektiv z razponom goriščnice pet, dokaj neugoden 28-milimetrski začetni kot, ki pod vodo ni prav nič širok, in hitrost ostrenja, ki je ostala v prejšnjem desetletju. Dobesedno za vse nastavitve moramo poseči v menije, celo za izbiro načina fotografiranja. A kljub vsemu temu fotoaparat postreže s spodobno kakovostjo slike in z dosegljivo ceno. To pa je tudi tisto, kar uporabniki iščemo.

Sony RX0

Če bi nas vprašali, na katerem področju je Sony resnično najboljši, je to pomanjševanje. Od radijskih sprejemnikov v 60-ih letih in »vokmena« do fotoaparatov v zadnjem času. RX0 je tako tipičen primer tega, a po drugi plati izdelek, za katerega se sprašujemo, čemu točno je namenjen. Na eni strani velikost manjše akcijske kamere, na drugi objektiv, primerljiv s 24 mm, ki premore celo samodejno ostrenje. Prej fotoaparat ali kamera z neobičajnim objektivom.

A malček premore marsikaj, od fotografiranja v formatu RAW do snemanja videa z 980 posnetki na sekundo. Glavno presenečenje sledi: namesto klasičnega majhnega tipala se notri skriva palčno tipalo, kot ga premorejo zmogljivejši kompakti. Zato ima tudi samodejno ostrenje, ki je relativno hitro in ostri po večjem delu tipala. Vse te možnosti hitro zbledijo ob tako rekoč mikroskopskem LCD-zaslonu, prek katerega nastavljamo vse možnosti. Snovalci so preprosto povzeli klasičen Sonyjev meni, kar pomeni zelo majhne črke in nepreglednost nastavitev, za še večjo zmedo pa so nekatere možnosti med foto in video načinom enako poimenovane. Razočara tudi najdaljši čas, ki je skromne ¼ sekunde. Glede na tipalo bi lahko bil ta tudi 60 sekund.

Končni udarec sledi v visoki ceni, kar bo marsikoga odvrnilo od nakupa, kljub nekaterim zelo vabljivim možnostim. Če bi Sony namesto objektiva 24 mm uporabil klasično ribje oko, kot ga ima velika večina akcijskih kamer, in dodal zaslonko ali vsaj vgrajen filter ND, bi kljub visoki ceni postal nesporni zmagovalec med akcijskimi kamerami, tako pa je bolj kot ne le dokaz izredno sposobnega inženirstva.

Nikon W300

Ko se je Nikon lotil prvega podvodnega kompakta, je bolj kot ne poskušal slediti drugim, z eno manjšo spremembo – GPS-sprejemnikom in vgrajenim svetovnim zemljevidom. To so bili še časi, ko so pametni telefoni šele kazali zobe, in če bi se s fotoaparatom izgubili na kakšnem samotnem otoku, bi vsaj vedeli, kje se nahajate, če nič drugega.

Danes je potrebno veliko več in tudi Nikon se je temu prilagodil. Objektiv je dobil širši kot in malo daljšo goriščnico, programskih možnosti je veliko, tudi upravljanje je preprosto. Makro način je odličen, ostrenje hitro, med posebnimi načini pa se najde tudi zelo spodoben nočni način, ki omogoča večurne ekspozicije. Fotoaparat ima le eno manjšo lepotno napako, nima zapisa RAW. Na srečo zna odlično izravnati belino, tudi šum dobro odstranjuje.

Cenovno si je zelo blizu z Olympusom TG-5, ki ima zelo podobne tehnične lastnosti in možnost uporabe nekaterih že omenjenih dodatkov. Tudi snemanje v ločljivosti 4K mu ne povzroča težav, le dovolj hitro pomnilniško kartico potrebuje. Če povzamemo: dober fotoaparat za zahtevnejšega uporabnika, ki želi od kompakta kaj več oziroma mu v določenih primerih brez težav nadomesti DSLR ali brezzrcalca.

Nikon W100

Igrača, malo bolj resna, a vseeno zanimiva in uporabna. Nikon se je tega fotoaparata lotil zelo pragmatično, saj je od večine vodotesnih konkretno debelejši zaradi objektiva. Ta se v nasprotju z ostalimi izvleče, kot pri večini kompaktov, a je ta del skrit v ohišju. Drugače povedano, klasični kompaktni fotoaparat so zaprli v vodotesno ohišje. Trikratna spremenljiva goriščnica z začetnim kotom 30 mm ni ravno najboljša popotnica za podvodno fotografijo, a se objektiv čisto spodobno obnese v makro načinu. Programske nastavitve so predvsem samodejne, a se dobro obnesejo. Video ima polno ločljivost HD, 4K je za ta denar težko pričakovati. Skratka, nič posebnega, a ravno dovolj dosegljiva cena, ki zna prepričati marsikaterega kupca.

Kaj pravijo resni uporabniki?

Arne Hodalič, fotograf, profesor, biolog, pravi, da je morje njegov drug dom, zato ima tudi vso potrebno opremo za fotografiranje pod vodo z ustreznimi ohišji in lučmi oziroma bliskavicami. Trenutno je to še Nikon 3S, a ga bo kmalu nadomestil D850. Kljub temu meni, da je danes večina fotoaparatov, tako klasičnih digitalnih kot brezzrcalnih, dovolj dobrih za podvodno fotografijo, saj večina zmore visoko stopnjo občutljivosti brez pretiranega šuma. Pomembno je dobro podvodno ohišje, ki pa hitro stane tisočak ali več, potem so tu še ustrezne kupole za objektive in seveda bliskavice ali vsaj močne luči, brez katerih se ne da delati resno, razen če fotografiramo v plitvinah. Pomembno je tudi, da je bliskavica čim dlje od osi objektiva, kajti v morski vodi in tudi drugje je veliko trdih delcev ali mikroorganizmov, od katerih se svetloba odbije, in tako dobimo na posnetkih neželene bele pike. Za lažje delo so priporočljive bliskavice, ki so združljive s fotoaparatom, a če proračun tega ne dopušča, so tudi ročne več kot dobrodošle. Pri objektivih priporoča čim bolj širokokotne, tudi ribje oko pride zelo prav. Za ljubitelje makro fotografije je makro objektiv seveda nuja, če ohišje omogoča ročno ostrenje, toliko bolje. Preprostejši tehniki lovljenja ostrine sta uporaba LCD-zaslona in možnost cvetenja robov (peaking). Priporoča tudi redno pregledovanje podvodnega ohišja, predvsem tesnil, še posebej pred prvim potopom v novi sezoni. Takrat je bolje preizkusiti ohišje brez fotoaparata. Tudi pred samim potopom je že na gladini dobro pregledati, ali slučajno kje ne vdira voda (kapljice se hitro naberejo na kupolastem delu ohišja in so dobro vidne), a običajno velja, če na gladini oziroma globini enega metra ne pride do vdora, tudi globje ne bo prišlo, saj tesnila zaradi pritiska dodatno stisnejo in preprečijo vdor. Podvodna fotografija je seveda zahtevnejša, a končni rezultat zna toliko bolj presenetiti in zaradi nenavadnosti tudi navdušiti.

   

Darja Štravs Tisu, fotografinja, novinarka, radijska voditeljica in novopečena ljubiteljica morskih globin, ima fotoaparat tako rekoč vedno pri roki. Tudi pod vodno gladino ga rada odnese in za to ji za zdaj služi Canon S90 v podvodnem ohišju. Čeprav je fotoaparat že relativno star, se še vedno dobro obnese, poleg tega je tudi v podvodnem ohišju dokaj majhen in preprost za upravljanje. Kar pogreša, je predvsem širši kot, o podvodnih bliskavicah ali lučeh pa trenutno ne razmišlja. Naslednji fotoaparat, ki bo z njo šel pod vodo, je Canon EOS M6 z objektivom 11–22 mm in ustreznim ohišjem, po možnosti s kupolo namesto klasičnega stekla pred objektivom. S tem bo fotoaparat še vedno majhen in okreten pod vodo, kar ji je tudi najbolj pomembno.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki