Pro et contra - električni skiroji, da ali ne?

Pro et contra - električni skiroji, da ali ne?
Objavljeno: 27.8.2019 | Avtor: Matic Gselman | Kategorija: Mnenja | Revija: September 2019

So električni skiroji le modna muha, ki je povrhu vsega še nevarna, ali resno prevozno sredstvo, ki se bo prijelo?

Napredek? Zatrimo ga v kali!

Matic Gselman

Torej, poskušal bom biti pošten v boju proti kolegu na desni strani in se (te) ne bom, spoštovani bralec, potapljal v ekološke in podobne argumente, ki si jih na temo električnih skirojev zagotovo že kje prebral. Ne samo zato, ker so ti večinoma dvoumni, če ne zavajajoči, vsaj dokler se ne vprašamo, kako je bila proizvedena elektrika, ki domnevno ekološko vozilo poganja.

Ne, preprosto se bom naslonil na človekovo potrebo po premikanju, pardon, čim hitrejšem premikanju. Pa na ono manj konstruktivno lastnost, rečemo ji konservativnost, ki nas kot zlodej napade nekje po 40. letu in zaradi katere zavračamo vse, kar je novo. Pa naj bo to glasba, najnovejši Tarantinov film ali pa priročna oblika prevoza na delo. To je, se mi zdi, položaj, v katerem so se znašli uporabniki električnih skirojev.

Ko so pred dobrimi stotimi leti ceste zasedli prvi avtomobili, je bil revolt konservativcev precejšen. Vozniki so v tedanjem prometu veljali za nevarne bedake, ki morajo pograbiti vsako modno muho, pa čeprav je ta že na prvi pogled škodljiva. Vlade so javnosti brž prisluhnile, britanska je, denimo, že za prva vozila, ki jih je poganjal zgolj parni stroj, omejila vožnjo po mestu na 4 km/h, zunaj središč pa na 6,5 km/h. Ne, to še ni bilo dovolj; pred vsakim vozilom je moral hoditi asistent z rdečo zastavo oziroma lanterno, ki je mimoidoče opozarjal na pretečo nevarnost. V Sloveniji lahko prve zatiralne ukrepe proti skirojem od ministrstva za infrastrukturo pričakujemo proti koncu leta.

V Evropi so se nad e-skiroje prvi spravili v Parizu. Kako simbolično! Francozi imajo zaradi svoje revolucionarne tradicije nekako imanenten odpor proti buržuaziji, ki jo v tem primeru poosebljajo biznismeni, ko na skirojih vijugajo po ulicah. Pri nas enako področje pokrivajo posledice neke druge, precej mlajše revolucije, zaradi katere malikujemo enakost in povprečnost in zaradi katere zlahka odpuščamo napačno parkiranje cenejšim znamkam osebnih vozil, one bolj drage pa radi privoščljivo poslikamo in pošljemo v rumene medije.

V resnici so tile skiroji okolici nevarni natanko toliko kot kolesarji, vozniki ali pa psi. Nič, razen če niso njihovi uporabniki pijani, predrzni, nevzgojeni ali kaj tretjega iz tega razreda pridevnikov.

Osebno menim, da so v Sloveniji trenutno ključni problem kolesarji. Lep del od njih ni nikoli pridobil kake prometne izobrazbe, mnogi so jo preprosto pozabili, tretji pa so v zanosu globalnega trenda vrtenja pedal v lastnih glavah postali nesmrtni. Svoja vozila gonijo v svetem prepričanju, da so pravljični samorog, ki mu morajo vsi odstopiti prednost in odpuščati napake. Tudi če se domov peljejo po napačni strani kolesarske steze in pri rdeči luči. Z električnimi skiroji se je pač pojavila nova pravljica in samorogi iz prejšnje so ljubosumni. Lastniki skirojev pa nenadoma izenačeni z lastniki beemvejev. Saj veste, ljudje, ki se »nekaj grejo«.

Če dobro pomislimo, pa gre samo za posebno kasto, ki je preprosto praktična. V službo, na zmenek, po opravkih pač radi pridejo kar najhitreje, najceneje in brez parkiranja. Jim je to zameriti? Po mojem ne.

   

Da, toda s premislekom!

Matej Šmid

Če najprej odgovorim na vprašanje – električni skiroji so, da, modna muha, toda ta modna muha se bo obdržala, o tem ni dvoma. Zagotovo ne bodo tako hitro izginili, kot je kitajska pogruntavščina pred tem – električna rolka. Današnji meščani, ki v veliki večini živijo zunaj mesta, pač potrebujejo prevozno sredstvo, ki jih bo prepeljalo tisto »zadnjo miljo« od parkirišča ali postaje v mestu do službe. Ali do naslednjega sestanka. Ali trgovine. In električni skiroji to delo zelo dobro opravijo. Vsaj večinoma.

Električni skiroji imajo namreč poleg vseh plusov tudi kar nekaj minusov, ki jih uporabniki kaj hitro začutijo. Predvsem so veliko bolj nevarni kot katerokoli kolo, saj imajo (pre)majhna kolesa in premajhno medosno razdaljo. Kolesa (ki so povrhu vsega po večini še trda) kaj hitro padejo v še tako majhne cestne udrtine, ne zmorejo prehodov prek pločnikov in se v primerjavi s tistimi na »pravih« kolesih veliko prepočasi ustavijo. Majhnost koles je kriva tudi za nestabilnost skiroja – vožnja z eno roko je namreč misija nemogoče. Kar pomeni, da je nemogoče nakazovati smer, kar bi bilo na napravi, ki med pešci drvi s 25 km/h, naravnost nujno.

Med pešci? Da, trenutna zakonodaja električni skirojev ne opredeljuje posebej, zato bi jih glede na zakon o pravilih cestnega prometa lahko uvrstili zgolj v kategorijo posebnih prevoznih sredstev, med katera spadajo, denimo, tudi električni invalidski vozički. Vendar ti (po zakonu!) ne smejo presegati hitrosti gibanja pešcev. In vendar skiroji pešce prehitevajo po levi in desni, in to hitro.

To, da zakonodaja ne pozna električnih skirojev, ima še eno pomanjkljivost, pravzaprav kar dve. Za vožnjo ne zahteva uporabe čelade in ne opravljanja posebnega izpita, kar je, denimo, za otroke zahtevano pri uporabi navadnih koles. Tistih koles, ki so po mojem mnenju veliko bolj varno prevozno sredstvo, kot je električni skiro.

Zaradi vsega tega je na prvi pogled videti, da so električni skiroji vozilo prihodnosti, ki ga po petih minutah uporabe obvlada vsak. Vsak hip bodo zato preplavili naša mesta, tista, od koder smo ravnokar bolj ali manj uspešno izgnali drugo nevarno prevozno sredstvo – avtomobile. Število nesreč z električnimi skiroji, ki jih letos beležijo naše zdravstvene institucije, kaže, da bi bilo treba pred pravo poplavo resno zakorakati v smeri zakonodaje, predvsem pa izobraževanja uporabnikov. Električni skiroji pač niso igrače, ampak prevozna sredstva. Z motorjem, čeprav električnim.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki