Pentax *ist DL

Na lanskoletni Photokini smo bili priča predstavitvi Pentaxovega *istDs, ki nas je navdušil z majhno težo, dobrim posnetkom in ugodno ceno. Namenjen je predvsem manj zahtevnim fotografom, a to ne pomeni, da smo tudi pri zahtevnejšem fotografiranju za kaj prikrajšani. Slabo leto po tem pa so nas zopet presenetili in izdelali še cenejšo različico modela *istD z oznako L. Ta se od predhodnika po velikosti ne razlikuje in sledi že utečeni prepoznavi teh modelov. Še vedno velja za najmanjšega med digitalnimi SLRji in s še manjšo težo, okrog 590 gramov, za najlažjega. Težo so zmanjšali na rovaš prizme, namesto katere je v fotoaparat vgrajen lažji sistem ogledalc. Aparat kljub majhnosti dobro leži v roki, za kar ima največ zaslug dober gumijast oprijem, vendar pa lahko po daljšem držanju roko vseeno utrudi. Najopaznejša sprememba na ohišju je prav gotovo povečan LCD pregledovalnik, ki zdaj po diagonali meri slabih 13 milimetrov več kot tisti pri *istDs, a je ločljivost ostala enaka, 210.000 pik. Priloženi objektiv se je izkazal odlično, malce deformacije je bilo zaslediti pri širokem kotu, vendar pa je kotna ostrina pri vseh položajih zuma zelo dobra, svetlobna prepustnost s 3,5-5,6 pa je za ta razred povsem običajna. Tudi tokrat je fotoaparat združljiv s starejšimi Pentaxovimi objektivi, pa tudi z objektivi za srednjeformatne klasične modele 67 in 645 ter navojem 42 prek adapterja. Fotoaparat tudi tokrat poganjajo štiri baterije velikosti AA, ki omogočajo dolgotrajno fotografiranje.

Upravljanje fotografskega dela je enostavno in se ga hitro privadimo. V pomoč je dodaten LCD zaslonček na vrhu fotoaparata, ki daje zadovoljivo število informacij o fotografiranju. Na levi strani je že znano vrtljivo kolesce s prednastavljenimi avtomatikami, zadnja stran pa ostaja namenjena upravljanju digitalnega dela. Izhodi ostajajo na levi strani, še vedno je na voljo USB 2.0, vendar z malce manj običajnim vtičem. Merilec svetlobe ostaja enak, 16 segmenten, merimo pa lahko večpodročno, z osrednjim področjem in s središčno točko. Spremenili pa so avtofokus, ki je zdaj le tritočkoven in nas je v celoti malce razočaral. V običajnih razmerah z njim nismo imeli težav, te so nastopile pri hitreje premikajočih se objektih in v slabših svetlobnih razmerah. Tudi z vklopljeno bliskavico, s katero si pomagamo pri ostrenju, nam ponekod ni uspelo izostriti slike. Najkrajši čas ekspozicije ostaja 1/4000 s, enak je tudi čas sinhronizacije bliskavice pri 1/180 s. Hitrost slikanja ostaja 2,8 posnetka na sekundo, vendar pa jih je zaradi slabšega medpomnilnika moč posneti največ pet zaporedoma.

Zakup člankov