Objavljeno: 10.9.2009 | Avtor: Miran Varga | Monitor Posebna 2009 | Teme: TV, LCD, plazma, flat, 1080p, 720p, FullHD, HD

Pot do idealnega visoko ločljivega televizorja

V poplavi najrazličnejših modelov visoko ločljivih televizorjev je resnično težko izbrati favorita. Izdelovalci se zato trudijo v svoje izdelke vgraditi vse več novih tehnologij, ki skušajo vse bolj izboljšati prikazano sliko, saj je ta eden glavnih kriterijev pri odločitvi za nakup. Pot do idealnega visoko ločljivega televizorja se zdi strma, a ne nedosegljiva.

Napredek na področju zaslonov ne pozna meja, saj so v zadnjih letih številni izdelovalci zgradili nove tovarne za proizvodnjo zaslonov (predvsem na evropskih tleh zaradi bližine trgov) in pridno predstavljajo vse zmogljivejše modele. Tehnoloških kratic na sodobnih televizorjih je že več kot na avtomobilih, vse med njimi pa ne pomenijo nujno bolj kakovostne slike, temveč imajo povsem druge namene - s tržno privlačnimi poimenovanji prepričati uporabnika, da ponujajo nekaj več kot bližnji konkurent. Oglejmo si, katere novosti danes dejansko nekaj štejejo, in kako daleč smo še od idealnega televizorja.

Osvetlitev LED

Izdelovalci za televizorje z osvetlitvijo LED pravijo, da bodo v prihodnosti povsem izpodrinili klasične televizorje LCD, le o letu, ko naj bi se to zgodilo, nihče ne želi biti konkreten. Trenutno televizorje z LED držijo v višjih cenovnih rangih, bržkone zato, da počasi odprodajo vse zaloge starejših LCD-jev, nato pa se bodo postopoma lotili prenov sestavljalnih mest v tovarnah in sklepanja novih pogodb z dobavitelji LEDic. A pustimo tržne prijeme, vrnimo se k tehnologiji.

Televizorji z osvetlitvijo LED so, tehnično gledano, popolnoma člani družine televizorjev LCD. Zaslon teh televizorjev je prav tako sestavljen iz tekočih kristalov in je večinoma povsem enak zaslonu, ki ga najdemo v primerljivem televizorju LCD. Edina razlika se skriva v tehnologiji, uporabljeni za osvetljevanje ozadja zaslona (t. i. backlighting), ki ima enega ključnih vplivov na kakovost prikazane slike.

Tradicionalni televizorji LCD uporabljajo različne vrste fluorescentnih osvetlitev, od dolgih sijalk pa do tankih, v vrste razvrščenih lučk. Televizorji LED pa, kot namiguje že njihovo ime, za osvetlitev matrike LCD uporabljajo LEDice oz. "LE diode". Tako kot pri televizorjih LCD je tudi pri njihovih bratih LED več pristopov k osvetljevanju ozadja. Nekateri Sonyjevi modeli imajo tako celo ploščo LEDic, ki je postavljena neposredno za matriko LCD. Te diode so tribarvne, elektronika pa jih zna krmiliti po posameznih vrstah, kar televizorju omogoča več načinov zatemnitev slike, globina črne barve in kontrastnost slike se izboljšata. Samsungovi zasloni LED imajo, vsaj v družini sodobnih televizorjev Luxia, diode LED vgrajene ob stranicah. Takšna rešitev občutno prispeva k tanjšemu dizajnu samega televizorja, vendar uporabnik v tem primeru ostane brez naprednih možnosti zatemnjevanja slike, ki je v tem primeru bolj podobna tisti pri najboljših televizorjih LCD.

Nasploh je treba opozoriti na veliko razliko med prikazano sliko posameznih televizorjev LED, saj se tisti, ki imajo osvetlitev LED vgrajeno ob stranicah, obnesejo bistveno slabše od tistih, kjer so diode LED nameščene za matriko tekočih kristalov. Nevednost kupcev zato še najbolj izkoriščajo prav trgovci (ki so, žal, to je treba priznati, večkrat prav tako zelo slabo podkovani o izdelkih, ki jih prodajajo), ki tudi slabše televizorje LED cenijo enako kot boljše.

LED proti klasičnemu LCD

Na koncu o kakovosti posameznega modela sodobnega televizorja odloča prikazana slika. Poglejmo, v čem vodijo televizorji LED in kje je še nekaj prostora za napredek. Seveda nismo pozabili upoštevati tudi vseh drugih vidikov in lastnosti sodobnih televizorjev, ki lahko vplivajo na nakupno odločitev posameznika.

Kontrast/globina črne barve

Pri tradicionalnih televizorjih LCD se osvetlitev zaslona vklopi takoj, ko jih prižgemo. Da bi televizor LCD prikazal črno sliko ali le njene dele, morajo kristali v zaslonu blokirati pot svetlobe skoznje. To pa od kristalov zahteva premik v zaprto stanje. To pri večini televizorjev opazimo kot slabšo kontrastno sliko, v temnejših predelih slike pa opazno upade tudi število prikazanih podrobnosti. Prav to pomanjkljivost odpravljajo televizorji LED s svojimi naprednimi možnostmi osvetlitve oz. delne zatemnitve. Večja možnost nadzora svetilnosti diod LED namreč pripomore k temnejšim odtenkom črne barve in pri temnejših prizorih v filmih še vedno postreže z več podrobnostmi. Ta tehnologija v tuji literaturi sliši na ime "local dimming" in je največja prednost televizorjev LED, saj občutno pozitivno vpliva tako na kontrast kot globino črne barve ter kakovost slike zelo približa plazemskim televizorjem, ki so na tem področju doslej suvereno premagovali LCDje.

Barvna natančnost

Televizorji LED, ki so opremljeni zgolj z enobarvnimi diodami, se pri natančnosti prikaza barv odrežejo povsem enako kot njihovi brati LCD. Je pa zato razlika očitna pri modelih televizorjev, ki uporabljajo večbarvne diode LED (tipično tri barve - rdečo, modro in zeleno), saj so v jasni prednosti pri kar se da realističnem prikazovanju barv. Televizorji LED se lahko pohvalijo tudi z boljšo svetilnostjo v primerjavi s televizorji LCD, a je ta za spremljanje vsakdanjih vsebin manj pomembna.

Vidni kot

Televizorji LCD so v zadnjih letih le počasi napredovali pri višanju vidnih kotov, pod katerimi je slika še gledljiva, saj gre za eno izmed bolj neprijetnih tehnoloških omejitev te tehnologije. Povzročila je namreč, da je vsak odklon, večji od 30 stopinj glede na središče zaslona, že postregel z vidnim poslabšanjem slike. Televizorji LED so zato na tem področju prinesli naslednjo veliko izboljšavo, saj postrežejo s krepko boljšimi vidnimi kot, ki jih je moč primerjati s plazemskimi televizorji (okoli 75 stopinj).

Predvajanje hitro premikajočega se videa

Akcijski posnetki v filmih, ki se ponavadi odvijajo zelo hitro, so svojevrstna preizkušnja za vse televizorje. Pri tej prvini se žal televizorji LED odrežejo povsem enako kot njihovi vrstniki LCD, saj je prikaz hitro premikajočih se video vsebin odvisen predvsem od odzivnega časa matrike in frekvence osveževanja slike, osvetlitev zaslona pa tu ne igra večje vloge. Na tem področju zato še vedno kraljujejo plazemski televizorji, čeprav tudi dražjim modelom televizorjev LCD in LED nimamo prav veliko očitati.

Sodelovanje z računalnikom

Tako zasloni LCD kot tudi LED so popolnoma primerni za delo z računalnikom, saj so imuni za učinek "zapečene" slike in lahko več ur prikazujejo nespremenjeno sliko (denimo namizje). Izdelovalci televizorjev LED trenutno vztrajajo le pri najboljših modelih, zato je veliko možnosti povezave z računalnikom (in drugimi napravami), med najbolj iskanimi pa je zagotovo možnost povezave televizorja v internet prek omrežnega priključka in izmenjava večpredstavnih vsebin z računalnikom ali naprednim predvajalnikom. Med značilno računalniškimi priključki je večina teh televizorjev opremljena tudi z vmesnikom USB, v katerega lahko vtaknemo ključek USB in si z njega ogledujemo fotografije, poslušamo MP3 glasbo ipd. Pri nekaterih televizorjih v ta namen lahko rabi tudi bralnik pomnilniških kartic.

Življenjska doba

Večina izdelovalcev za svoje televizorje navaja življenjsko dobo okoli 100.000 delovnih ur. Kljub temu da so se televizorji z osvetlitvijo LED komaj dobro pojavili na trgu in zato uporabniki še nimajo večjih izkušenj z njimi, gre pričakovati, da ne bodo prav nič slabši od konkurenčnih rešitev. Celo nasprotno, če sodimo zgolj po tem, kako se diode LED obnašajo v številnih drugih napravah in vrstah rabe, lahko zapišemo, da od televizorjev LED pričakujemo daljšo življenjsko dobo in bolj enakomerno kakovost slike. Pri televizorjih LCD namreč z uporabo kakovost osvetlitve občutno opeša, vendar so vsi našteti dejavniki zelo odvisni tudi od samega izdelovalca, njegove tehnologije izdelave in uporabljenih materialov, tako da je splošno sodbo zelo težko podati.

Izdelki in cene

Televizorji z osvetlitvijo LED so trenutno naprodaj le v višjih rangih, z diagonalami med 42 in 70 palci, medtem ko je za televizorje LCD ta razpon od 19 do 65 palcev. Primerjava televizorjev LCD in LED enakih diagonal kaže na višje cene slednjih, te pa so včasih večje tudi za več sto odstotkov. To je seveda čisto trgovsko pretiravanje, saj je vložek v spremenjene materiale in proizvodni proces bistveno manjši. Če in ko se bodo izdelovalci odločili za proizvodnjo manjših in cenejših televizorjev LED, oziroma ko bo ponudba na trgu bogatejša, se bodo znižale tudi cene. Zaenkrat je pač tako, da je treba za boljšo sliko plačati občutno več.

Poraba energije

Trenutna ponudba televizorjev LED (pretežno le modeli izdelovalcev Samsung in Sony) kaže na presenetljivo gibanje v porabi energije. Čeprav veljajo diode LED za ene najvarčnejših sijalk, njihova številčnost prispeva k višji porabi energije. Če primerjamo posamezne tehnologije v velikosti zaslonov 50 palcev, porabijo najmanj energije televizorji LCD, dobrih 100 vatov več v povprečju zahtevajo televizorji LED, še odtenek več pa plazemski televizorji. Analize nakupnih navad sicer kažejo, da poraba energije ni prav visoko na seznamu prednosti kupcev sodobnih televizorjev, a se kljub temu velja zamisliti, koliko energije te novotarije porabijo, še posebej, če v gospodinjstvu svoje delo opravljajo po 10 in več ur na dan.

Pomanjkljivosti osvetlitve LED

128 segmentov, 1152 LEDic, v vsakem segmentu je 9 LEDic. Tako je videti LED osvetlitev Philipsovega televizorja, zato se lahko pohvali z izrednim kontrastnim razmerjem.

Kot smo v Monitorju že ugotovili ob preizkusu Philipsovega televizorja z osvetlitvijo LED, ima ta tehnologija tudi pomanjkljivosti. Diod LED na notranjem hrbtišču zaslona seveda ni okoli dva milijona, kolikor bi jih potrebovali za idealen rezultat, temveč (pri ločljivosti 1920 x 1080 pik) "le" 1152, razporejene pa so v matriki 48 x 24 in tako osvetljujejo določeno območje zaslona (v velikosti 40 x 45 pik). Elektronika, vgrajena v televizor, nato v realnem času preračunava zahtevano osvetlitev in prilagaja hitrost in jakost svetilnosti diod. Osvetlitev se prilagaja vsaki vgrajeni svetlobni diodi posebej; če je del slike črn, se diode v okolici ugasnejo, to pa potem vidimo kot popolnoma črno barvo, oziroma če gre za nočni/temen prizor, diode oddajajo ustrezno manj svetlobe. Žal je v praksi pri nekaterih prizorih delovanje diod jasno opazno in tudi moteče, pogosto pa tudi malenkost zamudijo z zatemnitvijo. Tako, denimo, če je slika izrazito kontrastna (npr. odjavna špica filma, bele črke na črnem ozadju), črna barva naenkrat ni več enakomerno črna, kot bi morala biti. Tam, kjer ni besedila, so svetlobne diode ugasnjene in je slika res črna, pod besedilom odjavne špice pa morajo biti diode seveda prižgane, drugače ne bi videli samega besedila, pri tem pa osvetlijo tudi okolico, ki je posledično svetlejša (beri: manj črna). Neprestano prilagajanje jakosti osvetlitve svetlobnih diod zaslona je bilo še najbolj moteče pri gledanju fotografij, kjer ga je veljalo celo izklopiti.

Televizorji OLED

Sony je svoj prvi OLED televizor prikazal že leta 2007. Resda je premogel le diagonalo 11 palcev...

Tehnologija "organskih zaslonov" je pred leti napovedovala zelo zanimivo in resno alternativo, a se z izjemo najmanjših zaslonov, torej tistih pri glasbenih predvajalnikih, ni pretirano uveljavila. V zadnjem času so sicer z njimi opremljeni tudi kakšni prestižnejši modeli mobilnih telefonov in digitalnih fotoaparatov, večjih prebojev do končnih izdelkov na trgu pa ni zaznati. Še največji napredek na tem področju je prikazal Sony, ki je javnosti predstavil svoj 11-palčni zaslon OLED XEL-1. Ta je zaenkrat tudi prvak med zasloni OLED, ki bodo, kljub dobrim tehničnim lastnostim, še dolgo čakali na svoj pohod v dnevne sobe. Razloga za tak neuspeh sta le dva - prvi je trenutna nezmožnost izdelovalcev, oblikovati velike in cenovno ugodne zaslone, druga pa v samem imenu - karkoli organskega ima omejeno dobo trajanja, ta pa je pri televizorjih, od katerih upravičeno pričakujemo 10- in več letno brezhibno delovanje, težje dosegljiva. A to izdelovalcev očitno ne bo zaustavilo. Zasloni OLED, ki postrežejo z naravnost fantastično sliko in nizko porabo energije, so namreč zarisani v načrtih še enega giganta iz sveta televizorjev. Panasonic je v začetku maja objavil sodelovanje s podjetjem Sumimoto in drugimi partnerji, s katerimi nameravajo že prihodnje leto ponuditi televizorje OLED z diagonalami do 40 palcev in bržkone astronomskimi cenami (pripravimo se na petmestne številke).

Brezžični televizorji

Brezžični televizorji bodo naslednji korak proizvajalcev

Piše se leto 2009 in naposled bomo uporabniki vendarle dočakali prve brezžične televizorje. No, če smo čisto natančni, bo vanje še vedno vodil električni vodnik, na druge kable pa bomo lahko pozabili. Tako vsaj trdijo v LG Electronics, kjer so s svojo novo serijo televizorjev LCD LH80 dosegli prenos vseh avdio in video signalov prek brezžične povezave. V televizorje, ki bodo na voljo v 42-, 47- in 55-palčni različici, je vgrajena tehnologija, ki komunicira z zunanjim sprejemnikom, imenovanim Media Box, na katerega uporabnik pravzaprav priključi ali pošilja avdio in video vsebine. LG-jev Media Box zna prenašati antenski signal, signale iz naprav, priključenih prek vmesnikov HDMI, brati fotografije, glasbo in celo DivX vsebine z naprav USB. Novotarijo bodo lahko najprej preizkusili kupci v Južni Koreji, nekoliko kasneje pa bo na voljo tudi preostalemu svetu. Če gre soditi po priporočenih prodajnih cenah z Daljnega vzhoda, doplačilo za brezžično komunikacijo niti ni veliko, saj naj bi najdražji 55-palčni televizor veljal za odtenek manj kot tri evrske tisočake.

Vojna hertzev

Tako naj bi bila videti razlika med vstavljanjem ene gibljive slike (100 Hz) in treh slik (200 Hz).

Stoherčnega, dvestoherčnega hočem. Tako se slišijo želje zahtevnih uporabnikov v tehničnih prodajalnah na tv oddelkih. Osveževanje zaslona oz. njegova hitrost naj bi močno pripomogla k boljši sliki, pa je res tako? Preden podamo dokončni odgovor, naj raje malce tehnološko podpremo ozadje zgodbe o osveževanju, ki nam bo v pomoč pri nadaljnjem razumevanju.

Hertz (krajše Hz) je oznaka za frekvenco, in sicer enega cikla na sekundo. Če si hertz predstavljate kot vklop in izklop stikala za luč, bi en hertz (1 Hz) pomenil vklop in izklop luči enkrat na sekundo. Hitrost osveževanja sodobnih televizorjev in računalniških monitorjev se meri v hertzih, torej kolikokrat se vsebina na zaslonu osveži v eni sekundi. Televizor s hitrostjo osveževanja 50 Hz tako vsako sekundo na zaslonu izriše 50 slik. Tekoče gibanje pa ni nič drugega kot hitro prikazovanje zaporednih slik, ki našim možganom posredujejo informacijo, občutek gibanja. Za tekoče predvajanje posnetkov se uporablja tudi mera, ki ji rečemo število slik na sekundo (ang. fps). Do tu vse lepo in prav, zdaj pa v enačbo vstopijo nove kratice, kot so PAL, NTSC, SECAM ...

Evropski sistemi prikaza vsebin po standardu PAL prikažejo 25 slik na sekundo, ameriški NTSC pa jih prikazuje 29,97. Da je zmeda z različnimi formati večja in posledično delo najrazličnejših video predvajalnikov ter video odkodirnikov v televizorjih še za odtenek težje, pa skrbijo hollywoodski studii, ki že desetletja snemajo filme s hitrostjo okoli 24 slik na sekundo (23,976, če smo natančni). Večina visoko ločljivih filmov na ploščkih blu-ray je posneta prav s 23,976 slikami na sekundo.

Televizija si je že na začetkih pametno izbrala frekvenco, ta je namreč enaka taktu električnega omrežja 50 Hz (v ZDA pa 60 Hz), torej 50 oziroma 60 polslik na sekundo. Ko so studii filme iz kinodvoran preselili tudi na televizijo, so se znašli pred izzivom usklajevanja številk 24, 50 oziroma 60. Evropski tehnični matematiki so pri operaciji prilagoditve 24 na 50 uporabili manjšo prevaro in predvajanje filma malenkost pohitrili (namesto 24 s 25 slikami na sekundo) ter tako omogočili, da se vsaka slika prikaže dvakrat (kot dve polsliki). V ZDA so imeli s prehodom s 24 na 60 malce več dela in so ga rešili s t. i. sistemom pull-down 3 : 2. V tem sistemu se namreč od dveh zaporednih slik ena podvoji in druga potroji. V časih analognih televizorjev, torej katodnih, CRT-modelov, če želite, se osveževanje 100 Hz še ni posebej proslavilo, saj je večina televizorjev uporabljala navadno podvajanje (prepletenih) polslik, rezultati pa niso bili preveč navdušujoči.

Računanje vmesnik slik je danes prepuščeno slikovnemu procesorju v televizorju in lahko pomembno vpliva na kakovost prikazane slike - čim boljši je procesor pri računanju vmesnih posnetkov, tem lepša bo slika. Današnji digitalni televizorji (LCD, plazemski) in/ali projektorji lahko prikazujejo samo neprepleteno sliko, zato mora slikovni procesor običajne, prepletene televizijske signale (576i, 1080i) naprej razplesti, to pomeni, da morajo iz 50 polslik na sekundo izračunati 50 polnih slik. Digitalni televizorji, ki se ponašajo z oznako 100 Hz, potem izračunajo še vmesne slike, tako da prikažejo 100 slik na sekundo, najnovejši modeli pa izračunajo celo tri vmesne slike in tako dejansko prikažejo 200 slik na sekundo. Na lanskem sejmu zabavne elektronike IFA v Berlinu smo si lahko na delu ogledali tudi LGjev televizor, ob katerem se je bohotil napis "600 Hz Sub-panel driving". Ker LGjev matematik še ni naprodaj, lahko sklepamo, da so tudi pri tem korejskem izdelovalcu ugotovili, da ima višanje hitrosti osveževanja svoj smisel le do neke mere, ki to naše oči še lahko zaznajo, več pa ne. Že razlika med 100 in 200 Hz je za navadnega smrtnika v praksi neopazna.

Največja težava pri razpletanju slike v televizorjih se namreč skriva drugje. Razpletanje nikoli ne more dati idealnega rezultata, prav tako kot dodatno podvajanje ali celo početverjenje števila slik v resnici ne more izboljšati same slike. Vse, kar te tehnologije storijo v praksi, je to, da gledalcu dajo vtis bolj gladkega gibanja in s tem vtis večje ostrine.

Razsodnik po imenu blu-ray

Velik izziv za sodobne televizorje so v praksi originalni posnetki filmov na ploščkih blu-ray z odtenek manj kot 24 sličicami na sekundo. Šele najnovejši televizorji znajo namreč predvajati tudi originalni filmski signal, pa še to funkcijo premorejo le modeli iz višjih cenovnih razredov. Kljub temu velja dodati, da slika ni tako tekoča in ostra, kot smo je vajeni iz kina. Kino projektor je za takšno predvajanje bistveno primernejši, saj med dvema zaporednima slikama za trenutek zatemni sliko, na digitalnem televizorju pa te zatemnitve ni in se zaporedne slike prelivajo. Posledica je manjša ostrina oziroma v gibanju zabrisana slika. Digitalni televizorji lahko dosežejo vtis večje ostrine le s prikazovanjem vmesnih, interpoliranih slik, a s tem gledalca originalnih filmskih posnetkov prikrajšajo za tisto pravo kino vzdušje.

Hitrost osveževanja je pri skoraj vseh televizorjih nastavljiva (denimo med 50 in 100 Hz), zato lahko uporabnik glede na vsebino, ki jo spremlja, izbere primernejši način delovanja. Vstavljanje vmesnih slik ni vedno zaželeno. Vsekakor velja te napredne funkcije televizorjev preizkusiti že v trgovini, da ne bi bili doma neprijetno presenečeni.

Kaj pa 120 in 240 Hz?

Kot rečeno, osveževanji 120 in 240 Hz izvirata iz osnove 60, zato ti podatki veljajo za televizorje, namenjene ameriškemu trgu. Pri nas se bomo preprosto morali zadovoljiti z "minus 20 odstotki", priporočamo pa vam, da pri ogledu televizorjev na spletnih straneh posameznih izdelovalcev poiščete njihova evropska spletišča, saj se modeli televizorjev ne razlikujejo zgolj med celinami, temveč lahko tudi med posameznimi državami.

Televizorji in internet

Dolgo je trajalo, a led je prebit in televizorji počasi, a zanesljivo vstopajo v internet. Prav dostop do svetovnega spleta jasno kaže na prihodnost več naprav digitalnega doma in televizorji ne bodo pri tem nobena izjema. To je navsezadnje logično, saj odpade do zdaj potrebna povezava z računalnikom, ta bo namreč uporabljen le še v namene hranjena in strežbe vsebin (glasbe, fotografij, video posnetkov, spletnih storitev), televizor jih bo le prikazoval, krmiljenje pa bo/je urejeno kar z daljincem, to je včasih bolj, drugič manj praktično.

Izdelovalci zabavne elektronike so sicer že leta 2004 sprejeli standard DLNA (kratica v sebi skriva naslednje besede: Digital Living Network Alliance), različico 1.0, vendar so se ustrezne naprave začele pojavljati šele tri leta kasneje, oziroma za tem, ko je bila leta 2006 sprejeta osvežena različica standarda omreževanja naprav - DLNA 1.5. Čeprav je takih naprav zaenkrat bolj ali manj le za vzorec, pa so ti vzorci zelo reprezentativni, kam natanko merijo izdelovalci. Tako ne manjkajo večpredstavni predvajalniki (večina naprav NMT - Network Media Tank), igralne konzole (Sony Playstation 3), digitalni fotoaparat (Sony DSC-G1) pa tudi predstavniki mobilne telefonije (Sony-Ericsson C905), v prihodnje pa se nadejamo tudi ustreznih videokamer in celo tiskalnikov. Čeprav smo v prejšnjem stavku omenili praktično le enega izdelovalca, pa bo ta kaj hitro dobil večje število konkurentov, standard DLNA je namreč sprejelo že več kot sto največjih svetovnih izdelovalcev izdelkov zabavne elektronike in, kar je seveda zelo pomembno, tudi razvijalci večpredstavne programske opreme. V Monitorju smo v začetku leta (januar 2009) že preizkusili dva z DLNA podprta televizorja, ki sta prišla iz različnih taborov - Sonyjevega in Philipsovega.

Povezovanje svetov

Standard DLNA združuje dva svetova, omrežnega in vsebinskega. Pozna namreč komunikacijske protokole, s katerimi lahko naprave povezujemo prek žičnih (omrežnega kabla) ali krajevnih brezžičnih povezav (WiFi ali bluetooth), ter različne formate zapisa večpredstavnih vsebin. Podpira prenos različnih slik in fotografij (zapisi GIF, JPG, PNG), glasbe in zvoka (formati zapisa MP3, WMA9, AC-3) in seveda video posnetkov (MPEG-2, MPEG-4, WMV9). Pri tem seveda ni nujno, da vsaka naprava pozna vse omenjene zapise standarda, dovolj je že, če zna upravljati osnovne formate, torej MP3 za glasbo, JPG za slike oziroma MPG za video.

Za omreženje mora imeti televizor vgrajen omrežni priključek in poznati standard DLNA, v računalniku pa mora teči ustrezna programska opremo za distribucijo medijskih vsebin (npr. Windows Media Player, Sony Vaio media server, Philips Media Manager, Nero MediaHome, TVersity, Ushare in podobni programi). Televizorji lahko, tako kot vse druge omrežene naprave, prepoznajo samodejno dodelitev omrežnega naslova (DHCP), lahko pa jim ga dodelimo ročno (če v omrežju ni ustreznega strežnika ali usmerjevalnika). Televizor lahko povežemo neposredno z računalnikom (prek križnega ethernetnega kabla) ali prek domačega usmerjevalnika. Po priključitvi televizorja v omrežje moramo na osebnem računalniku pognati večpredstavni strežnik, ki pozna protokol DLNA, in dovoliti televizorju brskanje po izbranih imenikih vsebin v računalniku.

Povezava v internet se navadno ne ustavi pri večpredstavnih vsebinah v domačem računalniku. Če in ko bodo televizorji imeli vgrajen ustrezen spletni brskalnik, bodo lahko uporabljali tudi vse vsebine v internetu, tako spletne strani kot tudi predvajalne večpredstavne vsebine. Do takrat si bomo sicer morali do vsebin v internetu pomagati z osebnim računalnikom z ustreznim pretočnim medijskim strežnikom ali pa se potruditi in uporabiti televizor kot računalniški monitor. A glavni korak je storjen in televizorji so omreženi, kar je dober obet za prihodnost, ki bo, tako nas vsaj uči zgodovina računalništva (in drugih panog), prinesla selitev funkcij iz dražjih v vse cenovno dostopnejše modele. Že zato, ker omrežni vmesnik skupaj z nekaj logike ne stane prav veliko.

Uporabniki si želimo televizorjev s povezavo v splet

Trendi, ki se sprva nakazujejo v novih televizorjih, predvsem njihova možnost povezave v splet in sprejemanja različnih vsebin, so med uporabniki naleteli na dober odziv. Kot je decembra 2008 ugotovila tržna raziskava CEA Market Research, je skoraj polovica, natančneje 48 odstotkov uporabnikov, ki se odločajo o nakupu novega televizorja, nagnjena k nakupu televizorja, ki se zna povezati v splet. Podatki seveda zadevajo trge ZDA, a se bodo ti trendi v prihodnjih mesecih in letih preselili tudi v deželo pod Alpami. V Sloveniji je trenutna ponudba omenjenih televizorjev še precej redka, hkrati pa so modeli (predvsem izdelovalcev Sony ter Philips) omejeni predvsem na zahtevnejše uporabnike in temu primerno dražji, to pa seveda ne prispeva k velikim prodajnim številkam. A vse to se bo sčasoma spremenilo, zato si raje oglejmo, katere vsebine bi uporabniki radi videli na televizorju, povezanem v splet .

Poleg bogatejših vsebin elektronskih sporedov, predvsem bogatosti opisov programa in sorodnih vsebin, bi kar 45 odstotkov vprašanih možnost povezave s spletom prek televizorja izkoristilo za pridobivanje dodatnih informacij o igralcih v posameznem filmu, nanizanki ... Na sploh so odgovori, povezani s pridobivanjem več informacij o aktualnem predvajanem programu, najpogostejši, velik plus pa si zasluži tudi uporabniška izkušnja (če jo seveda posameznemu izdelovalcu uspe dobro implementirati), ki dviga televizor na naslednjo raven - združitev televizorja in interneta ima namreč kopico prednosti. Ključna bo seveda sama implementacija, v prednosti pa bodo izdelovalci, ki bodo združitev televizorja in interneta opravili čim mehkeje.

Med prednostmi takih televizorjev uporabniki izpostavljajo klasično deskanje po spletu med spremljanjem programa (32 odstotkov), igranje spletnih iger (57 odstotkov), spremljanje vremenske napovedi (59 odstotkov) ter predvajanje spletnih video vsebin (62 odstotkov).

Večprostorski zvok

Najcenejša rešitev za prostorske zvočnike z optičnim digitalnim vhodom je Logitechov sistem Z-5500.

Zvočnim sistemom v televizorjih prihodnosti bi lahko namenili nekaj več prostora, a ga namenoma ne bomo. Že zato ne, ker gre zgolj za približke prostorskega zvoka. Tega je namreč moč ustvariti le s postavitvijo vsaj dveh parov zvočnikov v prostor in tega v televizor vgrajeni zvočniki, kljub visokoletečim kraticam, ne bodo mogli nadomestiti. Avdiofili že vedo, da se prava izkušnja domačega kina ne konča že z nabavo dobrega televizorja, temveč velja par evrskih stotakov vložiti tudi v zvočniški sistem (5.1- ali celo 7.1-kanalnega).

Nekateri televizorji imajo zvočnike zgolj zato, da lahko rečejo, da jih imajo. Nekateri se vendarle nekoliko potrudijo. Na sliki zvočniki na zadnji strani dražjega Philipsa, ki smo ga preizkusili tokrat.

Tehnologij, ki ustvarjajo navidezen prostorski, tudi 3D-zvok, je lepo število, med bolj znanimi so gotovo 3D Cinema Sound, SRS TruSound TX, SRS WoW, Surround MAX, Virual Dolby in druge. Vsem je skupno to, da posnemajo učinke prostorskih zvočnikov, vendar se pri tem izdelovalci soočajo še z dodatno težavo - ne vedo namreč, kam bo uporabnik namestil televizor (na mizo, v omaro, na steno, na sredino prostora, v kot ...), zato je zvočni učinek teh tehnologij ob kakšni manj standardni postavitvi precej klavrn.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki

Monitor na Facebooku

Monitor TV na YouTube

0dAqUiHKe3c

  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji