Se še spomnite grafoskopa?

Desetletja so si šolniki pri podajanju vsebin pomagali z napravami, imenovanimi grafoskop. Danes so jih nadomestili veliki televizorji, projektorji ter interaktivne table, ki so zamenjali svojevrstne, a nadvse preproste elektro-optične naprave za projekcijo nepremičnih slik občinstvu.

Za predhodnike grafoskopov lahko štejemo celo starodavne načine prikaza projekcij, npr. magično svetilko. Steganografsko ogledalo je morda še najboljši zgodovinski približek z vidika rabe, sorodne tisti, ki jo je uvedel grafoskop. Kaj pa je steganografsko ogledalo, povprašate? Gre za izum nemškega jezuitskega učenjaka Athanasiusa Kircherja. Ta je sicer z današnjega vidika primitivni projekcijski sistem s fokusirnim objektivom in besedilom ali slikami, pobarvanimi na konkavnem zrcalu, ki je odsevalo sončno svetlobo in tako skrbelo predvsem za prenos podob ter svojevrstno komunikacijo na dolge razdalje, opisal že leta 1645 v knjigi z naslovom Ars Magna Lucis et Umbrae. Devet let pozneje je belgijski jezuitski matematik André Tacquet uporabil Kircherjevo tehniko, s katero je upodobil in občinstvu prikazal potovanje iz italijanskega jezuitskega misijonarja Martina Martinija iz Kitajske v Belgijo. Ni znano, kako natančno je Tacquet uporabljal Kircherjev sistem, a je zelo možno, da je risal slike na projekcijsko ogledalo, medtem ko je podrobnosti o potovanju razlagal ustno.

Magična svetilka kot prvi predhodnik grafoskopa.

Iz Evrope v ZDA, kjer je sledil razcvet

Prvo znano in grafoskopu zares podobno projekcijsko napravo je leta 1853 razvil francoski fizik Edmund Becquerel, po letu 1866 pa jo je za predstavitev najrazličnejših vsebin pogosto uporabljal francoski izdelovalec instrumentov in izumitelj Jules Duboscq. Eleganten instrument je projiciral slike z vodoravne površine na navpični zaslon. Ko je bil projektor osvetljen, so lahko gledalci videli železna vodila, razporejena okoli elektromagneta, različne lastnosti polarizirane svetlobe in podobnih pojavov. Predhodniki grafoskopa so očarali občinstvo, svojo različico elektro-optične naprave za projekcijo nepremičnih slik je leta 1880 razvil tudi ameriški znanstvenik Henry Morton. Njegove naprave se je hitro prijel vzdevek »navpična luč«. Tudi raba prozornih listov (folij) za projekcijo vsebin je bila bolj al manj razvita v Združenih državah Amerike.

Kako deluje grafoskop?

V ohišju grafoskopa je vgrajenih več komponent, katerih medsebojno odvisnost skrbi za brezhibno delovanje in učinek projekcije povečane slike. Glavni sestavni deli grafoskopa so halogenska žarnica (vir svetlobe), pod katero je nameščeno sferično zrcalo, za njim pa leča, katere naloga je dodatno povečati snop svetlobe in ga usmeriti proti fresnelovi leči. Ker halogenska žarnica v notranjosti grafoskopa med delovanjem oddaja veliko toplote, je nujen sestavni del tudi ventilator za hlajenje. Klasični grafoskop ima v enem izmed robov nameščen drog, na katerega sta nad lečo pritrjena objektiv in ogledalo, ki preusmerita svetlobo oziroma grafično podobo naprej proti platnu, na katerem se prikaže projicirana vsebina.

Vsebine, namenjene za prikazovanje z grafoskopom, so navadno natisnjene na prosojnicah iz acetatnih vlaken in položene na objektno steklo nad fresnelovo lečo. Ogledalo omogoča, da predavatelj gleda vsebino obrnjeno proti sebi in lahko tudi piše po prosojnici, občinstvo pa jo prav tako vidi v pravilni obliki na platnu. Lečo z ogledalom je mogoče prilagajati po višini, ki skrbi tako za uravnavanje ostrine kot tudi povečevanje oz. pomanjševanje slike. Sliko z grafoskopa je najbolje projicirati na projekcijsko platno, saj to zagotavlja najboljšo vidljivost/berljivost vsebin, a za enostavnejše projekcije zadostuje tudi ravna bela stena.

Eni prvih projektorjev so bili zanimivo uporabljeni na policijskih postajah, saj so omogočali primerjanje skic in slik ter ugotavljanje ujemanja obraznih značilnosti različnih osumljencev in kriminalcev. Med drugo svetovno vojno je grafoskope s pridom uporabljala tudi vojska, predvsem v namene usposabljanja večjih skupin vojakov.

Prve grafoskope je v uporabo za namene usposabljanja dobila ameriška vojska.

Šele po drugi svetovni so grafoskopi začeli osvajati izobraževalne ustanove po vsem svetu, pravzaprav šele v začetku 60-ih let prejšnjega stoletja. Povpraševanje po projektorjih se je močno povečalo, leta 1953 ustanovljeno podjetje Buhl Industries pa je postal vodilni ameriški izdelovalec optičnih delov in projekcijskih leč za grafoskope (te so nato sestavljala in prodajala različna podjetja – v Sloveniji npr. Vega).

Grafoskopi so omogočili enostavno in praktično predstavitev povečanih slik širšemu občinstvu. Za povečavo slik so se uporabljale prosojnice ali na rolo navita folija. Vsebine so se na prosojnice nanašale bodisi ročno, bodisi so jih nanje natisnili tiskalniki. Veliko je k uspešnemu posvajanju s strani šol prispevalo predvsem to, da so lahko učitelji in predavatelji med poukom/predavanjem tudi neposredno pisali na prosojnice in folije. Nizki stroški nabave in enostavnost rabe so poskrbeli, da so se grafoskopi v šolskih učilnicah in predavalnicah obdržali skoraj do preloma tisočletja.

Grafoskop, kakršnega se spominjajo vsi, ki so v prejšnjem tisočletju gulili šolske klopi.

Prosojnice kot rezultat izrabe odpadnega materiala

Konec 50-ih let prejšnjega stoletja je kemik Roger Appeldorn sprejel izziv svojega šefa v družbi 3M (takrat imenovani Minnesota Mining and Manufacturing Company), ki je želel najti rešitev za praktično uporabo prosojnih listov, ki so bili stranski (beri: odpadni), produkt takratnega postopka izdelave barvnih kopij dokumentov. Appeldorn je razvil proces projekcije prozornih listov, ki je nato vodil do 3Movega novega tržnega izdelka – prosojnega filma. Med prvimi večjimi strankami je bila letalska baza v mestu Omaha, ki je mesečno porabila okoli 20.000 prosojnic. Opogumljeni z odličnim sprejetjem prosojnic, so v 3M sprejeli odločitev o izdelavi lastnega grafoskopa (pred tem so le preprodajali grafoskope drugih znamk). Izdelali so vrsto prototipov in jih drugega za drugim izboljševali, nato pa 15. januarja 1962 predstavili stroškovno učinkovito, razmeroma majhno in zložljivo različico grafoskopa, ki je takoj postala prodajna uspešnica. Naprava je imela vgrajeno novo fresnelovo lečo, izdelano iz posebej obdelane plastike, kar ji je omogočalo bistveno bolj kakovostno projekcijo od drugih enostavnih plastičnih leč, obenem pa je bila takšna rešitev znatno cenejša od grafoskopov, ki so uporabljali steklene leče.

Prosojne folije so čisto po naključju postale uspešnica.

Tri vrste grafoskopov

Strokovnjaki grafoskope ločijo na tri vrste/družine/tipe po njihovi optični zasnovi. Presevni tip se uporablja za vse vrste projekcij in uporablja različne kombinacije žarnic in objektivov. Presevni grafoskop z notranjim zrcalom deluje praktično enako kot presevni grafoskop, a z eno pomembno razliko – notranje zrcalo »ulomi« optično os, s tem idelovalcu omogoči izdelavo nižjega ohišja. Ta vrsta je sprva vodila med prenosnimi grafoskopi, a so jih nato zamenjali zrcalni grafoskopi. Ti imajo določene omejitve – ni jih moč uporabljati za projiciranje slike prek prikazovalnikov iz tekočih kristalov, saj v tem primeru nastane učinek dvojne slike. Ob enakih optičnih sestavnih delih je izkoristek zrcalnega grafoskopa nekoliko nižji od presevnega grafoskopa.

Osnovne skupine grafoskopov. Vir: Wikipedia

Grafoskopi v navezi z računalniki

Obenem z vzponom osebnega računalništva so inženirji iskali različne načine uporabe tehnologij. Ena izmed v praksi uresničenih zamisli je bila tudi združitev vse bolj priljubljenih zaslonov na tekoče kristale in projekcijske tehnologije. Grafoskopi so tako med letoma 1980 in 1990 dobili več različnih dodatkov, predvsem zanimivi so bili klasični zasloni LCD, vgrajeni v namensko ohišje, ki so se namestili na objektno steklo grafoskopa ali nad njim in se preko standardnih vmesnikov (VGA) povezali na računalnik ter prikazovali vsebino z namizja. Pozneje so različni izdelovalci izdelali celo hibridne rešitve, kjer so v sam grafoskop, opremljen z zaslonom LCD, vgradili še računalnik, a se zaradi razmeroma visoke cene ta rešitev v praksi ni prijela. Poleg tega se je v začetku 90-ih let prejšnjega stoletja že razbohotil razvoj video projektorjev, ki so v nadaljevanju marsikje nadomestili grafoskope.

Kombinacija grafoskopa in zaslona LCD (tega smo lahko pobrali tudi iz npr. okvarjenega prenosnika) je poskrbela za marsikakšen projektor domače izdelave – pač po vzoru »naredi si sam«.