Potujemo po spletu in iščemo najboljše za vas. Znova in znova
Spet je tu konec leta in znova potujemo po spletu in iščemo izdelke, ki so nas v preteklem letu presenetili ali nam na lice narisali nasmeh. Morda smo že malo zasičeni in res zanimivih izdelkov, ki kar kličejo po odpiranju denarnice, je (na srečo) dokaj malo. Tudi zato smo se ozrli v preteklost in pogledali, kako so se nekateri naši pretekli izbori obnesli po naši omembi. Sicer ne zaradi pomembnosti revije Monitor tudi v svetovnem merilu, temveč v opomin nam samim – ali znamo med internetno šaro (včasih) izbrati kaj koristnega ali vsaj hudomušnega, božično-novoletnemu času primernega.
Transport
Renault K-ZE (renault.com) je cenovno ugoden električni avtomobil velikosti twinga, ki ga Renault prodaja le na Kitajskem. A redki evropski novinarji in navdušenci, ki so ga imeli možnost preizkusiti, poročajo o prepričljivem malem mestnem avtu, ki mu pravzaprav nič ne manjka. Akumulator kitajskega izvora je sposoben hitre enosmerne polnitve in ima zmogljivost 27 kWh, kar naj bi realno zadostovalo za skoraj 200 kilometrov vožnje z malim motorjem 33 kW. Na Kitajskem je zaradi vladnih subvencij dosegljiv že za 8.000 evrov, pred nekaj tedni pa so iz Renaultovega štaba sporočili, da ga bodo ponudili tudi v Evropi pod okriljem blagovne znamke Dacia.
Tushekov TS 900 H Apex (tushek.eu/cars) je naše gore super športni hibrid v nastajanju. Kombinacija bencinskega in dveh električnih motorjev prinese skoraj 1 MW moči ali približno 1.340 konjskih moči in 1.600 Nm navora. Največja hitrost je 380 km/h, do 100 km/h pa pospeši v poltretji sekundi (hitreje kot pri prostem padu). Avto je narejen za krajša kroženja po obljudenih mestih (do 50 km), zato je kapaciteta akumulatorja omejena na 15 kWh, ob tem pa tehta le 85 kg. Ker je avtomobil še v intenzivnem razvoju, cena še ni znana, a vozilo kaže, kakšne nove nišne naprave so dosegljive v obdobju elektrifikacije prometa.
Zdi se, da je kitajsko oblikovanje nekaj, na kar se Evropejci kar ne moremo navaditi. Po eni strani kopirajo klasične oblike, na primer vespe iz 60-ih in 70-ih, na drugi strani pa razvijajo nekatere futuristične oblike, ki potrebujejo čas, da se prikupijo obstoječemu okusu. A sem in tja se najde kakšno podjetje, ki ne izumlja tople vode. Takšno je Soco, ki je razvilo nekaj električnih motociklov oziroma mopedov, pri čemer pa so obliko vzeli po klasičnih cafe racerjih, precej oskubljenih motorjih, ki so omogočali hitro šviganje predvsem po mestnih ulicah. Super Soco TC (supersocomoto.com/pagetc) je privlačen električni motocikel za mestna območja s ceno 3.290 evrov. Moč motorja je 3 kW, največja hitrost pa omejena na 45 km/h. Za vožnjo z njim poleg registracije in zavarovanja potrebujete le še dovoljenje kategorije AM. Posebna pozornost je bila namenjena tudi uporabi. Baterija je namreč odstranljiva in jo je mogoče polniti v pisarni, vgraditi pa je mogoče kar dve, kar poveča doseg na 160 km. Če bo šlo vse po sreči, si spomladi obetamo tudi čisto pravi preizkus.
Po sledeh izginjajočih daril
Ob vsakoletnem iskanju daril najdemo tudi reči, ki se nam zdijo zanimive za preizkus v našem laboratoriju. Če je proizvajalec ali vsaj dobavitelj blizu, če reč ni pretirano velika in podobno, proizvajalca pobaramo po testnem primerku. Včasih pa tudi kak avtor opravi nakup v lastni režiji in nato priobči ugotovitve. Kakorkoli že, v zadnjih letih smo si sline cedili ob nekaterih izdelkih, ki pa nam jih ni uspelo pridobiti na test. Nekatere zgodbe so malodane tragične, druge pa govorijo o tem, da smo doma v svetovnem zakotju, vsaj po merilih nekaterih proizvajalcev.
Pred dvema letoma smo tako uzrli Microlina – prenovljen elektrificiran pogled na legendarno isetto. Pisec teh vrstic se je od navdušenja postavil v vrsto čakajočih in še pred meseci je kazalo optimistično, saj je vozilce pridobivalo dovoljenja. A nato je sledil zaplet, ki je nekoliko preobširen za to temo, vsebuje pa sovražni prevzem, krajo (intelektualne) lastnine, sodišča, Nemce proti Švicarjem. Več o tem bomo pisali v naslednji številki.
Testne vožnje smo si obetali tudi od Bicarja. Trikolesni motocikel z zaščitno streho bi omogočal mestno vožnjo v vsakem vremenu. Ker je vozilce zasnovalo slovensko podjetje GEM, smo upali, da bo kak prototip hitro pri nas, a očitno se tudi tu zapleta s švicarskim partnerjem. Zadnja informacija, ki pa resda že ima večmesečno brado, je, da tudi še oni čakajo delujoči prototip.
Nekaj več uspeha bo morda s kitajskim motociklom Soco TC. Ta je že bil lansiran v Evropi, govorili smo tako z generalnim evropskim zastopnikom kot tudi madžarskimi regionalnimi zastopniki, a očitno se jim ni uspelo domeniti za slovenskega zastopnika, zato je zadeva trenutno obstala. A po besedah enega resnejših slovenskih uvoznikov bi se to kmalu utegnilo spremeniti, saj pogovori z distributerji potekajo.
Pretirano redkobeseden je tudi (nesojeni?) proizvajalec pametnih ključavnic Teodoor. Pred poldrugim letom naj bi začeli preizkusno proizvodnjo, kot kaže, pa je bilo to neuspešno. Z zadnjimi novicami se oglašajo na Kickstarterju, kjer navajajo nove napore, da bi proizvodnja končno stekla, a zamuda le priča o tem, da je vzpostavitev redne proizvodnje sofisticiranih izdelkov precej naporna reč. Kakorkoli že, nekaj naših simpatij ter želja po lepem zaključku še vedno imajo, saj se konec koncev niso poskrili v zemljo ali z izkupičkom obiskali Francosko Polinezijo.
Kar se izdelkov za dom tiče, smo pred leti upali na preizkus Tefalovega pametnega kuhalnega lonca, a smo po večkratnem stiku z zastopniki znamke nekako ugotovili, da si ga ne upajo posoditi skupini računalniških geekov in hekerjev. Bogve, kaj skrivajo lončeni elektronski možgani. Trenutno čakamo na inteligentni »pisker« BSH Hišnih aparatov iz Nazarij.
Še posebej nas žalosti, da nam nikoli ni uspelo pridobiti kakšnega izdelka podjetja Anki, kot sta robota Cozmo in Vector ali dirkaški igri Drive in Overdrive, ki so bili redno na sporedu naših želja. Po bankrotu prodajna stran sicer še deluje, a na žalost ni novic o nadaljnjih aktivnostih, kar nas ne navdaja z optimizmom.
Kako daleč znata biti Evropa in Slovenija od ZDA priča nesojeni preizkus LittleBitts – zanimivega izobraževalnega robotskega seta. Ker podjetje ne posluje v Evropi, nam niso poslali preizkusne verzije, temveč so nam ponudili popust v višini 30 odstotkov, če njihov proizvod kupimo sami. Seveda popust ne bi pokril niti davka niti carine, tako da smo idejo opustili.
V zadnjem času nas je presenetil Lego. Hoteli smo predstaviti njihov največji in predvsem najdražji technic set, a smo po daljšem dopisovanju z madžarskim prodajnim centrom ostali tako brez odgovora kot preizkusa. Zanimivo je, da so enake pritožbe imeli številni Lego navdušenci, ki pripravljajo vsebine za po večini tiskane ali vsaj besedilne medije, hkrati pa na Youtubu mrgoli posnetkov poprej malo znanih »spletnih vplivnežev« ob preizkušanju velike mrcine. Očitno je Legu dovolj sitnih in zahtevnih uporabnikov ter se bo raje posvetil izdelovalcem video vsebin.
Lani nas je prijetno presenetil slovenski proizvajalec električnih koles Qulbix z izdelki, namenjenimi vožnji po brezpotjih ali urejenih cest. A ker je treba v korak s časom in so SUV popularni tudi za občasne skoke v trgovino, bodo kmalu predstavili model Qulbix Q76P (qulbix.com), ki je namenjen tudi legalni uporabi v prometu. Cena izdelka je 5.000 evrov, moč pa je zaradi legalnosti omejena na 250 W. Hkrati je mogoče dokupiti Racing kit in kolo čez vikend spremeniti v brezpotno beštijo, kot se šika.
Nedvomno nošenje čelade pridoda k varnosti na kolesu in podobnih prometnih sredstvih. A kaj, ko mestne oblasti vse prepogosto menijo, da je to za kolesarsko varnost dovolj in ni potrebe po varnejših kolesarskih poteh in podobnem. Seveda, to je dražje. Na srečo se proizvajalci čelad ne predajo in delajo visokotehnološke izdelke, ki se jih ne branijo niti največji privrženci zračnega piša skozi frizuro. Lumos Matrix (lumoshelmet.co/pages/matrix) je tako čelada, opremljena z dvema zaslonoma LED-diod – prednji zaslon je bele barve, zadnji pa poljubne. Pri tem lahko za 250 evrov predprogramiramo nekatere animacije in nedvomno bo naša varnost boljša, saj bomo nevestnim voznikom lahko pokazali sredinec, ne da bi krmilo spustili iz rok.
Pametne naprave
Hiter prodor pametnih ur je pri piscu teh vrstic povzročil le, da je iz predala zbezal svojo zbirko klasičnih zapestnih ur, ki jih zdaj veselo nosi (v nasprotju s tovarišem Castrom seveda le po eno hkrati) in se čudi, kako lahko takšna »primitivna« naprava kaže točen čas brez povezave z vsemogočnim internetom. A če bi se morali odločiti za uro novo generacije, bi verjetno posegli po eni od ur iz Garminove zbirke MARQ, na primer MARQ Expedition (garmin.com/en-US/marq/, 1.750 evrov). Razkošne športne ure imajo ohišje premera 46 mm, izdelano iz titana, in so prekrite s safirnim steklom. Notranjost pa je napolnjena s tipali za višino in zračni tlak, s kompasom, satelitsko navigacijo vključno s podrobnimi topografskimi zemljevidi, z merilnikom srčnega utripa in s podobnim ter seveda z naborom klasičnih »pametnih« vsebin, kot so predvajalnik glasbe, brezstično plačevanje, povezava z elektronsko pošto in s koledarjem.
Kolesarski računalnik je še ena naprava, ki jo počasi jemlje vrag oziroma mobilni telefoni. A Garmin je naredil nekaj, kar telefon le težko nadomesti, če ne zaradi drugega, pa zaradi preprostosti uporabe in velikosti – torej obojega. Odlikuje jo dobro oblikovanje. Naprava Garmin Edge 25 GPS (buy.garmin.com/sl-SI/SI/p/508489/pn/010-03709-30) je majhna, lahka in relativno poceni (170 evrov). Visokokontrastni resda črno-beli zaslon pa je dobro viden v soncu ob le majhni porabi energije. Pri izrisu zemljevidov se sicer namesto satelitske slike zanaša na piktograme, a ker smo to počeli zadnjih par tisočletij od prvih zapisov na glinenih ploščah, to naj ne bi bila večja težava. Edge na ta način ponuja vse, kar potrebuje kolesar, hkrati pa se lahko poveže s telefonom in z rekreativnimi družabnimi omrežji. A še vedno je najlepše, da nas zna v ključnih trenutkih pustiti pri miru – torej le kolo, cesta in veliko kondicije.
Glasba in zvok
Slovenija postaja vse bolj svetovljanska z drobnimi razlikami, kot bi rekel Vincent Vega v filmu Šund. Medtem ko drugje po svetu ljudje vsakodnevno zdolgočaseno z javnim potniškim prometom potujejo v službo in domov, se mi dolgočasimo na obvoznicah, vpadnicah in podobnih poteh. Letošnje modno početje med potjo v službo pa je skladanje lastne glasbe. Če nočete delovati malo kmetavzarsko in želite to početi na iPadu, je najboljša naprava Modal Electronics CRAFTsynth 2.0 (modalelectronics.com/craft/). Ker nekatere zvoke deli z Modalovim polnokrvnim bratom 002, ki stane dobre štiri tisočake, cena 165 evrov ni več tako neugodna.
Dobe retro inštrumentov očitno še ni konec. Tokrat je udaril Moog z analognim sintesajzerjem Grandmother (moogmusic.com/products/grandmother, 900 evrov), ki pokriva zvoke 70-ih in zgodnjih 80-ih s to razliko, da lahko zaradi dodatne opreme na Moogovi Babici skujete celotno melodijo. Naprava je opremljena z manjšo klaviaturo z 32 tipkami ter s kopico ostalih stikal, potenciometrov in vtičev, ki omogočajo, da sprogramiramo pravi zvok. Čeprav se za klaviaturiste zdi, da je njihovo kovanje glasbe precej enostavno, pa je upravljanje tele naprave zaradi številnega kablovja, ki omogoča spajanje modulov, že skoraj podobno napeljevanju »štroma« v manjši brunarici.
Letos, ko mineva 40 let od prvega pravega vokmena – Sonyjevega TPS-L2, so kasete postale nove vinilke, saj prodaja tako predposnetih kot praznih spet narašča. Tudi zato je Sony izdal posebno različico vokmena Sony NW-A100TPS (sony.com, 400 evrov). V nasprotju z originalom novega ne poganjajo analogne kasete, temveč digitalna oblačna vsebina. Napravo odlikuje vrhunski DAC, ki omogoča neposredni priklop na izbran ojačevalnik, za žično povezavo skrbi vtič USB-C, vgrajena baterija pa omogoča do 26 ur delovanja. Naprava – v skladu z modernimi trendi – nima klasičnega izhoda za slušalke 3.5 mm , kar je definitivno pomanjkanje v primerjavi s klasiko, ki je pred davnimi 40 leti imela kar dva. A zato Sony vsakemu NW-A100TPS priloži lep ovitek, ki posnema slavnega prednika, ob predvajanju skladb pa zaslon precej prepričljivo prikazuje kaseto z imenom pesmi in skupine.
Na internetu je mogoče kupiti tudi čisto nove žepne kasetofone. Na žalost se je število proizvajalcev mehanizmov usulo in nakupa ne moremo priporočiti, saj gre pri izdelku IT'S OK Bluetooth 5.0 Cassette Player (ninmlab.com/product-page/its-ok-cassette-player) za napravo v spodnjem delu kakovostne lestvice. Tako naprava ne omogoča niti stereo izhoda, sodobnim časom pa se približa z vgrajeno povezavo bluetooth 5.0. In z zasoljeno ceno – 70 evrov.
Da je vašo priljubljeno tehnologijo vzel vrag, vam je jasno, ko jo iz specializirane trgovine prestavijo v trgovino s pohištvom. In prav to se je zgodilo z zvočniki WiFi in bluetooth, ki jih je Ikea (ikea.com) zasnovala z uveljavljenim izdelovalcem podobnih zvočnikov Sonos, le da so tokrat zvočniki usklajeni s pohištvom. Ikea proizvaja dve liniji – Ikea Symfonisk in Eneby, pri čemer imajo prvi povezavo WiFi in so zamišljeni kot naprave, ki jih namestimo na nočno omarico (bodisi v samostojni kvadrasti obliki bodisi vgrajene v namizno lučko). Drugi pa so opremljeni z bleutooth povezavo in kar kličejo po vgradnji v regal Kallax (ki je znan in priljubljen del pohištva vseh ljubiteljev vinilk). Najbrž ni treba poudariti, da je cena od 100 evrov dalje ugodna, čeprav ne bagatelna.
Dom
Somnox Sleep Robot (meetsomnox.com) je nov pogled na to, kaj naj roboti sploh počnejo. Somnox je naprava, ki po obliki spominja na plišasti gigantski fižol, a dovolj velik, da ga v postelji stisnete k sebi, pri čemer vam pomaga umiriti ritem dihanja, hkrati pa predvaja pomirjujočo glasbo in zvoke. Seveda pa je na voljo tudi telefonska aplikacija, ki pomaga nastaviti uspavajočega robota po željah uporabnika. Cena robota 600 evrov pa močno poudarja zakaj s(m)o kosmati moški še vedno precej cenjeni.
Nekatere ideje se snovalcem zdijo tako dobre, da pozabijo, da so ostali na pol poti. Ena od teh je Kärcher KHB5 (kaercher.com), ki je visokotlačni čistilnik na baterijski pogon. Super, porečete, nič več spotikanja ob vse tiste kable … Jup. Dojeli ste! Proizvajalec je izločil le napajalni kabel – mimogrede baterija zadostuje le za cca 10 minut pranja, cev za priključek vode pa je še na voljo za nadaljnje spotikanje. Sicer se strinjamo, da je pri tem početju pametno ločiti elektriko in vodo, ampak hkrati se nam zdi, da bi z nekaj dodatnega dela in rezervoarja za vodo lahko prišli do čudovitega prenosnega orodja in – še bolje – super vodne pištole. Precej boljše, kot je tale vmesni člen za 200 evrov.
Medtem ko cene iRobotovih Roomb z vsako generacijo sežejo više, doživljamo široko ponudbo novih sesalnih robotov za razumno ceno. Eden takih je Eufy BoostIQ 30C (eufylife.com, 300 evrov), ki je klasične oblike, odlikujejo pa ga dvojna stranska krtača, enostavno praznjenje koša za smeti in podaljšano delovanje baterije. Poleg tega deluje z Googlovim asistentom in Amazonovo Alexo, čeprav najbrž nočete, da poznata vaše umazane skrivnosti. Drugi priporočljivi izdelek je RoboRock S5 (en.roborock.com), ki je s ceno 400 evrov malenkost dražji. Za ta denar dobite vse klasične pritikline, a S5 skriva tudi navigacijo po prostoru. S tipali izdela zemljevid prostora, ki ga je mogoče pregledovati v namenski aplikaciji. Hkrati lahko v aplikaciji določite časovnik in tudi omejite območje čiščenja brez nadležnih dodatnih naprav in navideznih zidov.
Roboti
Creoqode Nova (creoqode.com/product-page/nova-diy-artificial-intelligence-robot) je strojna oprema za razvijalce umetne inteligence, ki si želijo, da bi njihova stvaritev dobila obraz. No, ali vsaj nekaj, kar deluje kot čudaška mešanica Fantoma iz opera in Terminatorja 2. Nova je maska, ki jo poganjajo natančni elektro motorji. Z vgrajeno kamero tako lahko aktivno sledi predmetom. Pri tem meri tudi razdaljo, kamera pa omogoča računalniški vid in prepoznavanje tako barv kot obrazov. Ker je namenjena domačim mojstrom, jo je seveda mogoče programirati z Arduinovo programsko opremo in za razmeroma ugodno ceno 360 evrov. Od njega si je izposodila neskončne možnosti priključkov, tudi klasična bluetooth in Wi-Fi.
Izobraževalni roboti se še vedno množijo. Robot Niryo One (niryo.com) za 2.000 evrov sicer ni ravno za študentske žepe, a 6-osna osnova že omogoča pripravo na velike industrijske bratrance. Robot je francoske izdelave, nekateri deli pa so 3D-tiskani. Roka omogoča pritrditev različnih nadgradenj, na primer različnih mehanskih prijemal, elektro magneta in vakuumskega prijemala. Niryo One že v osnovi deluje z odprtokodno programsko opremo, med njimi že podpira Blocky, Matlab in Python.
Igrače
Lego je ob letošnji 50. obletnici pristanka na Luni izdal set 10266 NASA Apollo 11 Lunar Lander. Čeprav je set iz 1.077 kock zadovoljil marsikaterega entuziasta, pa je po našem mnenju premajhno darilo tako okrogli obletnici. Zato še vedno preferiramo nekoliko starejši Legov set 21309 NASA Apollo Saturn V izpred dveh let, ki ima 1.969 delov(!) za razumnih 120 evrov. In ker legokocke ne omejujejo domišljije in če ste pravi ljubitelj, boste osamljeni raketi dodali izstrelitveno ploščad, transporter in oskrbovalni stolp, ki bo z višino slabega poldrugega metra središče vsakokratne družinske zabave. Vse dokler kock ne reciklirate v kaj drugega.
Astronomija
Celestronov nov teleskop ima sicer res dolgovezno ime Astro Fi 102 Maksutov-Cassegrain Wi-Fi (celestron.com, 500 evrov), a združuje preizkušeno kompaktno osnovo, udobno elektroniko in smiselno povezavo s telefonom. Maksutov-Cassegrainova konstrukcija teleskopa omogoča lažje prenašanje na najljubše kotičke. Robotizirano krmiljenje pa ga pomaga usmeriti proti želenim zvezdam ali (zaradi relativno majhnega premera glavnega zrcala – 102 mm) raje planetom. Pri tem je Celestron izkoristil telefonsko pamet za povezovanje s teleskopom, hkrati pa je s preprostim nastavkom omogočil, da pogled skozi teleskop tudi ovekovečimo s fotoaparatom na telefonu.
Homestar Flux (segatoys.space/en/public/flux.html) je prenovljen domači planetarij proizvajalca Sega Toys. Čeprav nam je bila všeč že prejšnja različica, pa so spremembe dobrodošle. Nov planetarij je v mat črni barvi nekoliko lepšega videza, predvsem pa ga odlikuje nova optika z LED-sijalko 5 W , ki omogoča tiho vrtenje nebesnega svoda pred našimi očmi. Projekcijska razdalja je do 290 cm, kar po večini ustreza sodobnim stanovanjem, za nameček pa so izboljšali še embalažo, tako da je s ceno 190 evrov lahko imenitno novoletno darilo.
Včasih je precejšnja dilema, kaj podariti amaterskemu astronomu, ki ima že vse. Na srečo je tu nemški proizvajalec ScopeDome (astroshop.eu, od 3.700 evrov dalje), ki izdeluje kupole za astronomske opazovalnice. Velikosti segajo od manjših s premerom 2 metra do kar velikih s premerom prek 5 metrov. Podjetje ponuja tudi ustrezno krmiljenje in vso dodatno opremo (npr. vrata, podloga). Nekoliko moteča je le sferična oblika, ki zna dandanes močno pasti v uči, zato je pametno sosede obvestiti, da ti vaših nočnih vzklikov latinskih imen zvezd in galaksij ne bodo zamenjali za mujezinove pozive k prvi molitvi.
Low-Tech
Ko so konec 70-ih in v začetku 80-ih ljubljanski skini naključnim mimoidočim prodajali opeke, verjetno niso mogli vedeti, da bo čez desetletja nekaj podobnega postalo trend. Seveda v malo manj robati, a precej dražji obliki. Moment Pebble (momentpebble.com) je, no, umetni kamen, katerega glavni namen je uporabnika opomniti na potrebne trenutke premišljenosti v divjem ritmu življenja (ne, v prospektih res tako piše). Hkrati je kamen posejan z LED-diodami, ki služijo za umiritev dihanja, torej je naš joga kompanjon. Šestdesetgramski kamen stane 45 evrov, za Savo pa si takšne ali celo večje brezplačno naberete sami. Morda res ne bodo imeli programa za uravnavanje dihanja, ampak če ste predihali čez članek, vam ni hudega.
Scosche HeadsUp LED Display (scosche.com, 40 evrov) je preprosta naprava, ki jo namestimo pod prednje avtomobilsko steklo, da na steklo projicira poglavitne podatke o naši vožnji (na primer hitrost, rezerva goriva), da nam pogled ne uhaja navzdol k merilnikom. Napravo priključimo v obstoječi bolj-ali-manj univerzalni avtomobilski priključek, ki ga moramo le izbrskati v spletni podajalni.
Precejšen delež stroškov pri proizvodnji pijač nosi embalaža. Bodisi plastična za enkratno uporabo bodisi steklena za večkratno. Prvo je mogoče reciklirati le v omejenih količinah, reciklaža druge pa je energetsko zelo zahtevna. Tu pride na pomoč nova papirnata pivska embalaža, ki je nastala s sodelovanjem danske tehnične univerze in danskega pivovarja Carlsberg (thedrinksbusiness.com/2019/10/carlsberg-unveils-worlds-first-paper-beer-bottle/). Razvita papirnata embalaža zdrži tri leta, kar je običajno več, kot je zahtevano za pivo in tudi druge pijače. Prve komercialne izdelke pričakujemo naslednjo pomlad, a papirnate »steklenice« bodo izločile tudi razne folklorne uporabe. Si predstavljate klasični holivudski barski pretep ali pa slovensko veselico, kjer ne bo več zvoka drobljenja steklenic?
Dežniki so manjše prekletstvo – kakovostne in drage hitro kje pozabimo ali pa nam jih celo ukradejo, tisti poceni pa razpadejo ob prvem resnejšem dežju. Dežnik Kisha Smart (getkisha.com, 90 evrov), ima vgrajeno bluetooth povezavo, ki nas opozori, če se od dežnika preveč oddaljimo, pri čemer lokacijo prikazuje na vašem ljubem telefonskem zemljevidu. In če vam je ime nekam znano, je to zaradi tega, ker je hrvaški proizvod, ki venomer spremlja vremensko napoved in nas zjutraj opozori, če gremo od doma brez dežnika napovedanim padavinam navkljub.
