Razkošje velikih diagonal in ločljivosti

Objavljeno: 28.6.2016 | Avtor: Miran Varga | Kategorija: Fokus | Revija: Julij - avgust 2016

Na policah trgovin še vedno prevladujejo digitalni televizorji polne visoke ločljivosti, a jim modeli z ultravisoko ločljivostjo vedno bolj odžirajo tako prostor kot pozornost in kupce. Preizkusili smo več kot ducat pametnih televizorjev z ločljivostjo 4K/UHD in še tri »klasike« z ločljivostjo slike 1080p, pač, za dobro vago.

Kratici UHD in 4K namreč vedno bolj prevladujeta v svetu potrošniške in zabavne elektronike. Seveda povsem upravičeno, saj prinašata novo razsežnost na področje kakovosti prikaza slike. Z njima (ali pa le eno izmed njiju) so opremljeni najrazličnejši zasloni še bolj različnih naprav (kot so kamere, pametni telefoni, tablice, računalniški monitorji in, jasno, televizorji) – najdemo ju praktično na vsem, kar je sposobno predvajati ali zajemati slike ter video posnetke v tej ultra visoki ločljivosti.

Od prejšnjega Monitorjevega preizkusa pametnih televizorjev je minilo le nekaj več kot pol leta, a naprave z letnico 2016 obljubljajo viden napredek, zato smo se odločili preveriti, s katerimi modeli želijo izdelovalci najbolj prepričati kupce, ki bodo nove televizorje iskali v želji po kakovostnem ogledu prenosa športnih dogodkov (teh letošnje poletje in jesen resnično ne bo manjkalo) ali pa bodo hoteli nadgraditi izkušnjo ob ogledu tv serij in filmov, morebiti celo fotografij. Na tokratnem preizkusu se je znašlo kar 16 digitalnih televizorjev z diagonalami zaslona med 43 (109 cm) in 65 (165) palci. Za razliko od računalnikov ali pa tablic si televizorji še zdaleč niso podobni kot jajce jajcu, za to poskrbi že sam operacijski sistem v navezi z daljincem in bolj ali manj posrečeno izdelanimi funkcijami ter izbranimi aplikacijami. Na tokratnem preizkusu so že prevladovali modeli televizorjev, ki jim poveljuje operacijski sistem Android TV, a se »tradicionalisti« ne dajo. Web OS še kar vztraja, televizorji z operacijskim sistemom Firefox OS pa tudi lepo napredujejo.

Zakaj torej izbrati televizor z ultra visoko ločljivostjo prikaza slike? Razlogov, zakaj kupiti enega izmed najnovejših in dražjih televizorjev, je veliko, čeprav vsi med njimi res niso očitni že kar na prvi pogled. Samo kakovost slike smo že omenili. Zaznalo bi jo praktično vsako zdravo oko, še posebno pa fotografi, ki so doslej svoje fotografije predvajali na televizorjih ločljivosti 1080p – o tem se vedno znova prepričamo. Preskok na 4K/2160p je zanje pravi blagoslov, saj taki zasloni prikažejo bistveno več podrobnosti – če si sliko ogledamo res od blizu, je razlika lahko osupljiva. Tudi navdušenci nad ogledom vsebin v treh razsežnostih (3D) televizorjem 4K le ploskajo, saj tu zaradi prikaza dveh slik (v tem primeru polne visoke ločljivosti 1080p) ultra visoka ločljivost pride še bolj do izraza. Je pa res, da se prikaz slike 3D ni prijel in ga izdelovalci že opuščajo, zato se velja podvizati, če iščete televizor 3D.

Višja gostota slikovnih pik na zaslonih 4K gledalcu omogoča tudi bližje sedenje, preden postane vidna sama linijska struktura slike. Televizorje Ultra HD lahko gledamo bliže in smo še bolj navdušeni nad kakovostjo prikazane slike. Za vse, ki cenijo kakovosten prikaz slike, imamo še eno zelo dobro novico – televizorji z ločljivostjo 4K se nenadejano hitro cenijo. Najcenejši na tokratnem preizkusu je stal vsega 700 evrov, pa je govor o 55-palčnem modelu! Ovir in izgovorov, zakaj ne razvajati svojih oči, je iz dneva v dan manj.

Tokratni preizkus nam je vnovič potrdil tisto, kar vemo že dolgo. Prodajo televizorjev z daljšimi diagonalami zaslona omejuje predvsem ponudba kakovostnih vsebin. Naš preizkus s sobno anteno in lovljenjem signala DVB-T je namreč postregel s kruto realnostjo. Če bomo na televizorju spremljali predvsem program standardne ločljivosti, je nakup televizorjev z diagonalo, večjo od 40 palcev (102 cm), povsem nesmiseln, saj bomo deležni le res slabe slike. Tudi sprejem signala DVB-T v ločljivosti HD (1080i) pri vseh večjih televizorjih ni bil kaj prida prepričljiv, ne glede na to, kako zmogljiv slikovni procesor imajo – pomanjkanja informacij na sliki pač ne more nadoknaditi noben matematik. Zelo podoben opis velja za vse, ki prejemajo signal domačih ponudnikov storitev IP TV – standardna ločljivost je boleče negledljiva na večjih televizorjih, zato velja resno razmisliti o doplačilu za t. i. pakete s ponudbo kanalov HD.

Kaj torej gledati? Hja, če je značilni tv program zaradi že omenjenih omejitev predvsem razočaranje, si lahko pomagamo s storitvijo Netflix. Ta je z letošnjim letom vendarle na voljo tudi v Sloveniji in je bržkone glavni razlog, čemu si omisliti večji televizor. Kako je Netflix nadvladal konkurenčne pretočne storitve, je vidno že na daljincih televizorjev – večina je imela namenski gumb za dostop do storitve Netflix že vgrajen in pri praktično vseh, ki so ta gumb imeli, je bil največji …

LG 43LH560V

Za    Dobro razmerje cena/kakovost.

Proti    Slabša odzivnost, daljinec.

Prvi južnokorejski predstavnik na tokratnem preizkusu prihaja iz LGjevega proizvodnega obrata. 43-palčni model LH560V je bil tudi najmanjši in najcenejši televizor na tokratnem preizkusu. Za 450 evrov seveda ne dobimo matrike z ločljivostjo 4K, tako da je sliko prikazoval v polni visoki ločljivosti. Pomenljiva novost za televizor z letnico 2016 je predvsem osvežen vmesnik Web OS, s katerim želi LG odpraviti večino očitkov izvirniku. A kljub temu smo hitro ugotovili, da nekatere zamere ostajajo. Predvsem počasno premikanje po kanalih, če televizor nima vgrajenega dovolj hitrega procesorja, kar velja tudi za model 32LH560V. Drugi preizkušeni modeli te znamke teh težav nimajo, uporabniški vmesnik je lepo odziven.

Nad prikazano sliko nimamo pripomb, sploh ne v tem cenovnem segmentu. Televizor je prikazal solidno sliko na sobni anteni, ob zalaganju z vsebinami (polne) visoke ločljivosti pa dokazal, da vendarle zna razvajati uporabnika. LG je letošnjim televizorjem skladno z evropskim prvenstvom v nogometu namenil t. i. nogometni način prikaza slike, ki pa ga ne moremo pohvaliti, saj sliko povsem zasiči z barvami in jo po svoje kar izumetniči. Kljub temu rezultat ni tako negledljiv kot pri nekaterih drugih konkurentih.

Mali LG je vnovič dokazal največjo odliko vmesnika Web OS, vgrajen večpredstavni predvajalnik. Ta predvaja najrazličnejše vsebine, konkurente pa povsem nadvlada z možnostmi prikaza podnapisov, saj lahko uporabnik izbira med različnimi velikostmi pisave, položajem na zaslonu (višino) in barvo, kar bomo pri drugih ponudnikih zaman iskali. Upravljanje televizorja je povprečno, a ne po krivdi majhnega daljinskega upravljalnika z nagnetenimi tipkami, ki zahteva nekaj privajanja (sploh če bi želeli z njim upravljati, ne da bi se venomer ozirali v dlan).

LG 55UH750V

Za    Kakovost slike, daljinec.

Proti    Nič.

LG 55UH750V

LG 55UH750V

55-palčni model UH750V prinaša velik preskok – ne le po diagonali, temveč tudi po kakovosti prikazane slike (in z nalepko 1400 evrov žal tudi v ceni). Ta ob ustrezno kakovostnih virih postreže z resnično živobarvno in kontrastno sliko, tehnologija HDR Pro pa bo navdušila fotografe, saj z njo ustrezno posnete fotografije resnično oživijo. Celo naš testni posnetek 4K HDR, ki je sicer delo Sonyjevega demo studia, je bil na LGjevem televizorju videti za odtenek bolje kot na matičnih izdelkih. Podobno kot vsi tokrat preizkušeni 55-palčniki tudi LGjev televizor pri virih slabše ločljivosti ni sposoben čudežev, zato predvajanje vsega, kar ne premore vsaj oznake HD, odsvetujemo.

Daleč največje presenečenje tega resnično tankega televizorja pa je zvok, ki ga izvabijo iz sebe majhni zvočniki. Seveda niso kos jakosti znatno dražjih modelov, a med nadvse tankimi televizorji vsekakor imajo primat. Dvokanalna zvočnika znata ustvariti tudi t. i. virtualni 7-kanalni zvok.

LG 55UH750V je tako tanek, da se nam je v rokah kar malce zvijal. No, vsaj zgornji del...

LG 55UH750V je tako tanek, da se nam je v rokah kar malce zvijal. No, vsaj zgornji del...

Piko na i k odlični uporabniški izkušnji postavi prenovljeni vmesnik Web OS 3.0, ki teče kot namazan, v veliko veselje uporabniku pa je t. i. magični daljinski upravljalec, ki ima vgrajen žiroskop in tako uporabniku ob aktivaciji omogoča hitro in elegantno premikanje po vmesniku. Ergonomski daljinec omogoča daleč najhitrejše delo s pametnim vmesnikom med tokrat preizkušenimi televizorji, edino potencialno hibo – vnos besedila – pa precej elegantno odpravi s podporo govornim ukazom. Preizkus s spletiščem YouTube je dokazal, da je natančnost prepoznave govora zelo dobra.

Zlati Monitor

Tokratni preizkus digitalnih televizorjev in nagrado zlati Monitor je med 55-palčnimi modeli osvojil televizor LG 55UH750V, predvsem zaradi svoje vsestranskosti in uravnoteženosti – po vseh obravnavanih merilih je nadpovprečen. Poleg tega da prikazuje zelo lepo sliko, ima vgrajen tudi kakovosten par zvočnikov, pomenljivo razliko pa ustvari tudi t. i. magični daljinec, s katerim je upravljanje uporabniku v veselje. V kategoriji 65-palčnih modelov so bili le trije prestižni televizorji, za najboljšega se je izkazal Samsung UE65KS9002. Med televizorji z manjšimi diagonalami pa je glede na ceno, kakovost slike in dodatno vsebino konkurente premagal Philips 49PUS6561, ki se lahko pohvali še s posrečeno implementacijo operacijskega sistema Android TV ter največ v slovenščino prenesenih aplikacij in vsebin.

LG 65UH950V

Za Kakovost slike, daljinec.

Proti Cena.

Vse, kar smo zapisali za 55-palčni LG, drži tudi za večjega brata. 65-palčni velikan ljubi vire visokih ločljivosti, zaslon s tehnologijo kvantnih pik je namreč v ločljivosti 4K sposoben prikazati vrhunske podrobnosti. Slednje pride še (naj)bolj do izraza ob ogledu fotografij, saj televizor lahko prikaže kar milijardo barvnih odtenkov, podpira pa že najnovejše standarde HDR Super, HDR10 in Dolby Vision.

Zvok je po zaslugi zmogljivejših zvočnikov znamke Harman Kardon še boljši, magični daljinec pa tudi v tem primeru v kombinaciji z uporabniškim vmesnikom (ta bi sicer v slovenščini potreboval manjši lektorski pregled) navdušuje. Pametni televizor lahko, tako kot  tudi 55-palčneža, upravljamo prek mobilne naprave in brezžične povezave.

Bolj modna kot dejansko uporabna, pa četudi gre za zaslon z res dolgo diagonalo, se nam je zdela funkcija povečave dela slike med ogledom programa/vsebine. 25 centimetrov daljša diagonala skoraj podvoji ceno televizorja, zato LGjevega »remek dela« v slovenskih gospodinjstvih ne bomo videli prav pogosto. Škoda, saj sodi v sam vrh tokrat preizkušenih televizorjev.

Panasonic TX-50DS630E

Za    Cena.

Proti    Pametni vmesnik, daljinec.

Panasonic TX-65DX900E

Panasonic TX-65DX900E

50-palčni televizor Panasonic, model DS630, preseneti z zelo dostopno ceno za tega izdelovalca, zato nas je zanimalo, pri čem so japonski inženirji varčevali. Televizor sliko prikazuje v ločljivostih do 1080p, in to zelo dobro, kontrast je odličen, prikaz barv zelo realističen, podrobnosti dobro vidne – predvsem po zaslugi tega, da vsako od okoli dveh milijonov pik sestavljajo tri »podpike«. Gre za enega redkih televizorjev, ki še podpira aktivni prikaz 3D slike, a žal ustrezna očala televizorju niso priložena, davek za to tehnologijo pa je ožji vidni kot. Zvok je za velik televizor na zadovoljivi ravni.

Pametni vmesnik televizorja deluje grafično zastarelo, a ima obilo aplikacij. Upravljanje menujev je na trenutke nerodno, k temu ne pripomore niti »zastarel« daljinec, na katerem bi si postavitev tipk zaslužila vnovičen razmislek (je pa res, da bodo lastniki starejših Panasonicov že na pamet vedeli, kaj pritiskajo). Precej nas je razočaral večpredstavni predvajalnik, saj vgrajena elektronika ne podpira zapisa HEVC, niti ne predvaja zvoka DTS, tako da ta televizor vendarle ni najbolje pripravljen za predvajanje video vsebin prihodnosti.

Panasonic TX-58DX700E

Za    Sistem Firefox OS.

Proti   Daljinec.

Panasonic se je odločil, da konkurente v 55-palčnem razredu preseže že s samo diagonalo in je za leto 2016 pripravil 58-palčni (147 cm) televizor. Ali bo 8 centimetrov dodatne diagonale prepričalo kupce, bomo še videli, vsekakor pa so inženirji pri kakovosti slike dobro opravili svoje delo. Televizor TX-58DX700E sliko prikazuje v ultra visoki ločljivosti (4K) in se daleč najbolje odreže pri prikazu bogatih video vsebin. Pri sliki signala DVB-T, ki jo je prejel od sobne antene, je bil, tako kot skoraj vsi tekmeci, precej nemočen. Nam pa je bilo nadvse všeč to, da televizor v naprednih nastavitvah omogoča vklop ali izklop najrazličnejših pomagal in tudi zelo natančno kalibracijo slike – ta je povsem po okusu tehničnih zanesenjakov (in lastnikov projektorjev).

Panasonic je sistem Firefox OS obdržal (beri: rezerviral) le pri svojih televizorjih 4K in vnovič smo se lahko prepričali o njegovi intuitivnosti in enostavnosti rabe. Čarovnik z navodili v slovenščini je naravnost odličen. Tudi spletni brskalnik je precej boljši kot pri večini konkurentov. Skupno oceno s področja upravljanja skazi le pametni platformi nedorasel daljinski upravljalnik. Na trenutke so nas zmotili še malce slabši prevodi uporabniškega vmesnika.

Panasonic TX-65DX900E

Za    Kakovost slike, sistem Firefox OS.

Proti    Cena, masivnost.

Ob pogledu na velikansko embalažo, v katero je zapakiran Panasonic TX-65DX900E, dobi človek občutek, da bi lahko bila v njej dva televizorja (podobno se zgodi tudi ob pogledu na ceno), masiven podstavek televizorja pa spominja na avtomobilski odbijač iz 80. let prejšnjega stoletja. Za razliko od konkurentov se Panasonic pri svojem zastavonoši res požvižga na vitkost (morebiti pa stavi na masivnost?). Od tu naprej pa le presežki. Slika je ob virih visoke kakovosti naravnost odlična, neposredna osvetlitev LED s krajevno zatemnitvijo poskrbi za vrhunski kontrast, televizor pa blesti pri prikazu video vsebin in fotografij z visokim dinamičnim razponom (HDR). Za nadzor osvetlitve je Panasonic uporabil inovativno obliko »satovja«, zato svetloba pade na mesto, ki ji ga je določila elektronika (in ne še malo v okolico) – črna barva je res črna, bela pa bela, tudi ko sta prikazani druga poleg druge.

Operacijski sistem Firefox OS tudi v tem primeru razveseljuje uporabnika s svojo preprostostjo, Panasonic pa dodaja dva daljinska upravljavca. Nerodni klasiki dela družbo še daljinec z drsno ploščico, ki olajša upravljanje pametnega vmesnika. Slednji zna velikanski  zaslon spremeniti v pravcato informacijsko ploščad. Najdražji televizor na tokratnem preizkusu pa ima vendarle težko delo – upravičiti mora zelo visoko ceno (ta je, mimogrede, v tujini tudi več kot tisoč evrov nižja!).

Philips 49PUS6561

Za    Cena, osvetlitev okolice AmbiLight.

Proti    Nekoliko slabša kakovost slike.

Philips 49PUS6561

Philips 49PUS6561

Philipsov 49-palčni televizor z ločljivostjo 4K že predstavlja vse, kar bi od sodobnega digitalnega televizorja pričakovali. Poganja sistem Android TV (ki temelji na Androidu 5.1 Lollipop), ki postreže z dobro uporabniško izkušnjo. Televizorju je priložen preprost daljinec, ki vnos besedila v spletni brskalnik ali pa vnos različnih uporabniških imen in gesel za spletne storitve ter aplikacije olajša s tipkovnico, vgrajeno na hrbtni strani.

Prikazana slika je dobra, a bomo boljše rezultate dosegli, če se poglobimo v nastavitve, saj so tovarniško že nastavljeni načini nekoliko neoptimalni. Doseganje zelo ugodne cene je očitno omogočila tudi vgrajena matrika, saj kontrasti in barve zaostajajo za najboljšimi. Oblikovno razmeroma debel televizor se malce odkupi z dobrim zvokom in sistemom osvetljevanja okolic AmbiLight. Slednji je tristranski in z letnico 2016 prinaša pomenljivo novost. Očitno so vsi izdelovalci televizorjev želeli izkoristiti evropsko prvenstvo v nogometu, a je šel Philips dlje od drugih – v aplikaciji namreč lahko izberemo barve zastave države, za katero navijamo, in AmbiLight bo ustrezno svetil. Letos bo ta funkcija bolj priljubljena pri praktično vseh slovenskih sosedih … Kako pomemben je AmbiLight za Philips, dokazuje tudi to, da se ne prilagaja več le barvam video vsebin, temveč ga lahko prepričamo tudi v to, da gibanje svetlobe sledi reprodukciji glasbe (in si ustvarimo zanimivo domačo diskoteko).

Philips 55PUS7101

Za    Implementacija sistema Android, osvetlitev okolice AmbiLight.

Proti    Nekoliko slabša kakovost slike.

Za cenovno dostopen 55-palčni televizor želijo v Philipsu dobra dva stotaka manj od konkurentov. In dodajo že opisani tristranski sistem osvetlitve okolice AmbiLight. Tudi Android različice 5.1, prilagojen za rabo s televizorjem, navduši s kopico uporabnih aplikacij. Philips lahko pohvalimo, da si je vzel čas tudi za slovenski trg in vključil kar 30 delno ali v celoti krajevno prilagojenih aplikacij, kar je bistveno več kot pri drugih izdelovalcih. Na 16 GB vgrajenega pomnilnika (dodatno razširljivega s ključkom USB) seveda lahko namestimo še vrsto drugih aplikacij in iger iz ekosistema Android oziroma Google Play. Pomanjkljivost Philipsove izvedbe Androida pa je odločitev, da v vseh televizorjih z androidno platformo uporabi enako »podhranjeno« strojno opremo. Štirijedrni procesor sicer zadovoljivo poganja večino aplikacij, a bi boljša strojna zasnova televizor lahko mimogrede spremenila še v igralno konzolo.

A Philips 55PUS7101 izgublja tam, kjer je najpomembneje, pri prikazu slike. Zaostanek za konkurenti ni velik, je pa viden. Prikaz živih barv je pristen, a črna barva nima globine. Tudi prikaz vsebin HDR (videa in fotografij) zaostaja za najboljšimi. Zvočna podoba televizorja je med boljšimi, predvsem po zaslugi na hrbtni strani vgrajenega nizkotonca.

Philipsov Ambilight zna po novem svetiti v barvi zastave države, za katero navijamo ...

Philipsov Ambilight zna po novem svetiti v barvi zastave države, za katero navijamo ...

Philips 55PUS8601

Za    Zvočna rešitev, osvetlitev okolice AmbiLight.

Proti    Zmogljivosti androidne platforme.

Serija 8600 pri Philipsu prinaša prestižni televizor, ne le po oblikovanju, saj je zelo tanek in eleganten, temveč tudi po vsebini. Rob zaslona v bistvu nekoliko odebelita šele (vsega 17 mm debela) stranska zvočnika, ki lepo dopolnita v hrbtno stran vgrajene zvočnike in tako celota poskrbi za odlično reprodukcijo zvoka. Naj bo ta televizor nameščen na steno, in naj ne službuje na sicer elegantnih nogah, dobesedno prosi štiristranska izvedba osvetlitve okolice AmbiLight, o katere »ukanah« smo že pisali.

Kakovost prikaza slike je tokrat znatno boljša, tudi vsebine HDR televizorja ne spravijo v zadrego. Televizor ponuja izdatne možnosti nastavljanja parametrov slike, a večina uporabnikov se bo zadovoljila s prednastavljenimi izbirami. Všeč nam je bilo to, da kinotečni način (Cinema) izklopi skoraj vsa digitalna pomagala in tako vsebinam visokih ločljivosti pusti, da zasijejo v svoji luči. Televizor podpira tudi kalibracijo (shranimo lahko dva profila ISF). Pri zelo kontrastnih vsebinah je viden le davek, ki ga terja stranska osvetlitev, kjer črna barva lahko izgubi svojo moč.

Androidna preobleka in funkcionalnost sta enaki kot pri drugih modelih, prav tako nabor aplikacij. Bomo pa na masivnem daljincu, ki dobrodošlo premore tudi funkcionalnost drsne ploščice (in na hrbtni strani vgrajeno tipkovnico), našli še gumb za storitev Google Voice, ki se zelo dobro obnese tudi pri prepoznavanju slovenščine in pozna tudi različne govorne ukaze (televizorju lahko npr. velimo:  »Odpri YouTube.«). Želeli bi si le zmogljivejše strojne platforme, ki poganja sistem Android TV.

Predvajalnik večpredstavnih vsebin je med najboljšimi, kar zadeva podporo predvajanju 4K (in manj zahtevnih vsebin), nas je zmotilo le to, da moramo filmom priložene podnapise vedno znova vklopiti ročno in nimamo možnosti nastavljati njihove velikosti.

Je pa Philips pri vseh letošnjih modelih že opustil podporo prikazu slike v 3D.

Tipkovnica na daljincu je super, prepoznava govora pa še boljša.

Tipkovnica na daljincu je super, prepoznava govora pa še boljša.

Samsung UE55KS7002

Za    Kakovost slike visokih ločljivosti.

Proti    Zunanja enota s priključki.

Philips pri opuščanju tehnologije prikaza slike v tretji razsežnosti ni edini, enako so se odločili tudi v Samsungu. 55-palčni predstavnik družine televizorjev SUHD, model UE55KS7002, je zelo posrečeno zasnovan. Premore ravno še dovolj tehničnih posladkov, da se lahko primerja s prestižnimi modeli, čeprav je od njih znatno cenejši. 10-bitna matrika, sestavljena iz milijonov kvantnih pik, sliko prikazuje v ultra visoki ločljivosti 4K in podpira prikaz zelo kontrastnih vsebin z visokim dinamičnim razponom (HDR). Razširjena barvna paleta pa vse skupaj zaokroži do stopnje, s katero si je televizor zaslužil nalepko UHD Premium.

Elegantno oblikovan televizor z ravnim zaslonom prepriča s kakovostjo prikazane slike v visokih ločljivostih, bistveno manj pa navduši ob slabših virih (vsebine, vzorčene z manj kot 720p, so videti povsem izumetničeno). Pogruntavščina po imenu One Connect, torej škatlica z različnimi priključki, nam tudi ni pretirano všeč, saj skazi podobo elegantnega televizorja, obenem je omejena z naborom priključkov (konkurenti jih imajo konkretno več). Verjetnost, da bi uporabniki starejših televizorjev v prihodnosti škatlice One Connect zamenjali z novejšimi in tako pridobili nove funkcionalnosti, pa je v praksi tanjša od zaslona televizorja. Tanek televizor plača davek za eleganco z zvokom, zvočna kulisa ne dosega konkurentov. Naložba v t. i. zvočno polico je vsekakor priporočljiva.

Samsungov lastni operacijski sistem Tizen deluje odzivno in v preobleki z letnico 2016 uporabniku ponuja le najosnovnejše možnosti, ki se lepo dopolnjujejo z majhnim in tankim daljincem z zgolj osnovnimi funkcijami. Temu po potrebi priskoči na pomoč glasovno upravljanje, a se bo treba za podrobnejše nastavitve na menujih kar potruditi. Ergonomija daljinca je vsekakor naprednejša od klasičnih daljincev, a občutek, da so inženirji pretirano poenostavili vse skupaj, ostaja (vsekakor bi si želeli še kakšne tipke).

Samsung UE65KS9002

Za    Kakovost slike visokih ločljivosti.

Proti    Zunanja enota s priključki, cena.

65-palčni Samsung SUHD TV je velikan z ukrivljenim zaslonom. In čeprav smo do ukrivljenih zaslonov navadno vsaj nekoliko skeptični, model UE65KS9002 prepriča v vsakem pogledu. Kako tudi ne bi, saj je južnokorejski izdelovalec vgradil vanj skoraj vse tehnične inovacije, ki jih premore. Kakovost slike je še boljša kot pri 55-palčnem modelu, posebej lahko pohvalimo prikaz HDR video vsebin in fotografij. A vse opisano drži le, dokler imamo opravka z visokimi ločljivostmi. Roko na srce,  predvajanje klasičnega televizijskega signala na tem televizorju je greh in neumnost hkrati, zato pa si velja omisliti naročnino na katero izmed pretočnih storitev, ki zagotavljajo tudi vire ločljivosti 4K.

Tudi v tem primeru grajamo odločitev za uporabo dodatnega vmesnika s priključki One Connect, ki je v času, ko so televizorji toliko napredovali, da se lahko upravičeno vprašamo, kaj sploh še lahko prinese ločljivost 4K, vedno manj logična. In to ob odločitvi, da ta televizor 3D slike ne prikazuje.

Daljinec in uporabniški vmesnik sta enaka kot pri 55-palčnem modelu, z vsemi prednostmi in pomanjkljivostmi vred. Premijska ni le velikost, temveč tudi cena televizorja, ki pa v tem primeru premore še zelo dober in zmogljiv zvočni sistem.

Sony Bravia 55SD8505

Za    Kakovost slike visokih ločljivosti.

Proti    Cena, uporabniški vmesnik.

Sony nam je poslal na preizkus kar tri 55-palčne Bravie z ločljivostjo 4K. Najprej smo preizkusili model  55SD8505 z ukrivljenim zaslonom in tankim robom. Vanj je vgrajen t. i. zaslon TRILUMINOS Display, ki v kombinaciji s slikovnim procesorjem X1 in tehnologijo natančne preslikave barv resnično prikazuje žive in pristne barve. Umetna pamet televizorja zna dinamično prilagajati kontrast in svetilnost slike predvajani vsebini, posledično pa lahko postreže tudi z odlično globino črne barve. Zelo prepričljivi so tudi video posnetki in fotografije v tehniki HDR. A vse to drži le, dokler televizor »hranimo« z vsebinami v ločljivostih 1080p ali 4K. Vir slike, ki sta ga televizorju dostavila sobna antena in tv programi nacionalne in komercialnih televizij, pa se je izkazal za vendarle pretrd oreh. 55-palčni modeli televizorjev so za vsebine, ki smo jih trenutno deležni prek signala prizemnega oddajanja DVB-T, resnično stran vržen denar. Tudi Sonyjev televizor z letnico 2016 je preprosto izpustil podporo predvajanju 3D vsebin. Zvok je za ta cenovni rang televizorja enostavno podpovprečen.

Precejšnje razočaranje je tudi uporabniški vmesnik, temelječ na sistemu Android TV. Zdi se, da Sony razen varnostnih popravkov v pol leta ni nadgradil prav ničesar, pa že prej je capljal za tekmeci. Japonska logika upravljanja je očitno precej drugačna od evropske, strogo ločevanje aplikacij in vsebin pa televizorju ni v pomoč. In ko med ključki, vstavljenimi v televizor, iščemo vsebine na medijih, označenih kot »sda1« in »sdb«, je jasno, da se bodo morali v Sonyju še precej posvečati prijaznosti do uporabnika. Dodatno razočaranje je klasični daljinec, ki nam ni v prav veliko pomoč pri upravljanju aplikacij, čeprav ga vsaj v najbolj priljubljeni (YouTube) rešuje možnost govornih ukazov.

Sony Bravia 55XD8505

Za    Kakovost slike visokih ločljivosti.

Proti    Cena, uporabniški vmesnik.

Model Bravia 55XD8505 se od modela z oznako SD razlikuje predvsem po tem, da ima raven zaslon in za odtenek manj zmogljivo elektroniko. Zaslon s tehnologijo kvantnih pik še vedno izriše lepo sliko, »slabši matematik« pa ne pride do pretiranega izraza niti pri prikazu tekočega gibanja. Kot smo videli že pri številnih letošnjih televizorjih, je tudi v Sonyjeve Bravie vgrajen t. i. nogometni (športni) način prikaza slike, ki pa zavoljo skrajno kričečih barv povzroči predvsem glavobol pri dolgotrajnem gledanju. Tako kot pri konkurentih je tudi pri Sonyjevih televizorjih nogometni način popolna neumnost, primerna morebiti le za trgovce, ki želijo s polic vzbuditi pozornost potencialnih kupcev.

Nam pa je bila všeč pametna funkcija, ki lahko poleg prenosa nogometne tekme aktivira prikaz prispevkov iz družabnega omrežja Twitter (podobno funkcijo premoreta tudi oba Samsunga). Ali se bo ta modna muha obdržala, bomo še videli – nekaterim uporabnikom je všeč, drugim se zdi povsem odveč – presodite sami.

Vgrajena zvočnika sicer obljubljata izhodno moč 20 W, a zvenita manj prepričljivo od prestižnih konkurentov. Nič čudnega, da Sony na nekaterih trgih omenjenemu televizorju ob nakupu priloži še polico z zvočniki – v Sloveniji pa je ta na voljo z občutnim popustom.

Sony Bravia 55XD9305

Za    Kakovost slike visokih ločljivosti.

Proti    Cena, napajalnik, uporabniški vmesnik.

Sony Bravia 55XD9305

Sony Bravia 55XD9305

Najdražja Bravia s tokratnega preizkusa si z visoko ceno ne dela usluge. V primerjavi z lanskim predhodnikom je predvsem močno shujšala in obenem izgubila tudi ob robove zaslona postavljen zvočniški sistem, s tem pa tudi precej zvočne prepričljivosti (a so vanjo vendarle vgrajeni nekoliko zmogljivejši zvočniki kot v serijo »85«). A tanko, minimalistično oblikovanje prepriča. Prikazana slika je le malce boljša od drugih 55-palčnih modelov, saj je tudi sama zasnova televizorja z zaslonom TRILUMINOS in slikovnim procesorjem X1 nadvse podobna. Televizor še najbolj prepriča s predvajanjem vsebin vrste HDR, a tudi v tem primeru lahko ugotovimo, da ne dosega globine črne barve nekaterih konkurentov, niti ni tako zelo svetel.

O neposrečenem uporabniškem vmesniku in menujih ter funkcijah smo že veliko zapisali pri opisih sestrskih modelov. Večpredstavni predvajalnik prav tako ni dorasel nivoju tekmecev, niti po svojih sposobnostih predvajanja različnih zahtevnih vsebin niti po prijaznosti do uporabnika.

Japonski izdelovalec nas je letos dobesedno šokiral z odločitvijo, da televizorjem preprosto priloži zunanje napajalnike. Pri modelu Bravia 55XD9305 je ta še posebno velik in od uporabnika zahteva zvrhano mero domišljije pri iskanju odgovora na vprašanje, kam naj skrije plastično gmoto z vgrajeno elektroniko.

Ob tako dragem televizorju bi si vsekakor želeli bistveno boljšega in naprednejšega daljinca, ne le plastične ploščice z gumijastimi tipkami neustrezne postavitve (pri pritisku smo se neštetokrat zmotili), ki že tako ne povsem prepričljiv paket še poslabša. Od premijskega občutka tako ostane le cena …

TCL U55S6906

Za   Cena, nabor spletnih vsebin.

Proti    Slabša kakovost slike, vmesnik, daljinec.

Svojevrsten rekorder med tokrat preizkušenimi 55-palčnimi televizorji je model manj znanega izdelovalca TCL. Na svoji strani ima zelo dober argument – zelo nizko ceno, saj v večini domačih trgovin s potrošniško elektroniko stane vsega 700 evrov. Z zanimanjem smo preverili, na koliko kompromisov je moral pristati izdelovalec, da je dosegel nizko ceno. Že takoj po vklopu postane jasno, da v velik plastični televizor vgrajena matrika ni na ravni tekmecev. Sliko prikazuje v ločljivosti 4K, a je njena kakovost v konkurenci dražjih in prestižnejših modelov razkrila, da ji do (naj)boljših manjka veliko. Varčevanje pri vgradnji matrike in osvetlitve terja svoj davek, tega ni mogoče popraviti z igranjem z nastavitvami. Črna barva ni prepričljiva. Kljub temu se televizor pri predvajanju virov visoke ločljivosti solidno obnese, pri vsebinah standardne ločljivosti pa razočara, podobno kot tekmeci. Vgrajena elektronika ni sposobna večjih izboljšav slike, je pa zato pet že nastavljenih načinov posrečeno izbranih, čeprav je mogoče rezultat z ročnimi nastavitvami še izboljšati. Zvok, ki ga iztisneta iz sebe vgrajena zvočnika, je povprečen, čudežev v tej kategoriji tudi ne smemo pričakovati.

TCLjev televizor se zna tako kot vsi drugi povezati v internet prek žične ali brezžične povezave, prijetno pa preseneti z naborom spletnih video vsebin (aplikacij in storitev). Tako se bomo lahko dalj časa kratkočasili v primerih, ko nas trenutni tv program ne prepriča. Zagon pametnega vmesnika televizor opravi ločeno, tako kot zagon številnih aplikacij. Skladno z letošnjimi tematskimi novotarijami tudi ta televizor ponuja dostop do zanimivih spletnih storitev s pretočnimi vsebinami, povezanimi z različnimi športi (Inside Grad Prix za dirke formule 1, Turkish Airlines Euroleague za ogled košarkarskih tekem …).

Upravljanje je podpovprečno. Velik daljinec je tradicionalistično naravnan, a je sam vmesnik, ki je sicer preveden v slovenščino, počasen (slabše odziven).

Thomson 48FA5403

Za    Cena, nabor spletnih vsebin.

Proti    Slabša kakovost slike, vmesnik, daljinec.

Thomson 48FA5403

Thomson 48FA5403

Iz istega proizvodnega obrata kot TCLjev model prihaja tudi televizor Thomson 48FA5403, saj mu je na las podoben po zunanjosti, daljinca pa se razlikujeta le po logotipu izdelovalca. Thomsonov televizor ob manjši diagonali (48 palcev) ponuja tudi nižjo ločljivost (le 1080p) in še nižjo ceno.

Za odšteti denar sicer dobimo nekaj palcev daljšo diagonalo kot pri uveljavljenih imenih iz sveta televizorjev, a Thomsonov izdelek sam po sebi ni pretirano prepričljiv. Kakovost slike od tokratnega povprečja odstopa precej negativno, zato bi ga težko priporočili tudi povprečnemu uporabniku.

Še najzanimivejši del televizorja je pametni vmesnik, ki je sicer funkcionalno soroden TCLjevemu modelu, le z malce drugačno grafično preobleko.

Pogled v laboratorij

Digitalne televizorje smo preizkušali ob dnevni svetlobi v delno zatemnjenem Monitorjevem laboratoriju. Najprej smo jih nastavili na privzete nastavitve in slovenski jezik ter jih omrežili. Zatem smo preverili, ali je na voljo posodobitev strojne programske kode, in jih posodobili na zadnjo različico. Nato smo preizkusili možnosti dostopa do spletnih vsebin in aplikacij, ki jih privzeto ponudijo televizorji. Stanje se močno izboljšuje, za kar skrbita predvsem aplikaciji YouTube in Netflix, ki premočno vodita na lestvici dejanske rabe aplikacij v sodobnih televizorjih. A ker povprečni slovenski uporabnik po teh rešitvah, kljub temu da dejansko definirajo pametne televizorje, še vedno redkeje posega, so si lahko televizorji po zaslugi vmesnika in aplikacij prislužili do deset točk več na tokratnem preizkusu.

Glavnino točk, kar polovico skupne ocene, so si prislužili s prikazom slike. Televizorjem smo najprej postregli s televizijskim signalom standardne in visoke ločljivosti, dostavljenim prek sobne antene (signal DVB-T). Ta vir slike je hitro pokazal zmogljivosti v televizorje vgrajenih slikovnih procesorjev in njihovo spoprijemanje s slabšo sliko. Nekateri so bili pri tem početju bolj, drugi manj uspešni, a še vedno nismo prav navdušeni nad temi pomagali, saj sliki večkrat dodajo precej anomalij. V praksi velja zato njihove učinke nastaviti na eno izmed blažjih nastavitev ali jih celo izklopiti. Za konec smo televizorje »razveselili« še z video viri polne visoke ločljivosti (1080p) in ultra visoke ločljivosti (2160p). Oboje smo televizorjem dali v predvajanje prek ključka USB in spletnih dveri YouTube. Tako smo dodobra preverili njihove sposobnosti prikaza kakovostne slike in zvoka, obenem pa smo hitro dobili občutek, česa je sposoben v televizorje vgrajen večpredstavni predvajalnik (delo s podnapisi, ID3 zapisi v glasbenih datotekah …).

Na preizkusu nas je zanimala tudi realističnost prikaza barv, saj smo bili v preteklosti večkrat priča zasičenim barvam pri številnih modelih. Tudi danes večina televizorjev v svojih osnovnih nastavitvah ponuja nekoliko bolj izrazite barve, mogoče zato, da lažje pritegnejo pozornost obiskovalca v trgovini. Na realnejša tla jih spravijo šele različni filmski načini. Le za redke modele lahko zapišemo, da so že tovarniško ustrezno barvno nastavljeni, a je pri večini modelov, kjer ni tako, težava z igranjem po menujih vsaj odpravljiva.

Na tokratnem preizkusu zvočne podhranjenosti nismo iskali, saj se zavedamo, da povprečen domači uporabnik ni avdiofil, zato smo ugotavljali predvsem to, kako kakovost zvoka z naraščanjem jakosti peša. Kljub temu je kakovost predvajanja zvoka štela kar tri desetine skupne ocene.

Desetino skupne ocene je prineslo tudi upravljanje televizorja, v kar smo šteli delo z daljinskim upravljavcem (ali dvema) ter menuje televizorja. Neposrečenih ali nepravilnih prevodov menujev tudi tokrat nismo točkovno kaznovali, smo pa z veseljem ugotovili, da je »slovnično izzvanih« modelov na trgu vendarle vedno manj.

Tabela z rezultati [PDF]

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki